Stoli v parku

Bolj kot gledam jutrišnji urnik, bolj obupan je moj izraz. Vse skupaj smo prestavili na kasneje in sedaj se mi noben vozni red ne sklada z urnikom. Lahko pridem eno uro in še malo prekmalu in potem dobro uro čakam na vlak za domov. Naravnost fantastično. To sta samo dve uri in pol čakanja. Plus upoštevajmo še vožnjo z vlakom vključno z vožnjo do postaje, kar nanese še dodatno uro in pol. Za svojo super mobilnost rabim preklete štiri ure.
Super....
Prav super...

Poleg tega pa me danes še ob živce spravlja ta slovenska politika, ko poskuša na vse možne načine varčevati na nas, nam počasi ukinjati eno boniteto za drugo, medtem, ko si sami kupujejo nove avtomobile prestižnik znamk in drage računalnike.
Super je živeti v svetu, kjer je vsak drugi stavek "če ima Evropa, moramo imeti tudi mi...".
A smo lahko vsaj enkrat drugačni kot vsi?
Aja, tako ali pa tako smo ravnokar pokazali da smo nestrpni do drugačnosti. Saj res.

Propad civilizacije se zdi še najboljša rešitev. Sami se s tega tako ali pa tako nikoli ne bomo izvlekli.

Ampak, če preidem na človeku bolj prijetne teme, lahko povem, da je prišla pošta z Anglije. Vržena kar direktno v naš nabiralnik. Čakala me je Moleskine beležnica, skicirka, ki je bila naročena pred časom.
Za še malo manj kot polovično ceno naše in z zastonj dostavo. Kaj ni to super?
Ne bi smela začeti s temi črnimi beležnicami, ker sedaj mislim, da se jih ne bom znebila. Imam ročno izpopolnjen planerček. Beležko za kuharske recepte, posebno oblikovano v ta namen. In sedaj še skicirko.
Ne vem, kje se bo nehalo, ker sem si danes z navdušenjem ogledovala njihovo skicirko za akvarel.
Verjetno je dovolj za enkrat.

Tale pomladna utrujenost prav zagotovo izhaja iz premika ure. Ker danes se mi je nekje med skiciranjem tako spalo, da sem legla za pet minut in kar precej dobro zaspala le nekaj sekund za tem, ko sem se namestila v vodoravno lego. In ni bilo samo pet minut, dobre pol ure je minilo preden sem se ponovno zavedala sveta okoli sebe.
In svet se počasi prebuja. Poleg tega pa imajo v parku Navje najbolj kul stole. Saj bi se potrudila in jih umestila v kakšen slog, ampak trenutno ni nič ne pade na pamet. No, google jih imenuje "ice-cream parlor chair" in jih umešča v pedeseta leta. Zanimiv podatek.

Norah Jones - What Am I to You?