Skok čez Korensko sedlo

Torek.
Te dni sem bila bolj kot naš vajenec, ki je na dopustu. Pucala sem folijo, bolj kot delala na računalniku. Visela sem pri mami v delavnici in poslušala Gorenjca ter vse kandidate za glasovanje o valčku in polki. To mi je očitno tako prišlo pod kožo, da sem potem popoldne malo poplesavala in si v mislih sestavljala uvodno lekcijo, nekaj o tem kako se giblješ. Tako, da sem poslušala same plesne komade in jih iskala po Spotifyju ter gledala kako so plesali na Dancing with the Stars. Luštno.
Potem sva imeli z mami še en krog po trgovinah. Pravzaprav sva odšli zamenjati daljinski upravljalec za televizijo, ker so nam tipke po desni strani crknile. Tiste za preskakovanje reklam, kar je bil cel "safr". Šla sem iskat še tiste čevlje, ki niso hotele iti iz glave še od vikenda. Precej netipični so zame, ampak sem jih vzela za svoje. Pa še vrste ni bilo.

Dobro jutro še zamrznjeno.

Sreda.
Jutranji sestanek BNI. Nadomeščala sem, ampak ne družinskega podjetja. Pravzaprav me je soseda, za katero še zmeraj ne vem kje je doma, prosil, če jo lahko nadomeščam. Imela sem vse napisano in plačano. Samo povedati sem morala.
Bila sem tam še pred sočnim vzhodom. Avtomobili so zamrznili.
Kdo takrat vstaja? Če si absolvent, bolj ne.
Ampak dobro, se človek sprijazni. Pove in poje in gre.
To je bil dan, ko sem očeta in brata zmedla s tem, ko sem prejšnji dan narobe nastavila uro. Nekaj sem se na hitro trudila in pri tem, ko sem zraven govorila še po telefonu pač ni šlo. Tako je šla za tri ure naprej in potem za eno nazaj. Ravno toliko, da je povzročila pravo zmedo.
Očetu ni bilo čisto nič jasno, kje sva izgubila tisti dve uri iz tega, ko smo imeli sestanek pa do tega, ko sva prišla domov. Da res nisva bila tako dolgo na zajtrku. In da bo kar ostal obut, ker mora potem tako naprej ob opoldne. Ampak je šele kasneje ugotovil, da je ura veliko manj.
Šli smo na kosilo. V Bufa. Na bon, na pico tisto super kraško z dvojnim pršutom. Kuhanim in navadnim.
Zvečer pa sem še brata zmedla, ko je prišel vmes za nekaj časa domov in se mu je čudno zdelo, da ima samo še nekaj časa preden ga njegova pride iskat.

Četrtek.
Odločila sem se, da ne bom naredila nič koristnega, kar se dela tiče. Da se bom rajši spopadla z goro oblačil in likala. Saj pride včasih tudi tak dan.
Nobenega klica. Samo moj me je dvakrat klical.
Trening. Pakiranje in potem sem se odpravila porti Kranjski Gori. Za vikend. Oziroma te dni pred njim.
Bil je že čas, da ga malo obiščem, čeprav tam ostaja samo še naslednji teden. Da ga vidim, da sva skupaj. In da sva sama.
Bila sva tako produktivna, da naju je zmanjkalo na kavču, ko sva pogledala dva dela serije. In šele kasneje se je on panično zbudil, da je zaspal, meni pa nič jasno. Samo v posteljo sem se prestavila.

Ta pasji zaspanec.

Petek.
Kako čudovit dan je bil tu v Kranjski Gori. Tista igra svetlobe in sence, ki se je igrala na gorski kulisi je bila neizmerno čudovita. Nisem imela pri roki pravega fotoaparata, da bi to ujela. Vsakič sem bila za trenutek prepozna, saj sem rajši v živo občudovala okolico, ki se je razprostrla vse do koder je segel pogled. Prav uživala sem v vožnji, v razgledu. V vse smeri. Sploh tisto, na moji levi.

Precej tradicionalno sem izkoristila dan reformacije za šoping v sosednji Avstriji. Nekako se zdi primeren dan, saj je pri nas vse zaprto, oziroma je bilo vsaj do sedaj, tam pa je normalen delavni dan. Pa še izlet je.
Ker ravno preživljam dni na obisku v Kranjski Gori, sva skočila v sosednji Beljak.
Jaz sem mu rekla, da samo morava nekam iti. Mogoče še enkrat čez Zelence, ker takrat ni bil pravi dan. Ali pa v sosednji Beljak, tako da sva se odločila za slednjega.

Pred tem sem imela del dneva namenjen za visenje na internetu, urejanje zapiskov in idej. Gledanje serij. Obsedena sem z Grey's Anatomy in me je strah, da jo bom prehitro pogledala. Ko je ostal in sva sprejela sklep, sva se šla peljat, malo naokoli.
Skočila sva čez Korensko sedlo na drugo stran.

Takoj, ko se približaš mestu, te čaka pred teboj ogromen šoping center.
Njegovih razsežnosti se zaveš, ko stopiš notri in je ogromno trgovin, da še meni orientacija izgine.

Izbira moških denarnic. Prešnofala sva vse kar so jih imeli, vendar sva jim dala še en krog. Da vse ostalo pregledava in se vrneva. Predvsem po kovček. Velik kovček, za vsa njegova potepanja.
Najprej sva zavila v nenavadno trgovino. Še preden si stopil vanjo, je imela posebno oblikovan vhod. Z lestencem in vhodom levo ter desno. In notri je bilo nenavadno temno, osvetljene pa samo police. Nekako se mi ta slog ne dopade najboljše. Čeprav je bilo povsod na veliko napisano, da imajo vse ceneje, sem preizkusila nekaj kosov, pa so bile tudi garderobe precej zatemnjene in mi vse pač ni šlo skupaj. Rajši sem se odpravila s dobri stari H&M.
Po trenirke. Primanjkovalo mi jih je. Kar naenkrat so bile vse strgane ali v pranju, v omari pa nobene.
V garderobi sem vlekla nase trenirke, ko mi je rekel, če je to vse. In sem mu odvrnila, da ja. In ga ni bilo nikjer več. Sem mislila, da je šel malo na svež zrak, zato sem šla plačat in odšla proti izhodu, vendar ga ni bilo na vidiku. Najbolje, da sem ga poklicala in izvedela, da je v garderobi v zgornjem nadstropju in sem se počutila pozabljeno tam v trgovini. Rajši imam nakupovanje v dvoje ali troje. Da se počakamo. Dogovorimo, ne vsak po svoje, da ga potem ne najdem.

Dopoldanski razgled.

Kosilo pavza. McDonalds je imel premalo stolov in vse je bilo polno, zato sva šla v nekaj italijanskega. Na pico in zrezek na žaru. Jaz sem dobila svoj pomfri, vse skupaj ni bil ravno kakšen presežek, bilo je za pojest, sploh če si lačen.

Te akcije, ko so, da moraš kupiti 3 pa enega dobiš zastonj, so takšne, da si vsiljuješ izdelke. Da kupiš nekaj samo zato, ker dobiš potem enega. Nisem se niti trudila, da bi jih več vzela. Nekako m inič ni padlo v oči. Trgovina je bila polna in vse je bilo čudno ozko. Našla sem si zgolj eno majčko, v simpatični barvi in sem jo vzela. Ko sva se na blagajni malo grdo gledala, mi je vsaj prodajalka dala en kompliment, ko mi je povedala, da se ji zdi, da mi bo ta barva res pristajala. In tako je bilo vse boljše.
Sploh v naslednji trgovini je bilo. Okupirala sva sosednjo trgovino. Njeno garderobo.
Postal je moj osebni sluga in mi nosil kupe kavbojk in puloverjev v garderobo. Res kupe. Ampak takšen način mi je bolj simpatičen. In se tlačim v vse. Tako, da sem odšla s trgovine res s polno vrečko novih stvari.
Tukaj sva obadva kar malo utrujena, zaključila. No, z izjemo novega kovčka, ki je še čakal. In pikčastega dežnika za nameček.

Sledila je vožnja po popolni temi nazaj domov, čez vse ovinke, nazaj do doma. Čeprav so se še vedno poznali obrisi gora nekje na temnem nebu.

Toby Love - Tengo Un Amor

Še petkova rezervacija

Petek.
Res nisem želela preklicati rezervacije za petkovo večerjo v Skipassu, ampak sem si našla zamenjavo, če me je moj zavrnil. Oziroma so se plani čez teden malo spremenili, pa sva se obadva malo prilagodila. In sem presenetljivo dobila sošolko, ki jo nisem videla že od morja, da je imela čas in je bila za dogodivščino.
Ta je vsebovala izlet do Kranjske Gore in večerjo.
Da se ne bi vozila gor in dol, je potem prišla še na "počitnice" k meni. Oziroma na en "sleepover".
Jaz sem pred tem cel dan delala. Dobila sem odgovor z Jelovice z novo nalogo in datumom za drugi razgovor. Skratka tisti dres za očeta se je printal. Delalo se je naprej in urejalo slikce. Malo bolj umirjeno po dveh ali treh tednih norišnice. In še z zadnjima dresoma smo se približali številki 370. Tole pa so bili nori tedni. Ampak je bilo vse oddano in narejeno, še nekaj dni pred maratonom, da so vsi lahko poslali majice naokoli.
Zaključila sem za ta teden in čakala, da se moja sošolka pripelje iz Velenjskega konca. Še z Ronom sva skočila na en kratek sprehod, ko je bila potem ob pol šestih pri meni, saj sva imeli ob šestih rezervacijo. Celotno pot in večer sva namenili, da sva obredli vse kar se je dogajalo v preteklih mesecih, ko se nisva uspeli videti. Še od tistih poletnih dni v juniji se nisva videli. Saj se toliko stvari potem zgodi, da niti ne veš kje začeti. Vedno končaš pri najnovejših, najbolj svežih. Potem pa se počasi vračaš nazaj po spominu, ko ti kaj pade na pamet.
Ampak pot do Kranjske Gore je bila preprosto čudovita. Tisto nebo, ki se je barvalo, ko je sonce zahajalo. Tiste rožnate gore in oblaki na nebu. Res sva ujeli ravno pravi trenutek.

Vse je bilo videti tako fino. In sva imeli eno super večerjo v Skipass restavraciji.
Najprej je sledil pozdrav iz kuhinje, piščančja pašteta s curryjem pa še nekaj, kar je ušlo z glave. Lososov tatarski na piri, masleni preliv z medom in domača kisla smetana. Res je izgledalo simpatično, tako okroglo in dobro. Same ribe jem povsod in mi je res fino.
Za glavno jed so na vrsto prišli linguini z zajčjim ragujem in limonino kremo. In to taka količina, da sem bila že precej sita in sem komaj dobro polovico pojedla. Medtem, ko si je moja družba izbrala drugo jed, ki je bila na voljo - file bele ribe na pikantni leči z rdečo vinsko omako in pehtranom. Po tistem, kar sem poskusila sta bila okusa popolnoma si nasprotna in sem zase izbrala boljšo opcijo. Ampak nič pa ni bilo boljšega kot sladica. Pomarančna tortica z olivnim oljem, espumo bele čokolade in kandirana pomaranča z rožmarinom. Za prste obliznit. In za na instagram dat.
Ko je zmanjkalo hrane in je čas kar bežal mimo, sva krenili nazaj, do mene domov. Kjer sva se spravili gledat film. Obe sva bili za nekaj butastega, kakšno romantično komedijo in je klasika, Bridget Jones padla na pamet. In sva se smejali.

Spet dobro jem.

Sobota.
Sva se obe kar dobro naspali, potem pa še najedli za zajtrk. Samo dobro jem ta teden. Moj šefov šmorn je bil na sporedu. Ta recept mi je kar prirasel k srcu predvsem, če ne rabim beljaka na roko stepat.
Zanimiva naključja. Njena prijateljica iz našega konca, sedaj ne živi nekaj vasi proč, ampak samo čez most, praktično v neposredni bližni. Tako sva jo odšli pozdravit. Na krajši klepet in potem sva odšli vsaka svojo pot.
Jaz sem nekako celo popoldne preživela na računalniku. Človek bi težko rekel, da produktivno. Saj niti ne vem zakaj se je šlo.
Sem si vsaj zvečer vzela malo odklopa in pogledala en francoski film, ki je že dolgo na računalniku.
20 ans d'écart. Res tak simpatičen film malo za spremembo. Tole bo kratko in jedrnato, nimam kaj več ali manj za dodat.

Včeraj se je printalo, jutri bo med tekači.

Nedelja.
Jutro je bilo čudno, ko je bila ura na telefonu že pravilno nastavljena in je kazala sedem spredaj. Sem vzela tablico in pogledala en del zdravnikov. Da je bila potem vsaj pol deveta.
Potem sva šli nakupovat za kosilo danes, saj so se vsi javili, da se zglasijo.
Hofer. Musli in sladoled pa srčkast kalup za torte. Srečali sva sorodnike in novo psičko.
Lidl. Kruh in nemška Nutella. Pa sir in salama.
Spar. Vse kar je še preostalo na seznamu. In pred tem pa sva prešnofali še trgovine naokoli. Ampak je bila povsod že skoraj decembrska gneča, tako da me potem ni mikalo stati na blagajni. Drug dan.

Sladica pred kosilom. Vsaj pekla se je že prej. Po receptu mame za orehovo pecivo. V obliki srca. Ker sta mala imela obletnico. Pa sva z mami ušpičili to. Danes sem bila jaz glavni kuhar, ona pa mi je priskočila na pomoč. Puranovi zvitki in pire krompir. Tisto super kosilo, ki ga je zadnjič pohvalil.

Kosilo. Vsi so se nabrali. Počasi in iz raznoraznih koncev. Pokrili smo prihod iz Komende, Kranjske Gore in Ljubljane. Pa smo dobro jedli in se še boljše posladkali.
Upss Enka. Tukaj nihče ni tvoj prijatelj, je samo bojno polje. Vsi smo se od časa do časa grdo gledali. Gladko sem izgubila.
Moj je odpeketal domov, preostali pa smo gledali nedeljske talente.

Veliko čokoladno srce.

Ponedeljek.
Danes sem imela še dopoldne drugi razgovor. Pogledala sem, če imam vse pripravljeno, pograbila sem tablico in se odpeljala malo naprej od izvoza Kranj-vzhod.
Ravno ob času sem se sprehodila do tretjega nadstropja. Zopet tista steklena soba z oranžnimi stoli. Tokrat sem imela dve nasproti.
Izgledalo je optimistično po tistih četrt ure, ko smo šli v vse podrobnosti, prineseno delo in tako. Ne vem.
Popoldne sem se dobila še z bivšo sošolko iz NTF-ja, ki je do sedaj delala na tem delavnem mestu. Pa že tako sva se nekaj lovili, ko se je vozila ravno v nasprotno smer zjutraj, ko sem hodila proti Trzinu na faks. Pa se nama je šele danes sešlo.
En čaj v Roni. In klepet o vsem, kar se nama je pripetilo čez poletje, sedaj, skratka čez celo leto. O diplomah. O projektih in podobo. Skratka luštno je bilo tako malo priti na tekoče.
Kot gargamel. In smrkec miška se je ujela na mišelovko. Spomnim se samo tistega njenega repa. Boga mala miška.

Diana Ross & Marvin Gaye - Stop, Look, Listen to Your Heart

Teden restavracij

Torek.
Teden restavracij. Prva izmed rezervacij. Harfa.
Kar živahno je bilo ob tej nočni uri, ko je sicer restavracija že nekaj časa zaprta. To je bila najina prva rezervacija ta teden. Prišla sva točno, ampak je bilo parkirišče popolnoma okupirano in je avto ostal malo bolj stran.
Posedli so naju za mizo. Nazdravila sva ob malvaziji in čakala na prvi hod.
Moja izbira je bil ribji meni, medtem ko je bila njegova mesni.
Sicer je bila miza tako velika, da sva bila kar precej oddaljena en od drugega, da bi lahko malo mešala. Pa še prehitro je vsega zmanjkalo.

Morska žaba pripravljena v oglju na dajken repi, bučkinih rezancih in miso omaki. Mogoče me ta žaba ni popolnoma prepričala, ker je bila moja napaka, da sem šla googlati, kako izgleda ta riba. Ampak sem vseeno pojedla. Malo manj z užitkom.
Medtem pa je on bolj užival v rezini pečenih račjih prsi na koromačevem pireju z izbrano solato ter pomarančo in lešnikovo palčko.
Potem sva dobila obadva isto. Pravzaprav vsi naokoli, saj je bilo za sosednjo mizo res polno in živahno. Ajdova juha z repo v kruhovi skodelici. Res simpatično. Taki mafin s pokrovčkom in notri juha. Jaz sem svoj pokrov lepo namakala v juhi in jo potem dokončala. In sem malo načela še skodelico. Vendar je bila količina kruha kar velik zalogaj.

Kot glavna jed file kovača na kremi iz muškatne buče s hrustljavo peso in omako iz bučnic. Vedno boljše je bilo. Takšna riba mi je bila veliko bolj po godu in tista hrustljava pesa tudi. Prav okusno.
On pa se je prehranjeval z ozimecem pečenim na nizki temperaturi v omaki iz divjih brusnic, porta ter s kostanjevim cmokom. Dobro je izgledalo. In hitro mu je zmanjkalo na krožniku vse vsebine.
In nato še sladica. Odlična. V meniju ni bila definirana ampak sva dobila mouse ali nečemu podobno z okusom po kokosu, neko pomarančno zadevo, mogoče strjenko, sladoled in jagodo. Res je bilo dobro. Pa še ob malvaziji sva uživala in je bilo to to.
Kar vesela sva bila, ko sva se spravila nazaj domov. Zaenkrat sem kar navdušena nad tem tednom restavracij. Dobra stvar za preizkusit.

Po neurju ponoči, čudovit dan.

Sreda.
Krištof.
Uživam v dobri hrani ta teden. No, tak je moj cilj v tednu restavracij, ki se odvija.

Danes smo imeli kosilo v gostilni Krištof v Kranju, natančneje v Predosljah.
Ima res tak ambient, ki je čisto domač in toplino peči, ki je tako vztrajno ogrevala prostor, da je bilo že vroče.
Vodo so točili kar iz plutovinaste Flaške. Postregli so nam jabolčnik z ingverjem in sok rdeče pese z ingverjem. Potem je prišla gospodična z dvema košaricama in nam ponudila pozdrav iz kuhinje v obliki mini sendvičev, midva sva se zagrebla za tistega s kranjsko klobaso, medtem ko sta starša jedla tistega, ki je imel skorjo iz rdeče pese. Čista navdušenca nad rdečo peso.
In so se hodi začeli.
Goveji tatar na koromaču s parmezanovo omako in domačim grisinom z ocvirki krškopoljskega prašiča. Za prste obliznit skupaj s popečenim kruhokom.
Za glavno jed smo dobili brancin file »Fonda«, krompirjev pire s tartufi, porovi rezanci in špinačni narastek. In moj krožnik je ostal prazen, vse sem pomazala, tudi zelenjavne zadeve.
In sledila je še sladica. Miške iz buče hokaido, prelite s kostanjevim medom in vaniljev sladoled s kardamomom. Kako dober je bil vaniljev sladole in tudi skupaj s temi miškami. Res sem uživala v hrani.
Tukaj pa se ni končalo. Dobili smo še en pozdrav s kuhinje za zaključek. Grozdje ter male tortice ali čisto miniaturne pite. Ne vem točno kakšne so bile, ampak jaz sem se zagrebla za tisto z borovnico na vrhu. In potem še eno. Res kul.

Zunaj pa zima. Ponoči se je nebo utrgalo, ne samo oblak. Ker povsod poročajo samo o teh tragičnih dogodkih. Videla sem poplavljeno križišče Tržaške, ko sem se peljala mimo. Kaj je res s tem vremenom? Včeraj je bilo toplo. Ponoči dež. Danes mraz in sonce. Čudno, res čudno vreme.
Tako, da sem se dopoldne sprehodila kar čez garažo. Pa me je vseeno zeblo. Malo na obisk k sosedovi gospodični podjetnici, ki je tako blizu. Svojega pa sem pustila, da je imel v miru čas za trening. Moj je bil na vrsti zvečer.
Kar nekaj časa sva čvekali ob čaju male čarovnice. Ali z nekim podobnim naslovom. In res je bil okusen. Mešanica jagode in penine. V čaju.
Še nove podloge za miško sem predala, ki so bile še bolj kulj. Res so neverjetno dobro izpadle.

Potem sem se vrnila nazaj domov. In se prikobacala v posteljo. Čeprav je potem pečica piskala in sva se prestavila na kavč in si naštimala serijo ob hrani. Čeprav ni vzbujala apetita. Prav nasprotno. Tale Forever ni ravno za ob malici. Je pa zanimiva serija. Mislim, da še najboljša letošnja.
Ko je šel dan mimo, sva se podila po avtocesti. No, jaz sem dobila malenkostno prednost, ko se je ustavil še na počivališču, ampak me je dohitel ravno pred izvozom za Kranj-zahod. Pa sem vseeno zmagala in prva pripeljala na parkirišče.
Po kosilu smo si morali privoščiti še eno rundo Ups Enke. Ker nam je res v veselje. Ampak potem je ura kazala vedno več in je šel nazaj domov. Sam.

Res fino kosilo.

Četrtek.
Vse te dni sem dobro jedla. V ponedeljek domač golaž. V torek in sredo na tednu restavracij. Danes pa sem imela pavzo pred še enim jutrišnjim dnem.
S sošolko sva se dogovarjali za natančne informacije glede jutrišnjega dne, ker sem jo dobilo za to, da bova šli na izlet.
Začela sem delati na še zadnjem dresu za Ljubljanski maraton. Da kovačeva kobila ne bi bila bosa.
Poskrbela sem tudi za nove podlage za miške.
Ena motivacija je bil giveaway, ki sem ga pripravila, druga motivacija pa je bila, da sem obljubila gospodični podjetnici še eno rundo. In te so res izpadle še boljše, saj so bile veliko bolj ostre, ko so bili narejena na profil, ki je vseboval še enkrat večje število točk na inč. Pa tudi sovica sedaj potuje z menoj in rek: "Srečen si, ko verjameš v srečo."

MAGIC! - Rude

1000 korakov

Petek.
Še za zadnji delavni dan v tednu. Prejšnji večer nekako nisem ostala v Ljubljani, ker sem bila brez moje pikčaste košarice in vseh potrebnih stvari v njej. Pa še nekaj dela me je čakalo pred tem. In trening. Po vsej spontanosti rabim malo napakirano skupaj za kakšen dan ali dva.
Ob koncu popoldneva je bilo vse odkljukano in opravljeno.

Za pas sem si obesila števec korakov, ker sem že zjutraj predvidevala, da bo prehodila kilometre. In sem jih. S pomočjo tega, ko sem bila cel čas v nizkem startu, da sem čuvala tiskalnik.
1000 korakov.
Vsaj mislim, da jih je dvojno štel, ker mi jih je pokazal 2000, v petih urah dela.

Medtem pa so nam živo mejo pobrali ven, ki je bila na drugi strani ograje, tako da sedaj naša ulica izgleda kot dvopasovnica. Skoraj je že tako široka, da ima lahko črto po sredini. Ali pa so vsaj na ta račun šale napeljane.

Prišla sem v prazno stanovanje. Še vedno je bil pri najinih sosedih na obisku.
Ampak saj sem že tako domača, da sem si pripravila hrano in se spravila pred televizijo z novim delom serije. Ko se je enkrat vmes prikazal. In se nasmehnil ob pogledu name.
Velika krizna ugotovitev in sva morala v Hofer, še preden se je zaprl. Če bi šel peš, grem z njim. Pa je šel.
Slišala sva čričke po naselju. Kar je bilo malo nenavadno, če sedaj pomislim. Pa še presneto glasni so bili in nisem jih slišala nikoli poleti. Res čudno.
Ob temni poti je začel zvoniti telefon. Pa ga izvleče iz žepa in je ugasnjen. Zvok zvonečega telefona pa je bil še vedno slišen. Pa je zopet segel v žep in ugotovil, da ima še enega.
Težave ljudi z enakimi iPhoni.
No, tako da sva šla vrnit telefon. Ki se je razvlekel v obisk in peko kostanja in klepet in vse skupaj.
Lušno imajo. Pa še Inchi se je crkljal.
In na koncu sva izvedela, da so bili ti črički zvonjenje.

Spet bowlamo.

Sobota.
Pokonci sva bila že malo čez šest. On dobesedno pokonci, jaz pa v postelji, ker sem se trudila še malo zaspati pa nikakor ni šlo. Sem samo obsedela z računalnikom v naročju in bila čist budna.
Kako je dolg dan, ko s soncem vstaneš.
Za dobro jutro sem imela že Spotify na računalniku za katerega sva slišala prejšnji večer.
In raziskovala sem tiste ure, ki jih vsi objavljajo na instagramu in imajo DW na njih. Daniel Wellington. Res so tako brezčasno klasične.
Trening. Napačen trening. Na hitro sem kliknila Rip't nekaj in sva šele po petih minutah ugotovila, da delava trening, ki je predviden v naslednjem obdobju. Nekako se nobenemu ni dalo preklopiti in sem dvigovala dva tetrapaka.
Morda je bila to čisto napačna odločitev, saj sva imela po tem še bowling.
Sva pa vsaj dobro jedla. Pire krompir s smetanovo omako in piščančje zvitke s skuto in pršutom. Da sva si povrnila malo moči.
Bowling. Na robniku na tleh sva čakala soseda, da sta prišla iz garaže in smo šli skupaj do izbrane destinacije. Uleteli smo ravno v času, ko je bil cel "vrtec" otrok na bowlingu. Vse steze levo od nas so preplavljali otroci, samo desno od nas so bili eni ati, ki so metali krogle. In mi.
Prve tri so šle v "kanal", ker sem komaj dvignila kroglo. Čisto zares. Roke sem imela kar malo otrple od treninga.
Nekaj smo se zmetali. Meni je šlo bolj slabo, pa dobro. Je šlo toliko boljše sestri od gospodične podjetnice. Mi pa smo bili nekje zadaj.
In smo želeli loviti sončne žarke, pa so se že pred nami skrili. Samo še mraz je ostal.
Za "dvajset" minut sva se ustavila na obisku. Seveda ni bilo ravno dvajset minut, ampak saj smo malo poklepetali. Ujeli trenutek v katerem se je razkazovalo čudovito nebo sončnega zahoda.

Nedelja.
Če meni rečeš, da bo treba hodit v hrib, me kar malo zvije. Malo sem se potuhnila in upala, da ne bo potrebno prav daleč.
In ni bilo klica ne z ene, ne z druge strani. Pa sva igrala areno.
Šla sva na obisk. Opremljena. S supergami seboj in oba v belih majicah.
Na obisku. Mogoče nismo bili ravno na isti valovni dolžini. Ampak na koncu smo zunaj na sončku igrali ups enko, ko je pripekalo v hrbet.
In ko nas je poppadla lakota smo klicali Cirilo. Halo Cirilo, ker drugi pač niso vozili do Šmartnega. Je bilo že predaleč.
Midva sva odšla naprej. Na kavo in vodo. Kjer sem prebirala knjig o "punsih", besednih igrah.
South Park. Nikoli ga nisem gledala ali razumela navdušenja. In mislim, da se ni nič spremenilo, no pogledali smo en del.

Ponedeljek.
Zjutraj sem štartala iz Ljubljane, da sem bila ob devetih doma. In od takrat naprej je bilo samo delo, delo, delo. Norišnica pred ljubljanskim maratonom. Neka naročila so se še vsula, ker se bo za vikend zgodil maraton. Pa so ob naročilu dopoldne, želeli izvedeno že pojutrišnjem. Skratka, devet ur in naporen trening. Top 4 sem si pogledala v treh obrokih. Za malico malo. Za kosilo malo. In za večerjo mi je ostal še en del.
In potem sem lahko samo še padla v posteljo. No, ko bi vsaj. Morala sem priplezati do nje.

Vampire Weekend - Unbelievers

Skok na razstavo v Koper

Četrtek.
Mislim, da sem si včeraj in prejšnji dan napolnila baterije, ker sem lahko delala s polno paro. In ne samo to, dan je bil zelo pester in zanimiv.

Začela sem zelo pridno. Doma. Mislim, vse je bilo postavljeno, natisnjeno, narisano in označeno. Preverjala sem, da nič ne manjka, da sem vse pojasnila in da vse štima. In tako pridno je šel dopoldan v popoldan. In še preden sem se zavedala, je bila ura že nekaj čez drugo.
Jaz pa ob treh razgovor.
Ko sem naslednjič pogledala je bila že pol in sem se na hitro preoblekla, pograbila tablico in z avtom odhitela proti novi dogodivščini.
A veste, pride dan, ko si povabljen na razgovor.
In takrat ti verjetno v glavo udari prav vsa kri, predvsem v lica. Če nisem bila čisto rdeča, potem je moralo res mene samo zažigati v lica. S prijazno teto iz marketinga sva razpravljali o mojih izkušnjah, o mojih projektih, kaj bi delo zajemalo. In počasi se je kamen valil od srca in je živčnost popuščala. Tako, da sva si segli v roko in sedaj čakam na odgovor, drugi teden.
Držimo pesti. Potihem in pomalem.

In prvo kar naredim imam telefon v roki in delim svoje občutke, z osebo s katero si to najbolj želim deliti. Ker vem, da bo na drugi strani navdušen glas. Da bom dobila tisto malo potrdilo, da mogoče še bo nekaj iz mene. In je tudi bil tisti navdušen glas na drugi strani, ki mi je rekel, da je med treningom držal pesti, da se čim boljše odrežem. In res sem mu hvaležna za te geste.

Obljubila sem pol ure in po pol ure sem bila tudi na parkirišču. Kakšno minuto sem sicer stopila skozi vhodna vrata in nekaj trenutkov zatem se je prikazal, svež iz kopalnice in z nasmehom na obrazu. Vse fantazije na stran, sestradana sem bila. Ko je živčnost in črvičenje v želodcu popustilo, se je pokazala lakota.
Kar sem se naučila je to, da so piščančji fileji v pečici izvrstni. Petindvajset minut miru in pečenja v pečici in potem imaš pomfri in meso naenkrat pripravljeno. Pa samo pladenj umazan. Luksuz.

Na poti proti morju. A veš tista romantika, ko se pelješ v sončni zahod. Kot, da bi šla na morje gledat sončni zahod. In ravno po tistem, ko je sonce dokončno zašlo, sva se znašla na parkirišču, ulico proč od dogajanja. Razstave EX:PO, kjer so študenti iz naše fakultete razstavljali svoja pokrivala. Saj to še ne bi bilo tako zanimivo, če se za njimi ne bi skrivale moje fotografije. V razmerju 70x100 mm so visele tam zadaj na zidu. Še preden sva stopila notri, sem mu že navdušeno razlagala, da so tiste tri na zidu zadaj moje. Ko sem stopila notri, pa sta bili še dve na drugem zidu, tudi moji fotografiji. Waaw.
Očitno sem res zadela tisti smisel fotografiranja v Stožicah, davno nazaj, ko sem se bolj kot modelu, posvetila pokrivalom, katere smo pravzaprav slikali. In to se je izkazalo za zadetek v polno, predvsem ko sem lahko opazovala svoje delo na zidu. Kaj naj še dodam.

Razstava EX:PO in moje fotografije.

Koper je tak lučkast. Zvečer je prav lušten za videti. Lučke povsod in z njimi moje navdušenje.
Pa sva se usedla v lokal ob promenadi in meni je tako zasedla limonada. Pa tega ne naročim prav velikokrat, pravzaprav skoraj nikoli. Ampak ta večer je bil za limonado. In ne za sladkor ali sladoled z borovnicami. Pravi, da je kot Monte Carlo, ko sva se sprehajala proti avtomobilu.
Mogoče, mogoče pa res.

Doma sem dvakrat prizanesla neki živali. Ali pa dvem različnim, ampak po zbeganosti in raztresenosti le te, bi človek lahko trdil, da je šlo za eno.
Najprej se je pojavila malo pred izvozom Kranj-zahod. Čisto zmedena žival, ki je divjala sem ter tja na avtocesti. Na srečo sem jo pravočasno zagledala in jo obvozila, ko je stekla ravno v nasprotno smer. In samo upala sem, da jo tisti za menoj niso zbili.
Ampak ko sem prišla naokoli, je na polju, ki je neposredno ob tistem odseku avtoceste, zopet proti cesti tekala popolnoma raztresena žival. In bi trdila da je bila ista. Kar je povzročilo, da sem močno pritisnila na zavoro in je zopet stekla proč od avta. Res upam, da se je pomirila in še živi.

Tristo trinajst kilometrov. Tri ure in dvaintrideset minut.

John Legend - All of Me

Vinkulacija

Nedelja.
Čisto čudno. Pokonci pred menoj. To pa je prvič.
Zajtrk v postelji. Luksuz.
In potem je bil dan tako nenavadno dolg. Res. Ponavadi sva bila na dopustu nekje v istem bioritmu ali vsaj zelo podobnem. Sedaj pa doma, da je že kar čudno. In vedno je nedelja, ko se nekaj nameniva.
Je pa res, da sva imela do treh, ko se trgovine zaprejo, še kar nekaj časa. Napram temu dolgemu dopoldnevu.
Na kosilo sva šla kar v mehiško v Supernovi. Saj je bilo uredu, le mogoče bi naslednjič želela, da je tista BBQ omaka posebej in ne po vseh teh lepljivih prstkih. Mogoče sem njega spravila v garderobo, da je kaj navlekel nase, če že sebe nisem. No, skoraj nisem, ker je res da sem probala ene zelo neelastične in trde kavbojke. Ker tiste, ki sem jih imela oblečene so res božanske.

Zajtrk v postelji.

Novo stanovanje.
Kot da dobrih štirinajst dni nismo bili v istem prostoru. S tistim rumenozeleno sedežno je čisto poživet prostor. Čutiti je bilo življenje, da nekdo živi tam.
Saj sta rekla, da če bi ga prejšnji lastniki videli ne bi verjeli, da gre za isto stanovanje. Tako sta si ga prikrojila po svojem okusu. In res izgleda dobro. Simpatično.
Jedla sem prvi kostanj te sezone. Ne obožujem ga ravno, kakšnega sem pa tja pojem in to je nekako to. Ta kostanj pa je bil samo predjed. Ker se je miza potem kar šibila pod narezki. Oziroma pod lososom zavitim v tortiljo in narezanim na kolobarčke, kar je res dobro izpadlo. Nekaj koščkov sem snedla, pa sem bila že nažrta od kosila.
Potem sva imela nekaj časa zase. Dokler naju ni zmanjkalo.

Ponedeljek.
Tale ponedeljek se ni ravno izkazal za optimističnega. Kar pobiralo mi je energijo. Vse do tedaj, ko nisem ob štirih samo zaključila in obležala v postelji. Malo vročična, malo prezebla, popolnoma brez energije in z bolečimi mišicami. Pa me je zbudil telefon. Pri kosilu je nekje na polovici nastal čuden občutek v prsih in sem se malo ulegla. In potem sem spala. Sanjala, da sem dobila juhico. Ampak zbudila sem se sama. Žal.
Čudno je, da se zbuja pred menoj. Da je bil pokonci, ko sem jaz vstala in se spakirala, da bi šla na delo, domov. Tu je bilo še vse ok. In čez dan mi je potem začelo zmanjkovati energije. Vmes sva sicer uspeli registrirati avto, ampak potem sem govorila s stranko po telefonu in sem imela občutek, da me je zmanjkovalo, meglilo pred očmi in sem se ulegla za nekaj minut. Potem sem prišla nazaj in nadaljevala za urico in še malo, ampak nisem bila tista prava. Kje.

Torek.
Kdo bi si mislil, da čas tako hitro beži, da sem leto poprej iz Celja pripeljala avto. No, sedaj mi družbo dela že eno leto in prevoženih dobrih štirinajst tisoč kilometrov.
Praznovala nisva ravno skupaj, sam sem okupirala kavč in tam počivala cel dan. Bil je potreben dan počitka, vsaj telo je to zahtevalo. Televizija je vrtela filme v prazno, oddaje in ostale temu podobne stvari.
Warm Bodies. Obupala sem. Resno, zakaj bi kdo kaj takšnega gledal. Prostovoljno. Tudi ta film je tekel v prazno. In sem ga prekinila pred koncem. Nočem vedeti kako se konča. Sploh ga nisem hotela gledati. Po treh lekadolih in enemu aspirinu sem že morala biti dobro. Ali pa vsaj boljše. Do večera.
Da sem šla po celodnevnem počivanju lahko spat.

Skozi jesensko listje.

Sreda.
Boljše in bolj optimistično.
Toliko bolj optimistično, da sem že postavljala drese in jih pripravljala za nadaljevanje.
Tako, da sem bila zopet v polni energiji. Ali vsaj nekaj podobnega.
No, napolnila sem se še dodatno, ko sem kuža peljala na sprehod. Potem pa sem dobila klic. Iz Jelovice, za razgovor. Naslednji dan. Popolnoma presenečena.
In prvo sem klicala mojega. Kako ne bi delila veselih novic. Samo je telefon zvonil v prazno. Sem pa hitro dobila povratnic klic.
Vse sem si pripravila in serija pred spanjem.

Empire Of The Sun - Walking On A Dream

Štiri živali na podlogah

Torek.
Razmišljanje na glas. Ali razmišljanje zapisano.

Luknja sredi ulice.

Okoli naše hiše nastajajo luknje. In celo popoldne je treslo hišo. Kot konstanten potres. Včasih toliko, da so se je slišalo žvenketanje kozarcev v omari.
Modre majčke pridno nastajajo in jaz urejam slike. Delam kosilo iz sestavin, ki so še preostale, kar pomeni makarone s tunino-paradižnikovo omako. In tistim kar je ostalo od kile sira.
Ampak sem pa vidila spot, ki me je po dolgem času navdušil. Tam nekje v kategoriji OneRepublic - All The Right Moves. Ta je od Eda Sheerana in je tak preprost in čudovit. Thinking Out Loud.

Včasih mine preprosto preveč časa, ker se le tega ne najde. In sva se srečali, ker se nisva videli že od Kranjske noči. To je šlo že celo poletje mimo, ali tisto kar naj bi bilo poletje. In zgodilo se je že marsikaj od takrat.

Dogodek dneva so bile divje svinje na gorenjski avtocesti. Da je bila kar debelo uro popolna zapora med izvozom Kranj-Zahod in izvozom Naklo. V obe smeri.

Malo za zdražit.

Sreda.
Po napornem dopoldnevu in popoldnevu, ko ni šlo vse ravno gladko, je bil odhod v center Ljubljane prav prijetna sprememba. Meni se je sicer zdelo, da se mi je naredila ena velika guba sredi čeli in kar še ni hotela izginiti.
Bilo je kot, da smo se cel dan samo pričkali. Vsak je zastopal svojo stran in noben nekako ni hotel popustiti. Ampak saj se je reševalo. Počasi. Vsaj nekaj se je.
No, potem sem šla v Ljubljano. Še prej pa sem obupala nad pečenjem krompirja. Ta kar ni hotel biti ne spečen, ne skuhan in ne ocvrt. Pa vse troje sem počela. Jaz sem pojedla svoje nabodalo, kar s kruhom ob kuhi krompirja, ker se mi je mudilo naprej. Pa še krompir je bil trmast. Ampak se je vse izkazalo za brez veze, ko sem morala v avtu sedeti in čakati na tovornjak da se premakne, ker me je zaparkiral. Čeprav sem zamujala, sem bila prva tam.
In okoli Opere sem srečala 5 belih Up-ov. Očitno je to najbolj kulj avto za iskati parkirišče po centru, ker jaz sem ga zbasala v takšno, ki je bilo kot nalašč samo za moj avto in nič drugega.
Sonce. V Ljubljani, ko je povsod drugje deževalo. Polno turistov, ki so visoko držali svoje fotoaparate in jaz, ki sem čakala, da ju zagledam. S kateregakoli konca že.
Imele smo obhod po stari Ljubljani in iskale slaščičarno, ki jo je IrenaSirena omenila na svojem blogu. Jaz ga te dni še nisem pregledovala, tako da tega nisem videla, ampak smo s pomočjo interneta kmalu ugotovile, da se nahajamo na napačnem koncu Ljubljanice.

Zaparkirana.

Ob Ljubljanskem Dvoru. Smo samo pokukale notri in ugotovile, da je bolj takšna iz nekdanjih časov, s srebrnimi pokrovi pod katerimi se skrivajo sorbeti in sladoledi. Ali karkoli že imajo. Nekako ni najbolj jasno in razločno, kar me je popolnoma zmedlo in smo šle naprej. Do Zvezde, ki je bila seveda polna in naprej do Cacao-a ali Cacao-ta, saj človek ne ve kako bi sklanjal brez, da mu jezik odpade. Tudi tukaj je izgledalo zasedeno, ampak smo dobile mizico za tri pred vhodom, kamor smo se tako vkampirale, da noben ni opazil. Dve kepici sladoleda, muffin in piškot, če se ne motim. En tiramisu. In en mousse z malinami. Moje je bilo zadnje in za prste obliznit. Obožujem kombinacijo čokolade in malin.
Potem smo šle seveda malce v H&M pokukat. Saj sem vedela, da je prenovljen, le videla ga še nisem. In ugotavljale kakšne so tipične obleke za katero.
Do novega mostu ali ribje brvi in do prešerca nazaj k avtu za Opero. Skoraj sem napačnega vzela, ker je bil med mojim in še enim belim Up-om parkiran nek avtomobil. Pa sem se najprej čudila, saj ga nisem imela parkiranega tako proti začetku. In potem se je izkazalo, da res ne.

Lepotec.

