Zbogom magnolija

Prižgala sem vžigalico in gledala kako počasi ugaša.
Toliko o kresovanju.

Jingle Bells

Zajec zgodaj zjutraj

Današnji dan. Torej.
Skratka vstala sem deset čez šest in šla s psom na sprehod. Svet, prav neokrnjen in zbujen, jaz pa še tako prekleto zaspana. Srečala zajca, ki je tekel pred menoj skozi gozd. Pes je iz čudnega razloga rajši začel skakati na bližnje drevo, ko sem mu razlagala, da je zajec pred nama. Popoldne sem šla na še en sprehod. In kot da to ni dovolj sem se nekaj ur kasneje odpravila še na enega.
Torej izkupiček - 3 sprehodi.
Pomila sem kuhinjo. Naredila zajtrk. Pospravila. Naredila kosilo. Pomila vse. Naredila večerjo. Pomila ponovno.
Zlikala sem cunje, ki sem jih vzela iz sušilca. Pospravila sem po dnevni. Pometla sem hišo. Pospravila sem sobo. Vse zložila v omaro. Svoje.
Pogledala sem tri filme. Nekaj delov serije. Narisala sem nekaj skic za šolske projekte. Zalila rože na vrtu in jagode.
Dogajalo na polno in še vedno se mi zdi, da sem cel dan gledala v luft in od mene ni nič koristnega.
Če me pustijo samo doma.

Še bolj zgodaj zjutraj, pred bujenjem sem naletela na en prikupen prizor. Utaborila sem se kar na kavču in nekako se je pes prikradel gor in spal pri mojih nogah. Ko sem to videla sem se samo nasmehnila in zadremala, dokler me ni potem zbudil.

Revolutionary Road. Ta film imam na seznamih odkar je prišel ven pa nekako nikoli nisem bila preveč razpoložena zanj. Ker za drame si pač moraš vzeti čas in ni vsak dan za dramo. Kate in Leo skupaj - precej zanimivo.
Od vseh treh danes mi je ta še najbolj pri srcu. Čas se mi zdi zanimiv in zgodba o sanjah, hrepenenju in moči za uresničitev. Brezupna praznina življena in vse, da ji ubežimo. Ampak, ko se ne zavedamo, da smo ujeti v to rutino.
In zaključek same zgodbe.

Beastly. Lepotica in zver v sodobnem svetu. Točno ta zgodba in nič drugega. Mogoče me je malo dolgočasilo vse skupaj. Gledljivo. Prebaviš in pozabiš.

Little Children. Mogoče je ta film najbolj meglen, čeprav v resnici morda ni. Element pripovedovanja celotne zgodbe je vključen,ki neobičajno pritegne pozornost. In tisto o Madam Bovary, kako obenem del zgodbe potegne vzporednice s samo klasiko. Prizor oziroma prizori na koncu, zaključki samih zgodb - ti razpleti. Ni me pustil hladne, ampak se giblje bolj v tej smeri ta film.

Kar je bilo povedano o Madam Bovary:

Ko sem jo prebrala v šoli, se mi je zdela ga. Bovary trapa. Poroči se z napačnim moškim, ves čas ga nekaj lomi. Toda ko sem jo prebrala zdaj, mi je prirasla k srcu. Stisnjena je v kot, ampak ima izbiro. Lahko se preda bednemu življenju ali pa se mu upre. —Ona se odloči upreti. S prvim moškim skoči v posteljo. —Na koncu ji ne uspe, toda njen upor je vseeno izreden in junaški. Moji profesorji bi me linčali, če bi me zdajle slišali, ampak... na nek poseben način je gospa Bovary feministka. —Ta je pa bosa. Če varaš moža, si že kar feministka? —Ne, ne. Ne govorim o varanju, ampak o hrepenenju. Želi nekaj drugega, noče se vdati nesrečnemu življenju.
(iz filma Mali otroci) 

When I read it in grad school, Madam Bovary just seemed like a fool. She marries the wrong man; makes one foolish mistake after another; but when I read it this time, I just fell in love with her. She's trapped! She has a choice: she can either accept a life of misery or she can struggle against it. And she chooses to struggle. —Some struggle. Hop into bed with every guy who says hello. —She fails in the end, but there's something beautiful and even heroic in her rebellion. My professors would kill me for even thinking this, but in her own strange way, Emma Bovary is a feminist. —Oh, that's nice. So now cheating on your husband makes you a feminist? —No, no, it's not the cheating. It's the hunger. The hunger for an alternative, and the refusal to accept a life of unhappiness.
(movie: Little Children)

Nickelback - Lullaby

Druščina za hišo

Kakšen poleten dan. Še večer se je izkazal za takšnega, ker sem sedela za mizo pri odprtih balkonskih vratih. Da sem tipkala napisano na prenosnik. In v roki držala kozarec ter počasi srkala vsebino.
To je tako, ko nastane en patetičen večer, ker sem sama doma s psom in so šli vsi na lepše, jaz pa sem se vrnila domov, da sem poskrbela za kosmatinca.
Prizor kot iz razočaranih gospodinj. Ker sem včeraj slišala, da včasih delujem tako.

Nanosila sem si polno mizo stvari, da bi kaj pametnega ustvarila. Mislim, da sem kanček preveč optimistična in bom zaenkrat samo uživala v trenutku.

Skratka spet sem se ujela v popotovanje med Kranjem in Domžalami. In obstaja možnost, da bom s tem prihodnji teden nadaljevala.
S filmskimi večeri. Ali preprostim druženjem.

Namen je bil takšen, da bom pridna in pozirala, ker gospodična rabijo narisati par krokijev za faks in bom gledala dele serij, ki jih še nisem uspela. Saj je delovalo. Za 10 minut. Potem pa je vse skupaj padlo v vodo in se sprevrglo v filmski večer, ki se je sprevrgel v gledanje nove serije ob kateri sva po nekaj delih obe zaspali.
Saj sva bili pred tem produktivni in naredili spomladansko čiščenje.
Vozlanje - tako tako. Razvozlavanje mi gre pa precej bolje.

Prekrasen sončen dan. Z zajtrkom na terasi.
Druženje z druščino živali za hišo. Vključevalo je eno veliko psičko in dva zajca.
Bilo je zabavno in čisto prevroče za zadnje aprilske dni. Prepoletno vroče in obe se sprašujeva - kako bomo preživeli takšno poletje. Verjetno še huje.
In na koncu sem zaključila mojo izmeno in se odpravila domov, da sem razveselila psa, ki je potrpežljivo čakal.

The Vow. Saj ne vem ali je bilo zaradi filma ali kako, ampak cel čas sem imela robček pri obrazu.
Ta film je kul. In sem bila še preostanek večera čisto pod vplivom ter počasi prehajala v bolj normalno stanje. Saj ne vem komu se mora vse skupaj zdeti bolj nenavadno - njej, ko je pozabila vse trenutke ali njemu, ko ga lastna žena ne prepozna več in počasi puhti vse življene, ki ga je nekoč poznal. Izoblikujejo nas pa določeni momenti, ki se postavijo na poti, ker se spreminjamo skozi čas. In kako je nek učinek ključen za definiranje nas kot oseb.

Bonnie Tyler - I Need a Hero

Luškana piknik odeja

Današnji dan je ena sama uživancija. To je tisti dan na začetku počitnic, ko se ti nič ne da. Ko nimaš skrbi in ko je ves širši svet daleč proč. Ko je lepo vreme.

Torej. Na vrt sem si razgrnila piknik odejo, ki je tako grozno prikupna. Prinesla sem si steklenico vode. Knjigo. Sočna očala in obvezen slamnik. Razleknila sem se čez vse in uživala.
Človek bi rekel, da je to trajalo v nedogled, pa v resnici sploh ni. Po desetih minutah sem spremenila lokacijo in vse skupaj premaknila bolj v senčno lego. Po naslednjih desetih minutah sem sebe premaknila v senco. In potem me je v senci malo zeblo in sem se premaknila leže na sonce.
To je zadostvovalo za nekaj minut, dokler me ni začelo žgati in sem vse skupaj premaknila v notranje prostore.

Nisem za sonce. Sploh ne. In to vedno znova in znova ugotovim. Ker me potem popade blažja oblika sončarice pa čeprav po zgolj nekaj minutah. Kako bom preživela poletje, še ne vem.

Puss in Boots. Risanka o tem mačku me sploh ni zabavala. Vse skupaj je bilo tako kot bi Zorro zašel v pravljico o čudežnih fižolčkih. No, saj je bilo tako. Ker, ko gre Zorro v risani svet se spremeni v obutega mačka, glas pa še vedno ostane. Le da gospodično Zeta-Jones v risani verziji zamenja Salma Hayek.

Sedaj pa na pot.

Neno Belan - Sunčan dan

Po rojstnodnevni zabavi

Dolg dan. Presneto dolg dan.

Začne se nekako tako, da imaš prevoz do Ljubljane. Natančneje, skoraj do vrat faksa.
Vmes še brat zgine na nekaj dnevne priprave.

Torej nadaljuje se nekako tako, da poskušaš zbrati vso energijo in z nezavednimi potezami, čopič premikaš gor in dol po papirju. Skratka - današnje risanje je bilo že preveč počitniško obarvano, da bi kazali kakšen višek energije ali zanimanja. No, raven je bila spoščena pod siceršnji minimum.
Končen krog ali neskončen kvadrat. Kaj je večji izziv?

Moj dogovor za eno pijačo se je izgubil nekje med "kaj imam na sporedu ta teden" in "petkovimi dogovori". Šment.
Sicer pa se zgodi in moja reakcija je bila odsotnost.

Shame sem črtala s seznama. Ti filmi s festivalov.
The Dangerous Method je sicer po eni strani zanimiv, po drugi strani pa sem pozabila nanj v trenutku. Mogoče, ker sem ga gledala čez obdobje parih dni. Ampak igra Keire v vlogi pacientke je presenetljiva. Film nekako ni pustil nobenega posebnega vtisa na meni, verjetno bo to to.

Doma pa me je čakala priprava na očetovo rojstnodnevno zabavo. Manjši nakupi - na seznamu so bili plastični krožnički in takšne zadeve, ampak sva na koncu nabrale še nekaj ostalih stvari.
Kot napirmer - prikupno piknik odejo z rdečim karirastim vzorcem. Kako kul.
Skratka - ljudi se je nabiralo. Hrana se je jedla. Pijača se je pila in jaz sem delala družbo predvsem psu, ki je žalostno zrl v svet, ker ni smel vsakega veselo pozdravit in ga prepričati za kakšen košček hrane.
To je bila izbira med otroškim vrtcem in debatami zbranih ljudi.

Sicer sem pa vse skupaj zaključila tako, da sem pridno pospravila, predvsem pomila vse po zabavi.
Zato se mi zdi današnji dan tako dolg. Ker se je že toliko dogajalo.
In torta je veliko slajša takrat, ko ostane samo še kakšen kos in vsi gostje odidejo.

Novi Fosili - Saša

Torek dan

Tako dolgo že nisem bila v šopingu, da sem pozabila kako zabavno je vse skupaj. V takšni - najbolj zabavni družbi. Ko se tlačiš v najbolj nemogoče stvari in se s pomočjo poskušaš spraviti iz njih. Samo zaradi nekaj trenutkov smeha, ki odmeva naokog po kabini. Da se prodajalke čudijo, ko ti iz gore oblačil v resnici nič ni všeč.
Lovski klobuk. In vse vrste prtasto čipkastih oblek. Ter tipičnih oblekčastih oblek.
Oblečkast dan je bil, ker so najbolj kul in ker zadnje čase vidim predvsem temno mornarsko modro, pikice in obleke. Po možnosti v kombinaciji vsega.

Izkupiček kuljenega je bila zgolj ena navadna črna majica. Pa še to ne jaz.
Sem odlična motivacija za varčevanje. Ponavadi deluje obratna psihologija - reverse psychology. Ali pa postavlanje novih izzivov. Kot to - kako do črne srajice.
Torej od vsega, kar sem stalčila nase sta se mi v spomin vtisnili dve obleki. Ena presenetljivo ozka in druga piknikasta. Rožasti pa obe.

Presenečena sem nad hrbtnimi izrezi letošnjih kolekcij. In pri tisti ozki mi je le-ta prav všeč. Dobro, da je vse na internetu.

Od našega faksa do Cityparka je pol ure. Presenečena sem bila.
Vreme je noro spremenljivo in prva stvar, ki se mi je zjutraj prepevala je bila 'da se nađemo na pola puta'. Joj.
Saj danes ni bilo kaj dosti bolje. Pelji me na morje od Foxy teens. Nekako se sprašujem v katerem zakotnem delu možganov se ponoči brska, da v jutranjih urah takšne stvari pridejo na plano.
Zanimivo je, da so se mi bonboni zaluštali, ko sem se znašla nekje pred Intersparom. Tako tradicionalno je postalo, da se je ta želja čisto potiho in podzavestno prikradla v moje misli. Samo tam je bila. Naenkrat.
Gospodična z lovskim klobukom trdi, da je to eden od znakov, ki se pojavljajo zadnje čase, da postajam drugačna, čudna.
Mogoče se malo spreminjam. Ker počnem stvari za katere mi ni ravno v navadi.
Nekaj znakov, ki kažejo na to - imam nalakirane nohte, kar je dokaj nenavadno dejstvo. Delala sem promocije in imela toliko pozitivne energije, da je še mene presenetilo. Bila sem zgovorna, da je bilo čudno. Kupujem bonbone. Jem paradižnikovo juho in brez problema pristanem na morsko pico, čeprav se na koncu izkaže, da jo ni na bone. Verjetno je bilo še kaj.
Torej ja. Zdi se mi, da imam nekakšna obdobja, ko za odtenek spremenim moj svet. Kdo bi vedel kaj bo to prineslo.

Prehranjevati se je treba za res in ne samo z bonboni, kar nanese na to, da si pridno razdeliva bon. Resno dobiš čisto dovolj hrane za dva na en bon. Sploh, če taktično razdeliš vse skupaj.

Namen vsega je bil tudi kino. In ogled filma. Ker je bil ravno torek. Ker je kino dan.
Talisman. Človek ne bi uganil, da je to The Lucky One.
Simpatičen film. Všeč so mi bili sami posnetki. Tisti fokus, ki se je pojavljal v določenih scenah. Ampak tako tipično Sparksovi momenti, ki so značilni za njegove zgodbe in scene v filmih, ki se nekako pojavljajo v večih zgodbah. Sploh romantična scena v dežju/pod prho. Kako tipično.

Prav uživala sem v včerajšnjem dnevu.
In poskušanju prepevanja pesmi, ki bi jo poznali. Saj je šlo pri nekaterih z malo improvizacije. In potem sem zaspala, skoraj takoj. Dokler me ni zbudila jagoda, ki se je znašla pred mojim obrazom.

