Šla sem na vrt. V gumjastih škornjih in z motiko v roki. V času, ko je sonce prišlo že dokaj visoko in je nagajivo oddajalo toploto od sebe.
Pes je stal za menoj s frizbijem v gobcu in opazoval, česa se bom pravzaprav lotila.
No, lotila sem se presajanja zvončkov. Ker, če jih bom nabrala bodo tam 2-3 dni in potem bodo oveneli. Ampak, če jih izkopljem, posadim v lonček in zasujem z zemljo - potem se mi celotna situacija zdi veliko bolj optimistična. In tako sem se lotila projekta.
Samo enostavnost pri tem, sem malo precenila, ker sem kopala in kopala in nikjer ni bilo videti konca čebulic.
Pa vendar se sedaj prav lepo podajo v lonček in prinašajo pomlad v prostor. En šop zvončkov s kronco.
Cel vrt jih imamo. Cel vrt je bel.
Faks sem izpustila in raje zabavala psa na vrtu, ki je bil navdušen nad idejo.
Saj sem si zastavila, da bom prav optimistično spisala seminarsko, ampak me je vedno kaj zmotilo pri moji koncentraciji.
Tisti občutek, ko ravno začneš nekaj delati. Padeš notri. In potem pride nekdo in te popolnoma vrže ven iz tvoje smeri optimisitčnega napredovanja, ter obrne veter v nepričakovano smer. Zato se moraš udati toku kamor teče voda in pustiti vse za pozneje.
Ampak, ko imaš končno čas. Takrat pa prvotno zanimanje mine in zopet ne veš kaj bi sam s seboj.
Zakaj je vedno tako.
Zakaj se več ne pošilja pisem. Današnja pošta vsebuje le še položnice.
Dolga pisma. Zapakirana in poslana z ljubeznijo. Kje so se zgubila?
Ni komentarjev:
Objavite komentar