Raftanje na smragdni reki. Turkizni Soči.
Skratka prav tak je bil načrt. Ki je vseboval 10 ljudi. Dva avtomobila. Eno dan skupnega druženja.
Ideja, ki smo jo kar hitro realizirali.
Sama sem krenila proti Ljubljani, kjer sem v svoj avtomobilčič naložila štiri ljudi in krenili smo na bovško. Z zasledovalnim avtomobilom.
Skratka, ljudje so vedno presunjeni, kako se pogled na gore odpira pred njimi. Kako je vsak del poti neverjetno zanimiv in pogled je švigal iz ene na drugo stran.
Pa še opozorilo smo prejeli, od naših za nami, ker so se ustrašili, da gremo prehitro. Baje imajo v Ameriki omejitev 100 na avtocestah.
Če so preživeli vožnjo po avtocesti, če jih nismo zgubili na odcepu za Kranjsko Goro, so presenečenje doživeli, ko se je pred nami znašla tabla "Italija".
Upss. To sem jim pozabila omenit.
To pa se zgodi, ko nimaš zemljevida in se zanašaš samo na tisti avto pred teboj. Sama sem to pot že enkrat prevozila, ampak nisem bila čisto sigurna, če se še spomnim.
Še zadnji nenaden ovinek in že smo stali pred športnim centrom, vsi preživeli.
Med nami je vladalo navdušenje in malo stiskanja v želodcu, ampak smo prebrodli to.
Skupaj, po malici in prigrizkih. Fotošutingu. In vseh šalah.
Ker med slovenskim delom ni vladalo smeha, pač pa samo čudni pogledi.
Dobili smo vse potrebno in z veliko smeha in težav nase navlekli od neoprena do čelade.
Skratka vsi opremljeni od glave do pet smo se postavili pred fotografski objektiv in se nasmehnili.
Razdeljeni na dva rafta smo se z njim v rokah počasi spustili po potoku do velike reke.
Seveda smo posrkali vsa navodila vase.
Občutek hladne reke se je spustil čez neopren in se počasi pognal po celem telesu. Ko sem se usedla na stranico čolna in prijela veslo v roke pa je malo adrenalina preraslo strah. Takrat se je začela dogodivščina.
Soča je tako čudovite barve. Zeleno-modre. In narava, ki jo obdaja jo naredi veličastno.
Saj sem že bila na Soči, saj sem jo že videla, ampak je nekaj kar ti vedno vzame dih. Je nekaj ob čimer lahko občuduješ okolico v neskončnost.
Spustili smo se po prvih brzicah. Vsi z navdušenjem. In ko nam je naš krmar/vodič prvič povedal, da je sedaj konec - so se prav vsem povesili obrazi. Na srečo je bila samo šala.
Bili smo super ekipa. Blazno usklajeni in poslušni.
Poslali so nas ven s čolna na skalo in nam dali možnost, da se razživimo za par minut - s skoki v vodo.
Mene ni mikalo. Takšne stvari me nikoli ne, ker niti skakanja ne maram in v kombinaciji z mrzlo vodo. Brrr.
Ampak je bilo pa zabavno gledati. Kako so si dali duška in vsi premraženi spelazali nazaj. Ob tem zadnjem se mi je zdelo pametno, da nisem poskušala.
Torej. Še zadnji del poti je bil pred nami. Kar je pomenilo, da bo več brzic, ki bodo večje. Da bo več adrenalina in več kričanja.
Kar se je vse potrdilo.
Lahko rečem, da je bilo noro.
Že občutek, da bomo nasedli na vsaki skali, ampak smo se v zadnjem trenutku obrnili. Po večjih brzicah, nismo ostali suhi smo pa dobili velik val navdušenja vase.
Saj pravim - noro.
Sedemkilometerski spust je bil super. Konec je bilo prehitro. In nikakor mi ni žal, da sem šla.
Čeprav najhujša stvar pride na koncu. Raft smo morali lastnoročno odnesti po klancu navzgor. Jeej. Grozno. Da so nas po vsej uživanciji za trenutek čisto zatrli.
Ampak smo preživeli. In vse skupaj smo nadgradili še z igro odbojke. Kar se je izkazalo za zvočno zanimivo igro. Še huje kot tenis po televiziji.
Zmagali smo. Dvakrat.
Vožnja nazaj z malimi postanki.
Prva želja je bila, da se ustavimi pri slapu Boka. In smo tudi se. Pa še v japankah smo plezali nekam gor. Jaz sem bila vsaj v supergah.
Druga pa jezero Rabeljsko jezero. Lago di Predil. Na italijanski strani. Po štirih serpentinah smo se nagradili s tem. Kjer je bila voda ledena in pokrajina magična.
Ljubljana se je pred nami pokazala hitro. In dan smo zaključili. Z nekaj čudnimi zvoki zavor.
V resnici pa je bil danes dan državnosti. In to ne kakršenkoli - pač pa 20 let naše države.
Če je to super ne vem, ker smo trenutno bolj nekje v k.
Ampak vem, da je bilo dovoljeno sanjati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar