Podloge za miške

Četrtek.
Kaj naj bolj navdušenega rečem, kot da gre.
Ne, nisem super, samo gre.
Neka čudna energija je ali nekaj čudnega, ker me boli glava odkar sem prišla domov.
Stvari sploh ne gredo tako kot bi morale in me ne ubogata, ne računalnik in ne tiskalnik. Sploh pa so vzorci, ki so nastali, nepričakovani in nezaželeni. Bo jutri boljše?
Sem pa produktivno zamenjala gume na avtomobilu. Sem si kupila novo knjigo in sem na ekspres zbrala točke v Tušu in kupila keramičen pekač za pito. To bo moralo biti nekaj dobrega.
Mogoče imam malo šibko točko na to zbiranje nalepk, ker me hitro premamijo. Slaba, slaba.
Vmes so mi morali na veliko mahati, da sem videla gospodično mikrobiologinjo in bodoča mladoporočenca. Čisto sem bila zatopljena v razmišljanje in namenjena proti knjigarni. Nazadnje, ko sem vzela knjigo v Svetu knjige, se je ta izkazala za odlično branje. Recimo, da sedaj še enkrat uspem?
Ampak sem bila kot vsi mali otroci, ki so bili danes v Qlandiji in sem mami nosila luštne zimske izdelke, ki jih imajo tako tam pri vhodu v Spar. Tiste Tchibo luštne izdelke. Nogavičke in kopalne plaščke z ušesi pa take pingvinčkasto, medvedje jelenčkaste stvari. S snežinkami.
Miklavž?

Jeleni in zajci.

Petek.
Cel dan je šel za ustvarjanje podlog za miške. Prejšnji večer je zatajil tiskalnik in smo počakali en dan, da bi bilo boljše. Je bilo. Vendar ni šlo ravno vse po načrtih. Kar sem na začetku spravila na papir in iz papirja na blago je bilo čudnih barv ali s čudnimi vzorci na ozadju. Ali za nameček je bila magenta precej premalo živahna. Taka medla je izpadla.
Nekaj smo se sicer naučili in jo pustili na listu nekaj ur. Tri in pol, da je izpadlo že boljše. In kmalu sem imela ogromen stolp podlog za miške.
Tu pa se seveda ni končalo. Še nekaj zapletov je bilo pri dobavi vrečk za pakiranje. In vsaj nalepke so se brez težav natisnile. Vsaj nekaj.
Skratka podlogice so izpadle čudovito. In po novem jih boste lahko našli v Smile concept store trgovini v starem delu centra v Ljubljani. Za vse, ki boste iskali darilo v prihajajočem mesecu - vam priporočam.
Skratka do Ljubljane sem prišla z vso "kramo", ki sem jo premogla. In ni mi čisto jasno, kako mi je vse skupaj uspelo v enem poskusu nesti od avtomobila do vrat. Očitno sem se že dodobra natrenirala za takšne situacije.
Divergent. Film sva gledala po precej dolgem času. Rekel je, naj nekaj naštimam in sem to predvajala namesto vseh serij, ki so redno na sporedu. Pa se ni pritoževal.
Saj je delno zanimiv, delno je tako "meh". Ima potencial, ampak je mogoče narejeno preveč holivudsko z vsemi super efekti in super pretiravanjem. Nekako nisva imela najboljšega mnenja, ne jaz, ne on. Ni impresioniral. Preveč stvari smo že videli, da je potem vsaka samo povprečna.

Sobota.
Njegova stric in teta na obisku. In smo gledali kako so se Angleži igrali z nami na domačem terenu. Sufleji, ki niso uspeli, ampak dobri zelo čokoladni mafini in vroče maline z vanilijevim sladoledom. Za prste obliznit. Pa še luštno mali so bili, ko sem delala v modelčkih za mafine in ne tistih za sufleje, ker so pač doma.
Kar ni nama uspelo nič konkretnega pojesti. Jaz sem še neke kosmiče in sendviček jedla zjutraj. Čas za kosilo je šel mimo popolnoma neopazno, medtem ko sva drgnila po tleh. Samo prigrizki so bili na sporedu.
Zvečer je šel malo ven, jaz pa k sosedom. Pravzaprav se je moje povabilo, da pride na čaj in mafin razpletlo tako, da sem pomagala tovorit ogromno televizijo in skupaj šrafati stojalo, medtem ko sem mafine kar s seboj prinesla. Kako izgleda, ko grem čez garažo s škatlo mafinov in sladko smetano za stisnit. Nazaj sem šla pa s prazno škatlo in polno sladko smetano.

Lisice in sove.

Nedelja.
Kot nora sva gledala Bognedaj, da bi crknil televizor. Siol ima na desetki kar svoj program in sva vse pregledala. No, prvih pet delov. In ni tako švoh kot je slišati. Tisti sodelujoči so kar gledljivi, pa še podobne težave imajo kot jih imaš ti ko gledaš. Mislim podobne komentatorje.
In sva kar gledala in gledala. Malo sedenja pred televizijo za nedeljsko popoldne. Očitno sem čisto "prešvoh", da bi se takim stvarem lahko upirala.
Zvečer sva šla spet malo na obisk. Očitno tisti čaj, ki stoji na polici ni usojen, pa še onadva imata sedaj bolj kulj televizijo.
Midve sva gledali talente, ko sta onadva debatirala v zvezi z delom. Nič naju ni tako zelo impresioniralo. Še najbolj je bila zanimiva prva točka. Zadnja s tamalo pa je bila kot bi gledal tisto Mašo, ki je sedaj pela v mjuziklu Cvetje v jeseni pred tem pa nastopala na talentih z mjuzikli. Pomanjšana verzija tega je, ker je bila po gibih in izraznosti direktno za na gledališki oder. In zdi se kot, da je veliko starejša in ujeta v telesu otroka.

Olly Murs feat. Travie McCoy - Wrapped Up

Štiri v vrsto

Nedelja.
Samo padla sem v posteljo. Čisto izmučena.
Včeraj je večerja uspela in sta dva stroja in pol oprala vso posodo, pa še jaz pekač, tisti pladenj za v pečico, na roke. Nadaljevala sem v pridnem ritmu ob Suitsih, The Grey's Anatomy in The Vampire Diaries. Toliko, da se je miza šibila pod zloženimi majicami.
Luštno dobro jutro. Za vmes.
Še malo več kot en mesec sva potrebovala, da sva odprla tisti čudovit lesen štiri v vrsto. In sedaj izgubljam, pridno. Moram naštudirati vse taktike, ker še nisem pogruntala pravega sistem. Tukaj gremo spotoma, pa sem včasih malo premalo pozorna. In potem mi nasprotnik štiri sestavi v vrsto. Šment.
Ampak je zabavno, ko sva oba tako resno zamišljena.
Vmes sva dobila še obiske. Toliko, da smo se posvetili vsak svoji stvari, preden smo šli počet vsak svojo stvari.
Pred talenti sem pojedla tortiljo, ki je ostala od kosila pa še malo včerajšnje file. Odlično.
Pravijo, da mi gre kuhanje dobro od rok, vsaj tiste jedi, ki so mi sedaj že res čisto domače.

Štiri v vrsto, izgubljam zapovrstjo.

Ponedeljek.
Nočni pogovori. Ponavadi v napol budnem stanju proti jutru nekako poskušam odgovarjati na zastavljena vprašanja. Ali pa kaj povedati, kar mi pade na pamet. Nekaj že.
Tokrat sva se resnejše lotila treningov. Vsaj še ta teden. Da speljeva beto do konca.
Ampak sem bila že kar malo sestradana. Zato je bil odličen dan za eno pozno kosilce v Harfi. Ker se nama ponavadi kar izmuzne s tem čudnim delavnim časom. Ne danes, ne danes.
Vse je bilo za obliznit prste.
Jaz sem jedla govejo juho, ki je tako pasala, da je šla res v slast.
Za glavno jed sem si izbrala junčji medaljon v gorčični omaki s kruhovo pogačo. In odločitev je bila odlična. Res je bilo dobro za jest. Tista kombinacija kruhove pogače in govejega mesa z omako. Zmazala sem vse. No, malo zelenjave je ostalo.
In za konec sem takoj, ko sem slišala čokolada in malina v eni sladici, zapela za to. To je bilo božansko. Čokoladna torta z malinami. In to ni bila kar ena torta, ta tortica je skrivala toliko enih plasti in presenečenj. Tista krema na zunanji strani je spominjala na fruchtzwerge, potem je bila na začetku kot sahar torta z dodatkom maline. Pa malo navadne kreme pa žele iz maline pa zraven še omakica iz malin in posuti lešniki. Mmm. Celotno kosilo je bilo čudovito.
Ko sva se spravila vsak po svoje sem prebrskala internet. Dobila sem idejo.

Torek.
Ob spanju zvečer sem dobila še več novih idej in sem si v temi zapisovala v blokec ideje. Da ne bi zbežale predaleč. Je pa še berljivo, kar tudi nekaj šteje.
Slabo spanje. Konstantno zbujanje. In potem mi ni bilo čisto nič jasno in še preden sem se zavedala, sva obadva zadihana sedela po treningu. On je ležal v luži lastnega pota. Jaz pa sem obsedela. Čisto nerazpoložena. Še manj pa družabna.
Ko me je med mojim kosilom presenetil, da prideta z bratrancem na eno Fifo. Oh, moja družabnost me je ubila oziroma se je potuhnila in spravila v sobo, da sem malo čarala v fotošopu.
Niti za serije nisem imela miru. Mogoče bo boljše?

Barve jeseni.

Sreda.
Če nisem bila čez dan dobro razpoložena, me je ponoči kar razganjalo od energije. In sem se komaj spravila v posteljo in spat. Kar naprej sem nekaj govorila in razpravljala. To je verjetno, ker sem vso energijo prej shranjevala nekam, kot bi jo porabljala. Vmes sem se že skrivala pod odejo in sem želela, da bi vse preslišala. Ampak ni šlo. Potem pa sem odreagirala popolnoma drugače kot sem mislila, kot sva oba mislila. Nisem bila jezna. Bila sem v podporo.
Spravljala v boljšo voljo. Ga premagala štiri v vrsto, dvakrat. Ker sem naštudirala malo. Ampak sem potem tudi čez dan dvakrat izgubila. Vse to, dokler nisem končno enkrat sredi noči zaspala.

Hofer je redno na mojem seznamu, ker je ravno prav dolg sprehod do tja in sedaj imajo vsak dan svež kruh. Bolje da se vsak dan sprehodim in nesem eno vrečo s količino teže, ki jo lahko, kot da vse naenkrat nabašem in potem ne gre nikamor.
Nekako nisem največji navdušenec nad treningi zadnje čase. Ampak saj, ko enkrat skačeš, nekako še gre. Se prisiliš. In če imaš družbo je vse malenkost lažje, zgolj malenkost, ker vseeno trpiš.
On kuha kosilo. Tako sem mu že včeraj zapovedala. Da je bila na sporedu njegova rumena rižota.
Saj sem bila lačna, ampak ko sva zbrala Forever za k kosilu, me je kar minil tek. Resno. Pa tako sestradana sem bila pred tem. Potem pa nič. Mislim po nekaj žlicah.
Sem pa ustvarila ogabno panna coto iz vrečke. Nekaj ni bilo najbolje in je imela okus kot puter. Sploh ni šlo. Tista iz Spara je veliko boljša. Ta je bila super oh in sploh in bio in nekaj. Ne, ni se izšlo.
Šla sem domov. V popolnoma temno hišo. Nikjer nobenega, samo moj pasji prijatelj, se je črn prikazal iz črne teme. So se potem počasi nakapljali.

Dare Acoustic - Moj cukr

Paketek iz Švedske in Martinova večerja

Sreda.
Mislim, da sem cel dan zapravila za računalnikom. Ker mi niti ni jasno kako je čas tako ekspresno stekel mimo. Kar naenkrat je bila devet zvečer, ko sem se šele zares zavedala koliko je ura. Pri tem sem prišla do ugotovitve, da ni bilo niti časa za trening. Tisto nadaljnjo uro smo izkoristili za eno družinsko kartanje ob gledanju vijoličnih žogobrcev.
Vem, da sem se trudila naložiti novejšo verzijo Adobe Muse, pa se nisva najboljše razumela s tem programom. Vem, da sem sledila pošiljki, ki je zvečer odpotovala iz Nemčije naprej. In vem, da sem imela čas za kosilo.

Polna pospravljena omara.

Četrtek.
Najprej je zvonil budilka. Slabo uro kasneje pa se je telefon zopet oglašal. Moj me je klical v jutranjih urah, čisto vesel in z novico, da gre šele spat. Da pride zvečer, ker do kosila še ne bo pokonci.
Tako dobro sva našla folijo, ki ostaja, da jo je zmanjkalo. Pa smo malo pokombinirali, ker se nam je ravno dobro sešlo. Tradicionalne majice za vsakoletni tenis, ki ga imajo. Ampak sva bila z očetom kregana, ker nisva vsega že takoj naredila, ampak ko nagaja tehnika, potem pa pozabiš. Ah, te podložni papirji.
Malica. Čez čas pa kosilo. Takšno, ki je na meniju že dva dni, ker smo malo leni, malo neizvirni, in malo ker je čisto preprosto in dobro. Nabodala in pomfri.
Vsi so šli, vsak po svoje. Midva z Ronom pa ven na sprehod. Ker je čudežno nehalo deževati ravno za tiste pol ure. Sva izkoristila priliko. Pa je bil vseeno čisto umazan po trebuščku. Naš pasji razvajenec.
Preden smo se zopet vsi zbrali doma, sem našla tiste pol urce za telovadbo. Malo sem se polenila pri T25. Čeprav oglašujejo, da je samo petkrat na teden, to ni res. Kot ni res, da je samo 25 minut, ker je potem še raztezanje. In v resnici je sedem treningov na teden.
Počasi so kapljali. Brez staršev smo šli en Monopoly, ki sem ga kupila prejšnji dan kar v Hoferju. Ko pa so se vsi nakapljali pa je bilo klasično kvartopirsko vzdušje do poznih večernih ur.

Petek.
Zbudil me je zvok telefona. Še preden sem se dodobra zavedala kaj se dogaja in se hotela oglasiti je obnemel v moji roki. Ko sem vrnila klic, je glas na drugi strani vprašal, če bom doma, da dostavijo paket.
O super!
Malo sem z enim očesom pogledovala proti cesti skozi okno, ampak ni bilo videti nobenega kombija. Samo mati in oče sta prišla na malico in me spraševala, kdaj odrinem v Ljubljano. Rekla sem, da ko dobim uro. Morala bi reči, da ko naredim plakat.
Pa je vseeno izza hrbta pokukal paket. In v njem dve lični škatlici.
Ena z uro in druga z dodatnim paščkom. O kakšno veselje.
Prav res je klasično in estetsko čudovita ura. Čisto sede na roko in se mi kar malo smeji ob pogledu nanjo.
Skozi dež sem prevozila pot do Ljubljane. Zanimivo je, da so v teh meglicah dežja, ki prši vse naokoli najbolj neopazni avtomobili nevtralnih, sivih in belih barv. Kot da jih ni. Šele, ko se jim dovolj približaš so pred teboj. To je tisto vreme, ko imaš prižgano zadnjo meglenko. Sploh, če imaš siv ali bel avto.
Ta dan sem si res zaželela, da bi imela parkirišče v garaži, ker sem komaj pretovorila vse kar sem imela s seboj, po dežnikom. Mali kovček, pikasto košarico, na vrhu pa posodo z ričetom v drugi roki pa še flaška za čaj. In obvezno torbico z vsem preostalim.

Sobota.
Dopoldne in zgodnje popoldne sva bila pridna, oba, ko sva malo počistila in zdrgnila, da sem potem lahko posvinjala kuhinjo. To je res smešno početje. Že včeraj sem vzela avto z garaže, ker sem imela pred tem pritoževanje nad dežjem in parkiriščem zunaj. Tako, da je bilo vse iz seznama nakupljeno. Problem je bil samo, da sem pozabila nekaj stvari dodati na seznam. Pa je šel naslednji dan iskat, ko sem že vse pripravljala. Dvakrat. Ups.
Torej Martinova večerja. Z gospodično vzgojiteljico sva želeli pripraviti zahvalno večerjo, ampak zakaj bi praznovali nekaj ameriškega, ko imamo pri nas Martinovo. Tako, da sem dekleta povabila na večerjo. Še vabila sem poslala naokoli. In so se vse strinjale in imele čas, pravi mali čudež.
Torej na sporedu je bil filan piščanec, pražen krompir, praženo kislo zelje in gratiniran brokoli skupaj s korenjem. Šlo je v slast.
Je pa zanimivo, da se ob vseh teh pripravah in kuhanju tako navzameš tega vonja, da sem potem pojedla bolj malo. Saj je bilo super, ampak sem se počutila res že sito.
Po dveh urah in pol kuhe.

Martinova pojedina.

Pravijo, da sem prava gospodinja.
Nadaljevale smo ob filmu 27 Dresses, ker smo nekako med pogovorom prišle na ta film, pa je bil že v naslednjem trenutku na televiziji. Me pa pod odejami na kavču. S sladico gospodične slaščičarke.
Ko je bilo filma konec smo se smejale kot zmešane ob vseh Youtube posnetkih, ki smo jih našle. Sploh ob tisti kruti zavrnitvi zaroke.
Res fin večer. Za ponovit.

The Script - Never Seen Anything "Quite Like You"

Dobra šala, ejga

Sobota.
Pa je že spet ta prvi november.
Tokrat sem se zopet zbudila v čudovit dan v Kranjski Gori. Nekako nisem najbolj tisti tip, ki bi z veseljem izkoriščal te sončne žarke, zato sem imela dopoldne čas urejati stvari na računalniku. Pogledati del ali dva zdravnikov, preden sem zaslišala njegovo budilko. Potem sva objeta ležala. Jaz sem ležala, on je še dremal.
Dokler ni bil skrajni čas, da da dnevu možnost in vstane. Medtem sem se napakirala in pogledala Dragiča kako straši soigralce.
Kavico ga je čakala na mizi in jaz s kovčkom in vrečo novih oblačil in oblačil za pranje. Da se odpravim domov.
In vožnja je bila čisti užitek. V kakšno veselje mi je bilo voziti skozi tiste ovinke in švigati skozi vasi ob tako prelepi kulisi za ozadje.
Vendar se je vse razblinilo, ko sem zapeljala na avtocesto. Kar stemnilo se je. In proti domu se je kazala le še megla. Tako novembrsko, vsaj za začetek.

Naštimali so me, da sem klicala mamo, če lahko psa pustimo pri njej za pol urce, da se sprehodimo čez pokopališče. Pa ni bila najbolj navdušeno slišati, samo je vseeno privolila.
Malo bolj zgodnji smo bili kot ponavadi. Začeli smo z meni osebno najbolj zanimivim priimkom, ki ga je nekoč imela prababica. Strupi. Vsako leto isto navdušenje.
Midva z bratom sva imela malo črnega humorja.
Pri križu sem dodala svečo. Za vse. Rumeno svečo med vse rdeče.
Videli smo najbolj stajliš grob, ki so ga letos malo kvarili verjetno, da ostali sorodniki, ki so ob rumenih svečah in rumenih vrtnicah dodali navadne sveče.

Saj je nekaj spomina na vse, ki jih ni več med nami, ampak po drugi strani je bolj klepet s sorodniki, ki so tam. O čisto trivialnih stvareh in številki čevljev.
Vsako leto ista zgodba, ampak kaj, ko si poznal samo nekaj izmed njih pa še to v zgodnjih otroških letih.

Ron je bil tako navdušen, da smo se vrnili in ga nismo pustili samega. In potem je bil še bolj navdušen, ko je na vrsto prišla hrana. Kosilo ob filani pečenki in francoski solati. S katero se ne razumeva, čeprav jem vse sestavine v njej, drugače, ampak le vse skupaj mi ne gre.
Še domač štrudl in bratranec na obisku. Tisti mali, ki nas nasmeje do solz s svojimi izjavami. Tudi tokrat smo bili popolnoma presenečeni in navdušeni nad njegovimi izjavami. In star je štiri.
Pogovarjali smo se o knjigi pravljic za lahko noč. Ko smo ga vprašali, če mu mama bere, da zaspi je mali rekel: "Ne deluje."
Ravno, ko smo odhajali je oče rekel: "Halo vin."
Mali pa: "Dobra šala, ejga."
Ampak s takim resnim tonom.

Proti večeru se je pripeljal do nas. Jaz pri njemu tri dni, on pri meni dva.
Seveda ni šlo brez družabnih iger, kartanja oziroma Ups Enke. In nisem blestela. Bolj mulo kuhala.
Sem zmagala samo dokler ga ni bilo. Potem je bilo samo še bojno polje in nihče ni tvoj prijatelj.

Klasična nedelja.

Nedelja.
Zjutraj me je zbudila svetloba, ki je prihajala skozi odgrnjeno okno. In takrat sem ugotovila, da spiva v dnevi in, da sem že čisto na robu kavča. Vem samo, da sem zaspala že, ko sta bila še pokonci in, da sem se sredi noči, verjetno bolj zjutraj, nekaj pač normalno menila, kot vsako noč, ko pride spat. Samo brat mi je to povedal zjutraj, da sem delovala že čisto budno, ko sva se nekaj pogovarjala. Jaz pa nimam več pojma o čem se je šlo. Bilo je nekje med enimi in drugimi sanjami.
Za zajtrk ni bilo ravno šefovega šmorna, ker je potegnil do opoldneva.
Tako, da smo do takrat hodili okoli dnevne, jaz sem na vsake toliko smuknila notri in se malo pocrkljala in ga pustila naprej spat.
Po kavici in svežem zraku ter zajtrku smo bili že pripravljeni na nov dan.
Sicer nismo takoj začeli borbeno, ampak bolj tako, vsak za svojim računalnikom.
Ko sta igrala, sem naredila lazanjo, vmes smo pogledali en The Big Bang Theory, ki je zopet prišel nazaj na konec tedna. Šele po kosilu je sledila borba.
In očitno so se vsi spravili name. Ker sem bila tako gladko zadnja vsako igro, da sploh ni bilo več zabavno.
Še med talenti se nismo dali. Potem smo šli še domačo. Dokler nisem tistega Top4 pogledala sama, ko so se vsi poskrili, šli spat.

Z menoj še v jeseni.

Ponedeljek.
Neproduktivno delaven.
Glede na to, da je trenutno zatišje, vsaj kar se mojega dela tiče, rajši izkoriščam za druge neproduktivne stvari. Pa niti serije nisem pogledala.
Ok, lažem. Pogledala sem še zadnjih petnajst minut tiste, ki sem jo že včeraj začela.

Rekla sem, da bom likala. Ampak preden sem prišla do tega je bila ura že kar naenkrat pol treh. In potem se je še kosilo vrnilo vmes, da se je tistih nekaj majic, oziroma zadnji dve žehti, likalo celo popoldne. Z vsemi predahi.
Pred tem sem prevajala. Telovadila. Visela na vseh socialnih omrežjih, totalno asocialna, ter menjala profilne slike. Tista morska ne gre v jesen. Potem je šlo še nekaj brskanja in ustvarjanja Paypal računa, prenašanja denarja in zapravljala. Na koncu niti ne rabim kreditne kartice, da bi lahko zapravljala. Samo nekaj iznajdljivosti. In komaj čakam, da dobim naročeno.

Med likanjem sva z mami prekrivali teraso. Ker je dež napovedan.
Cela telovadba.
Potem, ko sem še zadnje majice zložila, po večerji, je bilo na vrsti družinsko mesarsko klanje. No, Upss Enka.
Ta družina je polna kvartopircev, ki te komovcajo, dobesedno. In goljufajo pri seštevanju, ker pozabijo svoj seštevek. Skratka, sami goljufivci.
Absolutni rekord. Najhitreje do 1000, v šestih rundah in vmesnim rezultatom enega seštevka 402 v roki. Pri tem tudi najmanjše število, 111 za zmagovalca.
Jaz sem čudežno zmagala eno igro in deset iger v igri sedemnajstih.
Potem pa sem bila klasično zadnja.

Torek.
Kar je pa preveč je pa preveč. Z nekim Kitajcem imamo dopisovanje preko Skypa o vseh problemih in težavah, ki nastajajo in danes je meni prevrelo, ko je rekel, naj printamo kar iz Photoshopa. Pa saj je nor!
Ko ponesrečeni butneš ob stekleničko, ki je na mizi. In vidiš v najbolj počasnem posnetku kako odleti iz mize in se raztrešči na sto koščev. In v tistem trenutku, ko se začne majati na mizi, popolnoma okameniš in veš, da jo nikakor ne boš uspel rešiti, čeprav se že naslednji trenutek opotekaš in jo loviš. Na srečo potem likalnik ni končal na moji glavi, ko sem pometala drobne koščke stekla pod mizo.
Trenuten izid. Ena stopljena plastenka. Ena razbita Flaška. Ena počena Equa steklenička in ena razbita Equa steklenička.
Ne kaže ravno meni v prid. Res ne.

Ko vem, da imam največjo smolo na svetu. Ta je že tretja steklenička.

Odločila sem se, da nadaljujem v ritmu ubadanja z oblačili. Tokrat sem se lotila lastne omare, ker se mi je kup, ki sem ga vztrajno nalagala, podrl in so se nekatere majčke zmečkale.
Še enkrat sem vse zložila. Spravila na obešalnike. Zmečkano zlikala in zložila nazaj.
Sedaj je omara polna. Urejena, do nadaljnjega dodajanja sveže opranih oblačil.
Enako se je zgodilo s spodnjicami, nedrčki, nogavicami in najlonkami, ki so zložene po predalih.
Se malo boljše počutim. Čeprav je miza poleg mene še vedno v razsulu.

Danes sem zmagovala. Boljše kot včeraj. Prvič sem izgubila v zadnji rundi za trideset. V drugi rundi pa mi je uspelo obdržati vodstvo po drugi polovici do konca.
Monopoly sem si kupila v Hoferju. Tako za čisto nepomembno dejstvo dneva. Ker sem šla po malico.
In dobila sem obvestilo, da je šel paket na pot in najverjetneje pride v petek.

The Script - No Good in Goodbye

Skok čez Korensko sedlo

Torek.
Te dni sem bila bolj kot naš vajenec, ki je na dopustu. Pucala sem folijo, bolj kot delala na računalniku. Visela sem pri mami v delavnici in poslušala Gorenjca ter vse kandidate za glasovanje o valčku in polki. To mi je očitno tako prišlo pod kožo, da sem potem popoldne malo poplesavala in si v mislih sestavljala uvodno lekcijo, nekaj o tem kako se giblješ. Tako, da sem poslušala same plesne komade in jih iskala po Spotifyju ter gledala kako so plesali na Dancing with the Stars. Luštno.
Potem sva imeli z mami še en krog po trgovinah. Pravzaprav sva odšli zamenjati daljinski upravljalec za televizijo, ker so nam tipke po desni strani crknile. Tiste za preskakovanje reklam, kar je bil cel "safr". Šla sem iskat še tiste čevlje, ki niso hotele iti iz glave še od vikenda. Precej netipični so zame, ampak sem jih vzela za svoje. Pa še vrste ni bilo.

Dobro jutro še zamrznjeno.

Sreda.
Jutranji sestanek BNI. Nadomeščala sem, ampak ne družinskega podjetja. Pravzaprav me je soseda, za katero še zmeraj ne vem kje je doma, prosil, če jo lahko nadomeščam. Imela sem vse napisano in plačano. Samo povedati sem morala.
Bila sem tam še pred sočnim vzhodom. Avtomobili so zamrznili.
Kdo takrat vstaja? Če si absolvent, bolj ne.
Ampak dobro, se človek sprijazni. Pove in poje in gre.
To je bil dan, ko sem očeta in brata zmedla s tem, ko sem prejšnji dan narobe nastavila uro. Nekaj sem se na hitro trudila in pri tem, ko sem zraven govorila še po telefonu pač ni šlo. Tako je šla za tri ure naprej in potem za eno nazaj. Ravno toliko, da je povzročila pravo zmedo.
Očetu ni bilo čisto nič jasno, kje sva izgubila tisti dve uri iz tega, ko smo imeli sestanek pa do tega, ko sva prišla domov. Da res nisva bila tako dolgo na zajtrku. In da bo kar ostal obut, ker mora potem tako naprej ob opoldne. Ampak je šele kasneje ugotovil, da je ura veliko manj.
Šli smo na kosilo. V Bufa. Na bon, na pico tisto super kraško z dvojnim pršutom. Kuhanim in navadnim.
Zvečer pa sem še brata zmedla, ko je prišel vmes za nekaj časa domov in se mu je čudno zdelo, da ima samo še nekaj časa preden ga njegova pride iskat.

Četrtek.
Odločila sem se, da ne bom naredila nič koristnega, kar se dela tiče. Da se bom rajši spopadla z goro oblačil in likala. Saj pride včasih tudi tak dan.
Nobenega klica. Samo moj me je dvakrat klical.
Trening. Pakiranje in potem sem se odpravila porti Kranjski Gori. Za vikend. Oziroma te dni pred njim.
Bil je že čas, da ga malo obiščem, čeprav tam ostaja samo še naslednji teden. Da ga vidim, da sva skupaj. In da sva sama.
Bila sva tako produktivna, da naju je zmanjkalo na kavču, ko sva pogledala dva dela serije. In šele kasneje se je on panično zbudil, da je zaspal, meni pa nič jasno. Samo v posteljo sem se prestavila.

Ta pasji zaspanec.

Petek.
Kako čudovit dan je bil tu v Kranjski Gori. Tista igra svetlobe in sence, ki se je igrala na gorski kulisi je bila neizmerno čudovita. Nisem imela pri roki pravega fotoaparata, da bi to ujela. Vsakič sem bila za trenutek prepozna, saj sem rajši v živo občudovala okolico, ki se je razprostrla vse do koder je segel pogled. Prav uživala sem v vožnji, v razgledu. V vse smeri. Sploh tisto, na moji levi.

Precej tradicionalno sem izkoristila dan reformacije za šoping v sosednji Avstriji. Nekako se zdi primeren dan, saj je pri nas vse zaprto, oziroma je bilo vsaj do sedaj, tam pa je normalen delavni dan. Pa še izlet je.
Ker ravno preživljam dni na obisku v Kranjski Gori, sva skočila v sosednji Beljak.
Jaz sem mu rekla, da samo morava nekam iti. Mogoče še enkrat čez Zelence, ker takrat ni bil pravi dan. Ali pa v sosednji Beljak, tako da sva se odločila za slednjega.

Pred tem sem imela del dneva namenjen za visenje na internetu, urejanje zapiskov in idej. Gledanje serij. Obsedena sem z Grey's Anatomy in me je strah, da jo bom prehitro pogledala. Ko je ostal in sva sprejela sklep, sva se šla peljat, malo naokoli.
Skočila sva čez Korensko sedlo na drugo stran.

Takoj, ko se približaš mestu, te čaka pred teboj ogromen šoping center.
Njegovih razsežnosti se zaveš, ko stopiš notri in je ogromno trgovin, da še meni orientacija izgine.

