Dvajsetnajst

Kakšen dan. What a day!

Ko tvoji prinorijo že navsezgodaj v sobo. Z veliko škatlo. In ti začnejo prepevati "Vse najboljše!"
V tem trenutku se od vse situacije skupaj skrijem pod kovter in se počasi pokažem jutru. Čisto počasi.
Na veliki škatli piše: "Kaji za 20najst!" A ni to kulj?


In prav v te škatli se je skrivala velika črna gmota. Jasno mi je postalo že tako. Ampak pred seboj sem masažno mizo zagledala šele nekaj minut pozneje. Ko sem jo uspela sestaviti. Točno takrat. Saj pravim, da je nor dan.


Kolikokrat se v resnici nasmejiš svojim nohtom na nogah. Kolikokrat po tednih ugotavlanja dodaš sliki ime paviljon. Kolikokrat dopolniš dvajset let in jih začneš s tekom.

No, jaz sem jih. Danes. Prav danes s četrtino moje starosti. Tekla sem 5 kilometrsko progo. Z enim treningom, ker sem ostale prešpricala iz takšnih ali drugačnih razlogov.
Skratka ceremonija se je začela že z iskanjem parkirišča. Ampak, če veš komu podtaknit avto potem se tudi takšne malenkosti čisto preprosto rešijo.


Tivoli je bil poln tekaških copat. Pajkic. Rdečih majčk. Ter predvsem žensk. Vseh, ki so se zbrale na 6. DM teku. Skratka bilo jih je malo več kot 8.000 in če bo jutri lilo kot iz škafa ni za zamerit prav nikomur.
Vreme je bilo za tek idealno. Tisto oblačno. Ne vroče. Ne preveč soparno. Skratka, boljšega si ne moreš želeti.

Deklet, žen in tet se je nabralo. Vse usklajene. Vse pripravljene. Meni pa je razpoloženje padalo. Moj pogled je bil prestrašen in edina misel, ki sem jo bila sposobna reproducirati je bilo nekaj v smislu - kaj mi je bilo tega treba. Takrat sem bila preplašena.
Bil je velik strah. Malce treme. Pomanjkanje poguma in motivacije. Ampak Čuki so me pripravili do veselja. Tako malo.
In slej ko prej smo se spravili v boks. Moj bi moral biti zadnji, ampak res nisem hotela biti brez družbe in sem končala v dveh prej. Tako ali pa tako ni bilo čisto zares važno. Ne zares.
Vse kar je štelo so bila vroča telesa pred nami. Skratka privedlo je do tega, da smo končale na čelu naše skupine in so nas postavni fantje privedli do začetka. Mislim, da smo bile vse malce razgrete ob tem.
In potem se je z bujnim aplavzom, vzpodbujanjem in odštevanjem začelo čisto za res. Ko ti je noge spodneslo pod tlemi in se je vsa gruča zapodila po padajoči ravnini proti izbrani progi. Mimo Tivolija nekam po Rožniku. V hrib. Tako grozno navkreber, da tek ni bil opcija. Še hoja je bila komaj. Bilo je nekaj super vztrajnih ostale punce pa smo se vnesle v hojo. Lahko rečem, da bi pri prvih kilometrih obupala brez podpore poleg. Bila sem obupana. Ampak je šlo po okrepčevalnici na bolje. Veliko bolje. Pri tabli 3 kilometre sem dobila nov zagon energije, novo moč in od tam naprej sploh ne vem kako hitro je minilo, da sem zaslišala glasbo in čisto z navdušenjem tekla proti cilju.
Ob progi je bilo nekaj navijačev, vendar je bil samo en gospod sposoben pričarati pravo vzdušje in smo ga nagradile s poštenim aplavzom.


Videla sem kako smo se vračali na tisto ciljno ravnino kjer smo začeli. Takrat sem se začela na vsa usta smejat in nisem nehala do cilja. Bil je tak fin občutek. Narediti nekaj zase. Sodelovati s toliko dekleti. In preteči 5 kilometrov na svoj rojstni dan. Noro.
Hujše pa je še, ko te nekdo pokliče po imenu in se obrneš in vidiš znane obraze, ki ti mahajo z navdušenjem in te spodbujajo na poti do cilja. Na levi so se drli fantje - Američani. Na desni je stal sosed, ki ga ponavadi spodbujamo in meni je bilo fantastično. Čeprav pride najhujši trenutek tik za tem, ko se vstaviš. Hvala bogu, da delijo vodo, ker drugače bi me kar pobralo.


Vsa premočena. Malo zadihana. Rdeča v glavo, ampak navdušena. Kdo bi vedel, da bom imela po teku še toliko energije.
Ker sem skakala ob znani pesmih. Plesala ob ritmu Čukov in na vso moč ploskala. Potem sem še bolj 'zašvicala' kot na samem teku, ker te rdeče majčke 'niso dihale'.
Skratka fantastično.
Moja številka je bila 1766. Kar so tri šestice z malo domišlije. Enica je za ustvarjalnost in moč. Sedmica pa je tako ali pa tako pravljična.

Odštevala sem minute do svojega rojstnega dne. Kar je skoraj ob pol enih. In dobila ameriško izvedbo "Vse najboljše" v tistem trenutku. Veliko rojstnodnevnih objemov in voščil. Skratka - za takšne stvari že zmanjka pridevnikov.
In še boljše darilo so pripravile, ko so si vse na majčke nalepile listek: "Happy Birthday Kaja!". Vseh šest. Res najbolj kul mala pozornost.


Nisem dobila Ibize. Dobila sem pa slamnik pri Welli, zaradi katerega sem se morala precej potruditi in malo onemogočiti dihanje v vsem navalu norih žensk. Ampak sem srečno prišla iz vse gneče z nekaj malenkostmi. Prav videlo se je, kje so ponujali kaj zastonj, saj se je nabralo precej ljudi.
Po tej razglasitvi, kjer je šele šesta dobila avto, smo vsi oddrveli proti svojim jeklenim konjičkom.
Preoblekla sem se in izgledala kot, da nikoli ne bi tekla. No majhen blaten madež se je skrival pod hlačnico, ki je edini še nakazoval na današnje blatno vzdušje.
Ker sem končala v stanovanju, kjer sem že precej domača. Pri ameriških deklinah.
Kjer sem si z njimi ogledala epizodo ali dve Prijateljev. Kjer sem dobila rjavčka, skratka brownie zadevščino z napisom "Happy B-day Kaja!". In lahko povem, da je bila odlična. Kjer sem odigrala dve partiji 'jukra'. Potem pa je bilo potrebno leteti domov. Meni se je zdelo, kot da je vse minilo v trenutku, ampak tam naj bi bila dobre dve ure.


Doma sem dobila paket starih staršev. Ata in mama sta prišla pa še druga mama se je pridružila. Tako, da smo skupaj proslavili moj dan. Nazdravili. Goljufali s sladoledno torto. Pregledali slike z današnjega tek. In v nič dajali marjota.
Ampak hujše presenečenje me je doletelo nekje med vsem tem. Kar naenkrat sta se na vratih pojavili Urška in Irena. In jaz sem obstala šokirana, brez besed in v nulo presenečena. Če nisem bila sposobna povedati nič in sem se samo smejala. Oh, noro. Nisem pričakovala. Sploh ne. Predvsem pa ne takšne kombinacije. In še vedno sem ob tem šokirana v vsem pozitivnem smislu. Totalno brez besed.
Morale smo malo na zrak, da sem prišla k sebi. Pograbile še psa in ga zvlekle na sprehod. Do gospodične, ki je tako blazno pridna in ki je izbrala takšen študij, da se ima blazno veliko za učit. Tako, da smo spravile goro kar k Mohamedu. Pa še Ron je za nekaj minut dobil pasjo družbo.
Skratka obredla sem vse. In proslavila skoraj z vsemi ta večer. Ta dan.

Samo še en klic nazaj sem bila dolžna in to je bila samo še pika na i. Klicarila sem tja na otoško deželo tam gori na severu. Na Irsko.
In to je bilo to. To je bil res popoln dan.


Skratka. Dobila sem masažno mizo. Odtekla sem 5 kilometrov. Odskakljala in odplesala sem s Čuki. Družila sem se pri Američanih skupaj s Prijatelji. Dobila sem obisk s planine in na kup spravila vse stare starše. Dobila sem obisk presenečenja. Spravila goro k Mohamedu. In klicala na Irsko.
Če to ni bil najboljši in najbolj doživet rojstni dan potem pa tudi ne vem. Zakon!

Gerald Butler - Galway Girl