Poklopa

Gregorjevo. Ja.
Ker imam to zapisano v beležki, tako da vem, da se danes ptički ženjo. Pregovorno.

Danes sem bila malo fotoreporter. No, saj sem vmes strmela v računalniški zaslon in se premikala gor in dol po sledilni ploščici. Ali ni to produktivnost?
Za krajši čas sem zaplenila fotoaparat z najbolj kul objektivom. Tisti z oznako 50mm f/1.8. Kako kul.
Fotke, ki nastajajo s to kombinacijo leč, so neverjetne.
Skratka. Izgledamo tako blazno pridni in produktivni. Predvsem produktivno zamišljeni in stmeči v zaslone pred seboj. Kako je v resnici izgledalo v računalniški učilnici od osmih do pol dvanajstih - ja, precej bolj zabavno in nekreativno.

Danes so se odvijale čisto random stvari in se dogajala čisto random razmišljanja in ugotavlanja.
Očitno, da imajo ljudje o meni popolnoma drugačen vtis. Moje predvidevanje odvijanja dogodkov gre v čisto nasprotno smer, kot predvidevanje okolice. Ampak nekako mi to ni razjasnjeno prvič. Dajem popolnoma drugače vtis kot v resnici je. Ali pa se jaz ne zavedam resnice, nekaj je.
Če sem šla čisto random na kavico, nekaj trenutkov po tem, ko sem študirala, da sva šli ravno prejšni teden v isti lokal na kavo. Res je bilo popolno naključje danes.

Odločam se kdo bolj na glas smrči - globoko diha. Pes, ki se ga sliši skozi zaprta vrata? Ali moj preljubi brat, ki leži na postelji nekaj metrov proč. Pa še nič kaj usklajena nista.
V meni je sled naveličanosti.

The Fray - I Can Barely Say