Izbira moških denarnic. Prešnofala sva vse kar so jih imeli, vendar sva jim dala še en krog. Da vse ostalo pregledava in se vrneva. Predvsem po kovček. Velik kovček, za vsa njegova potepanja.
Najprej sva zavila v nenavadno trgovino. Še preden si stopil vanjo, je imela posebno oblikovan vhod. Z lestencem in vhodom levo ter desno. In notri je bilo nenavadno temno, osvetljene pa samo police. Nekako se mi ta slog ne dopade najboljše. Čeprav je bilo povsod na veliko napisano, da imajo vse ceneje, sem preizkusila nekaj kosov, pa so bile tudi garderobe precej zatemnjene in mi vse pač ni šlo skupaj. Rajši sem se odpravila s dobri stari H&M.
Po trenirke. Primanjkovalo mi jih je. Kar naenkrat so bile vse strgane ali v pranju, v omari pa nobene.
V garderobi sem vlekla nase trenirke, ko mi je rekel, če je to vse. In sem mu odvrnila, da ja. In ga ni bilo nikjer več. Sem mislila, da je šel malo na svež zrak, zato sem šla plačat in odšla proti izhodu, vendar ga ni bilo na vidiku. Najbolje, da sem ga poklicala in izvedela, da je v garderobi v zgornjem nadstropju in sem se počutila pozabljeno tam v trgovini. Rajši imam nakupovanje v dvoje ali troje. Da se počakamo. Dogovorimo, ne vsak po svoje, da ga potem ne najdem.

Dopoldanski razgled.

Kosilo pavza. McDonalds je imel premalo stolov in vse je bilo polno, zato sva šla v nekaj italijanskega. Na pico in zrezek na žaru. Jaz sem dobila svoj pomfri, vse skupaj ni bil ravno kakšen presežek, bilo je za pojest, sploh če si lačen.

Te akcije, ko so, da moraš kupiti 3 pa enega dobiš zastonj, so takšne, da si vsiljuješ izdelke. Da kupiš nekaj samo zato, ker dobiš potem enega. Nisem se niti trudila, da bi jih več vzela. Nekako m inič ni padlo v oči. Trgovina je bila polna in vse je bilo čudno ozko. Našla sem si zgolj eno majčko, v simpatični barvi in sem jo vzela. Ko sva se na blagajni malo grdo gledala, mi je vsaj prodajalka dala en kompliment, ko mi je povedala, da se ji zdi, da mi bo ta barva res pristajala. In tako je bilo vse boljše.
Sploh v naslednji trgovini je bilo. Okupirala sva sosednjo trgovino. Njeno garderobo.
Postal je moj osebni sluga in mi nosil kupe kavbojk in puloverjev v garderobo. Res kupe. Ampak takšen način mi je bolj simpatičen. In se tlačim v vse. Tako, da sem odšla s trgovine res s polno vrečko novih stvari.
Tukaj sva obadva kar malo utrujena, zaključila. No, z izjemo novega kovčka, ki je še čakal. In pikčastega dežnika za nameček.

Sledila je vožnja po popolni temi nazaj domov, čez vse ovinke, nazaj do doma. Čeprav so se še vedno poznali obrisi gora nekje na temnem nebu.

Toby Love - Tengo Un Amor

Še petkova rezervacija

Petek.
Res nisem želela preklicati rezervacije za petkovo večerjo v Skipassu, ampak sem si našla zamenjavo, če me je moj zavrnil. Oziroma so se plani čez teden malo spremenili, pa sva se obadva malo prilagodila. In sem presenetljivo dobila sošolko, ki jo nisem videla že od morja, da je imela čas in je bila za dogodivščino.
Ta je vsebovala izlet do Kranjske Gore in večerjo.
Da se ne bi vozila gor in dol, je potem prišla še na "počitnice" k meni. Oziroma na en "sleepover".
Jaz sem pred tem cel dan delala. Dobila sem odgovor z Jelovice z novo nalogo in datumom za drugi razgovor. Skratka tisti dres za očeta se je printal. Delalo se je naprej in urejalo slikce. Malo bolj umirjeno po dveh ali treh tednih norišnice. In še z zadnjima dresoma smo se približali številki 370. Tole pa so bili nori tedni. Ampak je bilo vse oddano in narejeno, še nekaj dni pred maratonom, da so vsi lahko poslali majice naokoli.
Zaključila sem za ta teden in čakala, da se moja sošolka pripelje iz Velenjskega konca. Še z Ronom sva skočila na en kratek sprehod, ko je bila potem ob pol šestih pri meni, saj sva imeli ob šestih rezervacijo. Celotno pot in večer sva namenili, da sva obredli vse kar se je dogajalo v preteklih mesecih, ko se nisva uspeli videti. Še od tistih poletnih dni v juniji se nisva videli. Saj se toliko stvari potem zgodi, da niti ne veš kje začeti. Vedno končaš pri najnovejših, najbolj svežih. Potem pa se počasi vračaš nazaj po spominu, ko ti kaj pade na pamet.
Ampak pot do Kranjske Gore je bila preprosto čudovita. Tisto nebo, ki se je barvalo, ko je sonce zahajalo. Tiste rožnate gore in oblaki na nebu. Res sva ujeli ravno pravi trenutek.

Vse je bilo videti tako fino. In sva imeli eno super večerjo v Skipass restavraciji.
Najprej je sledil pozdrav iz kuhinje, piščančja pašteta s curryjem pa še nekaj, kar je ušlo z glave. Lososov tatarski na piri, masleni preliv z medom in domača kisla smetana. Res je izgledalo simpatično, tako okroglo in dobro. Same ribe jem povsod in mi je res fino.
Za glavno jed so na vrsto prišli linguini z zajčjim ragujem in limonino kremo. In to taka količina, da sem bila že precej sita in sem komaj dobro polovico pojedla. Medtem, ko si je moja družba izbrala drugo jed, ki je bila na voljo - file bele ribe na pikantni leči z rdečo vinsko omako in pehtranom. Po tistem, kar sem poskusila sta bila okusa popolnoma si nasprotna in sem zase izbrala boljšo opcijo. Ampak nič pa ni bilo boljšega kot sladica. Pomarančna tortica z olivnim oljem, espumo bele čokolade in kandirana pomaranča z rožmarinom. Za prste obliznit. In za na instagram dat.
Ko je zmanjkalo hrane in je čas kar bežal mimo, sva krenili nazaj, do mene domov. Kjer sva se spravili gledat film. Obe sva bili za nekaj butastega, kakšno romantično komedijo in je klasika, Bridget Jones padla na pamet. In sva se smejali.

Spet dobro jem.

Sobota.
Sva se obe kar dobro naspali, potem pa še najedli za zajtrk. Samo dobro jem ta teden. Moj šefov šmorn je bil na sporedu. Ta recept mi je kar prirasel k srcu predvsem, če ne rabim beljaka na roko stepat.
Zanimiva naključja. Njena prijateljica iz našega konca, sedaj ne živi nekaj vasi proč, ampak samo čez most, praktično v neposredni bližni. Tako sva jo odšli pozdravit. Na krajši klepet in potem sva odšli vsaka svojo pot.
Jaz sem nekako celo popoldne preživela na računalniku. Človek bi težko rekel, da produktivno. Saj niti ne vem zakaj se je šlo.
Sem si vsaj zvečer vzela malo odklopa in pogledala en francoski film, ki je že dolgo na računalniku.
20 ans d'écart. Res tak simpatičen film malo za spremembo. Tole bo kratko in jedrnato, nimam kaj več ali manj za dodat.

Včeraj se je printalo, jutri bo med tekači.

Nedelja.
Jutro je bilo čudno, ko je bila ura na telefonu že pravilno nastavljena in je kazala sedem spredaj. Sem vzela tablico in pogledala en del zdravnikov. Da je bila potem vsaj pol deveta.
Potem sva šli nakupovat za kosilo danes, saj so se vsi javili, da se zglasijo.
Hofer. Musli in sladoled pa srčkast kalup za torte. Srečali sva sorodnike in novo psičko.
Lidl. Kruh in nemška Nutella. Pa sir in salama.
Spar. Vse kar je še preostalo na seznamu. In pred tem pa sva prešnofali še trgovine naokoli. Ampak je bila povsod že skoraj decembrska gneča, tako da me potem ni mikalo stati na blagajni. Drug dan.

Sladica pred kosilom. Vsaj pekla se je že prej. Po receptu mame za orehovo pecivo. V obliki srca. Ker sta mala imela obletnico. Pa sva z mami ušpičili to. Danes sem bila jaz glavni kuhar, ona pa mi je priskočila na pomoč. Puranovi zvitki in pire krompir. Tisto super kosilo, ki ga je zadnjič pohvalil.

Kosilo. Vsi so se nabrali. Počasi in iz raznoraznih koncev. Pokrili smo prihod iz Komende, Kranjske Gore in Ljubljane. Pa smo dobro jedli in se še boljše posladkali.
Upss Enka. Tukaj nihče ni tvoj prijatelj, je samo bojno polje. Vsi smo se od časa do časa grdo gledali. Gladko sem izgubila.
Moj je odpeketal domov, preostali pa smo gledali nedeljske talente.

Veliko čokoladno srce.

Ponedeljek.
Danes sem imela še dopoldne drugi razgovor. Pogledala sem, če imam vse pripravljeno, pograbila sem tablico in se odpeljala malo naprej od izvoza Kranj-vzhod.
Ravno ob času sem se sprehodila do tretjega nadstropja. Zopet tista steklena soba z oranžnimi stoli. Tokrat sem imela dve nasproti.
Izgledalo je optimistično po tistih četrt ure, ko smo šli v vse podrobnosti, prineseno delo in tako. Ne vem.
Popoldne sem se dobila še z bivšo sošolko iz NTF-ja, ki je do sedaj delala na tem delavnem mestu. Pa že tako sva se nekaj lovili, ko se je vozila ravno v nasprotno smer zjutraj, ko sem hodila proti Trzinu na faks. Pa se nama je šele danes sešlo.
En čaj v Roni. In klepet o vsem, kar se nama je pripetilo čez poletje, sedaj, skratka čez celo leto. O diplomah. O projektih in podobo. Skratka luštno je bilo tako malo priti na tekoče.
Kot gargamel. In smrkec miška se je ujela na mišelovko. Spomnim se samo tistega njenega repa. Boga mala miška.

Diana Ross & Marvin Gaye - Stop, Look, Listen to Your Heart

Teden restavracij

Torek.
Teden restavracij. Prva izmed rezervacij. Harfa.
Kar živahno je bilo ob tej nočni uri, ko je sicer restavracija že nekaj časa zaprta. To je bila najina prva rezervacija ta teden. Prišla sva točno, ampak je bilo parkirišče popolnoma okupirano in je avto ostal malo bolj stran.
Posedli so naju za mizo. Nazdravila sva ob malvaziji in čakala na prvi hod.
Moja izbira je bil ribji meni, medtem ko je bila njegova mesni.
Sicer je bila miza tako velika, da sva bila kar precej oddaljena en od drugega, da bi lahko malo mešala. Pa še prehitro je vsega zmanjkalo.

Morska žaba pripravljena v oglju na dajken repi, bučkinih rezancih in miso omaki. Mogoče me ta žaba ni popolnoma prepričala, ker je bila moja napaka, da sem šla googlati, kako izgleda ta riba. Ampak sem vseeno pojedla. Malo manj z užitkom.
Medtem pa je on bolj užival v rezini pečenih račjih prsi na koromačevem pireju z izbrano solato ter pomarančo in lešnikovo palčko.
Potem sva dobila obadva isto. Pravzaprav vsi naokoli, saj je bilo za sosednjo mizo res polno in živahno. Ajdova juha z repo v kruhovi skodelici. Res simpatično. Taki mafin s pokrovčkom in notri juha. Jaz sem svoj pokrov lepo namakala v juhi in jo potem dokončala. In sem malo načela še skodelico. Vendar je bila količina kruha kar velik zalogaj.

Kot glavna jed file kovača na kremi iz muškatne buče s hrustljavo peso in omako iz bučnic. Vedno boljše je bilo. Takšna riba mi je bila veliko bolj po godu in tista hrustljava pesa tudi. Prav okusno.
On pa se je prehranjeval z ozimecem pečenim na nizki temperaturi v omaki iz divjih brusnic, porta ter s kostanjevim cmokom. Dobro je izgledalo. In hitro mu je zmanjkalo na krožniku vse vsebine.
In nato še sladica. Odlična. V meniju ni bila definirana ampak sva dobila mouse ali nečemu podobno z okusom po kokosu, neko pomarančno zadevo, mogoče strjenko, sladoled in jagodo. Res je bilo dobro. Pa še ob malvaziji sva uživala in je bilo to to.
Kar vesela sva bila, ko sva se spravila nazaj domov. Zaenkrat sem kar navdušena nad tem tednom restavracij. Dobra stvar za preizkusit.

Po neurju ponoči, čudovit dan.

Sreda.
Krištof.
Uživam v dobri hrani ta teden. No, tak je moj cilj v tednu restavracij, ki se odvija.

Danes smo imeli kosilo v gostilni Krištof v Kranju, natančneje v Predosljah.
Ima res tak ambient, ki je čisto domač in toplino peči, ki je tako vztrajno ogrevala prostor, da je bilo že vroče.
Vodo so točili kar iz plutovinaste Flaške. Postregli so nam jabolčnik z ingverjem in sok rdeče pese z ingverjem. Potem je prišla gospodična z dvema košaricama in nam ponudila pozdrav iz kuhinje v obliki mini sendvičev, midva sva se zagrebla za tistega s kranjsko klobaso, medtem ko sta starša jedla tistega, ki je imel skorjo iz rdeče pese. Čista navdušenca nad rdečo peso.
In so se hodi začeli.
Goveji tatar na koromaču s parmezanovo omako in domačim grisinom z ocvirki krškopoljskega prašiča. Za prste obliznit skupaj s popečenim kruhokom.
Za glavno jed smo dobili brancin file »Fonda«, krompirjev pire s tartufi, porovi rezanci in špinačni narastek. In moj krožnik je ostal prazen, vse sem pomazala, tudi zelenjavne zadeve.
In sledila je še sladica. Miške iz buče hokaido, prelite s kostanjevim medom in vaniljev sladoled s kardamomom. Kako dober je bil vaniljev sladole in tudi skupaj s temi miškami. Res sem uživala v hrani.
Tukaj pa se ni končalo. Dobili smo še en pozdrav s kuhinje za zaključek. Grozdje ter male tortice ali čisto miniaturne pite. Ne vem točno kakšne so bile, ampak jaz sem se zagrebla za tisto z borovnico na vrhu. In potem še eno. Res kul.

Zunaj pa zima. Ponoči se je nebo utrgalo, ne samo oblak. Ker povsod poročajo samo o teh tragičnih dogodkih. Videla sem poplavljeno križišče Tržaške, ko sem se peljala mimo. Kaj je res s tem vremenom? Včeraj je bilo toplo. Ponoči dež. Danes mraz in sonce. Čudno, res čudno vreme.
Tako, da sem se dopoldne sprehodila kar čez garažo. Pa me je vseeno zeblo. Malo na obisk k sosedovi gospodični podjetnici, ki je tako blizu. Svojega pa sem pustila, da je imel v miru čas za trening. Moj je bil na vrsti zvečer.
Kar nekaj časa sva čvekali ob čaju male čarovnice. Ali z nekim podobnim naslovom. In res je bil okusen. Mešanica jagode in penine. V čaju.
Še nove podloge za miško sem predala, ki so bile še bolj kulj. Res so neverjetno dobro izpadle.

Potem sem se vrnila nazaj domov. In se prikobacala v posteljo. Čeprav je potem pečica piskala in sva se prestavila na kavč in si naštimala serijo ob hrani. Čeprav ni vzbujala apetita. Prav nasprotno. Tale Forever ni ravno za ob malici. Je pa zanimiva serija. Mislim, da še najboljša letošnja.
Ko je šel dan mimo, sva se podila po avtocesti. No, jaz sem dobila malenkostno prednost, ko se je ustavil še na počivališču, ampak me je dohitel ravno pred izvozom za Kranj-zahod. Pa sem vseeno zmagala in prva pripeljala na parkirišče.
Po kosilu smo si morali privoščiti še eno rundo Ups Enke. Ker nam je res v veselje. Ampak potem je ura kazala vedno več in je šel nazaj domov. Sam.

Res fino kosilo.

Četrtek.
Vse te dni sem dobro jedla. V ponedeljek domač golaž. V torek in sredo na tednu restavracij. Danes pa sem imela pavzo pred še enim jutrišnjim dnem.
S sošolko sva se dogovarjali za natančne informacije glede jutrišnjega dne, ker sem jo dobilo za to, da bova šli na izlet.
Začela sem delati na še zadnjem dresu za Ljubljanski maraton. Da kovačeva kobila ne bi bila bosa.
Poskrbela sem tudi za nove podlage za miške.
Ena motivacija je bil giveaway, ki sem ga pripravila, druga motivacija pa je bila, da sem obljubila gospodični podjetnici še eno rundo. In te so res izpadle še boljše, saj so bile veliko bolj ostre, ko so bili narejena na profil, ki je vseboval še enkrat večje število točk na inč. Pa tudi sovica sedaj potuje z menoj in rek: "Srečen si, ko verjameš v srečo."

MAGIC! - Rude

1000 korakov

Petek.
Še za zadnji delavni dan v tednu. Prejšnji večer nekako nisem ostala v Ljubljani, ker sem bila brez moje pikčaste košarice in vseh potrebnih stvari v njej. Pa še nekaj dela me je čakalo pred tem. In trening. Po vsej spontanosti rabim malo napakirano skupaj za kakšen dan ali dva.
Ob koncu popoldneva je bilo vse odkljukano in opravljeno.

Za pas sem si obesila števec korakov, ker sem že zjutraj predvidevala, da bo prehodila kilometre. In sem jih. S pomočjo tega, ko sem bila cel čas v nizkem startu, da sem čuvala tiskalnik.
1000 korakov.
Vsaj mislim, da jih je dvojno štel, ker mi jih je pokazal 2000, v petih urah dela.

Medtem pa so nam živo mejo pobrali ven, ki je bila na drugi strani ograje, tako da sedaj naša ulica izgleda kot dvopasovnica. Skoraj je že tako široka, da ima lahko črto po sredini. Ali pa so vsaj na ta račun šale napeljane.

Prišla sem v prazno stanovanje. Še vedno je bil pri najinih sosedih na obisku.
Ampak saj sem že tako domača, da sem si pripravila hrano in se spravila pred televizijo z novim delom serije. Ko se je enkrat vmes prikazal. In se nasmehnil ob pogledu name.
Velika krizna ugotovitev in sva morala v Hofer, še preden se je zaprl. Če bi šel peš, grem z njim. Pa je šel.
Slišala sva čričke po naselju. Kar je bilo malo nenavadno, če sedaj pomislim. Pa še presneto glasni so bili in nisem jih slišala nikoli poleti. Res čudno.
Ob temni poti je začel zvoniti telefon. Pa ga izvleče iz žepa in je ugasnjen. Zvok zvonečega telefona pa je bil še vedno slišen. Pa je zopet segel v žep in ugotovil, da ima še enega.
Težave ljudi z enakimi iPhoni.
No, tako da sva šla vrnit telefon. Ki se je razvlekel v obisk in peko kostanja in klepet in vse skupaj.
Lušno imajo. Pa še Inchi se je crkljal.
In na koncu sva izvedela, da so bili ti črički zvonjenje.

Spet bowlamo.

Sobota.
Pokonci sva bila že malo čez šest. On dobesedno pokonci, jaz pa v postelji, ker sem se trudila še malo zaspati pa nikakor ni šlo. Sem samo obsedela z računalnikom v naročju in bila čist budna.
Kako je dolg dan, ko s soncem vstaneš.
Za dobro jutro sem imela že Spotify na računalniku za katerega sva slišala prejšnji večer.
In raziskovala sem tiste ure, ki jih vsi objavljajo na instagramu in imajo DW na njih. Daniel Wellington. Res so tako brezčasno klasične.
Trening. Napačen trening. Na hitro sem kliknila Rip't nekaj in sva šele po petih minutah ugotovila, da delava trening, ki je predviden v naslednjem obdobju. Nekako se nobenemu ni dalo preklopiti in sem dvigovala dva tetrapaka.
Morda je bila to čisto napačna odločitev, saj sva imela po tem še bowling.
Sva pa vsaj dobro jedla. Pire krompir s smetanovo omako in piščančje zvitke s skuto in pršutom. Da sva si povrnila malo moči.
Bowling. Na robniku na tleh sva čakala soseda, da sta prišla iz garaže in smo šli skupaj do izbrane destinacije. Uleteli smo ravno v času, ko je bil cel "vrtec" otrok na bowlingu. Vse steze levo od nas so preplavljali otroci, samo desno od nas so bili eni ati, ki so metali krogle. In mi.
Prve tri so šle v "kanal", ker sem komaj dvignila kroglo. Čisto zares. Roke sem imela kar malo otrple od treninga.
Nekaj smo se zmetali. Meni je šlo bolj slabo, pa dobro. Je šlo toliko boljše sestri od gospodične podjetnice. Mi pa smo bili nekje zadaj.
In smo želeli loviti sončne žarke, pa so se že pred nami skrili. Samo še mraz je ostal.
Za "dvajset" minut sva se ustavila na obisku. Seveda ni bilo ravno dvajset minut, ampak saj smo malo poklepetali. Ujeli trenutek v katerem se je razkazovalo čudovito nebo sončnega zahoda.

Nedelja.
Če meni rečeš, da bo treba hodit v hrib, me kar malo zvije. Malo sem se potuhnila in upala, da ne bo potrebno prav daleč.
In ni bilo klica ne z ene, ne z druge strani. Pa sva igrala areno.
Šla sva na obisk. Opremljena. S supergami seboj in oba v belih majicah.
Na obisku. Mogoče nismo bili ravno na isti valovni dolžini. Ampak na koncu smo zunaj na sončku igrali ups enko, ko je pripekalo v hrbet.
In ko nas je poppadla lakota smo klicali Cirilo. Halo Cirilo, ker drugi pač niso vozili do Šmartnega. Je bilo že predaleč.
Midva sva odšla naprej. Na kavo in vodo. Kjer sem prebirala knjig o "punsih", besednih igrah.
South Park. Nikoli ga nisem gledala ali razumela navdušenja. In mislim, da se ni nič spremenilo, no pogledali smo en del.

Ponedeljek.
Zjutraj sem štartala iz Ljubljane, da sem bila ob devetih doma. In od takrat naprej je bilo samo delo, delo, delo. Norišnica pred ljubljanskim maratonom. Neka naročila so se še vsula, ker se bo za vikend zgodil maraton. Pa so ob naročilu dopoldne, želeli izvedeno že pojutrišnjem. Skratka, devet ur in naporen trening. Top 4 sem si pogledala v treh obrokih. Za malico malo. Za kosilo malo. In za večerjo mi je ostal še en del.
In potem sem lahko samo še padla v posteljo. No, ko bi vsaj. Morala sem priplezati do nje.

Vampire Weekend - Unbelievers

Skok na razstavo v Koper

Četrtek.
Mislim, da sem si včeraj in prejšnji dan napolnila baterije, ker sem lahko delala s polno paro. In ne samo to, dan je bil zelo pester in zanimiv.

Začela sem zelo pridno. Doma. Mislim, vse je bilo postavljeno, natisnjeno, narisano in označeno. Preverjala sem, da nič ne manjka, da sem vse pojasnila in da vse štima. In tako pridno je šel dopoldan v popoldan. In še preden sem se zavedala, je bila ura že nekaj čez drugo.
Jaz pa ob treh razgovor.
Ko sem naslednjič pogledala je bila že pol in sem se na hitro preoblekla, pograbila tablico in z avtom odhitela proti novi dogodivščini.
A veste, pride dan, ko si povabljen na razgovor.
In takrat ti verjetno v glavo udari prav vsa kri, predvsem v lica. Če nisem bila čisto rdeča, potem je moralo res mene samo zažigati v lica. S prijazno teto iz marketinga sva razpravljali o mojih izkušnjah, o mojih projektih, kaj bi delo zajemalo. In počasi se je kamen valil od srca in je živčnost popuščala. Tako, da sva si segli v roko in sedaj čakam na odgovor, drugi teden.
Držimo pesti. Potihem in pomalem.

In prvo kar naredim imam telefon v roki in delim svoje občutke, z osebo s katero si to najbolj želim deliti. Ker vem, da bo na drugi strani navdušen glas. Da bom dobila tisto malo potrdilo, da mogoče še bo nekaj iz mene. In je tudi bil tisti navdušen glas na drugi strani, ki mi je rekel, da je med treningom držal pesti, da se čim boljše odrežem. In res sem mu hvaležna za te geste.

Obljubila sem pol ure in po pol ure sem bila tudi na parkirišču. Kakšno minuto sem sicer stopila skozi vhodna vrata in nekaj trenutkov zatem se je prikazal, svež iz kopalnice in z nasmehom na obrazu. Vse fantazije na stran, sestradana sem bila. Ko je živčnost in črvičenje v želodcu popustilo, se je pokazala lakota.
Kar sem se naučila je to, da so piščančji fileji v pečici izvrstni. Petindvajset minut miru in pečenja v pečici in potem imaš pomfri in meso naenkrat pripravljeno. Pa samo pladenj umazan. Luksuz.

Na poti proti morju. A veš tista romantika, ko se pelješ v sončni zahod. Kot, da bi šla na morje gledat sončni zahod. In ravno po tistem, ko je sonce dokončno zašlo, sva se znašla na parkirišču, ulico proč od dogajanja. Razstave EX:PO, kjer so študenti iz naše fakultete razstavljali svoja pokrivala. Saj to še ne bi bilo tako zanimivo, če se za njimi ne bi skrivale moje fotografije. V razmerju 70x100 mm so visele tam zadaj na zidu. Še preden sva stopila notri, sem mu že navdušeno razlagala, da so tiste tri na zidu zadaj moje. Ko sem stopila notri, pa sta bili še dve na drugem zidu, tudi moji fotografiji. Waaw.
Očitno sem res zadela tisti smisel fotografiranja v Stožicah, davno nazaj, ko sem se bolj kot modelu, posvetila pokrivalom, katere smo pravzaprav slikali. In to se je izkazalo za zadetek v polno, predvsem ko sem lahko opazovala svoje delo na zidu. Kaj naj še dodam.

Razstava EX:PO in moje fotografije.

Koper je tak lučkast. Zvečer je prav lušten za videti. Lučke povsod in z njimi moje navdušenje.
Pa sva se usedla v lokal ob promenadi in meni je tako zasedla limonada. Pa tega ne naročim prav velikokrat, pravzaprav skoraj nikoli. Ampak ta večer je bil za limonado. In ne za sladkor ali sladoled z borovnicami. Pravi, da je kot Monte Carlo, ko sva se sprehajala proti avtomobilu.
Mogoče, mogoče pa res.

Doma sem dvakrat prizanesla neki živali. Ali pa dvem različnim, ampak po zbeganosti in raztresenosti le te, bi človek lahko trdil, da je šlo za eno.
Najprej se je pojavila malo pred izvozom Kranj-zahod. Čisto zmedena žival, ki je divjala sem ter tja na avtocesti. Na srečo sem jo pravočasno zagledala in jo obvozila, ko je stekla ravno v nasprotno smer. In samo upala sem, da jo tisti za menoj niso zbili.
Ampak ko sem prišla naokoli, je na polju, ki je neposredno ob tistem odseku avtoceste, zopet proti cesti tekala popolnoma raztresena žival. In bi trdila da je bila ista. Kar je povzročilo, da sem močno pritisnila na zavoro in je zopet stekla proč od avta. Res upam, da se je pomirila in še živi.

Tristo trinajst kilometrov. Tri ure in dvaintrideset minut.

John Legend - All of Me

Vinkulacija

Nedelja.
Čisto čudno. Pokonci pred menoj. To pa je prvič.
Zajtrk v postelji. Luksuz.
In potem je bil dan tako nenavadno dolg. Res. Ponavadi sva bila na dopustu nekje v istem bioritmu ali vsaj zelo podobnem. Sedaj pa doma, da je že kar čudno. In vedno je nedelja, ko se nekaj nameniva.
Je pa res, da sva imela do treh, ko se trgovine zaprejo, še kar nekaj časa. Napram temu dolgemu dopoldnevu.
Na kosilo sva šla kar v mehiško v Supernovi. Saj je bilo uredu, le mogoče bi naslednjič želela, da je tista BBQ omaka posebej in ne po vseh teh lepljivih prstkih. Mogoče sem njega spravila v garderobo, da je kaj navlekel nase, če že sebe nisem. No, skoraj nisem, ker je res da sem probala ene zelo neelastične in trde kavbojke. Ker tiste, ki sem jih imela oblečene so res božanske.

Zajtrk v postelji.

Novo stanovanje.
Kot da dobrih štirinajst dni nismo bili v istem prostoru. S tistim rumenozeleno sedežno je čisto poživet prostor. Čutiti je bilo življenje, da nekdo živi tam.
Saj sta rekla, da če bi ga prejšnji lastniki videli ne bi verjeli, da gre za isto stanovanje. Tako sta si ga prikrojila po svojem okusu. In res izgleda dobro. Simpatično.
Jedla sem prvi kostanj te sezone. Ne obožujem ga ravno, kakšnega sem pa tja pojem in to je nekako to. Ta kostanj pa je bil samo predjed. Ker se je miza potem kar šibila pod narezki. Oziroma pod lososom zavitim v tortiljo in narezanim na kolobarčke, kar je res dobro izpadlo. Nekaj koščkov sem snedla, pa sem bila že nažrta od kosila.
Potem sva imela nekaj časa zase. Dokler naju ni zmanjkalo.

Ponedeljek.
Tale ponedeljek se ni ravno izkazal za optimističnega. Kar pobiralo mi je energijo. Vse do tedaj, ko nisem ob štirih samo zaključila in obležala v postelji. Malo vročična, malo prezebla, popolnoma brez energije in z bolečimi mišicami. Pa me je zbudil telefon. Pri kosilu je nekje na polovici nastal čuden občutek v prsih in sem se malo ulegla. In potem sem spala. Sanjala, da sem dobila juhico. Ampak zbudila sem se sama. Žal.
Čudno je, da se zbuja pred menoj. Da je bil pokonci, ko sem jaz vstala in se spakirala, da bi šla na delo, domov. Tu je bilo še vse ok. In čez dan mi je potem začelo zmanjkovati energije. Vmes sva sicer uspeli registrirati avto, ampak potem sem govorila s stranko po telefonu in sem imela občutek, da me je zmanjkovalo, meglilo pred očmi in sem se ulegla za nekaj minut. Potem sem prišla nazaj in nadaljevala za urico in še malo, ampak nisem bila tista prava. Kje.

Torek.
Kdo bi si mislil, da čas tako hitro beži, da sem leto poprej iz Celja pripeljala avto. No, sedaj mi družbo dela že eno leto in prevoženih dobrih štirinajst tisoč kilometrov.
Praznovala nisva ravno skupaj, sam sem okupirala kavč in tam počivala cel dan. Bil je potreben dan počitka, vsaj telo je to zahtevalo. Televizija je vrtela filme v prazno, oddaje in ostale temu podobne stvari.
Warm Bodies. Obupala sem. Resno, zakaj bi kdo kaj takšnega gledal. Prostovoljno. Tudi ta film je tekel v prazno. In sem ga prekinila pred koncem. Nočem vedeti kako se konča. Sploh ga nisem hotela gledati. Po treh lekadolih in enemu aspirinu sem že morala biti dobro. Ali pa vsaj boljše. Do večera.
Da sem šla po celodnevnem počivanju lahko spat.

Skozi jesensko listje.

Sreda.
Boljše in bolj optimistično.
Toliko bolj optimistično, da sem že postavljala drese in jih pripravljala za nadaljevanje.
Tako, da sem bila zopet v polni energiji. Ali vsaj nekaj podobnega.
No, napolnila sem se še dodatno, ko sem kuža peljala na sprehod. Potem pa sem dobila klic. Iz Jelovice, za razgovor. Naslednji dan. Popolnoma presenečena.
In prvo sem klicala mojega. Kako ne bi delila veselih novic. Samo je telefon zvonil v prazno. Sem pa hitro dobila povratnic klic.
Vse sem si pripravila in serija pred spanjem.

Empire Of The Sun - Walking On A Dream