Po epizodi serije. Zajtrku in drugi epizodi druge serije, sledi to, da se moraš spraviti proti Ljubljani. Eni na faks, drugi pa domov.
In tako je na poti domov ena punca poslušala Drive By. Na repeat. Kar mi je precej ugajalo.

Smash - Second Hand White Baby Grand

Rogovila

Beseda, ki je nenadno skočila v moje misli in potem naslednji trenutek že skoraj izginila. Zadržala sem jo le toliko, da sem si jo zapisala. Ne vem, kje se je pojavila rogovila.

Moje včerajšnje napovedi ob branju knjige Marley & jaz so se izkazale za resnične.
Neverjetno ganljiva zgodba. Tako kot moment, ko se sedela na stopnicah in Ron stopnico oziroma dve višje in potem je naslonil svojo prikupno glavo na mojo ramo in tam obstal. Za nekaj dolgih trenutkov. Oh, kako najbolj prikupen kuža. Naš velik angleški labradorec. Sklepam.
Sploh pa zadnje čase prav uživa v vožnji z avtomobilom. Ali pa je vsaj izgubil strah pred vožnjo, saj z veseljem taca za nami, če mu rečeš, da se greš peljat.

Sedem nalog je končna številka. Narejenih je nekaj več kot pol. In še to bolj na pol. Upam, da vsaj počitnice dobro izkoristim in nadoknadim vse.
Optimist.

Bolj optimistično pa je dejstvo, da se je ta teden bolj začel. Kar se tiče mene in knjižnice. Dejansko sem prišla do tja. Dobila parkirišče. Za nameček pa sem se namestila na najbolj kul mesto in skicirala in črpala inspiracijo iz Degasovih del.
Danes so bila prav tista, ki so me impresionirala. Presenetljivo najbolj Rimska beračica.
Tako, zdaj sem za nekaj dni dobra. Potem pa bom videla kako se bo v prihodnje zapletlo.

Končala sem na tleh v avli pedagoške, ker sem se pridno izmuznila malo prej iz faksa kot ponavadi. Ni nobene krize. Ker sem čisto spontano sprejela ponudbo za druženje ob prehranjevanju. Čokoladno presenečenje iz tvojih 5 minut.
Plus nekdo je moral držati pokonci vreme. S pikčastim dežnikom in gumjastimi škornji, le da slednjih danes nisem imela jaz.

Duran Duran - Ordinary World

Ena sama inspiracija

Pridejo takšni momenti, ko se mi zazdi, da nič nimam za dodati. Da nič nimam za povedati. Za obraložiti.
Danes je en tak moment in en tak dan.
Nekako sem srečna, da imam že cel dan prazno glavo. Da moje misli zelo redko zanese kam in da precej hitro pidem nazaj v stanje trenutnega zavedanja.

Je samo ena deževna nedelja v aprilu. Takšna, ko me na sprehodu do gozda skoraj odpihne. Vključno s psom. Je takšna, ko se po dveh dnevih stanja v nakupovalnem središču odpravim v enega in ugotovim koliko časa se že nisem potikala po trgovinah. In nimam prav nobene želje, da bi si kaj kupila. Čeprav povsod vame kričijo plakati, ki odražajo znižanja po trgovinah. Očitno se samo še tako privablja kupce.
In zadnje dni vidim samo pikice povsod. Pikčastih vzorcev je všečno veliko. Tako, da se vsake toliko sliši moj vzklik navdušenja.

Marley & jaz počasi končujem. Sedaj sem samo še pred tistimi zadnjimi poglavji. Da se zavijem pod odejo in do konca preberem. Po verjetnosti precej v solzah.
Ampak ob tej knjigi sem si ves čas predstavljala našega navihanega labradorca, ki je proti glavnemu junaku najbolj mirno in prijazno bitje na svetu. Ves čas ga imam pred očmi. Dobesedno ali v mislih. Danes zjutraj sem ga samo slišala kako zadovoljno sanja tam na koncu hodnika, ko sem počasi požirala stran za stranjo.

Brskam po shranjenih straneh.

Etta James - At Last

Čudo tehnologije

Kaj naj rečem. Kako ironično je življenje. Danes sem bila jaz tisto nadležno bitje, ki te ustavi med nakupovanjem.
Kdo bi si mislil, da se stvari obrnejo tako.

Torej po dolgem dnevu je izkopiček tak, da se sama sebi še vedno čudim. Prav presenečena sem. Ne to ne bo pravi izraz - šokiran sem sama nad seboj. In da menim, da nog ne čutim več.
Sicer sem se pa zabavala. Ko sem tolikokrat izrekla stavek - dober dan, smartpen že poznate? - da obstaja možnost, da se mi je nekje na polovici začelo blesti. Ampak sem pridno poskušala razložiti prav vse, kar sem se v tistem trenutku spomnila. Zabeleževala sem potencialne kupce in vsaj dva sta izgledala še posebej zainteresirana za nakup. Kaj takšnega. In ko nisem bila več sama, je bilo vse še toliko bolj zanimivo, da sem potegnila še za nekaj časa. Tista prodajalna sladoleda tam zraven pa je delala lušte.

Zajček za moralno podporo je bil še vedno v zvezki. Danes namenjen meni.
Oblačila na lutki v prodajalni nasproti so se tako zažgala v spomin, da sem jih začela risati. In ko se slači sredi Titanika, je bila včerajšnja fora.

Mogoče sploh ni tako zelo grozno iti po "stari cesti", če bi bila gneča bi bilo huje.
V mislih si delam načrte, kaj moram postoriti. Verjetno, dokler ne bom pred zadnjim dnem, ne bom nič naredila.

Britney Spears - Oops!...I Did It Again

Pametno pisalo

Utrujena tako, da bom samo še vse štiri dala od sebe in zaspala.
Današnji dan se je prav zanimivo razpletel.

Začeti tako sobotno v petek s pospravlanjem kuhinje. In potem iti po naročeno v Domžale. Konča pa se tako, da moram biti jutri zjutraj v Ljubljani, da bom pridna. In promovirala Smartpen. Zelo zabavno-zanimivo čudo tehnologije.
Kaj takšnega. Kakšen razplet.
To, da sem šla na kosilo, ko sem rekla, da po vsej verjetnosti sploh ne bom hodila v Ljubljano danes. In to, da sem potem ostala tam še nekaj dobrih ur in bila moralna podpira/priložnosti varnostnik/priložnostni promotor in ena zelo prijazna oseba.
Važno, da sem na koncu dneva dobila sladoled.

Sedaj imam prazno glavo in težke noge.

Nickelback - When We Stand Together

Samostojni projekt

Utrujena tako, da sem zaspala preden grem spat.
Torej svet je tak in stoji tako, da sem nekako prišla domov, pojedla, obupala in šla spat.

Danes je moj odnos do knjižnice potekal nekako tako, da sem se peljala do tja. En krog za parkirišče. Ker nič ni bilo na vidiku sem vse skupaj poslala nekam in šla domov. Mogoče kdaj pride boljši dan v najinem odnosu s knjižnico, ker zadnje čase vlada precejšnja kriza. Mogoče je samo prehodno obdobje.

Zjutraj sem bila fascinirana nad različno obarvanima šarenicama nekega starejšega gospoda. Najprej se mi je zazdelo, da je samo zaradi sonca, ampak potem sem vedno bolj ugotavljala, da je eno oko izrazito modre barve, ko je drugo bolj sivkasto ali zelenkasto. Kaj takšnega, za zjutraj.

Vreme. To je pa res en čuden pojav. Imela sem dežnik s seboj pa ga nisem odprala niti enkrat, čeprav je trikrat lilo kot iz škafa. Enkrat še celo z mešanico neke mini toče, ki je bila čisto čisto mini.
Potem je sijalo sonce. In popoldne je tako pihalo, da se mi je zazdelo, da nikoli ne bom prišla nazaj do železniške postaje. Skratka, kaj se dogaja z vremenom - ne vem.

Sosedina puščica je lahko ledena gora ali pošast. Tako se glasi moje današnje delo. Pravzaprav niti ne vem kaj sem počela. Niti tega ne natančno, kaj pravzaprav moram narediti. Smo na neke vrste samostojnem projektu in čudnim spogledovanjem med seboj, ko ne vemo kaj narediti in nam ob dodatnih razlagah prav nič ni jasno. Bo že.
Po drugi strani pa skicirka - never ending project - postaja vedno bolj in bolj zabavna stvar. Po vseh merilih naj bi bila to že od vsega začetka, ker je sama sebi tak namen, ampak ko jo imaš za izdelovati kot za nalogo postane bolj v nadlego kot v veselje. Samo včeraj je bil ta dan, ko sem packala vse naokoli in rezultati niso za nikamor, ampak so zelo zanimivi. Skicirkasti pravzaprav.
Ker še vedno iščem in odkrivam "svoj stil" in sem se izgubila nekje med črtami in teksturami in akvareli.

Obožujem pike in pikice. Včasih čisto nezavedno.

Nat King Cole - Unforgettable

Konsistentno

Zakaj je tako pomembno imeti sanje?
Kaj pa če živiš dan za dnem, vsakega posebej? Brez načrtov. Brez velikih planov.
Zadnje čase se mi dnevi v bližnji prihodnosti zdijo tako daleč stran in skoraj nedosegljivi. Ne vem zakaj, ampak ta maj je tako daleč. Nenavadno daleč.
Čeprav sem šla po zapestnico za teden mladih.

In ko sem že ravno pri tem. Čemu je bil namen stavke? Ker že tako nimam najboljšega odnosa z našo knjižnico, kar je moč razbrati, ampak danes sem bila čisto poklapana, ko sem prišla do tja in je pisalo, da lahko knjigo samo vrnem in si ne smem prav nič izposoditi.
Danes sem preklela tale javni sektor. Čemu je tega treba.

Po Ljubljani so se v konvojih premikale patrulje policijskih avtomobilov.
In dolgo že nisem slišala besede "Trenča".

Ker pri nam se ni nič poznalo, nikjer. Delali smo normalno. Še bolj produktivno kot ponavadi.
Z enim velikim zagovorom in razgovorom o preoblikovanju logotipov. Je zanimiva in uporabna naloga. Samo lotit se jo je potrebno.

Produktivno ustvarjam. Pacam. Lepim. Režem. Trgam. Malam. In nenazadnje skiciram. Ker danes je tak dan, ko sem super nenormalno produktivna in grem verjetno vsem v hiši na žvice, ker vsakih pet minut sušim risbe.
Poleg tega je danes dan, ko imam nalakirane nohte. Kar je bolj izjema kot pravilo.
Ne vem. Mogoče je nekaj v današnjemu dnevu. Morda bilo.
Mogoče je začetek konca.

Moje misli so prav tam, kjer ne bi smele biti. Moje psihično stanje visi na meji. Okužena sem z idejo. Popolnoma razumem Inception.

Ellie Goulding - Starry Eyed

Južno od meje, zahodno od sonca

Danes me je knjiga požrla tako močno, da sem bila nekaj časa malo omotična, ko sem končala z zadnjim stavkom in jo počasi zaprla. Nekako me je posrkala in ponesla v popolnoma drug svet.
Živim samo še od golaža in napisanih besed. Vse ostalo pravzaprav nima smisla.
Še golaža je zmanjkalo.

Južno od meje, zahodno od sonca. Ta knjiga se mi je tako brala. Z vsakim stavkom me je bolj in bolj vleklo, da bi vedela, kaj se bo zgodilo. Verjetno že dolgo nisem knjige tako hitro prebrala. Prav všeč so mi pisarije Murakamija, čeprav se mi je na trenutke zazdelo, da še vedno berem Norveški gozd. Ampak zanimiva pripoved. Odnosi. Razmišljanje in vse. Kako ključni so nekateri preprosti odnosi. Kako se življenje obrne. V nekem ključnem trenutku. Tam nekje. Nepričakovno.
Trajnost in miljivost ljubezenske vezi.
Zanimiv konec ima. Ko pričakuješ nekakšen razplet. Zagotovitev. Ampak je samo nakazano vse, kar po drugi strani popolnoma zadošča. Sploh, če nadaljnjih pet minut strmiš v prazno in se počasi vračaš v "realnost".
Mislim, da bom šla še po kakšno njegovo knjigo. Ampak do takrat bom brala Marley in jaz.

Dizajner pa tak ja. Nič se mi ne da. Prav nič. Vse kar počem je to, da dopolnjujem seznam. Sestavljam načrte, ampak ko enkrat pridem do začetka izvedbe se mi naredi blokada in brezciljno klikam naokoli.
Do ničesar mi ni in samo še poslušam kako sem nesposobna. Hvala, se zavedam tega. Popolnoma. In niti volje nimam, da bi kaj ukrenila. Samo čakam, da bo posijalo sonce in bodo šle stvari na bolje.
Črtam zadnje. Sonce je sijalo, ampak stvari še vedno niso šle na bolje. Rabim nov zagon. Novo veselje, ker trenutna pot me pelje v skorajšnjo pogubo.
Še moje motivacijske misli počasi padajo iz stene. Ja, super sem speljala ta projekt. Preprosto fantastično sem vse skupaj pritrdila. In ne da se mi niti popravljati. Čakam, da vse popada dol. Da postane prazna in opiše moje prazno počutje.

Prekleto. Kaj pa, če ni nikogar, ki bi mi uničil šminko.
To bo to.

Stavka pa taka, ko si na samostojnem visokošolskem zavodu, ki spada pod Primorsko univerzo. In moraš za spremembo jutrijšno sredo iti na faks ob zgodnjih jutranjih urah. Ker je obvezno in ker bi morala imeti dejansko nekaj narejeno. Ja...
Niso takšni časi.

Jan Lundgren Trio - Star Crossed Lovers

Ni panike

Ugotovitev dneva - Robin je taščica. Zanimivo dejstvo, čerpav se mi nekako dozdeva, da sem nekje nekoč to že slišala. Samo danes me je popolnoma presenetilo. Ob branju knjige. Ko povežeš dve stvari skupaj in prideš do zanimivih ugotovitev. Kdo bi si mislil.
Berem pa zopet tistega japonskega avtorja. Haruki Murakami. Všeč so mi njegove pripovedi. Južno od meje, zahodno od sonca.

My Week with Marilyn. Marilyn Monroe in njeno življenje. Veš, da je bila zvezda. Poznaš tisti moment z belo obleko. Njen stil. In pesem "Diamonds are girls best friends", tu nekje se konča. Eno plat gledam skozi serijo Smash, kjer naj bi delali mjuzikal o njenem življenju, ampak drugače je predstavljena skozi ta film. Prav zanimivo. Nenavadno. Kako je bila ustvarjena in podprta s samo idejo slave, ker v resnici je izgledala kot eno zgubljeno bitje, ki ima kakšen moment ali dva. Ki jo kamera obožuje. Ampak drugače pa živi od tablet. Po takšni pripovedi o njej, me sploh ne preseneča, da je končala tako kot je.
To kovanje v zvezde je včasih nesmiselno.
Film se mi je zdel dober, ne pa tak, ki bi ga z največjim veseljem še enkrat pogledala.

