Skok na razstavo v Koper

Četrtek.
Mislim, da sem si včeraj in prejšnji dan napolnila baterije, ker sem lahko delala s polno paro. In ne samo to, dan je bil zelo pester in zanimiv.

Začela sem zelo pridno. Doma. Mislim, vse je bilo postavljeno, natisnjeno, narisano in označeno. Preverjala sem, da nič ne manjka, da sem vse pojasnila in da vse štima. In tako pridno je šel dopoldan v popoldan. In še preden sem se zavedala, je bila ura že nekaj čez drugo.
Jaz pa ob treh razgovor.
Ko sem naslednjič pogledala je bila že pol in sem se na hitro preoblekla, pograbila tablico in z avtom odhitela proti novi dogodivščini.
A veste, pride dan, ko si povabljen na razgovor.
In takrat ti verjetno v glavo udari prav vsa kri, predvsem v lica. Če nisem bila čisto rdeča, potem je moralo res mene samo zažigati v lica. S prijazno teto iz marketinga sva razpravljali o mojih izkušnjah, o mojih projektih, kaj bi delo zajemalo. In počasi se je kamen valil od srca in je živčnost popuščala. Tako, da sva si segli v roko in sedaj čakam na odgovor, drugi teden.
Držimo pesti. Potihem in pomalem.

In prvo kar naredim imam telefon v roki in delim svoje občutke, z osebo s katero si to najbolj želim deliti. Ker vem, da bo na drugi strani navdušen glas. Da bom dobila tisto malo potrdilo, da mogoče še bo nekaj iz mene. In je tudi bil tisti navdušen glas na drugi strani, ki mi je rekel, da je med treningom držal pesti, da se čim boljše odrežem. In res sem mu hvaležna za te geste.

Obljubila sem pol ure in po pol ure sem bila tudi na parkirišču. Kakšno minuto sem sicer stopila skozi vhodna vrata in nekaj trenutkov zatem se je prikazal, svež iz kopalnice in z nasmehom na obrazu. Vse fantazije na stran, sestradana sem bila. Ko je živčnost in črvičenje v želodcu popustilo, se je pokazala lakota.
Kar sem se naučila je to, da so piščančji fileji v pečici izvrstni. Petindvajset minut miru in pečenja v pečici in potem imaš pomfri in meso naenkrat pripravljeno. Pa samo pladenj umazan. Luksuz.

Na poti proti morju. A veš tista romantika, ko se pelješ v sončni zahod. Kot, da bi šla na morje gledat sončni zahod. In ravno po tistem, ko je sonce dokončno zašlo, sva se znašla na parkirišču, ulico proč od dogajanja. Razstave EX:PO, kjer so študenti iz naše fakultete razstavljali svoja pokrivala. Saj to še ne bi bilo tako zanimivo, če se za njimi ne bi skrivale moje fotografije. V razmerju 70x100 mm so visele tam zadaj na zidu. Še preden sva stopila notri, sem mu že navdušeno razlagala, da so tiste tri na zidu zadaj moje. Ko sem stopila notri, pa sta bili še dve na drugem zidu, tudi moji fotografiji. Waaw.
Očitno sem res zadela tisti smisel fotografiranja v Stožicah, davno nazaj, ko sem se bolj kot modelu, posvetila pokrivalom, katere smo pravzaprav slikali. In to se je izkazalo za zadetek v polno, predvsem ko sem lahko opazovala svoje delo na zidu. Kaj naj še dodam.

Razstava EX:PO in moje fotografije.

Koper je tak lučkast. Zvečer je prav lušten za videti. Lučke povsod in z njimi moje navdušenje.
Pa sva se usedla v lokal ob promenadi in meni je tako zasedla limonada. Pa tega ne naročim prav velikokrat, pravzaprav skoraj nikoli. Ampak ta večer je bil za limonado. In ne za sladkor ali sladoled z borovnicami. Pravi, da je kot Monte Carlo, ko sva se sprehajala proti avtomobilu.
Mogoče, mogoče pa res.

Doma sem dvakrat prizanesla neki živali. Ali pa dvem različnim, ampak po zbeganosti in raztresenosti le te, bi človek lahko trdil, da je šlo za eno.
Najprej se je pojavila malo pred izvozom Kranj-zahod. Čisto zmedena žival, ki je divjala sem ter tja na avtocesti. Na srečo sem jo pravočasno zagledala in jo obvozila, ko je stekla ravno v nasprotno smer. In samo upala sem, da jo tisti za menoj niso zbili.
Ampak ko sem prišla naokoli, je na polju, ki je neposredno ob tistem odseku avtoceste, zopet proti cesti tekala popolnoma raztresena žival. In bi trdila da je bila ista. Kar je povzročilo, da sem močno pritisnila na zavoro in je zopet stekla proč od avta. Res upam, da se je pomirila in še živi.

Tristo trinajst kilometrov. Tri ure in dvaintrideset minut.

John Legend - All of Me

Vinkulacija

Nedelja.
Čisto čudno. Pokonci pred menoj. To pa je prvič.
Zajtrk v postelji. Luksuz.
In potem je bil dan tako nenavadno dolg. Res. Ponavadi sva bila na dopustu nekje v istem bioritmu ali vsaj zelo podobnem. Sedaj pa doma, da je že kar čudno. In vedno je nedelja, ko se nekaj nameniva.
Je pa res, da sva imela do treh, ko se trgovine zaprejo, še kar nekaj časa. Napram temu dolgemu dopoldnevu.
Na kosilo sva šla kar v mehiško v Supernovi. Saj je bilo uredu, le mogoče bi naslednjič želela, da je tista BBQ omaka posebej in ne po vseh teh lepljivih prstkih. Mogoče sem njega spravila v garderobo, da je kaj navlekel nase, če že sebe nisem. No, skoraj nisem, ker je res da sem probala ene zelo neelastične in trde kavbojke. Ker tiste, ki sem jih imela oblečene so res božanske.

Zajtrk v postelji.

Novo stanovanje.
Kot da dobrih štirinajst dni nismo bili v istem prostoru. S tistim rumenozeleno sedežno je čisto poživet prostor. Čutiti je bilo življenje, da nekdo živi tam.
Saj sta rekla, da če bi ga prejšnji lastniki videli ne bi verjeli, da gre za isto stanovanje. Tako sta si ga prikrojila po svojem okusu. In res izgleda dobro. Simpatično.
Jedla sem prvi kostanj te sezone. Ne obožujem ga ravno, kakšnega sem pa tja pojem in to je nekako to. Ta kostanj pa je bil samo predjed. Ker se je miza potem kar šibila pod narezki. Oziroma pod lososom zavitim v tortiljo in narezanim na kolobarčke, kar je res dobro izpadlo. Nekaj koščkov sem snedla, pa sem bila že nažrta od kosila.
Potem sva imela nekaj časa zase. Dokler naju ni zmanjkalo.

Ponedeljek.
Tale ponedeljek se ni ravno izkazal za optimističnega. Kar pobiralo mi je energijo. Vse do tedaj, ko nisem ob štirih samo zaključila in obležala v postelji. Malo vročična, malo prezebla, popolnoma brez energije in z bolečimi mišicami. Pa me je zbudil telefon. Pri kosilu je nekje na polovici nastal čuden občutek v prsih in sem se malo ulegla. In potem sem spala. Sanjala, da sem dobila juhico. Ampak zbudila sem se sama. Žal.
Čudno je, da se zbuja pred menoj. Da je bil pokonci, ko sem jaz vstala in se spakirala, da bi šla na delo, domov. Tu je bilo še vse ok. In čez dan mi je potem začelo zmanjkovati energije. Vmes sva sicer uspeli registrirati avto, ampak potem sem govorila s stranko po telefonu in sem imela občutek, da me je zmanjkovalo, meglilo pred očmi in sem se ulegla za nekaj minut. Potem sem prišla nazaj in nadaljevala za urico in še malo, ampak nisem bila tista prava. Kje.

Torek.
Kdo bi si mislil, da čas tako hitro beži, da sem leto poprej iz Celja pripeljala avto. No, sedaj mi družbo dela že eno leto in prevoženih dobrih štirinajst tisoč kilometrov.
Praznovala nisva ravno skupaj, sam sem okupirala kavč in tam počivala cel dan. Bil je potreben dan počitka, vsaj telo je to zahtevalo. Televizija je vrtela filme v prazno, oddaje in ostale temu podobne stvari.
Warm Bodies. Obupala sem. Resno, zakaj bi kdo kaj takšnega gledal. Prostovoljno. Tudi ta film je tekel v prazno. In sem ga prekinila pred koncem. Nočem vedeti kako se konča. Sploh ga nisem hotela gledati. Po treh lekadolih in enemu aspirinu sem že morala biti dobro. Ali pa vsaj boljše. Do večera.
Da sem šla po celodnevnem počivanju lahko spat.

Skozi jesensko listje.

Sreda.
Boljše in bolj optimistično.
Toliko bolj optimistično, da sem že postavljala drese in jih pripravljala za nadaljevanje.
Tako, da sem bila zopet v polni energiji. Ali vsaj nekaj podobnega.
No, napolnila sem se še dodatno, ko sem kuža peljala na sprehod. Potem pa sem dobila klic. Iz Jelovice, za razgovor. Naslednji dan. Popolnoma presenečena.
In prvo sem klicala mojega. Kako ne bi delila veselih novic. Samo je telefon zvonil v prazno. Sem pa hitro dobila povratnic klic.
Vse sem si pripravila in serija pred spanjem.

Empire Of The Sun - Walking On A Dream

Štiri živali na podlogah

Torek.
Razmišljanje na glas. Ali razmišljanje zapisano.

Luknja sredi ulice.

Okoli naše hiše nastajajo luknje. In celo popoldne je treslo hišo. Kot konstanten potres. Včasih toliko, da so se je slišalo žvenketanje kozarcev v omari.
Modre majčke pridno nastajajo in jaz urejam slike. Delam kosilo iz sestavin, ki so še preostale, kar pomeni makarone s tunino-paradižnikovo omako. In tistim kar je ostalo od kile sira.
Ampak sem pa vidila spot, ki me je po dolgem času navdušil. Tam nekje v kategoriji OneRepublic - All The Right Moves. Ta je od Eda Sheerana in je tak preprost in čudovit. Thinking Out Loud.

Včasih mine preprosto preveč časa, ker se le tega ne najde. In sva se srečali, ker se nisva videli že od Kranjske noči. To je šlo že celo poletje mimo, ali tisto kar naj bi bilo poletje. In zgodilo se je že marsikaj od takrat.

Dogodek dneva so bile divje svinje na gorenjski avtocesti. Da je bila kar debelo uro popolna zapora med izvozom Kranj-Zahod in izvozom Naklo. V obe smeri.

Malo za zdražit.

Sreda.
Po napornem dopoldnevu in popoldnevu, ko ni šlo vse ravno gladko, je bil odhod v center Ljubljane prav prijetna sprememba. Meni se je sicer zdelo, da se mi je naredila ena velika guba sredi čeli in kar še ni hotela izginiti.
Bilo je kot, da smo se cel dan samo pričkali. Vsak je zastopal svojo stran in noben nekako ni hotel popustiti. Ampak saj se je reševalo. Počasi. Vsaj nekaj se je.
No, potem sem šla v Ljubljano. Še prej pa sem obupala nad pečenjem krompirja. Ta kar ni hotel biti ne spečen, ne skuhan in ne ocvrt. Pa vse troje sem počela. Jaz sem pojedla svoje nabodalo, kar s kruhom ob kuhi krompirja, ker se mi je mudilo naprej. Pa še krompir je bil trmast. Ampak se je vse izkazalo za brez veze, ko sem morala v avtu sedeti in čakati na tovornjak da se premakne, ker me je zaparkiral. Čeprav sem zamujala, sem bila prva tam.
In okoli Opere sem srečala 5 belih Up-ov. Očitno je to najbolj kulj avto za iskati parkirišče po centru, ker jaz sem ga zbasala v takšno, ki je bilo kot nalašč samo za moj avto in nič drugega.
Sonce. V Ljubljani, ko je povsod drugje deževalo. Polno turistov, ki so visoko držali svoje fotoaparate in jaz, ki sem čakala, da ju zagledam. S kateregakoli konca že.
Imele smo obhod po stari Ljubljani in iskale slaščičarno, ki jo je IrenaSirena omenila na svojem blogu. Jaz ga te dni še nisem pregledovala, tako da tega nisem videla, ampak smo s pomočjo interneta kmalu ugotovile, da se nahajamo na napačnem koncu Ljubljanice.

Zaparkirana.

Ob Ljubljanskem Dvoru. Smo samo pokukale notri in ugotovile, da je bolj takšna iz nekdanjih časov, s srebrnimi pokrovi pod katerimi se skrivajo sorbeti in sladoledi. Ali karkoli že imajo. Nekako ni najbolj jasno in razločno, kar me je popolnoma zmedlo in smo šle naprej. Do Zvezde, ki je bila seveda polna in naprej do Cacao-a ali Cacao-ta, saj človek ne ve kako bi sklanjal brez, da mu jezik odpade. Tudi tukaj je izgledalo zasedeno, ampak smo dobile mizico za tri pred vhodom, kamor smo se tako vkampirale, da noben ni opazil. Dve kepici sladoleda, muffin in piškot, če se ne motim. En tiramisu. In en mousse z malinami. Moje je bilo zadnje in za prste obliznit. Obožujem kombinacijo čokolade in malin.
Potem smo šle seveda malce v H&M pokukat. Saj sem vedela, da je prenovljen, le videla ga še nisem. In ugotavljale kakšne so tipične obleke za katero.
Do novega mostu ali ribje brvi in do prešerca nazaj k avtu za Opero. Skoraj sem napačnega vzela, ker je bil med mojim in še enim belim Up-om parkiran nek avtomobil. Pa sem se najprej čudila, saj ga nisem imela parkiranega tako proti začetku. In potem se je izkazalo, da res ne.

Lepotec.

Četrtek.
Danes sem bila čisto zagreta za Teden restavracij. Saj že nekaj časa sprašujem in sprašujem, ampak ko to počnem, mesta za rezervacije kar izginjajo. Danes sem si uspela priboriti eno v Kranjski Gori v Skipassu, eno v Harfi v Ljubljani, čeprav naj bi bila ta že zasedena in bila prav ostro zavrnjena s strani Valvasorja. Tako odrezavo je bilo tisto napisano. Za razliko od tete, ki mi je pisala s Harfe, da se je prosto mesto ravno sprostilo, ker je nekdo odpovedal. Očitno imam vsaj malo sreče. Vse fine kot so JB in Strelec na gradu so bile pa verjetno že isti dan, ko se je vse rezerviralo, polne.
Saj sem včeraj ugotovila, da sem ratala čisto fina, ko sedaj razmišljam o restavracijah s tremi hodi in ne o študentskih bonih. Kot, da sem ujeta med dva svetova. Še, ko smo okupirale H&M in probavale stvari je bila med mojimi elegantna obleka, ki je bila, kot sta se izrazili, primerna za večerjo s tremi hodi. Preveč razvajanja. Takšna, le v električno modri barvi.
Sicer bi moral dan steči malo drugače, ampak ker je bioritem takšen, je to težko. Pa sem doma pojedla rižoto in šla na sprehod z Ronom. Zmanjkuje energije, hiša se pa vsak dan trese. Konstanten potres že cel teden. Nekako nadležno je, da ti pobere vso energijo. Z vsakim tresljajem malo.

Petek.
Dobila sem idejo. Podlage za miško z motivi naslovnic rokovnikov za drugo leto. In pripravila en "giveaway" na Facebooku.
Slovenski pregovori skupaj z štirimi živalicami.

Jelen in "Življenje je večen kompromis."

Zajec in "Govor ljubezni je v očeh."

Sova in "Srečen si, ko verjameš v srečo."

Lisica in "Če želiš biti ljubljen, ljubi."

Impulzivna poteza. Poslala sem portofolio ter življenjepis na Jelovico. Držim pesti.

Sobota.
Upala sem, da se po celem tednu lahko sprostim, pa ni šlo. Ker je šlo vse narobe. Ker sem tako na hitro skupaj zmetala in imela še nekaj v mislih, da mi je par stvari ušlo iz misli. Kot na primer polnilec za računalnik. In čisto trivialna stvar me potem vrže iz tira.
Ampak ko iz mene zvabi smeh, tudi ko nisem ravno dobro, to nekaj šteje. In potem zaspi ob Suitsih.
Jaz pa sem zaspala ob televiziji. Game On je zanimiva oddaja.

Ed Sheeran - Thinking Out Loud

Sto osemindevetdeset kilometrov

Četrtek.
Vrgla sem se v številke in ugotovila, da sem odkar imam nov avto predvidoma privarčevala za 391,22 L bencina. Predvidoma, saj lahko samo predvidevam kakšno porabo bi imela s starim avtomobilom, ampak bi se približala nekje osmim litrom na sto kilometrov. Sedaj pa jo imam pod petimi. Saj, če rečem, da bi to naneslo slabih 570€ se še ne sliši toliko, kot če rečeš, da je to skoraj 400 L bencina. Nekaj je. In to je skoraj polovica leta odplačevanja avtomobila.

Videli sva čisto pravi mercedezov retro avtobus parkiran pred Lidlom. Prava atrakcija, in nisem bila edina, ki se je ustavila in ga fotografirala.

Dva treninga v enem dnevu. Samo še na kavč in noge v luft pa se ne premaknem do nadaljnega.

Res retro.

Petek.
Po dveh dneh sem bila zopet v Kranjski Gori. Pred tem dolgo nič, potem pa v tako kratkem času kar dvakrat. Tako kot zadnjič v Celju, ko sem bila trikrat v razmaku enega tedna.
Skratka dobila sem zapestnico, ki mi je bila rahlo prevelika pa sva šla zamenjati. Ampak za to sva "morala" na izlet. Želela iti na izlet. Vsaj jaz sem vedno za izlete.
Sploh, če se še sonček kaže, če se narava barva v jesen in če je čudovito zunaj. Med goram za kuliso in pobarvanimi drevesi. Čudovito.

Pred tem pa delo, barve, delo, kroji, barve, barve in potem sem nabirala kilometre. Skoraj dvesto v enem dnevu. Najprej sem šla v Komendo oddat majice, potem sem šla potrditi barve v oblikovalski studio, kjer sicer dela moja profesorica. Nekaj trenutkov, me je gledala, ker sem si je zdela znana, ampak ni vedela kam me dati. Naposled je vpraša in sem ji povedala, da iz šole. Verjetno jo je potem prešinilo, ker je spraševala, če sem že diplomirala, vendar je odgovor na to še nikalni, ker me delo zaposluje. Čas za diplomo so bo res treba vzeti, ker se želim posvetiti samo eni stvari.
Pa domov. Za kratek čas, toliko da sem izgubila živce s programom, ki ga ne razumem, sem se preoblekla in sem letela podaljšati vse študentske klube in študentske servise ter že bila na poti v Kranjsko.

No, preden sva se odpravila je bilo potrebnih še pet minut počitka, saj te ti Total Body Circuit-i res uničijo. Jaz trening šparam za naslednji dan, ker sem imela včeraj dva in bila fuč. Dan za regeneracijo in potem naprej. Skratka in potem sva šla. Čez Korensko sedlo na drugo stran. Pot je izgledala kot bi se vozil po napačni strani hriba v Celovec. Pa klanci so bili malce bolj strmi in pot krajša. Tudi mestno središče izgleda nekako podobno in brez problemov za parkirišče. Samo cerkev ima sredi vsega. Za razliko od Celovca.

Brez kakšnih dodatnih vprašanj sem takoj dobila manjšo zapestnico. Dobro, ni kaj.
In potem naju je premamila lakota, saj noben še ni jedel pravega kosila. In če sva že v avstriji, zakaj se ne bi lotila kar enega "šnicla". In naju je tista prijazna prodajalka za povrhu svoje ustrežljivosti napotila v najbolj tipični "šnicl" lokal v mestu. Čez cesto. Taka lovska restavracija je bila. Samo trofeja na steni je manjkala, ali pa je bila morda v sosednjem prostoru.
In dobro priporočilo nama je dala, saj sva se samo čudila hrani na krožniku in jo z užitkom jedla. Jaz nisem ravno ljubitelj "pravega" dunajskega zrezka, zato imam rajši piščančjega in ta je bil tako slasten, da je kar v trenutku izginil s krožnika. No, v parih trenutkih, skupaj s krompirjevo solato. Tudi moj se je trudil, ampak tako velik zalogaj je bil skoraj za dva, saj je zasedal celotno površino krožnika.
Tako, da sva se sita sprehodila skozi mestno in naokoli do avtomobila. Vmes so naju ustavili entuziastični Estonci na turneji, ampak žal so bile denarnice prazne po takšnem kosilu.
Očitno je v mojem prepričanju ena velika zmeda in zmota, ker sem mislila, da Karavank ni potrebno plačati. Ampak so mi vsi, vključno z internetom razložili, da se plačuje vsaj 7€ na avto, da prideš skozi. Pa je bilo kosilo na moj račun.

Po izletu.

Sobota.
Dopoldne smo na kup zbirali ves papir pri hiši, vključno z vsem, ki je odpadni od tiska, da smo ga peljali na zbirno mesto, kjer so zbirali papir za živali. Društvo za zaščito živali Kranj je organiziralo to akcijo in midve z mami sva pripeljali poln prtljažnik papirja. Seveda ni šlo še brez srečelova, kjer so iskali številke in smo vlekli listke. Bolj je bil srečelov v tem smislu, da si moral potegniti listek, katerega predmet s številko mogoč najti. Domov sva se vrnili z vazo in tistim mini mačkom, ki je rahlo strašljiv.
Potem smo se pa zopet napokali v avto in odšli v šoping. Še skupaj z bratom in njegovo, ker je on potreboval mnenje in financ ministra ter mi malo letanja po trgovinah. Končalo se je tako, da sem jaz izkoriščala bon za popust v H&M-u, pa še hlače in najbolj simpatičen hoodie sem si kupila. Mali je končal z novo jopico, mami pa z novim plaščkom. Temu bi se reklo učinkovit šoping.
Ura pa je tako hitro zletela mimo, da smo bili že v času kosila, mi pa še nič narejeno, lazanja pa v mislih. In uro kasneje se je bohotila na naših krožnikih pa še mama in ata, ki sta prišla na obisk sta dobila polovico kosa v poizkušnjo. V naši ulici kopljejo in naša parcela nekako dobiva drugačno podobo. S polovico žive meje in z nič žive meje, brez štorov in tako naprej.
Ampak zvečer pa vedno ostane čas za eno Ups Enko. Včasih je bolj podobna Človek ne jezi se.