Četrtek.
Danes sem bila čisto zagreta za Teden restavracij. Saj že nekaj časa sprašujem in sprašujem, ampak ko to počnem, mesta za rezervacije kar izginjajo. Danes sem si uspela priboriti eno v Kranjski Gori v Skipassu, eno v Harfi v Ljubljani, čeprav naj bi bila ta že zasedena in bila prav ostro zavrnjena s strani Valvasorja. Tako odrezavo je bilo tisto napisano. Za razliko od tete, ki mi je pisala s Harfe, da se je prosto mesto ravno sprostilo, ker je nekdo odpovedal. Očitno imam vsaj malo sreče. Vse fine kot so JB in Strelec na gradu so bile pa verjetno že isti dan, ko se je vse rezerviralo, polne.
Saj sem včeraj ugotovila, da sem ratala čisto fina, ko sedaj razmišljam o restavracijah s tremi hodi in ne o študentskih bonih. Kot, da sem ujeta med dva svetova. Še, ko smo okupirale H&M in probavale stvari je bila med mojimi elegantna obleka, ki je bila, kot sta se izrazili, primerna za večerjo s tremi hodi. Preveč razvajanja. Takšna, le v električno modri barvi.
Sicer bi moral dan steči malo drugače, ampak ker je bioritem takšen, je to težko. Pa sem doma pojedla rižoto in šla na sprehod z Ronom. Zmanjkuje energije, hiša se pa vsak dan trese. Konstanten potres že cel teden. Nekako nadležno je, da ti pobere vso energijo. Z vsakim tresljajem malo.

Petek.
Dobila sem idejo. Podlage za miško z motivi naslovnic rokovnikov za drugo leto. In pripravila en "giveaway" na Facebooku.
Slovenski pregovori skupaj z štirimi živalicami.

Jelen in "Življenje je večen kompromis."

Zajec in "Govor ljubezni je v očeh."

Sova in "Srečen si, ko verjameš v srečo."

Lisica in "Če želiš biti ljubljen, ljubi."

Impulzivna poteza. Poslala sem portofolio ter življenjepis na Jelovico. Držim pesti.

Sobota.
Upala sem, da se po celem tednu lahko sprostim, pa ni šlo. Ker je šlo vse narobe. Ker sem tako na hitro skupaj zmetala in imela še nekaj v mislih, da mi je par stvari ušlo iz misli. Kot na primer polnilec za računalnik. In čisto trivialna stvar me potem vrže iz tira.
Ampak ko iz mene zvabi smeh, tudi ko nisem ravno dobro, to nekaj šteje. In potem zaspi ob Suitsih.
Jaz pa sem zaspala ob televiziji. Game On je zanimiva oddaja.

Ed Sheeran - Thinking Out Loud

Sto osemindevetdeset kilometrov

Četrtek.
Vrgla sem se v številke in ugotovila, da sem odkar imam nov avto predvidoma privarčevala za 391,22 L bencina. Predvidoma, saj lahko samo predvidevam kakšno porabo bi imela s starim avtomobilom, ampak bi se približala nekje osmim litrom na sto kilometrov. Sedaj pa jo imam pod petimi. Saj, če rečem, da bi to naneslo slabih 570€ se še ne sliši toliko, kot če rečeš, da je to skoraj 400 L bencina. Nekaj je. In to je skoraj polovica leta odplačevanja avtomobila.

Videli sva čisto pravi mercedezov retro avtobus parkiran pred Lidlom. Prava atrakcija, in nisem bila edina, ki se je ustavila in ga fotografirala.

Dva treninga v enem dnevu. Samo še na kavč in noge v luft pa se ne premaknem do nadaljnega.

Res retro.

Petek.
Po dveh dneh sem bila zopet v Kranjski Gori. Pred tem dolgo nič, potem pa v tako kratkem času kar dvakrat. Tako kot zadnjič v Celju, ko sem bila trikrat v razmaku enega tedna.
Skratka dobila sem zapestnico, ki mi je bila rahlo prevelika pa sva šla zamenjati. Ampak za to sva "morala" na izlet. Želela iti na izlet. Vsaj jaz sem vedno za izlete.
Sploh, če se še sonček kaže, če se narava barva v jesen in če je čudovito zunaj. Med goram za kuliso in pobarvanimi drevesi. Čudovito.

Pred tem pa delo, barve, delo, kroji, barve, barve in potem sem nabirala kilometre. Skoraj dvesto v enem dnevu. Najprej sem šla v Komendo oddat majice, potem sem šla potrditi barve v oblikovalski studio, kjer sicer dela moja profesorica. Nekaj trenutkov, me je gledala, ker sem si je zdela znana, ampak ni vedela kam me dati. Naposled je vpraša in sem ji povedala, da iz šole. Verjetno jo je potem prešinilo, ker je spraševala, če sem že diplomirala, vendar je odgovor na to še nikalni, ker me delo zaposluje. Čas za diplomo so bo res treba vzeti, ker se želim posvetiti samo eni stvari.
Pa domov. Za kratek čas, toliko da sem izgubila živce s programom, ki ga ne razumem, sem se preoblekla in sem letela podaljšati vse študentske klube in študentske servise ter že bila na poti v Kranjsko.

No, preden sva se odpravila je bilo potrebnih še pet minut počitka, saj te ti Total Body Circuit-i res uničijo. Jaz trening šparam za naslednji dan, ker sem imela včeraj dva in bila fuč. Dan za regeneracijo in potem naprej. Skratka in potem sva šla. Čez Korensko sedlo na drugo stran. Pot je izgledala kot bi se vozil po napačni strani hriba v Celovec. Pa klanci so bili malce bolj strmi in pot krajša. Tudi mestno središče izgleda nekako podobno in brez problemov za parkirišče. Samo cerkev ima sredi vsega. Za razliko od Celovca.

Brez kakšnih dodatnih vprašanj sem takoj dobila manjšo zapestnico. Dobro, ni kaj.
In potem naju je premamila lakota, saj noben še ni jedel pravega kosila. In če sva že v avstriji, zakaj se ne bi lotila kar enega "šnicla". In naju je tista prijazna prodajalka za povrhu svoje ustrežljivosti napotila v najbolj tipični "šnicl" lokal v mestu. Čez cesto. Taka lovska restavracija je bila. Samo trofeja na steni je manjkala, ali pa je bila morda v sosednjem prostoru.
In dobro priporočilo nama je dala, saj sva se samo čudila hrani na krožniku in jo z užitkom jedla. Jaz nisem ravno ljubitelj "pravega" dunajskega zrezka, zato imam rajši piščančjega in ta je bil tako slasten, da je kar v trenutku izginil s krožnika. No, v parih trenutkih, skupaj s krompirjevo solato. Tudi moj se je trudil, ampak tako velik zalogaj je bil skoraj za dva, saj je zasedal celotno površino krožnika.
Tako, da sva se sita sprehodila skozi mestno in naokoli do avtomobila. Vmes so naju ustavili entuziastični Estonci na turneji, ampak žal so bile denarnice prazne po takšnem kosilu.
Očitno je v mojem prepričanju ena velika zmeda in zmota, ker sem mislila, da Karavank ni potrebno plačati. Ampak so mi vsi, vključno z internetom razložili, da se plačuje vsaj 7€ na avto, da prideš skozi. Pa je bilo kosilo na moj račun.

Po izletu.

Sobota.
Dopoldne smo na kup zbirali ves papir pri hiši, vključno z vsem, ki je odpadni od tiska, da smo ga peljali na zbirno mesto, kjer so zbirali papir za živali. Društvo za zaščito živali Kranj je organiziralo to akcijo in midve z mami sva pripeljali poln prtljažnik papirja. Seveda ni šlo še brez srečelova, kjer so iskali številke in smo vlekli listke. Bolj je bil srečelov v tem smislu, da si moral potegniti listek, katerega predmet s številko mogoč najti. Domov sva se vrnili z vazo in tistim mini mačkom, ki je rahlo strašljiv.
Potem smo se pa zopet napokali v avto in odšli v šoping. Še skupaj z bratom in njegovo, ker je on potreboval mnenje in financ ministra ter mi malo letanja po trgovinah. Končalo se je tako, da sem jaz izkoriščala bon za popust v H&M-u, pa še hlače in najbolj simpatičen hoodie sem si kupila. Mali je končal z novo jopico, mami pa z novim plaščkom. Temu bi se reklo učinkovit šoping.
Ura pa je tako hitro zletela mimo, da smo bili že v času kosila, mi pa še nič narejeno, lazanja pa v mislih. In uro kasneje se je bohotila na naših krožnikih pa še mama in ata, ki sta prišla na obisk sta dobila polovico kosa v poizkušnjo. V naši ulici kopljejo in naša parcela nekako dobiva drugačno podobo. S polovico žive meje in z nič žive meje, brez štorov in tako naprej.
Ampak zvečer pa vedno ostane čas za eno Ups Enko. Včasih je bolj podobna Človek ne jezi se.

Nedelja.
Ta vikend sva imela boljši polovici na obisku v izmenah. Da je bilo pokrito peto mesto in da nam ni bilo dolgčas. In nam res ni bilo.
Nekaj sem se trudila pospravljati. Klasična kombinacija kosila in sprehoda z Ronom, potem pa se je počasi že pojavil. Ko sem pogledala najbolj kul epizodo Grey's Anatomy, čisto sem navdušena nad to serijo in za povrh se pojavi še epizoda, kjer pojejo in je moje navdušenje še toliko bolj izrazito. Noro.
In ko sva odigrala svojo areno, ko je izginil še preostanek pečenke, takrat je napočil čas za maratonsko igranje Ups Enke, ampak res maratonsko. Jaz sem sicer pridno zasedala zadnje mesto, ker sem imela nesrečo s kartami, drugače pa smo se zabavali. Tam nekje tri ure, mogoče še malo več. Pa še serija ali tri in potem je bil že naslednji dan.
Žal pa trenutno nisva v istem ali podobnem bioritmu, zato sem dobila še poljub za lahko noč in sva šla vsak po svoje.

Ponedeljek.
Ko spiš kot top in se kar naenkrat iz nič, sredi sanj zbudiš in imaš občutek, da moraš vstati, čeprav bi po drugi strani še malo pospal. In potem kot zaspan zombi hodim naokoli. Sicer se je to zgodilo ob pol devetih, ko bi morala biti že kar zbujena, ampak dobro.
Tako sem potem cel dan urejala slike in bila povsod, ker nisem vedela, kaj bi sama s seboj. Sem pa oddala dokumente, podaljšala študentske bone in kupila kilo narezane Gaude v Lidlu. Tudi to je nekaj. Tudi to je nekaj.
Ko me je zmanjkalo, ko sva se vrnila s sprehoda in me zeblo in se nočem ničesar nalezti in sem se dodobra prešvicala s prvim dnem prvega tedna v Beti. Focus T25.

Taylor Swift - Shake It Off

Dve leti in vožnja v Kranjsko Goro

Kako hitro beži čas. Dve luštni leti sta za nama, polni dogodivščin potepanj in ur preživetih ob gledanju serij.
On je priden v Kranjski Gori, zato sem rekla, da ga obiščem, ker imam samo 10 kilometrov več in deset minut več, kot če bi šla do njega. In včeraj mi je povedal, da bo verjetno lepo vreme in sem mu verjela na besedo. Zgleda kot, da mu ne bi smela, ker me je malo po tistem, ko sem zavila z avtoceste dobil dež. Oh, dež.
Vmes sem srečala še avto v jarku, ampak sprva sploh nisem dojela kaj sem videla. Saj se je v naslednjem trenutku že mimo pripeljal policijski avtomobil.
Sledila sem danim navodilom, in se mi ni uspelo zgubiti. Našla sem avto iz prve. Veliko boljše kot garmin. Samo gospa pri sosedni hiši me je kar malo postrani gledala, ko sem prišla. V glavi se mi je odvrtel film, da bo šla samo še po metlo v hišo in se spravila nad avto. Izgledala je kot, da ji ni po godu, da se parkiram na precej prazno parkirišče pred njeno hiše.
Ampak je prišel princ, ki je imel poleg mene belega konja ali pa vsaj konjske moči avtomobila in me rešil. Potem je izginila v hišo in vseh težav je bilo konec.
Razen tega, da sem bila kar lačna in utrujena po naporni seriji treningov, ki so na vrsti ta teden.

Pegatka na mehki polenti.

In začel se je reševati še drug problem. Šla sva jest. V restavracijo Skipass hotela. Mislim, da je moralo biti pred kratkim narejeno, ker je bilo čisto sveže in novo in izredno lepo. Moderno, ki se pomeša z lesom. Na mojem meniju se je za predjed znašel odprti raviol z zajčjim ragujem in kremo mascarpona in limone. Za glavno jed pa file pegatke na mehki polenti s parmezanom, opečeno slanino in svežo zelenjavo. Oboje izredno okusno. Sploh pa ta pegatka, kar za prste obliznit. Pospremljeno z penečo rebulo, da sva nazdravila na naju ter še nečim za namazat pred vsem tem.

Štiri v vrsto v zanimivem ovojnem papirju ter čudovita sestavljena zapestnica.

Dež je čudežno nehal, ko sva se šla peljat do Jasne in zlatoroga, da bi se malo sprehodila. Mislim, da sva bila sicer malo premalo oblečena za ta hlad, pa dobro, je bilo pa bolj za stiskat. Naštela sva petdeset račk, ki so plavale po jezeru, vključno z racakom karolinke. Saj ga ne bi izrecno omenjala, če ne bi tako izstopal po barvah izmed vseh ostalih rac.
En kratek krog naokoli in potem sva sedela pred plakatom s pečenico. Čisto sita, da je bilo že težko gledati. Zato sva se šla še malo peljat. Do Zelencev pa malo naokoli, ampak ker je bil tako turoben dan in hlad, sva se raje vrnila v zavetje avtomobila.
In sem šla domov. Tako utrujena, da sem imela že težavo spremljati dogajanje na cesti. Ampak, ko je do avtoceste poraba 3,2 je to veselje. Na avtocesti pa je požrl liter več in je čisto solidno priti iz Kranjske Gore do doma. Čisto naključno dejstvo.

American Authors - Best Day Of My Life