Soul Surfer. Ne najboljša ideja, če ga gledaš ravno po kosilu. Ker mislim, da je nekje prišlo do momenta, ko se mi je želodec obrnil. Temelji na resnični zgodbi, neverjetno kakšna volja dekleta. Kašna trezna reakcija. In močna želja po svobodi, ujeta med valove in drsenje z desko čez njih. Vsakič, ko je kazalo posnetke pod iz vode navzgor, sem se zdrznila. Ker sem vedela, da bo enkrat ta posnetek ključen. In na koncu sem tudi obsedela v šoku. Skrita nekje za povštrom. Ko imaš sanje in ko imaš vero v nekaj.
Meni se zdi, da nimam ne enega in ne drugega. Izgubila sem se nekje na poti.
Sicer pa vse kar je posneto po resničnih dogodkih, ima največjo učinkovitost in preprosto nekaj premakne v nas.

Pikčasto življenje. Obuta v pike in s pikčastim dežnikom v rokah.
Ker imam pred seboj podobo, kaj mi želi za 20najst.
In gumjasti škornji me razkrinkajo, tudi v najbolj zaspanih ponedeljkovih jutrih.

A Fine Frenzy - Almost Lover

Polepljena stena

Zbrala sem vse navdihujoče citate, jih natisnila in napopala na steno.

In prav zadovoljna sem s svojim malim projektom.

Verjetno me je nekje med včerajšnjim oblikovanjem in pošiljanjem teh citatov med nami - vse skupaj tako inspiraralo, da je danes padla ideja, da malo porabim tisti mali fotopapir iz Lidla. In sedaj vse skupaj izgleda kot bi si razglednice nalimala.

Za lepše dni. Za nasmeh. Da bom imela ves čas v mislih kako gledati na svetlo stran.
Trenutno najljubša sta:

"Making wishes on stars, she's a dreamer and se knows it." 

"Don't worry girl, you will find the one who will ruin your lipstick, and not your mascara."

Ne razumem, kako mi še ni uspelo pogledati Inception. Film je izvrsten. Dober vsekakor. Blazno mi je všeč tematika sanj. In igralska zasedba.

Sicer sem bila bolj navdušena nad samim dogajanjem in pogovori, kot tistim delom, ko so se na veliko streljali. Zdi se popolnoma nepotrebno.

Goodwill & Hook N Sling - Take You Higher

Od ideje do izvedbe

Na hitro sem izoblikovala en fin dizajn za nekakšen plakat s inspiracijskimi mislimi. Why complicate life?
Prav ponosna sem nase. Smeje se mi.
Čeprav mislim, da potrebuje nekaj popravkov.
Fino in enostavno.

Včeraj sem gledala takšen film, da sem si lahko rekla samo - kaj za vraga!? Ampak ja, važno da sem umirala od smeha. Noro. Bolano - je precej ustrezen izraz, ki povzame celotno dogajanje in zgodbo. New Kids Turbo.

Dan je dobesedno stekel mimo mene, ko sem se vozila gor in dol. Sem neprostovoljna taksi in hitra kurirska služba. Do mesta in nazaj. Nazaj sem zasledovala starše, ki sta vozila pred mano in to tako kot v filmih. Da je bil še en avto vmes in dejansko me nista opazila. Ker sta bila popolnoma presenečena, ko sem se parkirala poleg njiju.
Do mesta in nazaj. Še enkrat.
In potem do pol poti do mesta in nazaj domov. Ker se vedno nekaj pozabi doma.

Iščem inspiracijo. Zbiram ideje. Delam načrte in podobno. Tako je mineval moj dan.

Katalena - (Rad Imel bi) Jabuko

Ti petki trinajstega

Nekje sem danes zasledila, da so te letošnji petki trinajstega pravzaprav trije in da je med njimi 13 tednov razlike. Sicer res nisem preverjala, ampak je blazno zanimivo dejstvo, če je resnično.

Presneto hitro sem prišla k sebi po nekaj uricah spanca. To je tisti učinek, ko ti manj spanca pravzaprav dobro dene in si poln energije nekaj časa. Potem pa pade vse dol in si noro zaspan.
Vtis včerajšnjega dneva je ostal obešen viseč rožast venček na obešalniku na poti iz hiše. Prav poživel je dan.

Prebrala sem Zajčje leto. Pravzaprav je nadvse nenavadna komična pripoved. Kako se z enim dejanjem človeku postavi življenje na glavo. Res komično.
Knjige počasi požiram s seznama in ga hkrati dopolnjujem. Saj gre. Vztrajno in počasi. Občutek dobivam kot da me vsi malo postrani gledajo, ko vedno privlečem kakšno knjigo na plano in poskušam brati. Med faksom, kakopak.

Čeprav smo zajadrali v politične vode med ali pred predavanji, nismo mogli doreči ali to pomeni, da smo v sredo nekako prosti, ali ne. Pravzaprav poskušamo definirati javni sektor na samostojnem visokošolskem zavodu. Ja.

Imam nov film. Pravzaprav štiri - tako, da bomo spet beležili spomine. In težave s parkiranjem. Definitino je trinajsti in petek v tem mesecu.

Rascal Flatts - What Hurts The Most

Aloha party

Krajši zapiski na telefonu.
Sneg se voha. Preverjam temeperature, ker sem prehitro zunaj. Prepeva se mi Rdeča šminka.
O fak. Kakšen lep čudovit fantastično neverjeten utrinek. Kar trajal je in trajal in potoval čez pol neba, jaz pa sem počasi dojemala kaj se dogaja in si v glavi zamislila željo. Polno upanja. Še vedno čakam. Od dnje do mene je pot resnično daljša kot v obratni smeri. Enosmerna ulica.
Biba. Sok pomaranče, cedevita in malo vodke z oksuom. Sami vitamini. ACE+ pa še kakšen. Prav zanimiva kombinacija je in eksperimentiranje tistega, kar je še ostalo doma.
Če se vozimo malo naokoli to noben ne ve, ampak to je vse z nameno, da takoj dobimo parkirišče.

In popotovanje se začenja. Ter zbiranje vseh članov.

Ne vem kako uspe - ampak ko gremo v KMŠ je stuacija takšna, da pridemo čisto prezgodaj in je še vse precej ali čisto prazno. Druga skrajnost pa je, da pridemo in je takšna gneča in vrsta, da nekako ne pridemo notri. Takšne skrajnosti.
Ampak nikoli ne vem kdaj se pravzaprav napolni. Ker je prazen, prazen, prazen in ko se naslednjič ozreš naokoli se nabere že kar nekaj ljudi.

Do zgodnjih jutranjih ur. Poplesujemo. In ja zadnjo uro sem varčevala z preostalo energijo in gibanje omejila na minimalno premikanje sem ter tja. Preprosto ni šlo več.
In glasba mi je odzvanjala ter verjetno so vsi organi poskakovali v ritmu. Če zdaj nekaj časa ne slišim nič takšnega bom srečna. Ampak mislim, da je to skrajno nemogoče, ker se ponavadi ta stena pred menoj trese v teh ritmih celo popoldne, ko moj preljubi brat na drugi strani z največjim veseljem posluša vse to. Sploh spodnji komad.

Tisti moment, ko se ustaviš na plesišču in se ozreš naokoli po ljudeh, ki še vedno polni energije poplesujejo ob preglasni glasbi - potem se za trenutek vprašaš, kako za vraga si se znašel tukaj. Saj nato odmisliš vse in se zopet začneš gibati po ritmu z ostalo množico.

Žival med veverico in mačkom z nedefinirano dolgim repom na nasprotni strani ceste. Hecna stvar. In potem se je še miška plazila iz ene na drugo stran ceste in za las ušla našemu avtomobilu, ki se je hitro približeval. Očitno niti živali ponoči ne spijo.

Ko vse v en glas ugotovimo, da je ta današnji/včerajšnji četrtek en prekleto dolg dan. V dobrem smislu. Na polno se je dogajalo.

DJ Antoine ft. The Beat Shakers - Ma Chérie

Razvit film

Dogajalo je do konca na faksu. Če nas je kdo videl, upam da je mirno prezrl naše obnašanje in nadaljeval svojo pot.
Skratka, ko ti dajo nalogo z naslovom abstraktni ekspersionizem - to na dan privede vso našo "noro" kreativnost in še bolj kreativne poskuse ustvarjanja. Skratka verjetno smo uporabili pol reči pri roki, o drugi polovici pa smo na glas razpravljali. Kot posledica se je vila pot sledi naokoli po faksu. Sušili smo debele nanose barv. In močno tuhtali, kaj še pušča zanimive sledi za seboj.
Pa ta abstraktna umetnost - človek jih tu za trenutek razume. Ker si nekako prisiljen uporabiti nove metode in raziskati možnosti ter si pustiti popolnoma prosto pot. In samo nebo je meja.

Dobila sem razvite fotografije. Kako kul. Tiste na film, katerega smo pridno polnili od decembra. Kdaj pa kdaj kakšen posnetek. In ja - ta proces je noro kul, ko si ogleduješ fotografije in ugotavljaš kdaj je že bilo to posneto. In kakšna fotografija je pravzaprav nastala. Nekatere so prav luštne in dajo občutek nostalgije. Pa čeprav posnete komaj nekaj časa nazaj.
Opomba sama sebi - pojdi še kakšen film iskat.

Navdušena nad svetom. Trenutno.

Carrie Underwood - Good Girl

Metuljev učinek in potres

Metuljev učinek kar nekaj časa rabi.
Ker danes je bilo rečeno, da je Indonezijo streslo. Dvakrat. Ups.
In nazadnje sem trdila, da bomo verjetno povzročili potres na drugem koncu sveta v kratkem - ker so razbijali štore tako močno, da se je zemlja vse naokoli kar tresla. Lahko je zgolj naključje - ampak zdi se mi, da mogoče nekaj je na tem. Ups.
Mogoče me samo dejstvo bolj zabava kot bi bilo sprejemljivo.

Ne zapusti me nikdar. Knjiga tokrat, film je bil že pred časom viden.
Moram reči, da se mi zdi, da obožujem, da berem knjige po ogledu filma. Ker se mi zdi, da mi film da celotno predstavo - tako na hitro, na grobo zajame bistvo. Ampak potem se v miru usedem in prebiram. Z vsako stranjo se odpre nov svet in zgodba postane globja in bolj razširjena. Stvari preprosto dojameš drugače.
Film v povezavi s knjigo - super kombinacija. Obratno pomeni le nepotrebno obremenjevanje in pretirano analizo.
Saj sem poznala samo zgodbo in vse, ampak mislim, da me je knjiga bolj pretresla kot film. Morda tam preprosto nisem dojela, morda sem sploh nisem razmišljala, ampak zdi se mi, da sem šele zdaj zares dojela bistvo. Prej je bilo zgolj površno. In všeč mi je dolga razlaga čez zadnja poglavja gospodične Emily. In kakšne izraze uporabljajo.
Fina knjiga. Dobra zgodba. Zanimiv potek pripovedovanja. Tako nevsiljivo kot tok misli.

Zjutraj sem imela ravno toliko časa, da sem si za zajtrk postregla s skodelico jagod. Potem sem morala pohiteti dnevu naproti. Prav ironično je kako vedno hitim in potem vedno čakam. Oh, ko bi bilo vse bolj enakomerno porazdeljeno.

The Doors - Riders On the Storm

Skrit ključ

Navaden dan. Tih in zaspan.
Verjetno mineva čisto mimo mene, kot minevajo ti dnevi na faksu. Ponavadi se toliko zgodi, ko te ni nekaj časa na spregled na obveznostih, ki so zahtevane ob tebe kot zglednega študenta - prvo, da se prikažeš na predavanjih, ampak tokrat se očitno ni nič.

Opazila sem samo, da sem toliko padla notri v angleščino, da se je še tok misli pretakal kar v tem jeziku in ko je vmes naletel na slovenski izraz se je ta zdel blazno bizaren in iztopajoč. In takrat sem se zavedala kako sem preklopila nekje vmes.

Ko se je na avtobusu vrtela "Destination Unknown". Fino ne. Pa pojdimo v neznano. Očitno v Ljubljano.

Tako sem fina, da dobim dostavo avtomobila na železniško in mi mati skrijejo ključ tako, da ga še sama komaj najdem, čeprav mi je razložila kje se nahaja.

Calabria - Destination Unknown

Zadekane jagode

Ta vreme ni za nikamor. Na soncu je prijetno toplo, ampak v senci pa je tak mraz, da je temperaturna razlika preveč očitna.

Barvala sem češnje. Ustvarjalni kotiček in Irena. Ki je tako zelo odločno gledala film. Uporabno držalo z učinkom za hitrejše sušenje.

S sosedovim psom sem se skregala, ker mi je šel v jagode. V moje jagode! In imela sva malo bitko, da sem ga spravila dol z vrta, kar je vključevalo nekaj njegovega cviljenja. To pa je privabilo vse firbce naokoli. Prekleta mala stvar.
Sedaj sem pa jagode skrila pred jutrišnjo pozebo.
Oh, ko pa imam občutek, da s teh jagod nič ne bo. Preveč se poglabljam, preveč energije jim posvečam.
Nakoncu bo propadlo kot vse nad čimer sem pokazala navdušenje in interes.

Če imajo doma prav in simptomi res predvidevajo tisto kar naj bi imela, potem ima vesolje velik smisel za homor in je blazno ironično. Smeje se mi v glavo. Pa to vesolje...

Dobila sem tisti izgubljeni knjigi nazaj. Še je nekaj upanja v ta svet.
Moja prva dva dela zbirke Harry Potter sta se ravnokar pojavila doma. Noro. Pa sem mislila, da sta se za vedno izgubila kot vsi pozabljeni predmeti v KŽDT.

Trenutno stanje duha - meša se mi. Nisem več pri pravi.

Vlado Pilja - Še zeleno

Indijanski večer

Ker je bila ravno velikonočna nedelja in odlična priložnost za tematski večer in vožnjo s kanujem.
Zadnje od naštetega smo spustili.

Velikonočen zajtrk. Čisto preprost, ampak je zbral vse lačne za mizo.

Moja današnja playlista je obsegala pesmi, ki so bile že dolgo pozabljene in so se od neznano kje pretihotapile v glavo. Zjutraj se mi je prevela Limbo dance, čeprav sem cel dan mislila, da je bila Gremo na Jamajko. Potem pa se je od nekje prikradla Zvezde padajo z neba, ko smo ravno zvezdice omenjali. Sedaj vidim kako deluje šolski jukebox.

Pleme Irkll. Modra strela. Rjavi bizon. Glasna piščal. Sramežljivo ognjena. Želvja jeansovka.
Če se prav spomnim.

Skratka, ne dobiš vsak dan klica, da se čez dve narišeš v mestu pol ure stran in se vsaj približno napraviš v Indijanca, ker se bomo šli spuščati s kanuji po potoku. Ja...
Bilo pa je zabavno. Definitivno. Ker si na velikonočno nedeljo lahko preprosto Indijanec. Z gumjastim čolnom. Lučko, ki izgleda kot mali ogenj in v sobi, ki se lahko transformira v karkoli že rabiš. In petemi osebki od katerega bi samo dva šteli kot otroka.
Verjetno smo zaslužni za sončen ponedeljek. Definitivno smo.

In zgodba za lahko noč o medvedu s košaro sadja. Ja, najbolje da začnem pisati zgodbe za otroke.
Kar sem "brala" iz prazne strani v knjigi Vinetou II.

Zadremala sem med gledanjem film Pleše z volkovi na roki, ki je bila najbližje. Ker smo bili tako pristni, da smo film gledali kar na tleh in je bilo na trenutke dokaj neudobno.

Po takem večeru te s tira preprosto vrže donenje ure na nihalo. Za trenutek sem imela močno dilemo sama s sabo, kako naj se namestim. Ker me je bilo strah kazati hrbet tisti ure, ampak obenem pa nisem hotela biti obrnjena proti njej.
Na srečo sem zaspala.

Presenetljivo zgovorna sem bila. Če bi danes kar govorila in govorila. Pa niti ne vem o čem, pravzaprav.

John Barry - The John Dunbar Theme

Pa velik pirhov

Danes sem bila pingvin. Ujeta v rumeno palerino sem se počutila kot pingvin, ki pleše step s čofotanjem v gumjastih škornjih. Ja, danes sem bila pingvin. In se sama sebi smejala. Trenutek ali dva.

Pirhi so pobarvani. Čebulni olupki so še vedno najbolj učinkovita stvar. Ker pač iz kopriv, zelenega čaja in zélene preprosto ne dobiš zelene. Za naglaševanje ne odgovarjam, ker pač SSKJ pravi tako, meni nikoli niso šle te črtice in okoli obrnjene strešice nad samoglasniki. Še vedno jih ne znam prebrat.
Torej, da se vrnem k prvotni temi - skratka po postopku bolj kot ne instant kuhanja jajc, sva se odločili, da je pol urno kuhanje zelenih zadev plus vsaj pol urno namakanje predolga doba in če jih vržeš za nekaj dolgih minut v čebulnat zvarek, vsaj dobijo barvo.

Tako, da sedaj imamo take spiderman pirhe. Ker sva jih ovili v mrežaste nogavice in vrgli v zvarek. In ven so prišli prav luškani efekti.

Prekleto ustvarjalna sem. Vsaj tak občutek sem dajala. Neverjetno, kako nervozno in sproščujoče je risanje/slikanje. Oboje hkrati, čeprav v resnici ne vem kako je mogoče. Po eni strani me blazno živcira in dela lačno tako, da grem vsakih deset minut pregledati, če je hladilnik še cel, se obrnem in grem nazaj. Po drugi strani pa v tistem trenutku izklopim cel svet, dokler se ne vrnem zopet nazaj.

Vmes sem danes pogledala Muppetke. Blazno nadležno - zabavni so bili samo deli, ko se zavedaš, da so v tem filmu Barney, Sheldon in Marshall in da je Začarana Giselle pobegnila preko Prestopnega leta na Irskem v ta film. Ne, nikoli nisem razumela Muppetkov.
Poleg tega sem si pa pogledala še I Don't Know How She Does It. Nič posebnega. Pozabila, da sem ga gledala že nekaj trenutkov po tistem.

Sabrina Starke - A Woman's Gonna Try

Vrsta jagod

Pravijo, da bo suša, če na veliki petek dežuje. Šmentana reč, pa še kako res bo.
Danes pa res nisem pričakovala, da je post - pa s takšnim veseljem sem si zjutraj naredila zajtrk, ko se je včeraj hladilnik napolnil. Ah. Te krščanske zadeve.

Imam celo kolono, ali pa vrsto - odvisno s katere strani gledaš - jagod na vrtu. Tako. In upajmo, da bodo prav pridno uspevale. Čeprav se trenutno že nahajajo na kuhinjskem pultu, ampak ne tiste z domačega vrta.

Če se že skoraj cel teden nisem prikazala na faksu, sem si rekla, da danes pa ne grem. Moje zdravje je sicer za dve malenkosti izboljšano. Še vedno pokašljujem in smrkam in sem brez glasu, ampak se nekako da živeti. Čeprav zadnjih nekaj trenutkov imam boj z zamašenim nosom. Lumpasta stvar.
Šla sem se taksi in se vozila gor in dol po Kranju. Do stadiona in nazaj. Do Kranja in nazaj. Do Primskovega, ker še ni Planina. Do knjižnice. In to še z dvema različnima avtomobiloma. Kako se z največjim veseljem usedem v svojega.
Delam se knjižnega molja in se pridno zalagam s knjigami. Ker trenutno imam obdobje, ko mi sploh ni do filmov. Verjetno, ker čakam, da bi videla The Vow.

Ponoči me je tako zeblo, da sem se ovila v deko, si nataknila nogavice in se do nosu pokrila z odejo. Nekje v mislih sem si rekla, da bom še konec vzela v naslednjih trenutkih. Ampak sem preživela in prespala preostanek noči.

Vsaj produktivno se delam. Malo rišem s svinčinkom, malo se igram s grafično tablico. Počutim se pa, kot da nimam nič narejeno. Ker imam nekaj projektov za dokončat - tako za šolo kot za druge.

James Morrison - I Won't Let You Go

Nekaj za dvajset

Če ne drugega znam biti najboljša moralna podpora. Znam verjeti v ljudi, v njihove sanje in načrte. Če že ne verjamem vase.
Vsem privoščim najboljše. Znam držati pesti in deliti vzpodbudne besede.
Oh, ko bi znala vse to zase narediti.

Kako brezskrbni so se zdeli tisti časi še nedavno nazaj, a po svoje tako daleč. Sedaj pa samo še tuhtaš kako bo šlo naprej.

Danes sem že boljše. Dobila sem novo zalogo jagod, ki bodo kmalu rasle na vrtu. A vendar nisem bila še zmožna prenašati Ljubljane. Vključno z vsem prevažanjem, čakanjem in hojo - sem ter tja. Verjetno se bom jutri spravila k sebi.
Do takrat pa bom potonila v brezmejni svet, kjer je vse mogoče.

The Clash - London Calling

Triletni kuža

Naš kuža danes praznuje rojstni dan. Tri leta je star.
Tako, da kar naprej ponuja tačko, da mu čestitamo. Ga crkljamo in razvajamo. Sicer kot, da ga že ne dovolj dnevno, ampak danes si to še posebno zasluži.
Verjetno je najboljši kuža na svetu. Najbolj prikupen in najbolj prijazen. Ker tako potrpežljivega psa je že redko kje najti.
Ron - danes gre vsa slava tebi. Ker to je komaj dober začetek naše poti in naših dogodivščin.

In dobil je obisk za rojstni dan. Tudi pasji - ko daš dva labradorca skupaj je to čista zabava.
Prikupno bitje.

25.03.12

Moje počutje. Še vedno precej bogo.
Danes sem poleg vsega še na slabem glasu. Pokašljujem in se držim zavetja odeje.
Pijem kamilični čaj. Ker je tako finega okusa in lepo diši. In ker me pomirja.

Avenged Sevenfold - So Far Away

Dve deki in odeja

Sama sebi sem napoti. To je problem.

31.03.12

Obležala sem vsa povožena, brez energije, premražena. Nisem dobro.
Danes se počutim, kot da se je ves svet sesedel in padel name.
Cel dan sem se grela v puloverju, pod dvema dekama in odejo pa še nisem prišla k sebi.
Kot bi potrebovala toplino, ampak je nikakor ni za dobiti.

Sedaj sem se za trenutek ali dva spravila k sebi, ko je po televiziji nogomet in se je sedežna garnitura povsem zasedla. Morala bi biti v Ljubljani, na neki plesni predstavi z nekaterimi bivšimi sošolkami, ki imajo po dolgem času čas - jaz pa nimam nobene energije za prevažanje sem ter tja. Kaj šele nasmeh.

Kaj mi je - ne vem. Verjetno potrebujem zgolj čas. Da pridem k sebi.
Če ne drugega prilagam nekaj fotografij iz nekaj dni nazaj. Da bo jutri boljši dan.

Taylor Swift ft. The Civil Wars - Safe & Sound

Prevrnjeno in polito

Polila in prevernila sem verjetno vse kar mi je prišlo pod roke.
Začelo se je zjutraj, ko sem se polila v kopalnici. Ko sem prevrnila vse lončke s svinčniki. Vse tri naenkrat in potem še steklenico z vodo, ki je bila na mizi. In ko sem prišla domov sem postavila računalnik na rob, prijela Pepsi v roke in mi je zletela z rok, da se je polilo vse naokoli, vendar ni seglo do računalnika. Vsaj nekaj sreče v vsem nesrečnem razlitju.

Na sprehod sem šla dvakrat. Enkrat sama s psom. Drugič v družbi prijateljice in treh psov. Od tega sem imela pod nadzorom dva. Pestro.
Dva labradorca na enem povodcu, saj pravim - pestro.
Obhodili sva gozd gor in dol. No pravzaprav sva toliko časa hodili dokler se nisva seznanili z vsem kar se je zgodilo od pusta naprej. In očitno se je precej dogajalo.
Včasih se tega dogajanja zavedaš šele, ko govoriš z nekom, s katerim se nekaj časa nisi slišal.

In klepetala sem tudi v tujem jeziku. Z Ashley na kavi. Ko se tudi nisva videli verjetno že celo večnost. In ko se že dolgo nisem pogovarjala tako, da se je ves svet okoli zdel popolnoma zbedel, saj enkrat, ko padeš v angleške pogovore sploh ne registriraš nič drugega. Saj se iščejo besede, ampak nekako se zdi to prav zabavno početje. Ko se trudiš naglaševati stvar, ki so v slovenščini iste, samo drugače naglašene.

Kaj ti pomaga, če se ti mudi, ko se nabere takšna vrsta, da nekako zamudiš na vlak medtem, ko plačuješ vozovnico. In potem se čakala in se zdela sama sebi neumna, ampak v resnici me ni ganilo. Saj še debele pol ure po tistem, ko sem vkorakala na faks ni bilo profesorice. Ja, tako se zgodi, ko imaš neko novo profesorico, ki se ji ob osmih zjutraj zdi blazno prezgodaj. Ampak mi smo naš urnik obdržali in imeli do dvanajstih. No, do takrat naj bi imeli.

Vrt je prav fino ograjen. Psi so neutrudljiva bitja in me ob kremšniti in fotografijah razpravljava o širnem svetu.
Moje počutje je naravnost grozno. Že cel dan. Počutim se izžeto in omotično.
Saj na trenutke prikrivam s kančkom dobre volje. Dokler gre.

Whitney Houston - Million Dollar Bill

Prvoaprilska slonova ušesa

Sadjedica. Ker sladica ne more biti, če ni sladka. 'Sadje' pa je preveč običajen izraz.
Kaj takšnega.
Kot smo jedli Over Sava moving cake oziroma Over Sava swiming cake. Plavalnica. Oziroma je bila Prekmurska gibanica po Gorenjsko.
Tu se morda zgodi, da so vprašanje usode ali naključja pomešale dobre veze tam zgoraj. Ker za včeraj sva imeli načrtovan izlet v Prekmurje. Razlog - ker še nisem jedela gibanice. No, vsaj ne da bi vedela ali se zavedala in potem je nekje padel načrt. Že dolge mesece nazaj po spletu nekakšnih naključij. Ampak verjetno se je ta splet tako razpletel, da ni prišlo do tega. Se je zgodilo pa veliko bolj zabavnega, ko ti prinesejo za sladico k študneskemu kosilo gibanico. In kulturno obnašanje v restavraciji je včasih malo ušlo izpod nadzora.

Ta današnji prvi april sploh ni bil tako zelo posebno šaljiv. Kar se sploh ne pritužujem, včasih kakšen dan nadomesti ta dan šaljivcev.

Skratka danes je vse potekalo tako, da smo se odločile za en mali fotošuting. Definitivno pa se je vreme pošalilo. Še s snegom nekje vmes ampak se je do popoldneva na našo srečo že pokazalo sonce. Temperature pa na občutek precej bolj nizke kot zadnje dni.
Preoblačenje. Preobuvanje. Sladkanje s kremšnito. Odhod, ki je od začetne faze do tiste, ko smo se spakirale v avto, zavzel kar precej časa. Dekleta in to.

Ampak smo se spravile po hribčku navzgor. In še enkrat malo navzgor, da smo se spustile nazaj dol k vodi.
Po ljubljansko. Imitacija z očali in torbico v rokah. Saj si predstavljamo.
Skratka zgodil se je en neroden moment, ko se poskušamo nekaj fotografirati in tako naprej in nazaj, potem pa se iz nekje vzame en model in ima v rokah malo bolj profesionalno zadevico, kot moj zmahan fotoaparat. Ja...
Ampak ni ovir. Tudi pri napovedovanju vremena ne. In pripovedovanju šal ter takih stvari. Nastajajo posnetki, ki te od srca nasmejejo, ko jih doma na kavču pregleduješ in fotografije pri katerih se lahko samo do solz nasmeješ in ti seže tako do srca, da te kar zaboli.

In če se slikamo poleg copata sredi polja, kaj porečete na to.

Trenutek, ko posedimo na griču s pogledom na ves širni svet, ki se odpira pred nami. In meni nič tebi nič začnemo nekje iz ničesar prepevati Ob tebi. Ja... In kaj je bilo smešno, da smo tako padle notri, da se je naš volumen glasnoti vedno bolj zviševal. Čisto nezavedno. Oh, ti momenti. In potem se potuhnjeno režiš še nadaljnjih pet minut.

Pa po ljubljasko nazaj do avta. Da pade odločitev in gremo jest. In potem močno taktiziramo pri naročanju s hrano in počasi spraznemo celo restavracijo ter se v naših mislih zamerimo natakarjem. Ampak sploh ni bilo tako. Ah, ta svet... z glasbo, da se ti prepeva. In dvema picama.

Ker dneva še ni bilo konec in ker je bilo potrebno pregledati vse rezultate smo zavzele sedežno in se namestile kot, da smo carji sveta. Pregledale smo vse fotografije. Vse posnetke in si ogledale še film Little Black Book, ki je imel nekaj grobih prekinitev, čeprav smo nekako speljale do konca. Ob čaju in ostanku kremšnit.

Ja, kremšnite so uspele. Kljukico lahko naredim in sem srečna. Če se kdo povabi, mu ne zamerim pa verjetno dobi še skodelico čaja poleg.

Azalea & Alen Vogrinec Vesel - Razvajenka