Čokoladno pecivo z gozdnimi sadeži

Zjutraj si nikoli ne naredi načrtov! Pika.
Ker zvečer potegneš črto in ugotoviš, da si naredil komaj kaj.
Šment.
Torej. Zjutraj ne bomo delali načrtov, bomo samo začeli dan. Počasi.

Zdi se mi, da se mi zadnji teden ali pa še kaj - ali nekaj cel čas sanja, vse prej kot prijetnega, ali pa se zavestno obračam celo noč in jutro. Potem pa zjutraj presenečeno ugotoviš, da je ura šele nekaj do osmih.

Če nisem dobila kakšnega drugega navdiha, je bil ta za peko definitivno prisoten. Včeraj sem med brskanjem po Pinterestu našla sliko "Blackberry Chocolate Cake" torej "čokoladna torta z robidami". Potem sem se šla pretvori ameriški čuden sistem v nekaj bolj gramskega in razumljivega. Malce približno. Malce na uč. Potem sem se šla. Količinsko zmanjšaj sestavine tako, da lahko uporabiš 2 jajca ne treh. Skratka pestro. Iz nekega napisanega recepta je nastala moja mala mojstrovina. Malo po domače, malo po svoje. Potem pa malo na približno napisan, najnovejši recept.
Če me kam prostovoljno ali nezavedno odnese v trgovinah, bo to definitivno oddelek s stvarmi za peko. Ali sestavine ali pekači. In potem si v glavi naredim seznam, kaj vse bi imela, ko bom bila velika.
Ko bi prišel k meni na obisk, bi te pogostila z jedmi, za darilo ob izhodu pa bi dobil tekaško majico. Ha! Drugače bomo polomili vse tehtnice.
Zdi se mi, da sedaj lahko brez problema trdim, da je moje najljubše sadje - množinska stvar. Gozdne sadeže bom dala na seznam najljubšega sadja. Tako. Storjeno.

Drugi del kreativnega ustvarjanja je bil porazdeljen na skiciranje in pripravo stvari za jutri. Poštno znamko oblikujemo. Tako za štos in tako za res. No, verjetno se bo kakšen našel, ki jo bo tako za res.
Ampak do takrat nas čakajo še štiri srečanja. Tako rečeno. Tako bo storjeno.

V beležnico si pridno zapisujem ideje, ki ne vem kdaj bodo prišle prav. Trenutno še vedno žalujem za v spanju umrlim skenarjem, ki ga vsake toliko optimistično poskušam oživeti. Počutim se, kot da se ne morem ničesar lotiti, ker potem tista stopnja med risanjem na roko in prenašanjem na računalnik preprosto manjka. Dve nadstropji pa je včasih že prehuda telovadba in še očeta malce motim.

Takšne stvari nas tarejo v vsakodnevnem življenju. Ampak z roza nohti na rokah je vse bolj zabavno.

MGMT - Indie Rokkers

Strašni zmaj vadi v slogu

Danes je bil še en gledališki dan za še eno fino predstavo.
Tokrat se je predstavljalo domače društvo Toj to! Dvorana pa je bila bolj polna in še bolj nasmejana. Skoraj do solz.
Vaje v slogu. Moram priznati, da je fina predstava. Res kulj!
Nasmeji te. Ima koncept. Ima zelo zabavne momente in like, ki so neke mini različice njih samih. Se mi zdi. Sedaj se praskam po glavi in poskušam to opredeliti.
Skratka, vredna ogleda. Tako, če povzamem.
Trenutek, ki mi je najbolj padel v oči, ha to je sedaj antiteza, je bil, ko se ugasnejo vse luči in se slišijo samo glasovi. Malce je strašljivo, ampak po drugi strani pa zbuja strašno zanimiv efekt. Učinek, kakorkoli. V trenutku se znajdeš na stolu, obdajajo te ljudje in samo veš da so tam, jih ne vidiš. Iz povsod prihajajo glasovi, saj nekateri izkoristijo trenutek za začudenost in se o tem pomenijo s sosedom. Iz odra pa se sliši avtobus. Imaš odprte oči, pa čisto nič ne vidiš. Morda kakšno lučko iz kakšne mobitela, zgolj slučajno. Ampak načeloma nič.
Saj pravim, da z zanimivo še najbolj opišem.
Kaj vse lahko storiš, ko imaš na avdiciji list papirja, pet ljudi in eno uro časa. Predvsem v primeru, da postaneš malenkost kreativen.

Zjutraj sem imela budilko. Takšno, ki je zvonila kakšno slabo uro pred mojo. Pod posteljo je stala velika črna kepa in jokala na ves glas. Običajni jutranji sprehajalci so odšli že zgodaj po opravkih, pa si je naš pes našel novo žrtev. Najprej sem seveda ta zvok slišala v sanjah, ampak kar ni nehal.
Tako, da me je na pol v spanju zvlekel do gozda. Jaz pa njega nazaj. Da sem se skotalila v toplo, mehko, udobno posteljo še za dobre pol ure.
Pa sem vseeno zehala cel dan.
Čeprav na faksu se mi zdi, da bolj od dolgčasa in iztekanja življenja iz mene z vsakim trenutkom in vsako izrečeno besedo, pa vseeno.

