In verjetno nisem šla prva mimo nje, ampak ne vem pa koliko ji je res posvetilo kanček pozornosti. Toliko, da ti ostane v mislih še nadalnjih deset korakov. In potem kaj drugega zmoti tvojo pozornost.
Veliko je stvari na poti. In ljudi, psov, kolesarjev. Ampak misli so vedno ujete nekje drugje. Tako po malem procesirajo življenje. Dogodke, ki so se zgodili, dogodke, ki so načrtovani. Besede, ki so izrečene in tiste, ki so samo zamišljene.
Moj miselni proces nese sem ter tja. Verjetno, če bi snemala ta proces, bi bilo vse skupaj precej zanimivo. In kako me eno in isto videno vedno spominja ob skoraj enakem trenutku, skoraj vsakega dne, na iste stvari. Kadar grem po tej poti, kar dejansko ni redko.
Kot se vedno smejim na iste šale in momente ob enakih prizorih iz filma.
Rada večkrat, no ne samo večkrat, precejkrat, pogledam film, ki sem ga že videla. Nekateri so prava pravila, ki poterjujejo izjeme. Rada hodim po poteh, ki sem jih že prehodila in se mi vsak dan zdijo drugačne. Rada se vozim po poteh, ki sem jih že prevozila. Rada vidim poznane obraze.
Ampak po drugi strani pa nočem biti ujeta v rutino. Četudi rada počenjam enake stvari, blazno obožujem, če imam vmes čas. Da ni zaporedno. Samo podovojeno. Potrojeno.
Rada vem, kaj me čaka. Ampak prav tako imam rada popolnoma spontane stvari. Da se odvije vse čisto brez načrtov. Kakor nanese.
Pri meni je vse tako odvino. Od dneva. Od trenutka. Situacije. Nikoli ne veš kaj pričakovati. Še jaz ne vem.
Lahko dajem napačne vtise. Lahko si želim stvari, ki se ne bodo zgodile. Lahko sanjam in sanjarim. Lahko sem to ali ono.
Ampak vedno bom samo jaz.
Včasih je tisto kar si želim, popolnoma irelavantno od tistega, kar hočem. Včasih sanjam o stvareh, ampak se zavedam realne situacije. Recimo.
Zjutraj sem se vozila po cesti naokoli. Imela sem tako malo časa in na običajni cesti je bila takšna gneča in je vse stalo. Pa sem morala hitro naokoli.
Ampak tako zelo hitro spet ni šlo. Saj kadar se ti najbolj mudi imaš pred seboj najbolj počasnega voznika. Verjetno je tudi to en od Murphyjevih zakonov.
Ja, zamujala sem na vlak. Ampak potem sem bila dobrih štirideset minut prekmalu na faksu. Kje je logika?
Te dni srečujem same osebe, ki so bile nekoč moje sošolke.
Zdi se kot, da je že dolgo tega.
Čeprav obljubljeno zbledi in nastanejo novi načrti, kot je kosilo s kolegi iz faksa. To se sliši smešno. S sošolci?
Skratka med vsem packanjem po listih papirja in kubističnimi razčlenitvami in delom na računalnikih, ki nas je čakalo smo si zaslužili eno kosilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar