Silvestrov dan

Epilog. Leto dva nič enajst.
Če bi človek vedel kako hitro leto mine naokoli, ne bi verejel.
In tu je zadnji dan tega leta, ker se bo jutrišnjo začelo z novo številko.

Kje bom? Pojma nimam.
Kje bi bila rada? No, to je pa popolnoma drugo vprašanje. Ampak mislim, da sem se nekomu tam zgoraj močno zamerila in iz takšne moke ne bo kruha.

Za prihodnje leto nimam želja. Nimam novoletnih zaobljub.
Kar se bo zgodilo, se bo.
Z mojega letošnjega seznama se niti ena stvar ni izpolnila. Tako da...
Konec s seznami. Načrtovano ni moja stvar. To in pa dogovori mi ne gre ravno najbolje.
Takšen sklep je bil več kot jasno podan to leto.
Naključno in spontano je najboljše.

Ampak, da se poje še malo zarečenega kruha bo seznam desetih stvari leta dva tisoč enajst.
10 iz 2011:

1. ROJSTNI DAN 

Dvajseti je bil verjetno najbolj kul rojstni dan do sedaj. Pretekla sem pet kilometrov in to je - upoštevajmo dejstvo, da nisem najbolj navdušen tekač - največji dosežek. Tako začeti svoja dvajseta je precej obetavno.
Poleg tega se je pelo in plesalo ob Čukih. V šali povem, da so igrali za moj rojstni dan - kar je skoraj bilo. Pustimo malenkosti.
Poleg tega pa me je doma čakalo še najbolj kul presenečenje. In ja, res sem bila presenečena, ko se ti prijateljici pojavita v dnevni sobi, ko jih sploh ne pričakuješ.
Ja, najbolj kul rojstni dan. 

2. ŠPANIJA 

Počitnice v Španiji. Sevilla in Valencija.
Prvi let z letalom. Pet prijateljic. Ob sangriji in prigrizkih. Prav dober občutek je bil iti nekam po precej delovnih poletnih počitnicah. Mogoče nismo imele sreče z nočnim življenjem, ampak je bilo vse skupaj povzeto čisto zadosti dobro. 

3. FAKS: NTF v VŠD 

Zamenjala sem faks. Dve besedi sem združila v eno in pustila komunikacijo na koncu.
Tisti občutek, ko ti pošlejo, da so sprejeli tvojo željo in se zaveš, da se ne rabiš učit kemije je neprecenljiv.
Iz 'Grafičnih in interaktivnih komunikacij' sem prešla na 'Vizualne komunikacije'. Kratico NTF je zamenjala VŠD in veliko teorije je zamenjalo ogromno risanja.
Fino je. 

4. STARI in NOVI PRIJATELJI 

Če zamenjaš faks, se s tem zamenjajo tudi ljudje. Stiki še vedno ostajajo. Čeprav imamo malce več težav pri usklajevanju urnikov, ampak bo že šlo. Se bomo trudili. Kul druščina je bila že na NTF-ju in tudi sedaj precej dobro in enotno funkcioniramo. Kul osebki.
Poleg tega je pa najbolje, ko se nekateri stari ljudje zopet vrnejo nazaj in imaš občutek, kot da nikoli niso šli. Skratka za vse, ki so prisotni v življenju sem srečna, da jih imam.
Nekje je nekoč pisalo - da so prijatelji družina, ki si jo izbereš. 

5. HARRY POTTER 

Z zadnjim filmom so se končala tudi naša najstniška leta. Glede na to, da smo odrasli s tem je bilo na koncu prisotnih kar precej emocij. Čeprav je evforija končana, bo zgodba z vsemi citati - o čarovniku, ki je preživel - živela naprej. 

6. RAFTING 

Najbolj kul izlet na bovško. Rafting po Soči. Z Američani preden so se vrnili domov.
Bil je blazno fin izlet. Ko sem pozabila omeniti, da gremo čez Italijo. Ups.
Lepoto Soče je seveda treba zajeti z vsemi čuti in je takšna, da se ji moraš samo prepustiti.
Še bolj je zabavna dogodivščina, ko smo se vračali nazaj in so zavore malce ponagajale. Ampak dober konec, vse dobro - na srečo se ni zgodilo nič hudega. 

7. IZLET PO GORENJSKI 

Relacija Bled-Bohinj. Tri dekleta. Vreme popolnoma spremenljivo.
Načrt je bilo iti na razstavo Picassa. Končale smo v Bohinju pod mostom, ko se je dež uliv. In se sprehodile ob jezeru pred dobro blejsko kremšnito. 

8. MAC 

Odgriznjeno jabolko, ki mi dela družbo. Prav neverjetno je, kako hitro mi je njihov sistem prišel v kri. Všeč mi je. 

9. KRALJEVSKA POROKA 

Spremljala jo je vsa Evropa. Pravljica iz resničnosti, ki se je odvila pred našimi očmi.
Tisti dan je bilo vse prelepo. Tisti dan smo vsi za trenutek verjeli, da je vse mogoče. Čarobno je bilo gledati vse skupaj, čeprav samo preko televizijskega ekrana. 

10. KONCERTI TABUJEV in ŠTUDENTSKO PONOČEVANJE 

Tabuji so čisto preveč kul. In zadnji koncert je bil super. Če smo bili priča javni zaroki.
Čeprav študentskega življenja v smislu ponočevanja nisem še ravno zajela z veliko žlico, je tudi vse kar se je dogajalo kul. Tudi glede tistega precej ponesrčenega poskusa se ne sekiram ravno. Ampak, bo šlo drugo leto še bolje. Še več.

Vsem skupaj pa želim, da bo 2012 nadvse čudovito.
Srečno novo leto!

Rok'n'Band - Novo leto

Zebra

Sneži! Sneg je pobelil strehe in se močno trudi s cesto.
Pletene do-in-nadkolenke so moj najljubši kos zimske garderobe.

Počasi izpolnjujem seznam najljubših. Ilustracija za ilustracijo.
Akvareli so mi res prirasli k srcu. In špricanje naokoli.

Harry Potter maraton. Dvorana skrivnosti. No, končala sem s tretjim filmom. Jetnik iz Azkabana.
Ampak, ko pri tem vsi toliko kritizirajo tiste "odvečne" elemente, ko prikazuje neke prehode. Sama sem prišla do sklepa, da mi je to blazno všeč pri tem filmu. Pri prvih dveh poskušajo zajeti vso dogajanje in si ujet med posameznimi scenami, ko te nič ne vpelje in ti jo predstavi. Samo zgodi in dogaja se. Natrpano ena za drugo.
Tu pa z malimi elementi predstavi neke malenkosti, ki govorjo zgodbo.
Ampak je pa občutno viden preobrat Dumbeldorja. Drug igralec. Njegov celoten karakter dobi popolnoma drugačno bolj močno in mogočno podobo. Ki že sili malo v preveč negativno smer. Čisto malo.

Melanholija.
Ne znam se opredeliti. Ne znam povezati in povzeti mnenja o tem filmu v celoto.
Definitivno me je posrkal, ker sem ob koncu in zadnjih trenutkih skoraj padla v zaslon. Ampak po drugi strani pa ga je bilo na trenutke mučno gledati. Mogoče je bilo vse tako blazno narobe, da je bilo že prav.
Prvo, kar mi je padlo na pamet, ko se je zgodba začela odvijati je - to ne mine, samo še huje je.
Kako prefinjeno se začne s posnetki upočasnjenih podob. Da ti popolnoma nič ni jasno. Ampak, bolj ko pelje stvar h koncu, vedno bolj občutiš vse kar se dogaja. Emocionalen odziv je zelo prisoten. Skozi vse dogajanje. Ne gre toliko na analaziranju stvari kot temu, da srkaš vse skozi zgodbo.
"Psihoanalitik mi je nekoč povedal, da se melanholiki navadno bolj trezno odzovejo na katastrofalno situacijo kot običajni ljudje."
(Lars von Trier, režiser filma Melanholija)
Ironično planet imenovan Melanholija posrka vse. To se mi je zdelo, kar malo genialno.
Film je poln nekih preobratov. In ne samo v zgodbi, zanimivo je to, da se v nas dogajajo ves čas gledanja.

Fun. feat. Janelle Monáe - We Are Young

Skelet spredaj od strani

Skelet.
Frontalno. Profilno.
Nekako mi vse skupaj ne gre najbolje od rok. Mislim prsni koš ima pretanka rebra, da bi držal skupaj vse organe.
Po tem me čaka še cel misični sistem. In nešteto mnogo študij figur ter še nekaj proporcev.
Saj rabim šele drugo leto. Ampak, kaj ko je ta izgovor sedaj tako preklemano neuporaben.
Se niti ne pritožujem. Risanje je fino.

And, I wonder if I ever cross your mind? For me, it happens all the time.(Lady Antebellum - Need You Now)

Tisti občutek, ko veš, da ni najboljša ideja. Ko veš, da ni ravno najbolje. Pa še vseeno narediš.

Ko se že skoraj prepričaš, da ne boš storil, pa te le en sam trenutek premami v nasprotno. En sam trenutek nekontrole.

Saj bo minilo.
Upam. Recimo.

Lena - What A Man

Zaroka in Tabu

Ljubljana. Praznično okrašena decembra ima vedno poseben čar.
Dogodivščine, ki se zgodijo na poti od glavne do prizorišča so seveda neprecenljive in ovekovečene s fotografijami ali zapisnikom.
Postavi se na sredino in se slikaj, čeprav že nekdo stoji tam.
In kako spraviš osem ljudi na eno fotografijo s postopkom 'slikaj se sam'. Rabiš samo predati fotoaparat tistemu, ki ima najdaljšo roko.

Tabu.
Verjetno najboljši koncert nasploh. Čeprav Tabuji so nasplošno preveč kul in imajo super koncerte. Samo vzdušje je bilo super. Mogoče, ker je bil košček prostora, da si se lahko gibal korak levo in desno in te nihče ni napadal za teboj.
Pa še javno zaroko je vseboval. Poljubljena.
Iiiii in oooo, sta vsekakor spremljala vse skupaj. In veliko bučnih vzklikov in navdušenja je bilo slišati iz množice. “Claro que si!” je bila potrditev. On je bil Španec.

Angel. Ta večer je imela pesem takšen čar. Zdelo se mi je kot, da besedilo prvič zares slišim. Okej, ne bom se trudila razložiti. Ampak tisti občutek, ko se ti zazdi, kot da še nikoli nisi zares dojel ali nekaj.
In misli so zašle. No, cel večer so zahajale. Oh, ja... "Vse kar je lepo..."

Vzdušje. Množica. Družba. Glasba. Vse skupaj je zaobjelo en blazno ful fin večer.

Tabu - Angel

Božična zgodba z božično kapo

Izgubili smo božično kapo. To je naša letošnja božična zgodba.
Jaz imam iz gole zabave na glavi belo kapico s cofkom, ki je trikrat premajhna in iz davnih časov.
Natančneje dve desetletji nazaj. Takrat, ko je mojo glavico skrivala na dan krsta.
Ker sem našla tudi prstan s srčkom od takrat, ki mi danes kot ulit paše na prst. Čudni so ti spleti naključij.

Santa can you hear me? I signed my letter that I sealed with a kiss, I sent it off,  it just said this: "I know exactly what I want this year." Santa can you hear me? I want my baby, baby. I want someone to love me, someone to hold... He'll be all my own in a big red bow.

Izgledam kot sladkorna palčka. Sladkorna paličica.
V majčki z rdečimi in belimi črtami.
Danes oddajam toliko božičnega duha, da je že malo sumljivo.

Santa can you hear me? I have been so good this year and all I want is one thing, tell me my true love is here. He's all I want,  just for me underneath my Christmas tree.  I'll be waiting here, Santa that's my only wish this year. 

Po dejstvu, da sem še celo dopoldne preležala pokrita do glave pod odejo. Me je postavljanje smrečice kar iztrelilo iz postelje in sem postala vsa prežeta z božičnim duhom.
Verjetno še nikoli do zdaj tako.

Christmas Eve, I just can't sleep. Would I be wrong for takin a peek. Cuz I heard that you're comin' to town, Santa can you hear me? I really hope that you're on your way. With something special for me in your sleigh. Oh, please make my wish come true, Santa can you hear me? I want my baby, baby- I want someone to love me, someone to hold. Maybe, Maybe (Maybe, Maybe). We'll be all alone under the mistletoe

Ob prepevanju vseh božičnih pesmih, ki se jih že leta posluša. In tistih, ki se na novo odkrijejo ali posnamejo.
Ob poskakovanju in poplesavanju gori in doli. Z zalogo robčkov na dosegu roke, seveda.
Sem skrbela za dobrobit, to je ful zabavna beseda, vseh v družini. Blagobit, morda.
Zna se zgoditi, da se bo stanje v prihajajočih dneh podalo v nasprotno smer in, da je bila to zgolj redka doza tako nakupičenega vsesplošnega veselja.
Dokazno gradivo o sestavi in tehničnih sposobnostih je zabeleženo na videoposnetku. Sodelujoča. Brat in mami. Za koga je bolj zabavno je dokaj dobro razvidno iz samega dokaznega gradiva.

I hope my letter reaches you in time. Bring me love I can call all mine. Cuz I have been so good, so good this year, can't be alone under the mistletoe. He's all I want in a big red bow.

Harry Potter in kamen modrosti je bil moj današnji "božični" film.
Nekako ne vidim smisla v komercializiranih pretirano amerkaniziranih božičnih filmih, ker ne vidim smisla v božičku, ki je samo en srhljiv mož. Vsi trije so.
Oni so nori na to. Oni naredijo iz tega celo norijo. Kot ne razumem, kaj vidijo v filmu Baby Mama.
Že cel mesec se nisem potikala po večjih trgovskih centrih. Se malo izogibam vsej noriji.
Poleg tega nam je pa božiček spizdil božično kapo in ga letos ne bo.

Santa can you hear me? I have been so good this year and all I want is one thing - tell me my true love is near. He's all I want, just for me underneath my Christmas tree.  I'll be waiting here, Santa that's my only wish this year.

Nisem za božične filme. Sem samo za božične pesmi.
Kdo bi se trudil razumeti.
Sem se zabavala z lučkami in vse 'flančanje' se je na koncu spremenilo v fotošutig. Ta pa je privedel dogodke tako daleč, da je nastala prava pravcata družinska božična fotografija.
In ja dali smo se duška in imeli božično večerjo. Tako, malo fino. S pečenko, krompirjem in finimi krožniki. Ob potici za posladek.

Oh Santa, can you hear me...? Well he's all I want... Just for me, underneath my Christmas tree...  I'll be waiting here, Santa that's my only wish this year.
 (Britney Spears - My Only Wish (This Year))

Vsem skupaj želim en prijeten in vesel božič!

Emmy Rossum - Carol Of The Bells

Lepo je verjeti

Zgubila sem se pod številnimi odejami. Virozo sem danes premagovala s spancem in nasmehom.
Lepo je verjeti - pravi Mobitelova reklama.
Ja, je.
In zunaj se je kazal prav lep sončen zimsko-decembrski dan. Sedaj, ko se je zima zares uradno začela.
Sončece je sijalo skozi okno, meni pa je bilo grozno žal, da se nisem bila zmožna prilezti ven.

Dan za predbožično palačinko ali dve. Tri, ja.
Afriški pingvini obstajajo.
Katjuška.
Gleda se mi Burleska in mjuzikli. Šla bi v MGL.

Zgubila sem občutek kdaj je božič, kdaj je božični večer.
Čeprav vsem želim nadvse prijetnega.

Jennifer Paige - Crush

Brunarica

Včerajšnja sreda je bila en tak blazno dolg dan. V dobrem smislu. Fino je bilo.
Zato pa je danes vse postavljeno na glavo. Obležala sem z bolečimi okončinami in vročino. Ponoči pa me je mučila mora v kateri so se pojavljale črke in njihovi izrezi. Tipografija in to. Med vročičnimi vali in med tem, ko sem se tresla od mraza. Vse se je povezovalo. Obračalo. Imelo 3D formo. Skratka po tistem občutku, da se ti to sanja celo noč in nič ne spiš - ja, potem postane vse skupaj že mora.
Počasi gre na bolje. Recimo.

Trošil se je en sončno-meglen decembrski dan. Ampak, tudi tega je treba. Včasih.
Pa saj se ni čisto za res. Zadnji zametki svetlobe so se izkoristili za potep naokoli.
S psi sva se odpravili ven na sprehod, res pa se je nad polja že počasi spuščala noč.
Pa tudi takrat ni bilo konec dneva. Z nočjo se je začel drugačen čas.
Šlo se je še v Ljubljano. Na kuhano vino. Ob lučkah in Ljubljanici. Z dekleti s katerimi smo se nazadnje potepale skupaj po Španiji.
Ne glede na to kaj daš nase - te bo v prste na nogah vedno malo mrazilo.
Končale pa smo blizu naše šole, kot vedno. Na čaju. Na toplem.
In dan je bil vse prej kot trošen.

The Beatles - I Want to Hold Your Hand

Flo črtica master

Moje počitnice se začenjajo danes. Vse do drugega leta.

Vsak me vpraša kaj nameravam - pa se mi niti sanja ne. Verjetno vse skupaj sploh ne bo tako praznično kot pretekla leta. Še vedno ni nikjer nobenega sledu, da je božični čas za vogalom.

Preveč stvari gre narobe, da bi jih ta "veseli december" oblažil - ampak nekako bo. Bo že.

Danes sem dobila verjetno največjo skodelico kakava s smetano kar jih obstaja. Res ogromno, kar je vsebovalo precej smetane. Kako blazno kul.

Pridiga z artistično angleško-slovenskimi dodatki. Ko na glas blekneš "spoznanje", ker se trenutno ne spomniš angleškega izraza in ti ga Ashley čisto naključno prevede v "realize".
Catcaf. Catpig. In zebra je samo osel s progami.

Danes so padle vse božične želje v en koš. Skupaj z veselo hanuko.
In nastal je napis "srečno in zdravo 2013". Kar je vse skupaj malce zmedlo.
Zunaj pa se pojavlja zamolkla pokrajina secesijskih barv.

Lena - I Just Want your Kiss

Veselodecembrsko vzdušje

Današnji dan je tako zelo božično-veselo-decembrsko obarvan.
Čutim vzdušje, šele sedaj, čeprav v resnici traja že lep čas. No, vsaj danes sem se vsega skupaj nalezla in naužila.

Pred prihajajočimi božično-novoletnimi počitnicami, ki se začenjajo jutri takoj, ko končam s predavanji, sem se danes predzadnjič znašla na faksu.
Tipografija je kul, čeprav so korekture včasih prav malce moreče.

Poznana gospodična z naušniki, ki je čakala na semaforju je prej presenetila mene, kot jaz njo. Takšnega pristnega navdušenja in veselja človek ne doživi vsak dan. Kako kul.

Všeč mi je lučkasta Ljubljana. Čeprav se mi zdijo sami okraski precej bedni. Že ne-vem-točno-katero leto zapored. Jaz bi okrasila drevesa z lučkami. Dodala nekaj poudarkov in to bi bilo vse. V eni barvi. In definitivno pustila tisto zvezdnato pot na grad. Črtala modro osvetljen - ki je včasih tudi rdeč - grad in ga oddela v kakšne bolj naravne tone. Še ne vem natančno kakšne, ampak to tako ali pa tako ni važno, ker pač ne bo prišlo do takšnih sprememb.

Všeč mi je vsrkavati decembrsko Ljubljano. Vedno se mi je zdela prav pravljična v tem času. Ko listje odpade in vse dokler se ne razcveti svet je samo eno samo obdobje, ki ji poda čudovito podobo - in to je čas, ko se lučke prižgejo vse do prvih dni novega leta.
Potem postane nezanimiva.

Najbolj kul spontana veselodecemberska fotografija.

Roža. Skrita med uličicami. Ambient je kul in lestenec na stropu tudi.
In še rogljičke smo dobili ob vroči čokoladi in kuhanem vinu. In ja, danes je bil dan za kuhano vino - čeprav v resnici nad njim nisem pretirano navdušena.
Če še enkrat rečem všeč mi je, bo to zvenelo že kičasto. Ampak takšni so bili moji občutki ob druženju s kolegi po končanih predavanjih. Ko smo v čisto sproščenem vzdušju, popolnoma neobremenjeno klepetali.
Povod za odhod je bila zgolj četica malih nadobudnih racajočih kričačev, ki so skupaj s starši zavzeli prostor.

Mene pa je čakalo druženje ob amerikanščini. Na božični zabavici, ki so nam jo pripravili. S sladkimi dobrotami, zabavnimi darili in družabnimi igrami.
Ljudi danes je bilo ogromno in stanovanje se zdi z vsakim tako velikim dogodkom že malce tesno.
Znani obrazi se pomešajo z ljudmi, ki jih vidiš prvič. Najbolj zaželjeni podatki za izmenjavo so ime in smer študija. Vse ostalo se porazgubi v pomešanih zvokih vseh pogovrov.
Igra z darili. Prav zabaven sistem s še bolj pretirano neuporabnimi zadevščinami. Čeprav na koncu sem končala z roza škatlo za urejanje nogavic. Kako funkcionira bom še videla.
Ampak kar šteje je namen in količina smeha. Prvo je definitivno bilo, drugo pa smo dobili v precejšnih dozah.

Čas vedno prehitro mine. In dan se zlije v večer. Ta pa še prehitro v noč, ki se razgubi v sanje.

Michael Buble - Christmas (Baby Please Come Home)

Lama

Nič ne de. Kako kul besedna zveza. Never mind.

Toplota se je vrnila v naš dom.
Zgodba teče tako, da se je v četrtek zgodila nevihta. Sredi decembra!
Kaj se dogaja s tem svetom, ne vem. Sem mislila, da bo šel šele drugo leto proti koncu.

Kakšen je občutek, ko te...

Nekaj hiš proč, ali metrov, je vsekalo. In škoda je bila iz ure v uro večja po analiziranih stvareh.
Videla sem samo kako se je zabliskalo. Počilo pol sekunde pozneje. Pes je pritekel k meni. Zaslon se je ugasnil. Luč se je ugasnila. Zaslon se je prižgal. Vse ostalo je ostalo mrtvo.
Luči v celem nadstropju so odpovedale. Odpovedalo je gretje in topla voda. Delala je samo elektrika. Računalniški sistem se je skuril in vse z omrežjem povezane naprave. Šli so tudi nekateri tiskalniki.
Skratka. Nastal je mrk pa še vikend je prišel, ko nihče v resnici ne dela.
Štala.
In za trenutek sem mislila, da bo okno vrglo ven, ko je tako počilo. Vse do tedaj pa sem predvidevala da je bil zunaj ognjemet.

Bili smo kot mali škratki. Z lanternico smo blodili po hiši.
Zunaj je bil kot sodni dan. Znotraj pa se je vse shladilo.
Nebo tisti dan se je vsak drugi trenutek odelo v grozljivo rožnato vijolične tone. In iz mojih ust se je vsakič izvil mali krik. Pokalo je, ne grmelo.

Šele danes smo uspeli normalizirati temperature. In toplota je zopet stekla skozi radiatorje na stenah.
V takih trenutkih ti je popolnoma jasno, kako hitro lahko izgubiš nekaj kar vzemamo za samoumevno.

Kakšen je občutek, ko te nekdo...

Začela sem urejati glasbo. Datoteke. Blog sem odela v bolj božično-praznično stanje z zeleno-rdečimi odtenki. Resno sem se lotevala naloge, ampak mi ni šlo najbolje, ker pač včasih so navodila pomembna. Ampak v primeru, ko te še bolj zmedejo - takrat ti ne koristijo prav nič.

Ljudje me hočejo zmesti z resničnostjo spominov. Ampak prav zares bom kmalu začela dvomiti - kaj se je zgodilo in kaj ne. To ni dobro, če se poigravate z menoj, ko sem že tako popolnoma zmedena.
Ampak ostaja samo modrica, gradivo s fotoaparata in nekaj rozastih črt na roki.

Brooke Fraser - Something In The Water

Ajvarjovanje

Posledice včerajšnjega se da občutiti v ostri bolečini na predelu desnega stegna. Tam nekje pri kolku. Izvor ostaja neznan.

Ah, te zabavni večeri.

Današnji blog se piše s posebnim posvetilom.

Dragi Žiga...

Zakaj za vraga so na moji roki hiša, drevo in kuža pazi.

Čeprav kreacija krokodila je... no, pač nimam besed za opis tistega.

Celotna štorija se začne tam, ko se zbereš, da pripraviš tretji osebi presenečenje za rojstni dan s tedensko zamudo.

Šampon proti grizenju. Tableti za boljši spomin. Koruza za boljšo prebavo. Viki krema za slatek uvod v 30ta. In ajvar.

Poleg tega smo se tokrat precej bolj modernizirali, saj smo se namesto z dvema kolesoma odpravili z dvema avtomobiloma. In križišče s kapelico naenkrat postane krožišče.

Vsi prisotni in zbrani precej nadobudno odpojemo kitice rojstnodnevne viže. Vse skupaj je z zabeleženim posnetkom naslednji dan še toliko bolj zabavno.

Verjetno sem pekla najbolj ogabno in nenavadno stvar do sedaj - mafine z ajvarjam in skuto. In ja to dejansko obstaja. Recept je v knjigi Vse o peki. Vsaj tako pravi vir.
In da so idealno darilo. Kar je zgolj naključje ali nekaj.

Operacizirati. Če nisem še videla videospota Paradise. Ja, sama sebi se tudi čudim.

Skratka, če povzamem. Včeraj je bilo prav super. Z vožnjo malo naokoli in slikanjem pred 40 znakom. Z ležernim druženjem, ki se mu je pridružil tudi Morgan. S picami, ki so bile čisto preveč. Z glasbenimi željami in zabavnimi pripovedovanji vicev, ki so bili zabeleženi z videoposnetki.

Ob tej priložnosti se kot podporni član zahvaljujem društvu Ajvar. Hvala.

Čuki - Sonce

Džirafa

Once Upon a Time je kul.
Sedaj sem še to dodala moji preveč obsežni listi trenutnih serij. Ne znam nehati in ne gledati.
Mogoče bi človek začel verjeti, da imam rahle probleme. Ali pa manjšo obsedenost.
Čeprav pravljice...
Zadnji čas se precej poglabljam v "ever after" in "eternity", torej "za vedno", "večno"...
Nekako se mi zdi grozno, v tem smislu, da je predolgo. Neskočno. Nepredstavljivo.
Nesmrtnost in večnost sta pretirani. Ker - zakaj bi si to sploh želel?
Kdo bi si želel večno živeti?

Naredila sem venček. In ga obsedila na vrata.
Navdih in navodila sem našla nekje med posti na blogu evasardina.

Fraza "boli me" dobi preveč dobeseden pomen. Sej, če bi znala delati z naglasnimi znamenji bi poskušala naglasiti, ampak to mi ni nikoli šlo kaj preveč dobro od rok.

T'pau - China in your hand

Kam gre zajček

Kam gre beli zajček?
Kdo bi razumel. Res.
Joj, kako prikupna miška. Danes občudujem svojo novo sliko. Zombi zmrnjeno miško nad žarečim sirčkom. To je tisti občutek, ko samega sebe presenetiš in ti nikakor ne gre v glavo kdaj si bil sposoben to storiti.
Čeprav danes zjutraj sem že imela tak izpad. Nad najbolj prikupno sovico. Ever. Joj, kok je luškana.

Za stanje krivim nenaspanost.
Tisto včeraj sem delala do pol treh zjutraj. Ali pa še malo čez. Tako, da blodnje vzemam kot sprejemljive.
Sem pa naredila. In malce sem ponosna sama nase. Ker je izpadlo dobro. Za en plusek skupaj z devetico.

Kam gre beli zajček?
Ni pointa.

Važno, da se zjutraj primaješ do faksa. Se odpakiraš. Narediš še zadnje popravke. In potem pride profesorica reče, da bo pobrala mape in cd-je ter naj se čez 2 uri zglasimo na tem mestu in se vrnemo ponje. Žurka... Sarkazem, da ne bo prišlo do pomote.
In potem greš pač s sošolkami na eno kavico. Ob rahlo oviranem klepetu, zaradi malce preglasne glasbe. Ampak to je komaj kaj opombe vredno, ko debata teče o naglasih in pristnem izvoru zvena slovenskega jezika. Tukaj se vedno zatakne.

Nehati moram poslušati božične pesmi in pustiti še malce tega vzdušja za bližje božičnem času.

Potem sem se med vožnjo na troli pozanimala o tekočem dogajanju in nadaljnjih načrtih za nek konec tedna. Da ponovimo nekaj podobnega kot prejšnič, ko mi je končno uspelo priti do KMŠja.
Talent, ni kaj.

In ko sem stopila na trdna tla sem hitela proti mestu srečanja, saj sem bila že dogovorjena. Tako ali pa tako sem morala čakati na prvi vlak.
Kakav še z Ashley. In vse debate v angleščini sredi malega lokalčka.

Kino sem spustila. Ja, še vedno mi to skače po glavi. Ampak, ko vem, da nisem bila sposobna priti do Ljubljane. Vsaj danes ne. Koncentracijo bi premagala utrujenost in verjetno bi povzročila več škode kot koristi na poti. Ampak res sem imela plan, da bi se šlo v kino danes. Joj... pa drugič.

Poudarek na besedi "joj" in izražanju popolnoma nasprotujočih se stanj z njo. To bo to.
Mislim, da moram sedaj res malce prespati vse.
Jutri sem frej.

Michel Teló - Fugidinha

Let it sneg

Prost ponedeljek.
No, v resnici je bil precej dolg in precej delaven. Pa še vedno nisem z vsem končala.

Jutri me čaka oddaja vseh del pri enem predmetu in že cel vikend urejam in dorisujem stvari.
Skeniranje. Lepljenje. Izrezovanje. Barvanje. Urejanje. Sto stvari.
Naredila sem patent mape in potem dejansko izvedbo, ki izgleda precej božično obarvana.
V rdeče belih tonih z malimi rožicami in belim trakom.
Za vsa zbrana dela. Vizualni jezik. In to bo to.

Še ena izmed čajank. Tokrat zopet pri Američanih.
Nekako že tradicionalna Christmas tea party.
Črne najlonke - prava izbira.
Greench. The green one. Šli smo se nekaj podobnega Activity zadevščini. In oblačili smo snežake. In jaz sem bila seveda "the snowman".
Pač čisto naključne besede so se predstavljale kot opisani pojmi. S pantomimo. In z eno samo besedo.
Pač zadnje je kljub težavnosti precej enostavno, saj smo imeli ene in iste besede. Torej si v tretjem krogu že vedel kako in kaj.
Končni rezultat je bila zgolj ena sama pika razlike.

Pobarvani in okrašeni piškoti. Potreseni z raznoraznimi barvnimi drobnarijami. Veliko sladkih priboljškov. In malce čaja.
Ko izbiraš samo med "love" in "hate" - je izbira včasih prav komplicirana. Kljub preprosti možnosti. Ali pa preveč preprostima možnostima.
Prišle do sklepa, da fantje večinoma premorejo štiri stanja. Lačen. Zdolgočasen. Utrujen. Potreben.

Najboljši so trenutki, ko zbežiš z dežja pod kap, no, v avto. Da se odpelješ do drugega avtomobila, ki je v resnici za ovinkom. In celotno pot posnameš. Ja, traja celih 30 sekund. Z naključno spremljevalnim besedilom "cause I'm halfway gone and I'm on way...", ki se je nenavadno skladal z dejanskim.
Pri mastercard bi rekli neprecenljivo. Res.

Opažam pa, da se vedno v Ljubljano ali nazaj vedno vozim v ekstremnih razmerah na cesti. Ali pa vsaj vsakič drugič.
Dežuje. Lije. Megla. Noč.

Fotoaparat na film sem usposobila. Sedaj zbiram trenutke.

Lifehouse - Halfway Gone

Giant šilček: povratek

A ni božiček malce srhljiv?

Danes sem naletela na nekaj zanimih dejstev. Gledala, bolj poslušala, sem Charlieja. Charlieissocoollike.
Nekaj o spominih. Izbrisu in tem. Pač ugotovili so,  da vsakič, ko se spominjaš nekega dogodka, ga v resnici poustvariš. Spomini v naši glavi nekako niso takšni kot so v originalu "zapisani", pač pa jih z vsakim ponovnim obujanjem rekonstruiramo od začetka.
Torej vsakič, ko pomislimo na nek dogodek ga sestavimo znova. Kar pomeni, da ker pač nič ne deluje popolno, vsak spomin z vnovični obujanjem malce spremenimo. Tisti, ki so najpogosteje v naši obravnavi so najdlje od resničnega in najbolj zanesljivi so dejansko tisti, ki se jih v resnici ne spomnimo.

Resnično me impresionira to vse skupaj.

Postavitev je nekako normalizirana. Grozna sem. Vem.

Padla sem nekam v božično vzdušje. Čisto malo. Danes je bil čas za Michaela Bubléa in njegov božični album. Ker zadnjič sem poslušala od Bieberja. Ampak po treh pesmih me je minilo potrplenje.
Ob vsem vsem pacanju je fino takšno vzdušje. Čeprav ga ni nikjer čutiti. Razen v središču mest, ko se noč spusti in luči prižgejo. Nikjer drugje pa še ni ne duha ne sluha. Ne pritožujem se. Ker po trgovinah je že od sredine oktobra.
Pokvarijo vse.

Train - If It's Love

Razporeditev

Stavka, da so ženske za v kuhnijo sem se danes držala še bolj kot pijanec plota. Iz samega principa.
Torej sem celo dopoldne preživela v peki mafinov, piškotov, pospravljanju, razporejanju in takih zadevah.
Kljub 21. stoletju in enakopravnosti - nekateri še vedno živijo v zmotnem prepričanju, da je ženska samo za v kuhinjo dobra...

Narisala sem polaroidno kamero na belo majčko.
Blazno kul je izpadlo in darilo je navdušilo, kar me razveseljuje.
Ampak v vsem navalu in zavijanju sem seveda pozabila slikat. Mislim imam neke posnetke, ampak bo.

The "earth" without "art" is just "eh."

Dostava mene in darila, ki vključuje sproščen klepet ob čaju. Kosilo. Veliko sladkarije. Ogled risanke Pokemon, ki je brutalno prekinjen. In reševanje sudokuja ob spremljevalni debati o tem kaj obleči.
En marsovček. Zanalašč.

Krizo identitete imam.
Stvari v moji sobi so postavljene čisto drugače kot danes zjutraj. Ves moj nepospravljen red je izginil in pojma nimam kje je kakšna stvar. Postelja je obrnjena drugače. Ves sistem je drugačen.
In to v tem, da sem šla na obisk za par uric.
Joj.

Frou Frou - Let Go

Vijolično-oranžno jutro

Vihravo se sliši prefinjeno.
Zelen zvarek. Sedaj vem kako ustvariš apple cider.

Dih jemajoče podobe jutranjega vzhajajočega sonca. Osamelec Šmarna gora z Grmado v ozadju.
Oblačno nebo v ravni liniji dvignjeni komaj kaj nad njima. Prelivajoči se rožnato-lila-vijolični toni proti temno-modro-sivi barvi oblakov. Prehodi kot poteze akvarela z velikim čopicem. In popolnoma oranžna, toplo-oranžna svetloba, ki razblinja vse v vijoličnih odtenkih.
Žarki sonca.
Prelepo.

Sem hotela posneti fotografijo tega prizora pa nekako ni šlo. Preveč občutljiv fotoaparat, ki se ne razume najbolje s svetlobo.

Lobanja. Prekleta študija lobanje.
Če nič ne naredim takoj, ko se prilepi list, še ne pomeni, da nič nisem sposobna narediti. S tem mi je bilo razloženo, da si lahko izberem kakšen lažji pogled na motiv. Ampak ne.
Taka stvar me bo naredila samo trmasto, iz principa bom vztrajala in z malo besa se bom lotila zadevščine.  Na koncu pride ven precej zadovoljiv rezultat. Ta-dam. Ja, lahko narišem lobanjo iz profila. Še kaj!?

Današnja ugotovitev. Med telefoniranjem lahko rišem tudi z desno roko. Zavedno v trenutku, ko odložim telefon ne gre več.
Mislim, da je pred menoj precej ustvarjalen vikend. Kaj takšnega...

Čisto mimogrede - serija 2 Broke Girls je zakon.

Dekletu tam nekje brez najst želim vse najboljše.

Bruno Mars - The Lazy Song

Bojda

In potem se zopet znajdeš na prazni strani. Ko po tehtnem premisleku odstraniš napis "na pavzi".
Oblubljam popolnoma nič. Nobenih obljub. Dogovorov.
Ker vse kot po tekočem traku propada. Mogoče imam talent za to. Kdo bi vedel.

Vsaj na faksu se zabavam. Nekje med poslušanjem. Delom. Iskanjem insipracije in risanjem.
Čudno je, da poleg nas ni skoraj nikogar na šoli. Da smo en fin team in razred.
Ker nam ni nikoli dolgčas. Poleg tega pa vsi vlečemo na ušesa, če kdo kaj zanimivega razlaga naokoli. Rezultat - vsesplošna debata.
Črv. Giant šilček in njegov povratek. Giant šilček dve. Včasih inspiracija nese le do peresnice. Ali risbe tvojega levega/desnega soseda. Ups.

Nisem si več tako blizu z ogledom filmov. Predolgo trajajo. Ampak sem pa pogledala tri, ki so vredni omembe. Verjetno tudi edine, ki sem jih pogledala.

The Twilight Saga: Breaking Dawn - prvi del.
Nikoli ni bil moj namen, da bi šla v kino gledati katerikoli del iz sage Somrak, ampak stvari se včasih bolj kot ne zgodijo popolnoma po naključju. Skoraj spontano, če želite.
Pričakovala nisem nič. Pozabila sem vse detajle zgodbe, kar je fino. Gledati smo šli vse prej kot zaradi filma samega. Nedeljska grizlijada.
Film me je predvsem pozitivno presenetil. Že nekaj časa je od vseh prebranih knjig in celotne zgodbe. In nisem ji posvečala takšnega zanimanja kot drugi franšizni zadevi, ki je obnorela svet - pripovedim o mladem čarovniku.
Taka kombinacija stvari je kul, ker potem film izpade boljši. Predvsem zadnji del. Sicer se malce pogrezneš v sedež pa dobro. Ampak Edward in Bella sta mi smešna. Vedno bolj. Mogoče zaradi ponazoritve z načinom igranja.

Predvsem sem se poglabljala v glasbo. Ker sem Bruna Marsa že slišala. In ker me je Flightless Bird, American Mouth, vmes popolnoma začarala. Nisem pričakovala.

Ne skačem od navdušenja. Nimam želje po ponovnem ogledu, ampak menim, da je kar vreden svojega ogleda.

Čedalje bolje jim gre. Stopnjujejo stvari.

Midnight in Paris. Oh in sploh sem navdušena nad tem filmom. Verjetno vsega skupaj sploh ne znam opisati. Ampak ideja. Paris. Čas dvajsetih. Vsi umetniki. Vse dogajanje. Način mišlenja. Vse je oh in sploh noro. In Paris.
Danes sem videla eno EasyJet letalo. Pomoje je moralo vzleteti. Oh, Paris.
Ljudem se zdi precej beden.
Meni se film zdi genialen.
Tudi nekatere stvari, ki jih izrečejo so prav neverjetne.
Sanjam. Sanjarim.
Mislim, da je dodan na mojo listo kul filmov.

In Time. Všeč mi je ideja. Celoten smisel.
Trgovanje s časom. Ko predstavlja glavno vrednoto. Poleg tega se vsi reki v povezavi s časom tako dobro prepletajo z zgodbo.
Pač nekaj je zgrešenih stvari vmes in občutno preveč akcijskih prizorov, ampak mene impresionira bistvo.
Ker možnost, da se bo nekoč prekupčevalo s časom se mi zdi popolnoma smiselno. Samo vprašanje časa je, bi lahko rekli.
Ampak ideja, da bi enakovredno ali vsaj precej Robin Hood-ovsko porazdelili "premoženje" - mislim, da ne bi dolgo funkcioniral ta sistem. Menim, da ljudje preprosto ne znamo tako sobivati. Vedno se moramo dokazovati, da smo nekaj več. In nesmrtnost je popoln nesmisel.

Bruno Mars - It Will Rain

Prvi dobri mož

Miklavž je bil! To se verjetno ni slišalo samo pri nas doma danes zjutraj.
Polna miza sladkarij. Orehov. Mandarin. Malih anglečkov in malenkosti za vsakogar.
Prvi decemberski dobri mož nas je obiskal. Letos mi je vsa ta eforija čisto ušla iz glave. Že včeraj me je mama presenetila in v soboto tudi, ampak govorimo o drugi osebi.
Zdi se mi kot, da letos nisem pričakovala popolnoma nič. Ali pa sem se pustila presenetiti. Nekaj je na tem, definitivno.
Obožujem pa pogovore, ki nastanejo okoli tega kdo je podtaknil darila. Ker se vsako leto nalašč sučemo, kot mačke okoli vrele kaše, čeprav nam je v resnici vse popolnoma in kristalno jasno. Ampak zakaj zamuditi ta prekleto zabavni del.
In reči hvala Miklavžu!

Nisem se še sprehodila po z lučkami okrašenem centru Ljubljane. Nisem še visela na stojnicah.
Najbližje centru sem zjutraj na bavarcu. Bolj se mu nisem pribrižala že nekaj časa. Čudno se postavijo stvari, ko si enkrat za Bežigradom.

Ujeta sem v rutino. Prepletena z željami in ugotovitvijo, da so vsakršna pričakovanja previsoka.
Ljudje so super zasedeni in gledam petnajst serij na teden. Dve gor ali dol.

Jason Mraz - 0% Interest

Med pavzo

Nekako ne zdržim več. Brez pisanja.
Ujeta med vse misli. Med vse moje namišljene stvari in sestavke, ki se dogajajo na polno v moji glavi. Očitno samo in izključno tam. To je samo zato, ker mi je v glavo stopil citat:
"Of course it is happening inside your head, Harry, but why on earth should that mean that is not real?"
Pa je to resnično resnično?
Prekleta reč.

Skratka odkar sem blogovno, ravnokar izumljena blazno zabavna beseda, na pavzi se je zgodilo toliko veliko stvari.

Prvič. Poslušam Justina. Bieberja, ne Timberleka. To samo zaradi Mistletoe, ker je preveč poslušljiva in ti besedilo prehitro ostane v glavi.
Drugič. Po novem sem v sožitju z levom in odgriznjenim jabolkom. In super mi gre. Bolj lev je.
Tretjič. Veseli december nam je stopil v glavo in smo najbolj glasni in verjetno edini osebki na šoli. Če povem, da smo ravno danes prejeli zelo gozdarske študentske, potem želim, da se ljudje ne čudijo. Skrila jo bom.
Četrtič. Flaška mi je poslala eno luštno flaško. Za sodelovanje na natečaju. Za nadalnji razvoj dogodkov pa še vsi skupaj držimo pesti. Prav!?
Petič. No, mislim, da se tu moj seznam konča. Predvidevam, ker mi čisto nič več ne pade na pamet.
V tem trenutku.

Menim, da bi morala to moje kreativno pisanje sicer usmerjati v drugačne vode, ampak imam precejšno blokado. Pomankanje navdiha. Kakršnekoli izgovore se že uporablja.
Imam čas, ko sem blazno nepredvidljiva. Tako, da ne vem kaj me prime čez 5 minut. Res ne.
Ker danes sem že packala po enem platnu. Potem sem morala sredi "noči" na sprehod. In Michel Teló je blazno kul. Ker zadnje dni poslušam samo še Fugidinha, ki me blazno nasmeje. Pa sploh ne vem zakaj, ker pojma nimam o čem poje. Verjetno, ker se lomim ob prepevanju poleg.

Zgolj informativno - menim, da imam še vedno pavzo.
Čeprav vsak dan slišim kakšen komentar, da ne vedo kaj se dogaja okoli mene. In z mano.

Videla sem 19.19, 20.20 in 21.21 na uri.
December je tu. Kaj takšnega. In še zadnji list na mojem koledarju. Champagne Ruinart.

Kako močno si moraš želeti, da se potlej uresniči...

The Wanted - Glad You Came

Preveč enajstic

V petek, ko se ura izteče proti koncu in ko vonj fiksirja zavzame ves prostor. To je čas, ko se počutim osvobojeno od celotnega tedna. Od vsega.
Stopim ven na zrak. Jesenski.  Vetrič, ki sem ter tja prenaša vse odpadle liste. Barve, ki se lesketajo v soncu. Ta pa se sicer zgolj sramežljivo kaže naokoli.

Danes je prav zanimiv datum. In samo še ena takšna priložnost bo drugo leto, potem pa dolgo več ne.
11/11/11
Videla sem enajst enajst enajstega enajstega dva tisoč enajst.
Če pravijo, da si bi bilo takrat fino nekaj zaželet, potem jaz povem, da mi čisto nič ni padlo na pamet.
Lahko bi rekla, da nimam nobene želje. Ampak bi se malo zlagala. Čisto malo.

Samo toliko v vednost.
Dejansko bom naredila premor, oziroma sem že nekako v tem.
Pač po več kot treh letih konstatnega in vsakodnevenga pisanja, preprosto rabim odmor.
Do nadaljnjega.

PS. Tisto, ko sem zadnjič omenjala, da smo naredili en mali fotošuting oziroma projekt na šoli.
Moč ga je videti na pohištvenem sejmu Ambient. Poiščite VŠD kotiček.
Ker je tako naneslo.

Katy Perry - The One That Got Away

Footloose

Ostajam pred dilemo.
Zanima kakšen učinek bi imelo name, če preneham pisati blog. Vsaj začasno, če ne drugega.
Ker pač sem prišla do dognanja, da moja vrsta komunikacije izhaja zgolj še iz pisanja. Kar je dokaj ironično.

Ker trenutno si želim biti vampir iz The Vampire Diaries, samo za to da bi lahko izklopila vsa občutja.

Aja Footloose.
Dejansko sem pogledala obe verzije danes. No, starejšo bolj na pol.
Pač kul je. Glasba iz originalne veliko boljša. Všeč mi je.
Za ostalo pa niti ne vem. Vsega po malo skupaj zmiksanega pa bi šlo.
In od srca sem se nasmejala, ko se Willard uči plesat.

Deniece Williams - Lets Hear It for the Boy

Kako zgraditi most?

Kakor kamen, kost.
Ampak to nima nobene veze z ničemer, ker mi je padla tista otroška v glavo. A je kaj trden most?

Slišala sem najboljšo frazo. Ampak sedaj me zanima, kako zgradiš most.

Ubistvu ne zdržim več v lastni glavi.
Zanima me kako prenehaš toliko analizirati vse.
Rabim malo možgane na off. Samo to.

Predavanja so po eni strani blazno zanimiva, medtem ko se po drugi grozno vlečejo.
Pač cel čas si v preži, ker te zna ob živce spravit, ampak mimogrede pa navrže kakšno zanimivo nepomembno informacijo.

Invencija. Domiselnost. Duhovitost. Iznajdljivost.
Izum.

Inovacija.
Izboljšanje.

Bistvo življenja je ni cilj, je pot.
Ampak očitno že zahodna kultura na splošno preveč analizira stvari. Ne znamo, da bi samo bile. Moramo vse vedeti zakaj in kako. Prekleta reč.
In kako dejansko vemo, da smo živi? Kaj je res in kaj ne?
In kaj je tista dodana vrednost oziroma neki x faktor. Kdo za vraga si je to izmislil?

A Friend In London - The Light

Pohane šnite

Počutim se za en odtenek brezupno.
Bolj kot poskušam usklajevati urnike in luknje, bolj ostajam zavrnjena.
Imeti urnik od devetih do enih izpade prav bedno. Z ničemer se ne da kombinirati.
Saj sem čisto zadovoljna s tem, ampak moji dnevi v Ljubljani so razpeti le s tem, da grem iz vlaka na faks in nazaj.
Ampak vedno se pa najde en dan, ko imajo vsi čas in jih nimaš nikamor za stlačit. Ne razumem tega.

Skratka, bo že bolje. Tako pravijo...

Dan sem začela s pohanimi šnitami za zajtrk. French toast.
In končala z domačim jabolčnim štrudljem.
Na nedeljo si človek lahko privošči.

 

Pan Am. Ta serija mi je blazno simpatična. Všeč mi je to obdobje. Krila. Obleke. Avtomobili. Vse.
Očarana sem.

Goo Goo Dolls - Sympathy

Poročila iz Španije

Subtivni moment. Razpištoljenje.

Portugalščina se mi zdi blazno zabavna. En tak hecno zabaven jezik.
Včasih sem gledala eno brazilsko nadaljevanko. Esperança.
Spomnim se samo občutka, da je bila blazno kul. Ne spomnim se več zakaj se je pravzaprav šlo.
Ne vse skupaj je samo zaradi spodnje pesmi, ki mi je danes prišla na ušesa. Ai Se Eu Te Pego.
Tako, da se danes zabavam z lomljenjem jezika. Oh...

Stavek "Remember, remember the 5th of November..." me takoj asoicirana na pesem Remember od Misty Miller.
Da pojasnim - vse skupaj se vrti okoli filma V for Vendetta, ko V to izreče. Film pa je neposredno povezan z osebo imenovano Guy Fawkes. Ta je želel 5. novembra 1605 raztreliti parlament. Ali nekaj v tem smislu. In sedaj so te maske v njegovi podobi, ki so uporabljene v filmu, postale simbol skupine Anonymous.
Ampak V for Vendetta je tako ali pa tako čisto hud film. Na trenutek preveč mogoč.

PS. Facebook še vedno stoji in vse v zvezi s sesutjem je bilo ovrženo.

Michel Teló - Ai Se Eu Te Pego

Sevilla

Prespali smo na letališču. Bilo je nekje med tem, da ni avtobusov in metrojev ob taknih nenormalnih zgodnje jutranjih urah.
V Burger Kingu je nad stoli pisalo "Have it your way" in to smo vzeli precej dobesedno. Ko smo naredile celo štalo. Še veliki ščurki so se pridružili. Fuj.
Ampak vsega je bilo konec po dobri uri spanca, ko nas je zelo neprijazna varnostnica nagnala nekam. Pa prav fino udobno je bilo.

Ostal del jutra smo se obračali nekje na letaliških stolih, ki so zaznali vsak premik. Ko se je vse skupaj končno odprlo, nas do poleta ni ločilo več veliko.
In še predno smo do dobra vzleteli smo se že spuščali. No, vmes je bil en dremež.

Prvi dan Seville
Pridružili smo se gruči čakajočih ljudi. Ob zgodnji uri. Na avtobus.
Sevilla izgleda bolj srednje evropsko. Bolj domače. Bolj prijetno.
Vse skupaj je bilo bolj živo in polno. Izgledalo je čiste drugače kot Valencija.
Za pot vprašat sta šli na levo. Po pol ure sta prišli iz naše desne. Kdo bi razumel.

Ogromno kočij imajo. In avtomobilov v sklopu sivinske lestvice.
Pa še vedeževalna mama nas je oblegala. Ki je strašila naokoli z rožmarinom ali sivko. Saj ne vem.
Turkizno moder Mini. Kako prikupen.

S potovalkami in kovčki smo se spravile na tramvaj v bližini, ki je vozil samo 5 postaj. Izredno zanimivo.
In bile smo neposredno v centru mesta. V zelo kul hostlu. Oasis Palace.
Ampak predno smo se čekirale smo odšle še na en hiter obhod par ulic gor in dol.
Obilen zajtrk. Slanina, jajca in popečen toast s pomarančnim sokom.

Ugotovitev - kot bi bili sredi poletja, ali nekje sredi turistične sezone, saj so bile ulice napolnjene s turisti. Vse je mrgolelo. Vse je bilo polno. Res prava osvežitev po prazni in zaprti Valenciji.
Osvobajajoče se je bilo znebiti vseh plasti jaken in puloverjev ter okoli laziti v balerinkah.

Razpakirale smo se v sobi, kjer smo jo zasedle polovico. Dva pograda in pol.
Po tistem se okoli letala v krilu. Brez žab. Tako lahko razložim kako toplo je bilo za spremembo. In verjemite, da sploh nisem bila edina. Kazalo je 25°C ali pa še kakšno več.
Bilo je prijetno jesensko vreme. Takšno kakršno bi moralo biti. Ne ta preskok iz poletja v zimo. Bilo je ravno prav toplo in ravno prav hladno.

Tukaj smo Zaro takoj našli. Kot H&M, Bershko, Pull&Bear in podobne. Ogromno trgovin.
Princeskasta večnadstropna kremšnita. Tako sem opisala Milhojas rojo. Ali nekaj takšnega.

Prav zanimivo slastna zadeva za čisto špansko ležerno vzdušje pred slaščičarno, kjer so vsi čakali na proste sedeže. Rekle so, da pač tja moramo iti v Sevilli.
Obhod mesta.
To je bilo prekinjeno z željo po počitku. Ki se ni izkazal za najbolj uspešnega. Ampak so pa zasledili mojega cimra, ko se izmuznil notri in ven medtem, ko sem zaprla oči za nekaj minut.
In debata o tem je bila na mizi še cel večer.
Sploh, ko si naslednje jutro niti nisem upala prilesti dol iz pograda.

Našli sva vintage trgovinici.
In sedaj si lastim luškano rdečo oblekico.
Bila je še ena prav nežno marelična oblekica, ampak je bil material nevzdržen. Prav zabavno.
Mislim, da se še vedno išče tista nekje za Poljanami.

Terasa na strehi je prav fina. S sangrijo v roki smo se popolnoma prepustile vzdušju. Pa še vesele urice so imeli.
Ostali so se nam pridruževali šele kasneje. Ker ubistvu je bil ravno Halloween oziroma noč čarovnic.
Me smo si nadele le rdečo šminko.
Spoznala sem enega iz New Yorka in enega iz Colorada, ki je cel čas iskal očala.
Pač prišla sem do spoznanja, da mi je všeč ameriški naglas. In nekako se je potem, ko sem vlekla na ušesa pogovor zgodilo, da sem se sama zapletla v enega.

Vedno smo na napačnem kraju ob napačnem času. Dejstvo je, da se po enajsti in okoli polnoči Španci šele spravlajo na prigrizke in da smo par ur prezgodnje za žur. In prenizko na tleh. In premalo namaškirane.
Skratka smo na napačnem kraju ob napačnem času, saj ko smo se vrnile nazaj v hostel so že vsi odšli.

Drugi dan Seville
Zjutraj na zajtrku je tisti iz Colorada našel svoja očala. Saj mi je njegov prijatelj prejšnji večer tako ali pa tako razjasnil, da je hipster.
Šle smo na "walking tour" po mestu. Tri urni obhod mesta.
Ampak vodička je blazno fino vse razložila in imela je mojo popolno pozornost, ker sem jo z največjim zanimanjem poslušala.
Imajo gobasto strukturo, ki je preveč moderna za mesto in je prvotno imela čisto drugačen pomen, manjše stroške in manj časa izdelave. Ampak v teoriji se vedno vse lepo sliši.
Zavedala sem se dejstva, kako je krščanstvo zgrešeno in pokvarjeno.
Izvedela sem kako se je ravnalo s krivdo in izdajo in da je lobanja na oknu visela 150 let, ker španska kultura da veliko na upoštevanje poslednje želje.
Poslušala sem o matadorju z ogromno karizmo. O imenih ulic. O Izabeli in Ferdinandu ter pristnosti njunega zakona.
Potem pa smo jo iz turističnega dela mahnile čez reko na kosilo. Lignji so bili gigantski.

Narobe nam je hodilo, ker je bil prvi november praznik in je bila večina stvari zaprtih. Čeprav turistične trgovine s spominki nikoli zares ne počivajo in smo kupile stvari za družino in prijatelje. Nekaj malih malenkosti.
Imam pa modro pikčasto pahljačo in meni izredno ekspresivno fotografijo flamenka na razglednici.

V vsemu tednu se je vedno na vprašanja ali klic odzvala napačna Kaja.
Vedno. Prav zanimivo dejstvo je bilo. In nič za nalašč.

Dan se je prevesil v večer in vse je bilo potrebno spakirati. Uživale smo še zadnji večer na terasi s sangrijo predno smo krenile spat, ko je bilo zjutraj potrebno zgodaj vstati.
Ampak še pred tem smo se pa naročile na tapas tour čeprav smo jedle samo prvega na terasi našega hostla. Tak prikupen hamburček, ki seveda ni bil dovolj.
Zato je bilo potrebno iti v McDonalds po malo hitre prehrane za vso druščino.
Tu je sledilo spanje.

Zadnje ure Seville
Vstajanje je bilo sredi noči oziroma zelo zelo zgodaj zjutraj. In naši načrti so padli v vodo, nakar smo se odpeljale kar s taksijem do letališča.
S tem smo izkoristile vse vrste javnih prevozov. No, razen kočije. Ampak to zame pride, ko mama zadane na lotu. Tak je bil dogovor. Verjetno ne bom nikoli pozabila.

Ni pointa, če je letališče ob malo pred peto zjutraj še zaprto.
In še predno smo se zavedale smo že sedele na letalu in pristajale v meglenih Benetkah. Ostal del poti, pred tem, smo imele sonce, ki nas je prijetno zbudilo iz dremeža in nas vrnilo zopet nazaj v stanje počivanja.
Ostala je samo še vožnja proti domu. Z zanimivim postankom vmes, ko smo naložile nič hudega slutečega fanta kar v prtljažnik med vse potovalke in kovčke.

Tako. Tukaj se moja zgodba iz Španije zaključi. Bilo je fino.

PS. Zvočni efekti ob prepvanju pesmi: Kaiser Chiefs - Ruby

Valencija

Naše popotovanje se je začelo že z izbiro destinacije nekje v vročih poletnih dneh. Ampak stvari so nanesle tako, da se čas takrat ni izšel in smo malce prestavile načrtovano. Na podaljšan vikend ali šolske krompirjeve počitnice.
Španija. Zasluga gre predvsem poceni letalskim vozovnicam. Vmesni let je stal toliko kot povratna vožnja z avtobusom do Ljubljane. Hecno.
Ker se datumi ne skladajo vedno smo namesto enega samega mesta prišle do obiska dveh.
Torej. Dva mesta. Trije leti. Pet deklet.

Še nikoli prej nisem stopila na letalo. Tako, da sem se precejšen del časa tresla od strahu in vzhičenosti.
Komaj pripravljena na očitno.
Končni izkupiček. Sem preživela. In imeli smo srečo z vremenom tako, da se je dosti hud razgled izrisal.

Nobena še dolgo po pristanku na tla ni dojela, da smo dejansko prispele v Španijo. In to tako hitro.
In preprosto. Niti na letališču nismo imele večjih komplikacij, razno tega da se je vsebina moje denarnice razletela po tleh, ko nekako nisem mogla nič zadržati v lastnih rokah.

Prvi dan Valencije
Metro. Kovčki. Potovalke. In me v mestu, ki nam je bilo popolnoma tuje.
Zanimivo je, da so hiše v precej peščenih barvah in večinoma izgledajo pozidane. Vsaj v tistem predelu, kjer smo lutali naokoli.
Stanovanje/apartma, ki smo ga imele je bilo veliko in prav luštno. Pa še po svoje smo si hitro vse preuredile.

Tapas. Prigrizki po špansko. Zelo značilno. Zelo kulj.
Verjetno so v Španiji samo jedli. In razen dveh McCheesov v McDonaldsu je bila vse ostalo španska hrana. Ampak še te dva sledita potem v Sevilli.
Saj bi povedala kaj vse smo jedli pa si niti imen nisem kaj dobro zapolnila. Neke krompirčke z olioli omakami in kruhke s česnom in olivnim oljem. Piščančjo polpeto in take stvari.
Seveda, da ne pozabim na krompir v kosih, ocvrta jajca in pršut. Vse skupaj postreženo z obilico smeha. Z naše strani.
Voda pa je ustekleničena.

Dejstvo. V Španiji je ogromno Irish Pubov in Bulmers je kul.
Torej. V Španiji pijem pivo in jem šparglje. To se je verjetno znašlo še med zapiski. Ki smo jih pridno ustvarjale.

Drugi dan Valencije.
Po domačem zajtrku Ciudad de las artes y las ciencias. Skratka prostor z muzeji in akvarijem. Velikim akvarijem.

Navdušena sem bila. A povem kaj sem videla? No, videla sem pingvine, bele kite, delfine, mrože, morske pse, morske leve, nemo ribo, doris ribo in sto tisoč drugih rib, rakce, morske zvezde, morske kumare, skate, hudega potapljača in luštnega modela v usnjeni jakni. Hehe.
Po vsem tem pa uživala na sončku v parku. Med ležanjem v travi.

Tudi kosilo smo si kar same skuhale. Čisto preproste makarone.
In tu naprej se začne večer. Z limetami in vsem kar pride zraven.
In če smo se izgubljale, to ni bilo nič nenavadnega.

Tretji dan Valencije.
Dan se je začel precej deževno. Ampak smo se vseeno podale v svet z dežniki in palerino. Ter zanimivo končale v nečem kar je izgledalo kot strašno premajhen prostor za lokal. Mislim, da je bil tudi to irish pub. Če se ne motim. In pridno sem srkala té rojo. Rdeči čaj.
Potikale smo se po mestnem jedru. Po razmočenih poteh. In izpod dežnika zrle na znamenitosti visoko v zraku.

In to se je zavleklo v ves dan. Z dežjem obdan. Malo je bilo tudi šopinga. Hrana je bila španska. Riba.
Iskale smo tarto de quesso. Kar je čiskejk oziroma skutina torta. Ampak nam ni uspelo in se je bilo potrebno priznati poraz ter iti na približek v Starbucks. Kaj se je tam pletlo, raje ne sprašujte. Živi prenos, ki je vključeval veliko strmenja in opravljanja.
Končale v irish pubu. Presenetljivo? Sploh ne.
In prigrizkih ob belem sladkem vinu. Prav fino se nam je zdelo.

Četrti dan in zadnji dan Valencije
Churrosi z vročo čokolado za zajtrk. Saj vem, smo si privoščile. Ni kaj.
Bila je nedelja in vse kar je bilo zares odprto so bili muzeji. In še zastonj.

Ampak lepega sončnega dne ni bilo za proč vreči in smo se razdelili. Nisem bila za muzeje. In nisem za španske umetnike. Nekako me ne pritegnejo.
Potep po mestu naokoli. Z veliko fotošutinga. In edino informacijo, kjer ti povejo, da je čisto vse zaprto.
Rdeč nagelj. Dvorjenje matadorju. Prepevanje slovenskih pesmi. Gorska roža.
Uspelo nama je sestaviti skupaj skoraj celotno pesem.

Vsak balkon rabi rožo.
Nekatere izjave so bile prav legendarne.

Našo bivanje se je počasi izteklo. Kar se Valencije tiče in sledilo je le še pakiranje in spanje na letališču.

PS. Vse dni se nam je prepevala: The Vaccines - Wetsuit