Na faksu je sošolka našla slikanico, ki je presenetljivo knjiga za otroke v švedščini. Tako, da je trenutno pri meni na izposoji. Razumem prvi stavek! Ubistvu razumem prva dva stavka. Ha!
Potem pa se zatakne. Ampak jo bom odločeno prebrala in preučila. Nekaj o zmajih se gre. Den hemska draken.
Riddare je vitez. To bo dobro vedeti.

Po glavi mi gre samo še "Ice Ice Baby" ter "Under Pressure".

Queen - Under Pressure

Nora Nora

Rada imam gledališče. To sem ugotovila. To sem spoznala.
Verjetno bom mogla drugo leto izkoristiti priložnost in si zagotoviti abonma.
Rada imam mjuzikle. Ampak obenem imam rada tudi drame z vsemi komičnimi vložki. Komedije in tragedije. Vse tisto, ki te spravi v smeh, ampak se ob enem malce zamisliš nad svojim lastnim življenjem, idejami in vrednotami.
Naše krajevno Gledališko društvo Gardelin ob svoji peti obletnici delovanja organizira pet dni v tednu s predstavami. Kar je bilo in bo za izkoristit. Priložnost za gledališče, pa čeprav amatersko je vedno dobra priložnost.
Gostovali so iz Kranja, natančno Mladinski oder iz Kranja. Uprizorjena pa je bila Nora Nora.

Ko sem se spopadla z zadnjim izzivom, pisanjem dramskega besedila, si danes nisem mogla pomagati in sem malenkost bolj izostreno sledila vsemu izrečenemu. Kar naenkrat so bile vse besede bolj jasne in sem z veseljem spremljala vse dvogovore in pogovore med liki, ki so bili, moram priznati, izredno zanimivi. Zabavalo me je.
Po mali spletni raziskavi sodeč gre za delo slovenskega dramatika, Evald Flisar.
Inspiracijsko je vzeta Ibsenova drama Nora ali Hiša lutk, po kateri liki dobijo ime. Saj poznamo zgodbo o navidez srečnem zakonu, ki se sprevrže v katastrofo. Zanimivo imamo zrcaljenje dveh parov. Imamo Noro in Torvalda ter Noro in Torvalda. Skratka, zanimiva zgodba. Deli s slovarji, raznoraznimi. Z besedami in pomeni. Tisti del z vzporednim, paralelnim svetom.
Še bolj zanimiv pa je konec. Kar je ubistvu ena sama igra, ki se ponavlja kot znak za neskončnost. Z zavojem.

Čeprav je vse skupaj trajalo dve uri, je bilo grozno veliko povedanega teksta, se je splačalo videti.

Malenskot sem se izgubila. Malo me je faks skupaj s časom pojedel, malo sem izgubila rdečo nit zgodbe in pisanja. Toliko se je dogajalo, da se pravzaprav nič ni dogajalo, kar bi bilo zanimivo za vedeti. Tako!
Gledala sem Oskarje. Pričakovane zmage. Meni se je zdel čisto simpatičen šov za spremljanje ob delu za faks. Da sem slišala govore, šale in malce pošpegala kako so izgledali posamezniki. Ampak še vedno mi je najbolj smešno samo razmerje in višina Charlize Theron, ko je plesala z Chatum Tanningom. Blazno nerodno visoka je.
Našla sem tudi še eno zanimivo serijo za gledati. The Client List.
Zanimivo je bil na to temo posnet film za televizijo v katerem igra Jennifer Love Hewitt. Potem pa so naredili serijo z istim imenom in isto igralko, dve leti kasneje in malce spremenili nekatere podrobnost in voila - tukaj imamo nekaj novega.
To počnem zadnje dni. Hodim v Ljubljano na faks, se vračam domov. Kakšen večer dobim še družbo, ampak to je to.
Moje izredno zanimivo življenje. Takšno, da lahko še vedno ven potegnem nekaj in napišem objavo.

Scarlett Johansson & Joshua Bell - Before My Time

Podmet

Kaj smo se danes naučili?
Amažnik je revež.
Furež so koline.
Podmet pa je tisto za zgostit omako.

Snega ne bo konce. Imam posnetke od včeraj in danes. Zgleda nekako enako. Kljub temu, da so vsi zjutraj pridno vse odkidali. Nikakršnega učinka ni več nikjer.
Ves čas je vse belo. Sneg, kam to pelje?
Najdi vse razlike. Ha!

Danes je po nekem dolgem času padel nekakšen šoping. Delno spotoma, delno z namenom. Delno - niti ne vem kako.
Obiskali nisva le ene izmed teh velikih super-nekaj-marketov. Vse ostalo sva pregledali po dolgem in počez in do vrha napolnili hladilnik.
Imam nekaj novih kosov, ker mora nekaj starih kosov leteti v koš, ker niso več v obliki na svojem mestu. Govorimo predvsem o spodnjem perilu.
Žal pa moram zamenjati tudi svoje pikčaste škornje, ki so odslužili namenu in so začeli puščati. Upam, da se bodo novi vsaj tako dolgo držali.

Imela sem nekaj sreče. Za srečko. Za Ekspres srečko.
Zadela sem milijone. Ha. No, v resnici euro in pol, ampak sem bila precej srečna.
Potem sem uspešno dokončala zadnjič začet remi, kjer sem rekla, da bom ostala pri številki svojega letnika in je bilo res tako. Runda je šla k meni.
Luštno. Danes se mi je sreča prav zapeljivo nasmihala. Lumpa mala.
Kot tista gesta, ko ti s prstom nakazuje - pridi sem, pridni bližje.

Za večerjo je sledila pojednina.
Ker je danes sobota. Ker je poln hladilnik. In ker smo si zaslužili po eni dobri družinski partiji remija in eni dobri tekmi smučarskih skokov. Carji so!

Moji nohti so v barvi "Green or Blue?", ker je res takšna. Barva neba s kančkom zelene. Svetla turkizna z malo več modre. Skratka ne vem, kako takšne barve sploh definiraš. Ta spekter od modre do zelene se mi zdi blazno kulj. Ampak problem je, ko ne znam opisati barv. Ko so vse modrozelene in zelenomodre.
Ker ko bom velika, bom poskušala definirati vse te odtenke. Ja! To bom naredila!
Ko bom velika.

Don Juan - Rdeča Roža

Štrukla

S tem snegom ne bo konca! Očitno…
Danes se mi je prav živo sanjalo, da sem kidala naše parkirišče. Pa še nekaj čudnega potem, ampak za tisto niti ne vem več kaj je bilo. Ali pa je bilo tisto včeraj. Kdo bi vedel.
Skratka. Zbudila sem se v zasneženo jutro, ampak so bili že vsi toliko bolj pridni, da sem jaz še vedno ostala pri sanjah. Mislim, pa da me ta del nekje še čaka, kajti moj avto je zameden.

Po mojem mnenju smo imeli precej zanimivo predavanje o poštnih znamkah. S takimi stvarmi se trenutno ubadamo. Po površini z najmanjšo površino, ki pa verjetno lahko zavzame kar precejšno sporočilnost. Na koncu koncev smo le vizualci, ki komuniciramo. Same tujke. Kot naš dizajn.
Navdušila sem se nad nizozemskim dizajnom znamk. Nad skandinavskim oblikovanjem, sem že tako ali pa tako navdušena. Najbolj pa sem si zapomnila kanadske znamke, ki predstavljajo znamenja horoskopa. Tako simpatično rešeno z ozadjem, s kombinacijo oblike in realnosti in ozvezdji in vsem. Skratka z veseljem sem pregledala še vse ostale primere, ker smo videli zgolj dva med predavanji.
Enkrat bi se tudi sama lotila znamenj horoskopa. Verjetno je že tolikokrat preoblikovano, ampak še vedno ni čisto izrabljeno.

Kako najdeš bel avto v belem snegu? Ja, po gumah. Še dobro, da so črne.
Štirje mafini. Trije čaji. Nekaj Merci čokoladic in preveč-za-šteti slanih prestic v obliki srčka iz veselega miksa. Skratka po petih urah druženja, nama je precej dogajalo.
Nasmejali sva se tako, da me bolijo smejalne mišice. Nagovorili sva se precej. Malce pofilozofirali. Se precej zamislili nad življenjem in poskušali ujeti kaj je novega.
Skratka precej simpatičen večer.

O tragični "ljubezenski" zgodbi in njeni filozofiji.
Sploh s tem, da bi bila Romeo in Julija prav bedna zgodba, če bi se nadaljevala, ker bi bilo preveč zapletov. Preveč skrbi in bi se verjetno razšla kaj kmalu. Ona bi bila razvajena bogata deklina, on pa nezaželen fantič s strani staršev in mislim, da bi se kaj hitro našel kakšen konflikt. Morda bolje, da sta "tragično končala".
Sicer pa ni kaj dosti ljubenske zgodbe v tem. Ali ljubezni.
Zdi se mi, da ima popolnoma napačno oznako. Res.

The Mend - Where Were You

Crkljanje

Kako hitro lahko nekomu polepšaš večer. No, pravzaprav ne komurkoli.
Na plan privlečem in skupaj sestavim mojo instant mizo. Tisto, ki se pojavi vsakič, ko začnem kaj slikati, ker je moja enostavno premajhna ali kakorkoli. Prinesem polovico četrtine lazanje, ki je ostala od kosila. Narezana kar po diagonali. Torej vsakemu osminko prvotne lazanje in še dve svečki za vzdušje. Voila, tako.
Po tistem prinesem še kos marmornega kolača z malinami in jagode za povrh. Za sladico.
Posladek.

Važno, da je vedno četrtek, ko moram v trgovino. To je takšno, prekletstvo.
Ampak sem taktično počakala tam nekje, da je bila ura vsaj približno že popoldne, kajti računam na to, da vse mame takrat kuhajo kosilo in jih ni trgovini. Seveda vrst ni bilo, ampak še vedno se je našla kakšna starejša gospa v nabavi. Ali gospod. Gospa s polno košaro se je znašla pred menoj, ampak sem se sprijaznila s tem ravno v trenutku, ko je videla da imam jaz v svoji zgolj dva izdelka in me z veseljem spustila naprej. Tako vsaj nisem preklela četrtka in nakupovanja in vsega skupaj. Z nasmehom sem odšla iz trgovine.

Peklo se mi je, vsaj nekaj sladkega. Želela sem si čokoladno pito, ampak nisem imela kakšne posebne želje s ponovnim obiskom trgovine, tako da sem z improvizirala z receptom, ki sem ga zasledila kakšen dan nazaj in s tistim kar sem imela doma.
Marmorni kolač z nutello. In malinami.
Odkrila sem, da imajo v Leclercu francosko Nutello.
Torej Lidl in Muller imata nemško. Majhne znajo biti italijanske. Velike po večini poljske. Leclerc pa ima francosko.
Razlikujejo se! Vsaj po tem ali so bolj sladke ali bolj, kako bi rekla, lešnikaste.

Moja knjižica z recepti je še vedno polna predvsem receptov s slaščicami. In z nekaj precej listki s količino sestavin. Enkrat se moram lotiti še kakšnih "glavnih jedi". Ampak zdi se mi, da se načrtno odločam, katera kosila bi uvrstila in potem nič ni iz tega.
Sem si pa sestavila seznam stvar, ki je jih je vedno dobro imeti pri roki, ker lahko ustvariš vsaj nekaj hitrih jedi. Za takrat, ko se ti res ne da v trgovino.

Imagine Dragons - Tokyo

Najdaljši najkrajši mesec

Sovražim že ta februar. Kako je lahko najkrajši mesec v letu, tako dolg?
Ves čas se me nekaj loteva. Zima že počasi najeda in vsi obljubljajo še dodatno pošiljko snega.
Temperaturne razlike so precej nore. Na vlaku je vroče za biti v kratkih rokavih. Zunaj moraš imeti vsaj nekaj plasti in plašč. Potem prideš na faks, kjer je učilnica z dvajsetimi in še vsaj desetimi našimi računalniki in je spet vroče za v savno. Vsi so nekaj prehlajeni, brehajo in so bolni.
Komaj prideš k sebi, nekdo drug zboli in ko se drug pozdravi, tebe zopet pobere.
Ja, trenutno je vse ostalo precej super, razen zdravja.

Naveličana sem in dramatična. Pravim, da me z vsakim izdihom počasi pobira.
Očitno ne moreš imeti vsega.

Paper Lions - Travelling

Adrenalin

Spet sem izgubila konsistentnost pisanja. To je tisto, ko začnem pisati pa zmanjka besed pa si rečem, saj bom pozneje. Potem pa ugotovim, da je blokada prevelika in da se mi ne da ukvarjati z njo in obupam. Pa gre mimo en dan, dva. In sama sebe ob živce spravim, ker se ne spravim pisati. Ker mi je že tako v kri prišlo, da moram početi vsakodnevno. In še vedno bolj zase kot zaradi drugih.
Čeprav še vedno ne znam dati odgovora, zakaj je potem javen. Lahko bi ga skrila pred vsemi in bi še vedno obstajal. Morda imam potrebo, da je javen. Da vsi vidijo. Da malo sebe dam v svet.
Verjetno bi se moral kdo s področja psihologije s tem ukvarjati. Zakaj?
Jaz še vedno nimam odgovora. Pravzaprav.

Ampak včasih je fino slišati kakšen pozitiven komentar, pripombo. Na moj slog in vse moje slovnične napake. Ampak to je del mene. Vsaka manjkajoča vejica, odvečna črka, zamenjane besede in tako naprej. Če bi se s tem toliko bolj obremenjevala, ne bi pustila da beseda steče. Ker vsaj tukaj imam to. Da mi noben ne podčrta celotne vrstice, noben mi ne napiše velikega vprašaja čez stran in mi ne prisoli enice v redovalnico. Lahko samo bere do konca. Ali pač ne.

Po petih gledanjih je uspelo. Sedaj je Django Unchained pogledan.
Skratka, kar bi mu lahko štela v velik minus je to, da je grozno dolg. Ne vem zakaj imajo takšno veselje delati predolge filme. Ura in pol je bila čisto primerna. Ker so šli še kinematografi v razdeljeni cenik, za dolžino filma. Res.
Ampak sam film je zabaven. Jaz sem se precej smejala in zabavala. Scene s streljanjem so že tako pretirane in bizarne, da so zabavne. Estetsko prav zanimive. Čeprav se mi zdi, da estetsko tukaj ni prava beseda. Nekaj drugega iščem. V drugih trenutkih pa je kruto srhljivo grozen. Tako, da še tebe vse boli, ko gledaš trpljenje in bolečine in tako.
V razmaku petih gledanj pride prav. V enem kosu pa bi bil občutno predolg. Je pa kulj.

Lahko rečem, da sem se v soboto zvečer zabavala. Bil je "babji večer". Ni čudno, da so obilne padavine napovedane za cel teden.
Ročna. Zarošena stekla. Smeh. Zanimive debate. Čeprav smo prišle do takšnih, ki so bile že pretirano preveč grozno resne. Da ni bilo za nikamor.
Naplesale se na plesišču. Z postankom za hranjenje na poti domov.

Nedeljo spuščam. Malo pasivna je bila.
Se z veseljem rajši obrnem na včerajšnji ponedeljek. Precej zanimiv ponedeljek. Pestro.
In čokoladni puding s piškotom in malinami.

Kings Of Leon - Sex On Fire

Dva kroga po obvoznici in zlati srčki

Smeji se mi. Predvsem in izključno to.
Včeraj sem se oborožila z zlatimi srčki. En na verižici. En na zapestnici. En na prstanu.
Ker je bilo primerno za tak srčkast dan. Mali detajli. Čeprav je ta na zapestnici precej sumljiv saj se počasi spreminja v bronastega.
Rdeči detajli. Črno. Čipkasto.
Nočno jutranji izlet.

Luštno. Simpatično. Prisrčno. Tako pozitivno osladno.
Valentinovo darilce. Darilca. Majhne, velike pozornosti.
Če sem dobila čokolado, z napisom - najboljša punca. Oh.
Pa kapico. Kot krtek. In nove pesmi za poslušat.
Prikupno. In mislim, da malenkost uživam. Eno drobno malenkost.
Saj vem, da sem se grozno pritoževala. Že mimo.

Danes sem naredila dva kroga po ljubljanski obvoznici. Dobesedno.
Enega v jutranje-dopoldanskem času. Drugega pa v popoldansko-večernem terminu.
Dvakrat sem bila na faksu. Dvakrat sem bila na istih cestah. V dveh različnih avtomobilih in na dveh približno istih lokacijah.
Skratka. Pester dan. Precej.

Dopoldne sem imela izpit. Baje opravljen. Jeej.
Popoldne sem imela predavanja. Bolje bi bilo, če bi bila izpuščena, ampak baje bodo koristila pri nadaljnji nalogi. Nadaljevanju naloge.

Leclerc je kot nov svet. Če vsak dan hodiš v "navadne" trgovine, ki štejejo Spar, Mercator, Lidl in Hofer. Potem padeš v čudežni svet, ko stopiš v Leclerc. Koliko stvari!
Saj nisem bila prvič, ampak danes se mi je zdelo popolnoma noro doživetje. Z zelenjavo se nikoli ni dobro končalo, predvsem pa ne s špinačnimi lističi pri lazanji. Čuden učinek.

Skratka. Noro. Koliko izbire. In našla sem Bulmers. Eno veliko malenkost sem navdušena.
Cider. Spoznali smo se v Valencii in ponovno srečali v Londonu.

Bele Vrane - Mini maxi

Osladno

Po včerajšnjem jamranju, sem se danes sprijaznila.
Valentinovo je.
Še vedno pa vidim srčke kamorkoli pogledam. Vrtim si same osladne ljubezenkse pesmi. Oblečena sem v rdečo obleko in se pretvajram, da mi gre vse na živce. Slabo se pretvarjam, ni kaj.
Tako slabo, da se mi kar smeji.
Ampak čakam svojega Valentina. Ker nenazadnje je res tak dan. Osladen. Srčkast. Zaljubljen.

Velik paket me je čakal pred vrati. Kako fino.
Sicer ni bil poslan z namenom današnjega praznika zaljubljencev. Prispel je slučajno, ta dan.
Kako fino. Dobila sem brisačo za na plažo s Svilanita.
Saj vemo - natečaj za brisačo. Bila sem izžrebana za prejšnji teden in dobila brisačo. Prav lepa je.
Ampak še vedno poteka glasovanje za hobotnico. Vsak lajk je dobrodošel.
Ker bi bilo čisto noro imeti takšno brisačo.

Pismo je prispelo. Ker sem slišala navdušenje v glasu.
Uspelo!

Kina Grannis - Valentine

Abstrakcija tragedije

Kakšen naslov. Valentinovo - dan, ko žabec postane tvoj princ. Ha.
Tale valentinovo mi letos že najeda. Pa ga sploh še ni. Ker spremljam in berem bloge imajo povsod nekakšne - naredi si sam projekte in pecivo s srčki in srčke nasploh. Skratka. Vse je tako blazno srčkasto že cel mesec. Še ko zaprem oči, jih vidim. Srčke!
Pa še v vseh serijah je vse nekako obarvano in obravnavano s to temo. Joj!

Rdeča. Krvaviš. Abstrakcija Romeo in Julija.
Je Romeo in Julija res največja ljubezenska zgodba?
Ker, mogoče že je iskrica, ni pa kaj dosti zgodbe. Spoznata se, se ne smrt zaljubita in umreta. Kaj je tukaj tako veličastnega?
Bom osladna, ampak a ni Beležnica boljša ljubezenska zgodba? Z vidika ljubezni sodeč. Ko se postarata skupaj, ne glede na vse. Ko ugotovita, da njuna ljubezen dela čudeže.
Šment. Potem pa o takih stvareh začnem razmišljati.

Saj ne, da sem potem sama antiteza na dveh nogah, ko me zalotite na vlaku z listom papirja in svinčnikom pred seboj. Ko se izlivam na papir.
Ugriznila se bom tudi v jezik, ko v drugo smer vožnje na računalnik tipkam zgodbo. Ja, antiteza. Ampak iščem takšno podobno besedo. Nasprotujoč si. Pa ni niti ironija. Nekaj tukaj vmes bi moralo biti.
Param pararam.

Še malo pa bom napihnila srčkaste balone, ki jih nimam, in z njimi napolnila sobo do stropa in se izgubila v prostoru.
Kljub vsemu naredim nekaj osladnih kartic. Cuker pa naraste do vrha. In še čez.

Kaj se zgodi, ko nam internet ne dela na faksu?
Iz samega dolgčasa smo vsi pridni in sodelujemo. Šment.
To se ne sme ponoviti. Ker potem umiramo do vsakega odmora posebej. Pa če tudi prej končamo. Tudi, če pridno izdelamo 3D kladivo. Samo po glavi bi nas bilo potrebno udariti in konec.
Še vedno nam življenje polzi iz našega telesa. Čisto počasi. Z vsakim izdihom. Nevidno. V računalniški monitor.

Rihanna feat. Mikky Ekko - Stay

Založena blagovnica

Pa začnimo drugi semester. En teden prej. Skupaj z izpitom.
Hura. Veselje, ki je vladalo naokoli je bilo neizmerno. Skupaj z novimi centimetri zapadlega snega.
Sarkazem, vem.

Prepričali so me, da sem odpravila del zimske telovadbe. Sicer z veliko jamranja in stokanja in malo dela. Če bi me pustili samo zunaj, bi tisti kupček pred avtomobilov odmetavala do naslednjega dne.
Imamo novo lopato, ki skoraj sama dela. Tako je bilo rečeno.
Ampak moj mali avtomobilčič ni več zasnežen za kupom novozvoženega snega, ki ga traktor naloži na naše parkirišče.
Tako, sedaj je odkopan in očiščen.

Moja besedna zveza je založena blagovnica. To je tako, ko dobiš besedno zvezo iz katere moraš oblikovati novo tipografijo. Ki ima lastnosti danega pomena.
Pa se znajdi. Kako se lotiti "založene blagovnice"?
Čeprav sama naloga je zanimiva. Same besedne zveze so zanimive.
Težko je začeti.

Ko je oddaja, res samo oddaja. Prineseš video in to je to.

Little Mix - Change Your Life

Montaža štirih

Na srečo sem se že med faksom pretvarjala, da sem pridna, ker drugače bi danes računalnik letel skozi okno. Pa sem samo še dopolnila tisto, kar so nam poslali na seznamu in zapekla.
Vmes sem skočila še v knjižnico. V knjižnici. Vrnila vse. Se vozila po zasneženi pokrajini in uživala v prepevanju v avtu. To je najbolje. Takrat smo vsi najboljši. Potem se za dodatno dozo svežega zraka še psa sprehodila do gozda in nazaj. In sebe.
To je bil višek dneva danes.
Nekje sem se pretvarjala, da sem super gospodinja in vladam kuhinji ter sem spekla krofe. No, ne bom komentirala. Ostajam kar lepo pri slikah in hvaljenju izpred let. Spala bom na lovorikah. Da bo bolj fino in udobno spanje. Čeprav se lovorike sliši kot nekaj neudobnega. Se ne?

Danes sem napadla tako Tumblr kot Pinterest. Ustvarila sem kracalnik in zelo dobre ideje v glavi, ki bi šle super na papir. V skicirko. Če bi se uspela lotit.
Kadar imaš ideje, nimaš volje. Kadar imaš voljo, nimaš idej. Pa se zavrtimo.

Vzela sem pa svinčnik v roko in začela pisati. Prosti spis, globoko izpoved.
No, pretiravam.

No Doubt - Underneath It All

Pustovanje na Viru

Tradicionalno pustovanje na Viru.
Kdaj pravzaprav nekaj postane tradicija?

Do dvanajstih sem vztrajala v pižami. Potem sem se po hitrem postopku spravila v maškaro. Danes sem bila rdeča kapica. V princeskasti verziji. Z biseri v laseh. S srajčko s pikcami. In dolgo obleko, ki je čisto fensi šmensi.
Bila sem mala kraljična v rdečem ogrinjalu. Vsaj počutila, nosila sem se tako. No, saj ne vem. Vem samo, da mi je manjkal moj lovec. Volk. Princ z belim avtomobilom. Sem morala kar svojega belega lepotca zapeljati do Domžal in ga vmes še malce napojiti. Samo tisto malenkosti, da ni omagal na poti tja. Ali nazaj.

Skratka. Bili smo še ekspresni umetniki packanja po obrazu. Ja. Poskušala sem narisati tako, da bi zgledalo bučasto, uspelo pa je nekaj. Kdo bi vedel. Drugo smo poskušali narediti vampirja. Z belo premazano in podočnjaki. Potem se je dopolnila rdeča šminka in krvavi madež iz ustnic. Pa še obrvi. Prav posrečeni smo bili, ko je vsak nekaj dodal in na koncu je izgledalo precej obetavno.
Ena bučast zeleni Jurij. Ena rdeča kapica. En vampir. Ena dežna vila. Dva Indijanca. En civilist. In dva Mehikanca. Takšen je bil izkupiček.

Nagledali smo se maškar, ki so se vozile mimo nas. Kaj zanimivega. Kaj spregledanega.
Smo se nasmejali. Smo se poslikali. Prepeljali iz enega na drug konec v paparaci zasledovanju. In se posladkali.
Skratka, ko smo šli skozi vse fotografije, se je začel Umazani ples 2. In še tortilija.

Kmalu sem bila doma. Se preoblekla in zopet obrnila ključ v avtu.
Danes sem imela veliko več sreče z iskanjem parkirišča v Kranju. Verjetno, ker sem bila kljub vsemu malce zgodnja. Vrstilo se je potopisno predavanje na temo Skandinavije z naslovom 8200 kilometrov po Skandinaviji. Poleg tega pa sem pred tem imela priložnost poklepetati s sošolko iz osnovne šole, ki se je potepala po teh krajih. Malo na hitro, ob čaju, ki je bil prav dober. Potem pa se je njuno predvideno enourno predavanje razvleklo na tri ure. Minile pa so precej hitro. Ker je bilo zanimivo poslušati.

Luke Bryan - Kiss Tomorrow Goodbye

K babici na krofe

Na pošti oddan paket. Sedaj sem si oddahnila in sem zmagala. Mogoče pa vseeno lahko nekaj spravim skupaj, če se potrudim. In zdi se mi, da sem zadovoljna s svojim delom. Moje dramsko delo.
Pustovali smo v Kranju. Čeprav sva se odpravili na povorko, nisva dočakali niti začetka. Ozirali sva se za maškaram in le mestnim radovednežem, ki so bili v civilu. Nekatere maske so izgledale prav posrečene, za druge pa nisi vedel kaj kdo predstavlja.
Čeprav za seboj sem slišala kakšen vzklik. Rdeča kapica!
Mini gasilca in mini zajčka sva srečali na skoraj istem mestu v določenem časovnem razmaku. Kar je zanimivo dejstvo. In prav tistega zajca, ki sem ga videla na slikah v albumu, ko sem bila majhna. Sedaj je dobil podobo v novi generaciji.
Kasneje sva z materjo še enkrat pogledali oba albuma in se nasmejali, kako smo bili posrečeni in smešni na kakšnih fotografijah. Ampak čudežno pa so izginile fotografije, ki se nahajajo v majhnih albumih.
V zemljo so se vdrle.

Rdeča kapica je šla k babici. Na krofe.
Sodobnejša. Z torbico namesto košarice. In takšna, ki odide na dobrote, jih ne prinese. Joj, grozna rdeča kapica.
Ampak hitro sem snedla krof, dva. Ker sveži domači krofi za pusta, to so nebesa. To je življenje.

Šele sedaj smo otvorili sezono igranja remija. In to precej optimistično. Dve zmagi in pozitiven predznak. Dosežek in pol.

Potem pa sem ležala v postelji in reševala uganke.
Včasih je dovolj samo bližina, malo ugank in malo smeha. Samo toliko, da skupaj preživiš trenutek in ne rabiš nič več. Mogoče samo še zdravje.

Ed Sheeran - Kiss Me

Brez kulture

Letos se nisem tako zvesto udeleževala kulturnega dne kot leti poprej. En. Dve.
Pravzaprav, se sploh nisem udeleževala ničesar.
Popravljala sem slovnico. Z rdečim kemikom. Krcalala po naprintanih listih in nekje na polovici dneva popolnoma obupala.
Tiskalnik je umrl. Tako dobesedno, ker se ne prižge več. Ampak bolj kot dejstvo, da sem brez printarja, me muči dejstvo, da sem brez skenerja. Ker to je grozovito.
Tistega delujočega pa ne morem usposobiti, ker imamo presodobne operacijske sisteme in funkcionira samo na zastarele. In adapterja tudi nisem našla.
Tale tehnika se je skregala z menoj. Na veliko.
Ni mi všeč.
Zato, ker sem ravno zamenjala vse katruše in ga uspodobila v polno delovanje. Potem pa mi umre. Meni nič, tebi nič. In se ne prižge pa ne glede na to, koliko se obešam na ON/OFF gumb.
Konec z njim. Zakaj!?

Včerajšnih krofov je zmanjkalo v zelo kratkem času. Predvideno.
Jutri bo na vrsti nova runda.
Kar lepo v vrsto. Pa še enega imam že na rezervaciji, ne vem pa koliko jih bo uspelo.
Počasi mi stvari ne gredo več od rok.
Kaj je to?

Vlado Kreslin - O, Vrba

Debeli četrtek

Letošnji krofi so uspešno prestali pripravo. Da bomo debeli na debel četrtek.
Priprava sicer ni šla gladko, se je pa končala optimistično. Vsaj sedemdeset odstotno.
Če masa ni kazala učinka vzhajanja po predvideni uri, ga definitivno je po parih odmerjenih količinah časa več.
Malček sem se zamotila in krofe postavila na drugo mesto. Treba je izkoristiti priložnost, ki se ti prikaže pred vrati. Zato lahko tudi krofi počakajo. Pa malenkost, dve dlje vzhajajo.

Piki majhen jaz. Pa samo hotla sem pokazati kako kulj kaličopko sem bila. Res kulj. Ker letos ne dam proč rdečega ogrinjala. Je tako kulj kot je bil moj kostum kaličopkota. Ali miške. Ali dalmatinca. Tam nekje.

Spisala sem delo. Sedaj pa me slovnica in pravopis tepeta po prstih.
Bravo jaz!
Meni to ne gre preveč dobro od rok. Ne teče tako gladko kot bi moralo. Ni tako samoumevno in ne vem kako bi se lahko bolj potrudila. Vsa pravila potem ubijajo kreativnost, ker imaš preveč za mislit. Tako pa pišeš kar ti pade na pamet, kakor ti pade na pamet. Plus z lahkoto se zatipkam.

Michael Bublé - Feeling Good

Zaverdino

Zunaj je bila prava mala snežna idila. Ampak kakor hitro se je sneg oprijemal cestišča, tako hitro je iz vsega nastala plundra. Obvezna oprema - gumjasti škornji.
Za trenutek sem ležala v snegu in se zazrla v nebo. Dokler se ni pasji gobec prikazal pred mojimi očmi in sem v smehu vstala.

Tehnične težave malce nagajajo. Kljub vsemu bi rada imela nasmejan obraz pred seboj. Ker v zadnjih dneh nama zdravje nagaja in naju tehnika rešuje. Pa še to se mi zdi, da se bacili kar preko telefona širijo. Grozno. Ni najbolj prijetno obdboje za bivati.

Ugotovila sem, da se da ob glasni glasbi precej dobro razmišljati. Ker sem bila sama sem si to privoščila in pisala. Cele strani.
Še vedno pripravljam delo za prihodnje dni. In mogoče mi uspe.
Bodimo optimistični. Vsi skupaj. Danes sem še samo sebe nasmejala med pisanjem. Včasih imam takšne, da se lahko nad lastnim delom čudim.
No, ubistvu to se kar precejkrat.

John Mayer - Gravity

Izginila v februarju

Sedaj se lahko v miru vrnem v svoje "blogarsko" življenje. To se sliši, kot da bi bila kakšen gozdar. Ali pa škrat.

Ko si pod tušom, tako eno malenkost predolgo, in začneš na polno razmišljati v španščini. Potem sem sama nad seboj presenečena, da mogoče spravim skupaj pet misli. Kakšno delno, ampak mogoče se spomnim pet besed več, kot bi jih pričakovala. Moje zmožnosti lahko izražanja lahko izrazijo nekaj preprostih misli, ki lahko opišejo ravno to. Skratka, ja. Ne bom se pa poskušala dokazovati, v moji glavi zveni precej prepričjivo. Morda, če začnem govoriti na glas ne bo več tako.

V zadnjih dneh sem se preprosto izgubila pod težo vsega.
Najprej sem kot nora brala The Story of Art. Jo dokončala, v tako kratkem času, da še sama sebi verjamem. V tem sem začela z Umbertom Ecom. Njegova Zgodovina grdega je bila prva. Ta pa je prišla ravno ob nehvaležnem času. Saj so slike takšne, da se ti želodec obrača. In meni se je obrnil. Dobesedno.
Vendar je večji krivec za to viroza, ki je pokopala in v ležeč položaj priklenila vso družin, kot pa sama grozota knjig. Čeprav te niso ravno prijetne očesu. Daleč od tega.
Ja, če me niso pokopale knjige, sem se zgrudila pod težo sezonske bolezni.
Skratka doma je vladalo precej čudno stanje. Najprej oče. Potem pa naenkrat še preostali trije. Vsak v svoji sobi. Vsak ujet v nemočnem telesu, sam s sabo. Skratka, če so bile misli napeljane na pisanje oporoke, je nemoč to močno podpirala. Ker v tistem trenutku se ti svet tako podre, da je konec. Pa je samo enodnevna stvar. Pa je bilo že konec z nami. Še jutranji smeh je popoldne zamrl in se je resnobnost naselila čez vse.
Skratka nobenemu ni bilo do smeha.

Ampak potem po rednem obiskovanju in skoraj da urniku na vratih stranišča in družinsko izgubljenih 15 kilogramih ali tam nekje. Potem skozi okno počasi posije sonce. Tudi dobesedno, saj je nedelja izgledala precej dobro.

Te dnevi so sedaj mimo. Še Zgodovino lepote mi je uspelo prebrati in danes sem šla na izpit. Bilo je en kup čakanja, ven iz predavalnice pa sem odšla malček v šoku. A veš tisto, ko imaš tremo, te skrbi in te malce muči vse. Potem nekako preživiš, ampak občutek se spremeni zgolj mogoče v pomenu besede in postane šok. Ker vse skupaj še ne popusti.
In potem govorim hitro. Se počasi vozim za tovornjakom, da privarčujem z bencinom. In mi zasveti lučka, da se jo ustrašim. Toliko o tem. Bila sem pa vsaj vztrajna.
Sedaj se počutim malenkost bolje. Kot, da lahko spet zadiham. Vsaj do jutrišnjega dne. Potem kdo ve, kaj me čaka.

Sedaj me sovica spremlja, februarja.

Bruno Mars - When I Was Your Man