Nedelja.
Ta vikend sva imela boljši polovici na obisku v izmenah. Da je bilo pokrito peto mesto in da nam ni bilo dolgčas. In nam res ni bilo.
Nekaj sem se trudila pospravljati. Klasična kombinacija kosila in sprehoda z Ronom, potem pa se je počasi že pojavil. Ko sem pogledala najbolj kul epizodo Grey's Anatomy, čisto sem navdušena nad to serijo in za povrh se pojavi še epizoda, kjer pojejo in je moje navdušenje še toliko bolj izrazito. Noro.
In ko sva odigrala svojo areno, ko je izginil še preostanek pečenke, takrat je napočil čas za maratonsko igranje Ups Enke, ampak res maratonsko. Jaz sem sicer pridno zasedala zadnje mesto, ker sem imela nesrečo s kartami, drugače pa smo se zabavali. Tam nekje tri ure, mogoče še malo več. Pa še serija ali tri in potem je bil že naslednji dan.
Žal pa trenutno nisva v istem ali podobnem bioritmu, zato sem dobila še poljub za lahko noč in sva šla vsak po svoje.

Ponedeljek.
Ko spiš kot top in se kar naenkrat iz nič, sredi sanj zbudiš in imaš občutek, da moraš vstati, čeprav bi po drugi strani še malo pospal. In potem kot zaspan zombi hodim naokoli. Sicer se je to zgodilo ob pol devetih, ko bi morala biti že kar zbujena, ampak dobro.
Tako sem potem cel dan urejala slike in bila povsod, ker nisem vedela, kaj bi sama s seboj. Sem pa oddala dokumente, podaljšala študentske bone in kupila kilo narezane Gaude v Lidlu. Tudi to je nekaj. Tudi to je nekaj.
Ko me je zmanjkalo, ko sva se vrnila s sprehoda in me zeblo in se nočem ničesar nalezti in sem se dodobra prešvicala s prvim dnem prvega tedna v Beti. Focus T25.

Taylor Swift - Shake It Off

Dve leti in vožnja v Kranjsko Goro

Kako hitro beži čas. Dve luštni leti sta za nama, polni dogodivščin potepanj in ur preživetih ob gledanju serij.
On je priden v Kranjski Gori, zato sem rekla, da ga obiščem, ker imam samo 10 kilometrov več in deset minut več, kot če bi šla do njega. In včeraj mi je povedal, da bo verjetno lepo vreme in sem mu verjela na besedo. Zgleda kot, da mu ne bi smela, ker me je malo po tistem, ko sem zavila z avtoceste dobil dež. Oh, dež.
Vmes sem srečala še avto v jarku, ampak sprva sploh nisem dojela kaj sem videla. Saj se je v naslednjem trenutku že mimo pripeljal policijski avtomobil.
Sledila sem danim navodilom, in se mi ni uspelo zgubiti. Našla sem avto iz prve. Veliko boljše kot garmin. Samo gospa pri sosedni hiši me je kar malo postrani gledala, ko sem prišla. V glavi se mi je odvrtel film, da bo šla samo še po metlo v hišo in se spravila nad avto. Izgledala je kot, da ji ni po godu, da se parkiram na precej prazno parkirišče pred njeno hiše.
Ampak je prišel princ, ki je imel poleg mene belega konja ali pa vsaj konjske moči avtomobila in me rešil. Potem je izginila v hišo in vseh težav je bilo konec.
Razen tega, da sem bila kar lačna in utrujena po naporni seriji treningov, ki so na vrsti ta teden.

Pegatka na mehki polenti.

In začel se je reševati še drug problem. Šla sva jest. V restavracijo Skipass hotela. Mislim, da je moralo biti pred kratkim narejeno, ker je bilo čisto sveže in novo in izredno lepo. Moderno, ki se pomeša z lesom. Na mojem meniju se je za predjed znašel odprti raviol z zajčjim ragujem in kremo mascarpona in limone. Za glavno jed pa file pegatke na mehki polenti s parmezanom, opečeno slanino in svežo zelenjavo. Oboje izredno okusno. Sploh pa ta pegatka, kar za prste obliznit. Pospremljeno z penečo rebulo, da sva nazdravila na naju ter še nečim za namazat pred vsem tem.

Štiri v vrsto v zanimivem ovojnem papirju ter čudovita sestavljena zapestnica.

Dež je čudežno nehal, ko sva se šla peljat do Jasne in zlatoroga, da bi se malo sprehodila. Mislim, da sva bila sicer malo premalo oblečena za ta hlad, pa dobro, je bilo pa bolj za stiskat. Naštela sva petdeset račk, ki so plavale po jezeru, vključno z racakom karolinke. Saj ga ne bi izrecno omenjala, če ne bi tako izstopal po barvah izmed vseh ostalih rac.
En kratek krog naokoli in potem sva sedela pred plakatom s pečenico. Čisto sita, da je bilo že težko gledati. Zato sva se šla še malo peljat. Do Zelencev pa malo naokoli, ampak ker je bil tako turoben dan in hlad, sva se raje vrnila v zavetje avtomobila.
In sem šla domov. Tako utrujena, da sem imela že težavo spremljati dogajanje na cesti. Ampak, ko je do avtoceste poraba 3,2 je to veselje. Na avtocesti pa je požrl liter več in je čisto solidno priti iz Kranjske Gore do doma. Čisto naključno dejstvo.

American Authors - Best Day Of My Life

Šefov šmorn

Nedelja.
Sprejela sva povabilo na kosilo pri mami in atu. Ker od tam izviral original pražen krompir v naši družini in želela sem, da tudi on poskusi to specialiteto. Kar pa je po drugi strani pomenilo, da bo potrebno bolj zgodaj vstati kot sva vstajala v prejšnjih dneh. Ker ob dveh sva morala biti že v Kranju.
Jaz sem sicer imela sanje, ko sem pogledala na telefon in videla, da je nekaj do sedmih pa sem si rekla, da je še prezgodaj. Ampak v naslednjem trenutku sem že zares gledala na uro pa je bila malo do devetih. Zame je bil skrajni čas, da vstanem, saj je bilo še nekaj za postorit. Pa potem trening pa kakšna serija vmes, potem pa sva se že podila po avtocesti. En za drugim. Ker očitno ne znava več iti samo z enim avtomobilom. Saj se je on vrnil nazaj domov, jaz pa sem tudi imela konec "dopusta".
In so naju že vsi čakali, pa sploh še dve ni bila. Skupaj z nedeljo pride tudi goveja juha. In človek se temu preprosto ne more upreti. Za tem pa so prišli polni krožniki dobrot. In je šlo v slast.
Pražen krompir pa riž za prilogo. Potem pa pohano meso, pečenka in goveje meso pa zdi se mi, da je bilo še eno in nekaj z gobami. Ampak čez krompir ga pa ni. Jaz se s svojim zelo trudim. Vendar so tu še leta izkušenj.

Šefov šmorn po nedeljskem kosilu.

Ups enka je največja atrakcija, ki nasmeje celo družino. Predvsem v zadnjem času. Kar zagrabili smo za to igro in jo težko spustimo z rok. Tokrat smo imeli za šestega igralca še ata. In smo se smejali. Malo manj, ko vsakič, ko sem štela, ampak smo se pa smejali, prehitevali in prerivali.
Ampak smo tako "padli notr", da smo z veseljem pojedli dve porciji šefovega šmorna z enega krožnika. Zmanjkalo ga je v trenutku, ampak res v trenutku.
Midva sva šla vsak po svoje in pri nas smo se namestili na kavč, vse dokler ni bila ura ravno dovolj za spat.

Ponedeljek.
Že v nedeljo sem se vrnila domov z dopusta, da sem potem začela nov teden, pridna.
Prišla so nova naročila. Nove stranke in novi podvigi. Ena izmed agencij s katero sodelujemo, je od moje profesorice na faksu. Zanimivo.
In gre dan mimo, čeprav se je pozno začel, ker nisem mogla vstati iz postelje.
Po dolgem, dolgem času sem se po kosilu zopet spravila na sprehod, skupaj z našim Ronom. Že dolgo nisem šla z njim naokoli. Pa sva šla, po sončku, po klancih dol in gor ter naokoli.
Pred večerjo pride trening, ker pred kosilom preprosto zmanjka časa. Še zadnji teden prvega dela.
Nove serije se začenjajo v teh dneh in ena ali dve sta prav dobrodošli pred spanjem.

