Vse skupaj se je sicer precej dobro izteklo, ampak z bratom sva imela luknjo v komunikaciji. Jaz sem mu že na začetku tedna povedala, da me za vikend ne bo doma in naj on poskrbi za psa. Ampak ne, on se je zmenil s kolegi, da gredo na vikend za vikend. In kdo je sedaj tu kriv? Kdo bi moral odpovedati svoje plane?
Ni bilo ravno potepanje. Ampak nisem bila doma doma, bila sem tam kjer sem skoraj doma.
Včasih je dovolj, če se spraviva na kavč, vsak s svojo elektronsko napravo in nažigava Fun Run. Saj so tudi takšni trenutki potrebni.
So pa naju čakali nakupi naslednji dan. Kaj ti bo poletje in atrij, če nimaš žara. In ležalnikov.
Ampak, ko je šlo popoldne mimo, so bili tudi žar, ležalniki in hrana v prtljažniku avtomobila.
Naredila sva nekaj kilometrov gori in doli, ker sva želela najti najbolj ugodno ponudbo. Pa se je na koncu izkazalo, da je čisto vseeno, ker niti Lesnina ne ponuja ravno tistega kar oglašuje. In še posebej sem si pogledala katere stvari so izvzete iz ponudbe, pa to ni kaj dosti zaleglo, ker me je teta pri žarih potem takoj zatrla. Ampak žar se je izkazal za zelo dobrega in praktičnega.
Šele, ko sem postavila ležalnike na zelenico in se zleknila na njih, je prišel tisti občutek domačnosti. Ter z druge strani tudi občutek poletja. Na žaru pa so se pekli čevapčiči, ki so ga krstili. In s kakšnim veseljem sva jih zmazala.
In ko imaš enkrat žar, lahko vse povabiš. Lahko bi rekli, da dobesedno vse, saj sva prejšnji dan ugotavljala kdo bi imel čas, naslednji dan sva ugotovila, da ga imajo pravzaprav vsi in, da se je vsega skupaj nabralo 9 ljudi. In kuža, ki je tudi prišel na obisk.
Skratka toliko, da je bilo potrebno narediti dva obhoda do trgovine, ker sva se uštela pri količini in dejstvu koliko časa so trgovine odprte.
Še preden sem bila v pomoč, gostiteljica, sem imela še opravek v centru.
Po dolgem času sem spet srečala Claire. Oziroma sva jo srečali, ker se je na hitro oglasila v Ljubljani preden jo je pot zanesla naprej po Evropi in nazaj domov.
In vse skupaj je bilo, kot da leta sploh ne bi tekla mimo. Kot, da je bilo samo krajše obdobje odsotnosti. Pa naj bo to dobro ali pa slabo, ko imamo vsa socialna omrežja, da smo kolikor toliko na tekočem. Ampak smo razpravljale - vsaka o tem, kaj vse se je dogajalo med časom, ko se nismo videli. Pa vendar se je tako domače pogovarjati in smejati z njo.
Vrnila sem se nazaj in malo sem zamujala na lasten piknik, ki sva ga gostila. Vmes so bili še neodgovorjeni klici, ampak so očitno uspeli vse urediti brez mene.
Vsi povabljeni so prišli. Žar se je zapekel in debata je stekla. Za zabavo pa smo imeli še Inča, ki je radovedno hodil od enega do drugega. Ko se je začel nogomet, se je zanimanje moškega dela preselilo pred televizijo in so kot sardele zasedli sedežno.
Dekleta pa smo imele svoje debate zunaj. In notri ob sladoledu, ki so ga vsi tako hitro uspeli zmazat. In ko je bilo vsega skupaj konec se je začel turnir v balinanju.
In na koncu so na vrsto prišle še politične debate. In potem sem letela domov, da bi razveselila svojega Rona, ki je ves ta čas potrpežljivo čakal. Repek je noro migal, ko me je videl. In to pove vse.
Ni bilo ravno potepanje. Ampak nisem bila doma doma, bila sem tam kjer sem skoraj doma.
Včasih je dovolj, če se spraviva na kavč, vsak s svojo elektronsko napravo in nažigava Fun Run. Saj so tudi takšni trenutki potrebni.
So pa naju čakali nakupi naslednji dan. Kaj ti bo poletje in atrij, če nimaš žara. In ležalnikov.
Ampak, ko je šlo popoldne mimo, so bili tudi žar, ležalniki in hrana v prtljažniku avtomobila.
Naredila sva nekaj kilometrov gori in doli, ker sva želela najti najbolj ugodno ponudbo. Pa se je na koncu izkazalo, da je čisto vseeno, ker niti Lesnina ne ponuja ravno tistega kar oglašuje. In še posebej sem si pogledala katere stvari so izvzete iz ponudbe, pa to ni kaj dosti zaleglo, ker me je teta pri žarih potem takoj zatrla. Ampak žar se je izkazal za zelo dobrega in praktičnega.
Šele, ko sem postavila ležalnike na zelenico in se zleknila na njih, je prišel tisti občutek domačnosti. Ter z druge strani tudi občutek poletja. Na žaru pa so se pekli čevapčiči, ki so ga krstili. In s kakšnim veseljem sva jih zmazala.
In ko imaš enkrat žar, lahko vse povabiš. Lahko bi rekli, da dobesedno vse, saj sva prejšnji dan ugotavljala kdo bi imel čas, naslednji dan sva ugotovila, da ga imajo pravzaprav vsi in, da se je vsega skupaj nabralo 9 ljudi. In kuža, ki je tudi prišel na obisk.
Skratka toliko, da je bilo potrebno narediti dva obhoda do trgovine, ker sva se uštela pri količini in dejstvu koliko časa so trgovine odprte.
Še preden sem bila v pomoč, gostiteljica, sem imela še opravek v centru.
Po dolgem času sem spet srečala Claire. Oziroma sva jo srečali, ker se je na hitro oglasila v Ljubljani preden jo je pot zanesla naprej po Evropi in nazaj domov.
In vse skupaj je bilo, kot da leta sploh ne bi tekla mimo. Kot, da je bilo samo krajše obdobje odsotnosti. Pa naj bo to dobro ali pa slabo, ko imamo vsa socialna omrežja, da smo kolikor toliko na tekočem. Ampak smo razpravljale - vsaka o tem, kaj vse se je dogajalo med časom, ko se nismo videli. Pa vendar se je tako domače pogovarjati in smejati z njo.
Vrnila sem se nazaj in malo sem zamujala na lasten piknik, ki sva ga gostila. Vmes so bili še neodgovorjeni klici, ampak so očitno uspeli vse urediti brez mene.
Vsi povabljeni so prišli. Žar se je zapekel in debata je stekla. Za zabavo pa smo imeli še Inča, ki je radovedno hodil od enega do drugega. Ko se je začel nogomet, se je zanimanje moškega dela preselilo pred televizijo in so kot sardele zasedli sedežno.
Dekleta pa smo imele svoje debate zunaj. In notri ob sladoledu, ki so ga vsi tako hitro uspeli zmazat. In ko je bilo vsega skupaj konec se je začel turnir v balinanju.
In na koncu so na vrsto prišle še politične debate. In potem sem letela domov, da bi razveselila svojega Rona, ki je ves ta čas potrpežljivo čakal. Repek je noro migal, ko me je videl. In to pove vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar