Zgodba se vrti okoli dvora in viktorijanskega gledališča. Prikazano je, da je v resnici večino del napisal grof Edward de Vere.
Shakespeare so prikazali kot lutko, ki se je znašla na poti in podpisali njegovo ime. Ker naj ne bi znal niti pisati, kaj šele skladati verze. In da je bil ves čas le igralec, v verjetno največji vlogi - največjega dramatika in poeta svojega časa in današnjih dni.
Kako izpirjen je bil angleški dvor te vedno znova presneti. Vse krvoskrunstvo. Vsi ljubimci. Vsi boji za nasledstvo. Verjetno ga ravno te zgodbe delajo še toliko bolj zanimivega. In nikoli ne bomo vedeli, kaj se je zares dogajalo. Še sami niso.
In verjetno nikoli zagotovo ne bomo vedeli o avtorstvu vseh Shakespearovih del.
Kaj sploh vemo z gotovostjo?
Mogoče je film na trenutke malo predolg, ker preskakuje iz obdobja v obdobje in se zgubljaš na začetku, ampak drugače je čisto dober film za ogled.
Never Let Me Go. Ne zapusti me nikdar. Presunljiv film. Blazno dober. O tem kako ustvarjajo ljudi samo za potrebe darovanja organov in preživetja ostalih. Celotne ustanove, šole pravzaprav, kjer jim oprejo možgane in jih vzgajajo kot živali za zakol. Nimajo nobenega stika z zunanjostjo in, ko pride čas gredo pod nož. Tolikokrat, da jih popolnoma izčrpa in pomeni konec. Ne konec, ampak zaključek, v smislu, da izpolnjejo svojo nalogo, poslanstvo.
Zgodba se mi zdi tako realna. Čeprav je le fiktivna, izmišljena antiutopija. Negativna utopija je zvrst fikcije, ki vnese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne nudi nobenega upanja. Pravi Wikipedija.
Zanimivo zastavljena zgodba. In izrazi, ki so jih uporabljali, da oblaži to kar se v "resnici" dogaja.
"Ne vem pa ali so se naša življenja res tako razlikovala od življenj ljudi, ki smo jih rešili.Vsi nekoč dokončamo. Morda nihče od nas ne razume, kaj smo pravzaprav preživeli, ali meni, da smo imeli dovolj časa."(iz filma Never Let Me Go)
Šele nekje vmes sem ugotovila, da gledam danes angleške filme. Britansko angleške, kar je precej dobrodošla sprememba po vseh ameriških.
Bolj umirjeni so. Zdi se, ko da se vrtijo okoli zgodbe.
Danes verjamem v vse, kar sploh ni resnično. Danes so del mene le zarote in vse, kamor seže človeška domišljija in izperjenost. Vse se mi zdi mogoče. In vse resnično.
Ampak, kaj v resnici je resnično, ne bom vedela nikoli. Ker včasih se že pri sebi sprašujem o pristnosti dejanskosti. Doživetosti. Kaj šele, da bi se s tem ukvarjala z drugimi ljudmi in preživetimi dogodki iz preteklosti. Verjetno je resnično le tisto v kar verjamemo. In če ne verjamemo v nič? Kaj potem?
Ni komentarjev:
Objavite komentar