Lep dan za sprehod.

Torek.
Pa se bo september danes končal.
Delavno. Pridno. Do kosila in naprej.
Planerček sem začela prenavljati, da bo pripravljen za to leto. Notranjost ostaja skoraj enaka. Naslovnice bodo nove.
Vsa naročila ter vprašanja: info@konoczaspi.si
Moje trebušne mišice zadnje čase trpijo kot še nikoli, vsaj čutim jih.

Meghan Trainor - All About That Bass

Praznovanje na kvadrat

Četrtek.
Ta dan je bil najin. Oziroma njegov.
Jaz sem zjutraj vse uredila, da je ob njegovem prihodu stal puding s svečko na mizi. Pa ga je nasmejalo. Vendar je ta puding izginil šele kasneje v dnevu.
Na vrsto je prišel klasični trening, ker je prejšnji dan zmanjkalo časa, sva se ta dan malo bolj zagnala. Jaz kar malo preveč, ker sem odšla po njem v kopalnico malce slabotna. Nekje vmes se je kar malo meglilo, ampak po nekaj minutah ležanja, sploh nisem več veela za to in sem šla naprej z dnevom.
Opravek ali dva. Jaz sem imela tistega, ki je zahteval, da prevzamem razvite fotografije. Sedaj te, ki so bile moje. Ampak na mojo žalost je bilo razvitih samo polovico. Vse tiste, ki sem jih želela in hotela videti, očitno nikoli niso bile narejene, ker je film prazen. Verjetno se je snel ali narobe navijal. Nekaj je bilo. Ampak kakšno razočaranje ostane, ko vidiš, da si vse izgubil. Preveč sem se veselila zadnjih posnetkov. Sedaj pa imam… oziroma nimam.
Potem sva se popoldne potikala po Big Bangu in Harvey Normanu. Enkrat tu, drugič tam. Znašla sva se nekje med mali gospodinjskimi aparati in slušalkami. Pa še igrice sva iskala. In ko sva imela vse zloženo v avtu, se je zbudila lakota. In dobro, da je bil Argentino blizu in to špansko vzdušje. Prav luštno je tam, kar se vzdušja tiče. Biftek je še vedno boljši pri Troštu na morju, ampak pri tem je vedno dilema, ali uživati v njem dokler ga ne zmanjka, ali ga pojesti ravno toliko, da bo glavna jed še bolj teknila. Midva sva se nagibala k drugemu. Ker je bila glavna jed boljša. Jaz nisem prevelika ljubiteljica rdečega mesa, samo v majhnih količinah, precej majhnih količinah, tako da mi je šel puran veliko bolj v slast s španskim krompirčkom. Ampak je bil tudi steak dober. Vsaj tisti košček, ki sem ga poizkusila. Ne bi pa celega pojedla. Kje.
In potem gre dan naokoli. Kar naenkrat je večer in za teboj dan, ki te je utrudil. Še malo sva praznovala.

Poln, poln hladilnik.

Petek.
Zjutraj sem lepo pogledala svoje serije. In sem bila pridna. Ob glasbi sem poskrbela, da je stanovanje izgledalo. Izgleda kot da sva se vsak dan znašla v trgovini, ker sva šla zopet. Tokrat po stvari za piknik. Dejansko sva imela cel voziček hrane in pijače. Pa še po kozarčke sva morala skočit čez cesto, ker Hofer včasih nima vsega.
Skratka do petih se je vse svetilo. In potem je bila pet. Pa malo čez. Pa še malo več. In bila sva že lačna, ker jaz nisem jedla od zajtrka, on pa sploh nič. In ravno, ko sva razdelila karte, so se pojavili prvi gostje.
Ob toliko pijače, so vsi želeli vodo. Vsaj čevapčiči in nabodala so šla v slast. Skupaj s pomfrijem, ki sem ga lepo spekla v pečici in smo ga kaj hitro pograbili. Prijetna sprememba kruhu na piknikih.
Dekleta smo skočila čez garažo na drugo stran, ko so imeli fantje resne debate stoje v kuhinji. Šle smo firbcati kako izgleda sosedovo novo stanovanje. Sedaj, ko bova imela nove sostanovalce. In priznam, da je prav simpatično. Ampak končni rezultat pa bo verjetno na vrsti naslednji teden.
Ko smo se vrnile smo se morale preseliti na kavč in od nekje sem imela že računalnik na kolenih in kazala fotografije tistih čudovitih loftov v Valenciji.
Ko se je družba redčila smo se odločili, da preizkusimo družabne igre. Črni Peter. Spomin. Spomin s Črnim Petrom. Ups Enka. Spomin z Ups Enko. Skratka mi smo se kar zabavali.

Sobota.
Naslednji dan se je nadaljeval v podobnem ritmu. Le spanec se je razlegel skoraj v opoldne. Ob serijah in novem likalniku sem preživela jutro. Zunaj sva igrala spomin in iskala staro ter novo. Potem pa je na vrsto prišla rižota s kozicami. Ki pa ni ratala. Res ni ratala, čeprav sem se zvesto držala recepta, ampak sladkega vina pač nikoli ne smeš uporabiti. Sedaj to vem. Ker se je izteklo precej ogabno.
Družabne igre ob petih. Tokrat so se malo kasneje pojavili moji domači. Z darilom za mojega dragega. Tekaško majčko, ki jo je Štefan nosil na sejmu in novim dresom slovenske reprezentance in njegovim priimkom ter številko 25 na hrbtu. Pa še brat in njegova sta mu prinesla zalogo kave.
Imela sem že pripravljene kruhke s sirom in poli salamo, katere nas je naučila stričeva bivša žena.

Tako preprost recept, ampak se tako dobro obnese. Naribaš sir ter poli salamo, dodaš kislo smetano in vse skupaj premešaš. To pa daš na obročke, ki jih dobiš, ko narežeš francosko štruco. In v pečico, da se sir stopi.

In potem turnir Ups Enke, ker to je bil tudi poglavitni razlog, da so se oglasili. Kar padli smo noter.
Za premor so sledili sufleji in ena Fifa ter potem smo nadaljevali. Še nekaj iger. Da sem imela najboljši izkupiček na koncu.

Sigma - Nobody To Love

Cvetje v jeseni

Nedelja.
Vem, da je nedelja. Vem, da je prazen hladilnik. In vem, da ne bi šla rada sama v trgovino. Lepše je v dvoje. Hitrejše in bolj praktično je v dvoje. In na koncu sem preganjala, ker so trgovine odprte do treh. Vse bližnje pa že dolgo pred tem zaprte. Mogoče že dan prej.
Dve muhi na en mah ubiješ, ko se spraviš v Leclerc, ker veš, da imajo tam akcijo na orodje in je ena izmed odprtih trgovin pa še na kartico dobiš popust. Poln voz, prtljažnik in hladilnik stvari. Te so se prestavljale seveda iz enega v drugo stvar.
Pa še zunaj smo zapekli ob tem, ko je bila na sporedu nogometna tekma, Chelsea in Manchester City. Sploh ne vem kako se je razpletlo, ker sem se še pred koncem preoblačila, saj sem šla v Križanke na muzikal.

Imela sem karte, ampak sva se do zadnjega trenutka dogovarjala, ali bo šel z mano ali ga raje pustim doma in najdem zamenjavo. En dan je bilo tako, drugi dan drugače. In v nedeljo dopoldne sem iskala zamenjavo za zvečer. Vendar sem na srečo očitno vedela, na koga se lahko obrnem, koga bi zanimalo in koga bi razveselila. In nisem se motila. Saj po svoje je bila kar win-win situacija, ko mi je že po Eviti povedal, da je bil ta super, ampak slovenskega pa res ne bi šel gledati. Saj vem, da pretiravati pa tudi ne gre. Kakšen ali dva na sezono, ne v roku enega meseca. Pa sem ga vzela malo z rezervo. Ampak zakaj bi se mučil in šel, če lahko komu drugemu naredim veselje in je problem rešen. In to smo tudi storili.

Cvetje v jeseni in Križanke so bile na nogah.

Cvetje v jeseni. Muzikal.
Pri Eviti poznaš pesmi, poznaš zgodbo in imaš muzikal v podobi filma za primerjavo. Ampak ko si tam, v množici, pred igralci in z glasbo orkestra, se to nima primerjati z ničemer.
In enako se je dogodilo tudi s Tavčarjevo pripovedjo, ko je zaživela, res zaživela na odru.
Dišalo je po jeseni v prvi vrsti, je napisala gospodična podjetnica, ki sem jo vzela seboj za družbo. In res je. Zgodba o cvetenju v jeseni, ki nikoli ne dozori, ampak prej zamrzne. In še drugo kar mi je ostalo v spominu je to, da je Meta občutila absolutno srečo, preden jo je izdalo srce.
Končalo se je s stoječimi ovacijami. Križanske so bile na nogah in jaz sem si brisala solze, ki so se nabrale v očesu ob zadnjih pesmih. Ob tragičnosti ljubezni, ki je bila tisti moment popolna.
Za ta muzikal sem "zapela" že takoj, ko sem videla, da Nina Pušlar nastopa. Brez premisleka sem imela v rokah karto za prvo vrsto in zadnjo predstavo. In nisem naredila napake. Intuicija je bila prava in tudi muzikal po slovenski klasiki je lahko izvrsten.
Ker ko slišiš orkester, ki je direktno pred teboj, se v telesu pojavijo mravljinci. Steče ti energija skozi telo in se prepustiš. In uživaš.
In sem uživala, ob vseh taktih valčka, ko so me pete srbele. Ob kostumografijo, ko sem opazovala plaščke in ugotavljala, kakšnega bi imela. Ob vrtenju kril v ritmu. Ob zvoku zbora. Ob glasu Nine.
Smejali smo se hlapcu, smejali smo se Meti, ampak na koncu smo obnemeli, ali vsaj jaz sem, ob tragičnosti jesenskega cveta.
Jaz sem rekla, da je bilo fantastično. Da je bilo vredno ogleda. Zame je bilo.

Ponedeljek.
Zjutraj dež. Ko to ne preseneti več.
Pojedla sem in pregledala svetovni splet. Kaj je novega na družabnih omrežjih. Kaj je novega pri nas in po svetu. Seveda, da ni nič pametnega. Kot vsakič.
Ampak, ko se vprašaš, kaj dejansko definiraš kot pametno, takrat v zraku zavlada tišina in odgovora ni od nikjer. Važno, da veš kaj ni pametno…
Skratka malčka sem peljala na sprehod, kar je pomenilo do Jurčkove naokoli na drugo stran na parkirišče, ker so bila včeraj vsa zasedena. Pač, ko pozno prideš domov, se moraš zapeljati čez potok na prazno parkirišče s tremi avtomobili.
Šla sem film oddat, da se razvije. Veselim se tega občutka, ko pozabiš kaj vse si fotografiral, kako je nastalo in moraš dejansko čakati še dva dni po tistem, ko porabiš zadnji posnetek, da ti razvijejo fotografije. Tako nostalgično. Verjetno smo med zadnjimi generacijami, ki smo še doživljali to, ko smo kot otroci skupaj s starši gledali fotografije, ki so prišle sveže razvite in se čudili - kdo je to slikal. Sedaj se vidiš, ko se slikaš.
To sem naredila čisto neopazno očitno, saj ni pogruntal, da me ni bilo vmes. Ampak sem imela potem svoj mir in optimistično začela delati na diplomi. Optimistično, saj pravim.
Najprej sem mislila, da bi jo mogoče že do sedaj skupaj spravila, ampak potem ugotavljaš, da stvari tako ali pa tako nikamor ne gredo, da lahko uživaš še eno dodatno leto. Vsaj malo.
Še tako sem si ta teden vzela dopust. Tak dopust, da potem telovadim in kuham kosilo in grem na muzikal in se potikam po trgovinah z igračami. Tak dopust.
Ker kujem bojni plan, kako pretihotapiti darilo, da bo počakalo na pravi dan.

Torek.
On je kuhal kosilo. Ker sem imela vsega dosti in sem mu rekla, da naj ga skuha. Najprej je mislil, da se hecam in se je lotil. Meni pa se je prav fino zdelo. In na koncu sva imela tista odlična na žaru popečena nabodala ter korenje. Res dobra kombinacija, presenetljiva, ampak super. Meni je bilo zadosti, pa še sedlo je skupaj.
Nakupovanje v Hofru in sva klicala vsak svojo mami. Jaz sem jo za nasvet, kaj bi potrebovala za filanega piščanca. On pa da jih je povabil na tega filanega piščanca. Kar malo sem bila raztresena, ko sem razmišljala kaj sploh znam narediti, kaj bi lahko pripravila in katere sestavine bi potrebovala. Pa še papirnatih servetov niso imeli. Nikjer.
Potem, ko sva dobila podatke, koliko jih bo, je tisti ubogi piščanec izgledal precej majhno za tolikošno število ljudi. Ampak jutri je nov dan, za nove nakupe. To sva imela za danes.

Sreda.
Pridem po fotografije pa me pošljejo še en krog, ker niso imeli razvitih. Pa sem šla še en krog. Ker sem tako ali pa tako morala še v trgovino. Po papirnate servete, krožničke, jušno osnovo ter mrežno pečenko. Čeprav je Leclerc tako založena trgovina, jo nikjer nisem našla, so jih imeli pa čez cesto v Mercatorju na pretek. Pa sem dodala še drugi del mesa h kosilu. Da sem lahko nahranila 8 ljudi. Ker preračunano je ponavadi mrežno dovolj za nas štiri pa tudi piščanec je dovolj za nas štiri in preračunano sta za 8 ljudi potrebna piščanec in pečenka. Dobra matematika.
Ko sem se vrnila po fotografije pa sem bila kar malo presenečena. Seveda sem morala še malo počakati, ampak ko mi jih je prinesla, niso bile moje. Dejansko niso bile moje fotografije, čeprav je minilo že precej časa, tisti upokojenci na njih niso pravi. Malo zmedena sem odšla od tam v upanju, da jih dobim naslednji dan.
Miza od zunaj je bila kar naenkrat čez celo dnevno, saj sva za osem ljudi potrebovala takšno, ki se raztegne. Malo drugačna postavitev, ampak se je super izšlo.

Pozno kosilo ob petih. Malo pa sem bila raztresena, ko sem vedela kaj me čaka. Povabila sva njegove na pozno kosilo, da praznujemo rojstni dan. Jaz sem se popolnoma vživela v vlogo kuharice. Krompir se je skuhal. Da je lepo počival do praženja, filo sem pripravljala, pečenka se je pekla. Filan piščanec se ji je pridružil. Lupila sem krompir in na koncu je na vrsto prišlo še rezanje v posodo. Dve kili in pol krompirja. Kar velik zalogaj, ko moraš vse na manjše kose narezati in ga kar ne zmanjka. Ampak je uspelo. Vse je super uspelo!
Njegovi so bili čisto navdušeni, predvsem dedi, ki je svoji ženi že namigoval, kdaj se bo pri njima kaj pojavil pražen krompir na mizi. Prste smo si kar oblizovali in krompir se je vneto nalagal na krožnike. In jaz sem bila srečna. Kar nisem mogla verjeti, ker ponavadi gre vedno nekaj narobe. Tukaj sva samo za trenutek malo zažgala krompir, ampak je šla tista skorjica takoj proč in ni bilo ne duha ne sluha o tem.
In po kosilu se priležejo še družaben igre. Jaz sem mu darilo dala že en dan prej, no nekaj ur prej, saj je prišlo prav. Čakal ga je cel kup klasičnih družabnih iger. Res cel kup.
Ups Enka. Človek ne jezi se. Črni Peter. Jamb kocke. Dobble.
Preizkusili smo prvo in zadnje. Enka je v zadnjem času pri nas res cela atrakcija. Sploh, če je ups.
Dobble pa je popolnoma nova igra, saj sem prvič slišala zanjo, ko sem brskala po Črni luknji, ampak se mi je res zdela zanimiva, pa še prodajalka mi je povedala, da je to super odločitev. Pa tudi je. Smo se kar nasmejali.
In na vrtu se je iskrilo, toliko da je bilo potem vse skupaj zakajeno.

Nina Pušlar in Matjaž Robavs - Ljubim (Cvetje v jeseni)

Piknik košarica z golf avtomobilčkom

Sreda.
Čisto obsedeni smo z gledanjem House Hunters International. Seveda me je zanimalo, če so tudi Slovenijo kdaj obiskali in se je izkazalo, da so. Vendar epizode nekako ni za dobiti, ker je že toliko sezon nazaj. Tako, da ne vem kako se je tisto izteklo, smo pa našli epizodo, ko sta dva Slovenca iskala "večje" stanovanje v Hrvaški Istri. Hecno je, ko se cel čas pritožujeta kako majhno stanovanje imata, ko potem dobita od staršev skoraj pol milijona, da si kupita malenkost večjo hišo, vilo.
Tako absurdno, kot sta nekoč dva, ki sta živela v prikolici iskala hišo, ki ni smela biti manjša kot dvesto osemdeset kvadratnih metrov. Resno?

Kosilo doma.

Ustvarjali smo krila za tenis. Kar se je izkazalo za zahtevno stvar. Mislim tista konfekcijska številka 44 nikakor ni šla skupaj. Vsaj dolgčas nam ni bilo. Pa še brat je spekel kosilo.

Četrtek.
Prišel je dan, ko sem uspela izkoristiti svoje darilo za rojstni dan. Dobila sem bon za piknik košarico na Brdu ter vožnjo z golf avtomobilčkom. Res najboljše in najbolj zabavno darilo, sploh če ga preživiš še v odlični družbi. Potem doda samo še več.
Toliko časa kot sem čakala na sonce, še nikoli nisem. Vsak dan sem preverjala vremensko napoved in ta se je dobesedno iz ure v uro spreminjala ali pa vsaj iz dopoldneva v popoldne, če ne že iz dneva v dan. In ko je obstala vse do zadnjega, sem vedela da sva izbrala pravi dan.
Ni bil poletni, ni bilo pretirano toplo, ampak sonček se je na vsake toliko prikazal pa tudi sence nama ni bilo potrebno iskati. Uživala sva in se smejala.

Piknik košarica.

Dobila sva svoj golf avtomobilček in piknik košarico skupaj z dekco ter načrtom posestva. Če še niste bili notri, vam povem, da je naravnost čudovito in očarljivo. Skratka jaz sem prijela za volan in prvič zapeljala golf avtomobilček po poti. Malo sva se vozila okoli, da sva se ogrela. V krogih. Dokler nisva na zemljevidu preverila, kje so piknik točke in sva našla prvo.
Parkirala sva se poleg mostu z obokom, ki je vodil na otoček s klopco. Tam sva dekco položila na klopco, saj dnevi na splošno niso bili najbolj suhi in odprla piknik košarico.
Vse je bilo lično popakirano. Krožniki, kozarčki, prtički in skledice z hrano. Žemljice v žakeljču. Res luštno. Hitro sva pograbila po hrani in ugotavljala kaj naj bi kaj bilo. Še sedaj ne veva.
Sladico sva si prihranila za drugi postanek in potem je on prevzel vajeti in sva se že zabavala. Do glavnega vhoda, da je skočil po pulover in nato naokoli. Čez drn in strm, dobesedno. Vse posestvo je bilo najino. Vse je bilo samo za naju.

Drugi postanek sva imela s pogledom na grad. Bolj dvorec. Sredi travnika, sredi vsega, na dekci. Sva iz lončka jedla sladici. In ležala, strmela v nebo. Mislim, jaz sem bolj sedela, pa dobro.
Zopet sva se podila naokoli in sem zopet sedla za volan. Čez travnike, mimo dreves, mimo hlevov s konji in naokoli do kongresnega centra. Zabavna je ta vožnja. Tiste čokoladne pralineje sva pojedla kar v avtomobilčku, ko sva stala ob potočku. Goske sva podila naokoli in še prehitro sta se iztekli dve uri. Bilo je zabavno, bilo je luštno. Res dobro darilo.

Petek.
Mislim, da sem se popolnoma vživela v izdelavo motivacijskih plakatov, ker je šlo celo popoldne zato. Porabila sem tiste, ki sem jih nekje proti koncu junija objavila na socialnem omrežju in jih prilagodila ter spremenila v dimenzije plakata. In izpadli so prav odlično. Nekaj smo jih že imeli na sejmu, ampak kar je bilo še barve v kartušah sem jo izkoristila in printala. Potem pa sem na hitro sestavila skupaj kolaž in ga natisnila, mišljeno kot ovojni papir. Najin kolaž.
Še vedno pa sem po trgovinah zbirala in nabirala darila. Vsakič nekaj.

Sobota.
Ulico nam prekopavajo in to pomeni, da so nam živo mejo prerezali na pol. Kar sedaj zgleda smešno, ko jo je v širino polovico manj in po drugi strani, da se veliko prahu dviguje. In moj mali Up je prešel iz bele v bež barvo. Tako z rjavkastim tenom. In ko sem to plast sprala dol, se je skrival pod njim siv avto. In ko sem to sprala dol, se je spodaj skrival tisti bleščeči malček. In seveda je sonce posvetilo, ko sem prala avto. Kot vedno, čeprav je bilo oblačno.
Res nisem upala s takšnim avtom v Ljubljano. Poleg tega sem pa že dolgo odlašala s pranjem, ker ni bilo in ni bilo časa. Tako, da tako na hitro se potem najde. Vsaj nekaj.

Ustavila sem se tam na Poljanah. Da sem hitro skočila v Črno luknjo, ker sem iskala še nekaj da dodam v moj paket daril. Pa sem našla, novo družabno igro. Dobble.

Razpakirala sem se. Mislim v omare sem se razpakirala. Vsaj za ta teden. Imam dopust in sem se naselila ob prestolnico. Čisto blizu. S toliko rečmi, da sem morala dvakrat do avta in nazaj.
Dobro daj je prišel za menoj, da ni videl kaj vse sem pritovorila. Še optimistično sem si vzela potrebščine za ustvarjanje. Če dobim preblisk.
Lahko bi ga. Malo pogrešam ustvarjanje. Tako, iz lastnega veselja. Za sproščanje.
Kot pogrešam pisanje. Ki se ne zna uvrstiti nazaj redno na seznam. Se pa občasno najde čas.

Vmes me je popadla lakota in med enim in drugim "cukrom" sem morala improvizirati in tistega, kar je še ostalo. Ampak sem dobro zimprovizirala. Mislim za sestavine, ki so bile na voljo, sem imela že jed pripravljeno.

The 100. Bedna serija. Zanimiva zgodba. Ampak tako bedna, da jo ne moreš nehati gledati. Pa sva pogledala celo sezono. Skoraj v kosu. Nekaj o tem, da sto mladoletnih zapornikov pošljejo na zemljo po skoraj 100 letih, odkar je bila na zemlji nuklearna vojna in ni bila naseljiva. Kar so predvidevali. In poglej ga zlomka - zaplet. Saj pravim, potem pa ne moreš nehati gledati, ker te zanima kako se končal, plete.

MKTO - Classic

Mehiška dvakrat v enem tednu

Petek.
Zadnjič sva slišala o dobri mehiški v Kranju. Pravzaprav v Stražišču. Po naslovu mi ni bilo znano, ampak ko sem enkrat pogledala zemljevid, se mi je takoj posvetilo kje je. Pa logo mi je znan, ker smo ga ravno pred časom delali in dajali na neke dres kot sponzorja. Ampak je pa res, da še nisem bila v mehiški, ker nikoli nismo hodili v te restavracije. Jaz sem preizkusila quesadillas de pollo in moram reči, da ni nič ostalo. Pa še veliko, ogromno palačinko sva si privoščila za posladek. Takšno z belo nutello in višnjami pa še čokoladnim prelivom. Čista kalorična bomba, ampak sva jo zmazala s skupnimi močmi, ko se mi je smejal. Smejal se je načinu kako sem se lotila in se prehranjevala s palačinko. Meni se je zdelo čisto elegantno.
Ko sva se vrnila domov, ni mogel takoj domov, zato smo vrgli eno Ups Enko. Pa je bila cela zabava iz tega.

Sobota.
Za vikend smo bili zopet v Celju na sejmu. Tokrat se nama je z očetom pridružila še mati. In torek je bilo bolj živahno, vse postavljeno in polno. Ker jaz sem bila nazadnje v torek, ko se je vse skupaj postavljalo in je izgledalo bolj žalostno. Moje navdušenje je imela Tesla, ki je bila postavljena. Še eno sem v istem dnevu videla, ko smo se vračali domov in je ravno zapeljala na avtocesto, ko smo mi zavijali iz nje. Indijec naju je zasledoval, ker je na vsak način želel dobiti kupca tunike, ampak čeprav je bila lepih barv, ni stala prav lepo. In sva ga morali zavrniti.
Pregledali sva vse naokoli. Skoraj vse. Iskali sva limončka, ampak tistega s podstavkom sva morali najti. In sva ga, v hali, kjer so imeli vse. A veste, ki je mešanica top šopa in vseh čudežnih izdelkov, ki delujejo takoj pa še odvečnih igrač, ki jih noben ne rabi več po enem tednu. V tej hali se je seveda tudi skrivala naprava za pridobivanje soka iz citrusov. Čista atrakcija mimoidočih.
Pred tem je mati osvežila znanje oživljanja in imela zanimanje uslužbenca AMZS-ja. Saj je dobro vedeti te stvari. Novi Twingo je res hecno visok in malo nepregledno mi je izgledl iz notranjosti. Še vedno stokrat rajši vzamem mojega Up-a.
Moje zanimanje so imele tudi mobilne hiške in prikolice, ki so bile razstavljene. Tista mobilna hiška Adrie je izgledala kot čisti luksuz v primerjavi s tem kar smo mi imeli na morju. Pravo stanovanje.
Pa tudi prikolice. Kakšen luksuz imaš lahko. Še v avtodomih sva posedali. In jaz sem našla najbolj luštno prikolico, kar jih je bilo mogoče videti. Skoraj takšno, da jo lahko pripnem na Up-a. Ta res izgleda tako prikupno in mobilno.
Še na kosilo smo šli. Kar na sejmu, čeprav bi šla rajši tja čez cesto v nakupovalni center, v Oštarijo. Mogoče nismo izbrali najboljšega časa, ker je dolgo trajalo preden smo teto že petič ustavili, da je končno pobrala naročilo. Ampak dobro. Pica je bila ok, ampak takrat je bilo vse dobro, ko smo bili lačni. In jaz sem počasi obupala. Tako, da sva šli z mami v nakupovalni center čez cestno. Malo pofirbcati. Obredli sva vse trgovine.
Jaz sem imela v vrečki rdečo oblekico, ki je bila očitna izbira zame, saj je mami prišla do garderobe, da je videla nekaj zame, ko sem se ji pokazala prav v te oblekici, ki mi jo je mislila pokazati. Potem vem pri čem sem. Okupirali sva tudi Eko trgovinico, kjer sem si naredila zalogo Clippers čajev. Zadnje čase jih kar nikjer ne najdem.
In ko sva si vzeli pavzo za sladoled, je oče klical, da je zaključil in je že v tukaj. In smo se naslanjali na ograjo ter jedli sladoled. Potem pa krenili domov.

Bowling time.

Nedelja.
Bowling. Po dolgem, dolgem času.
V Tušu so imeli v tem mesecu akcijo, da je bila ura bowling vključno z izposojo čevljev slabih 10 eurov. Kar se res splača, če izračunaš, da izposoja samo štirih parov čevljev nanese 7,40 eura.
To so te Gorenjske fore.
No, in sem organizirala bowling. Da se malo podružimo preden postaneta bodoča soseda čez garažo. Ker bowling je takšen, da klepetaš medtem, ko se malo rekreiraš. Prvo igro smo se še malo ogrevali. Jaz sem poskrbela za prvi strike. Dva zaporedna pravzaprav. Ampak sem na koncu izgubila to rundo. V drugi smo bili vsi čisto notri, saj je bil rezultat ob koncu precej višji pa tudi bolj blizu smo bili. Potem mi je uspelo eno zmagati. Zadnjo pa smo šli, ker smo imeli še čas. Že malo zmatrani. Kljub temu, da vsi pridno treniramo T25.
Že med tem smo ubistvu imeli tapas, ker smo potem nadaljevali v mehiški. Odkrila sta jo v Stražišču in sva jo šla preizkusit, pa se je res izkazala za dobro, tako da smo se vsi skupaj vrnili pa še en kolega se je pridružil. Debate so se razvnele, Američani v finalu niso prizanašali Srbom in so se žalostno poigrali z njimi.

Ponedeljek.
Nemogoče je dobiti avto Volkswagen CC za testno vožnjo. Tudi najboljše veze ne pomagajo. Očitno moraš biti direktor največjega podjetja, da bi ga lahko dobil. Pa še vsi ti razložijo, da novi Passat pride ob koncu novembra, ampak kaj mi to pomaga, če bi ga potrebovala čez dober teden. Dobro, da je bil to ubistvu plan B, ker plan A sem izpolnjevala. Pa dobro, bi bila vesela, če bi lahko podarila takšno presenečenje.

Zopet sem bila v Celju. Tokrat zato, ker sva pospravljala naš štant. To je šlo veliko hitreje kot postavljanje. Najprej sva si seveda privoščila kosilo v Oštariji, da sva si nabrala moči, potem pa sva se lotila resnih zadev. Imela sem dve stvari v planu, ampak se je še prehitro izkazalo, da nobene izmed njiju ne bom mogla izpolniti. Najprej sem iskala limonček, vendar se je izkazalo, da je bil to edini štant v tisti hali, ki je bil že popolnoma izpraznjen in pospravljen. Drugo pa me je zanimalo, če imajo Kitajci še pikčasto palerino, pa tudi te ni bilo nikjer videti in je bilo vse pospravljeno in prazno. Kot zanalašč. Povsod drugje so pa še na polno delali.
Midva sva skupaj zložila stvari, razstavila lutki in v treh rundah, vsak, odnesla stvari v avto.
Nisva bila pri volji za pijačo in podobno, ampak sva šla direktno proti domu.
Nekje pred izvozom Krtina je bila na voznem pasu pnevmatika. Klicala sem na prometne informacije in to sporočila. Ker je bilo že dosti nesreč in zaprtih cest za ta teden. Upam, da je komu prišla ta informacija prav.

Torek.
Res sem se trudila naložiti Mavericks na računalnik, ampak je izgledalo kot, da se tisto kar sem downlodala ni premaknilo niti za milimeter. Pa sem odnehala in še enkrat preizkusila, pa nič. Potem sem brala forume, še enkrat preizkusila. Nič. In sem obupala. Toliko zaenkrat, ampak sem si vsaj malo počistila računalnik, organizirala, odstranila nepotrebne stvari in se mi je zazdelo, da je zadihal.

Gipsy Kings - Baila Me