Nedelja.
Sprejela sva povabilo na kosilo pri mami in atu. Ker od tam izviral original pražen krompir v naši družini in želela sem, da tudi on poskusi to specialiteto. Kar pa je po drugi strani pomenilo, da bo potrebno bolj zgodaj vstati kot sva vstajala v prejšnjih dneh. Ker ob dveh sva morala biti že v Kranju.
Jaz sem sicer imela sanje, ko sem pogledala na telefon in videla, da je nekaj do sedmih pa sem si rekla, da je še prezgodaj. Ampak v naslednjem trenutku sem že zares gledala na uro pa je bila malo do devetih. Zame je bil skrajni čas, da vstanem, saj je bilo še nekaj za postorit. Pa potem trening pa kakšna serija vmes, potem pa sva se že podila po avtocesti. En za drugim. Ker očitno ne znava več iti samo z enim avtomobilom. Saj se je on vrnil nazaj domov, jaz pa sem tudi imela konec "dopusta".
In so naju že vsi čakali, pa sploh še dve ni bila. Skupaj z nedeljo pride tudi goveja juha. In človek se temu preprosto ne more upreti. Za tem pa so prišli polni krožniki dobrot. In je šlo v slast.
Pražen krompir pa riž za prilogo. Potem pa pohano meso, pečenka in goveje meso pa zdi se mi, da je bilo še eno in nekaj z gobami. Ampak čez krompir ga pa ni. Jaz se s svojim zelo trudim. Vendar so tu še leta izkušenj.
Ups enka je največja atrakcija, ki nasmeje celo družino. Predvsem v zadnjem času. Kar zagrabili smo za to igro in jo težko spustimo z rok. Tokrat smo imeli za šestega igralca še ata. In smo se smejali. Malo manj, ko vsakič, ko sem štela, ampak smo se pa smejali, prehitevali in prerivali.
Ampak smo tako "padli notr", da smo z veseljem pojedli dve porciji šefovega šmorna z enega krožnika. Zmanjkalo ga je v trenutku, ampak res v trenutku.
Midva sva šla vsak po svoje in pri nas smo se namestili na kavč, vse dokler ni bila ura ravno dovolj za spat.
Ponedeljek.
Že v nedeljo sem se vrnila domov z dopusta, da sem potem začela nov teden, pridna.
Prišla so nova naročila. Nove stranke in novi podvigi. Ena izmed agencij s katero sodelujemo, je od moje profesorice na faksu. Zanimivo.
In gre dan mimo, čeprav se je pozno začel, ker nisem mogla vstati iz postelje.
Po dolgem, dolgem času sem se po kosilu zopet spravila na sprehod, skupaj z našim Ronom. Že dolgo nisem šla z njim naokoli. Pa sva šla, po sončku, po klancih dol in gor ter naokoli.
Pred večerjo pride trening, ker pred kosilom preprosto zmanjka časa. Še zadnji teden prvega dela.
Nove serije se začenjajo v teh dneh in ena ali dve sta prav dobrodošli pred spanjem.
Torek.
Pa se bo september danes končal.
Delavno. Pridno. Do kosila in naprej.
Planerček sem začela prenavljati, da bo pripravljen za to leto. Notranjost ostaja skoraj enaka. Naslovnice bodo nove.
Vsa naročila ter vprašanja: info@konoczaspi.si
Moje trebušne mišice zadnje čase trpijo kot še nikoli, vsaj čutim jih.
Sprejela sva povabilo na kosilo pri mami in atu. Ker od tam izviral original pražen krompir v naši družini in želela sem, da tudi on poskusi to specialiteto. Kar pa je po drugi strani pomenilo, da bo potrebno bolj zgodaj vstati kot sva vstajala v prejšnjih dneh. Ker ob dveh sva morala biti že v Kranju.
Jaz sem sicer imela sanje, ko sem pogledala na telefon in videla, da je nekaj do sedmih pa sem si rekla, da je še prezgodaj. Ampak v naslednjem trenutku sem že zares gledala na uro pa je bila malo do devetih. Zame je bil skrajni čas, da vstanem, saj je bilo še nekaj za postorit. Pa potem trening pa kakšna serija vmes, potem pa sva se že podila po avtocesti. En za drugim. Ker očitno ne znava več iti samo z enim avtomobilom. Saj se je on vrnil nazaj domov, jaz pa sem tudi imela konec "dopusta".
In so naju že vsi čakali, pa sploh še dve ni bila. Skupaj z nedeljo pride tudi goveja juha. In človek se temu preprosto ne more upreti. Za tem pa so prišli polni krožniki dobrot. In je šlo v slast.
Pražen krompir pa riž za prilogo. Potem pa pohano meso, pečenka in goveje meso pa zdi se mi, da je bilo še eno in nekaj z gobami. Ampak čez krompir ga pa ni. Jaz se s svojim zelo trudim. Vendar so tu še leta izkušenj.
 |
| Šefov šmorn po nedeljskem kosilu. |
Ups enka je največja atrakcija, ki nasmeje celo družino. Predvsem v zadnjem času. Kar zagrabili smo za to igro in jo težko spustimo z rok. Tokrat smo imeli za šestega igralca še ata. In smo se smejali. Malo manj, ko vsakič, ko sem štela, ampak smo se pa smejali, prehitevali in prerivali.
Ampak smo tako "padli notr", da smo z veseljem pojedli dve porciji šefovega šmorna z enega krožnika. Zmanjkalo ga je v trenutku, ampak res v trenutku.
Midva sva šla vsak po svoje in pri nas smo se namestili na kavč, vse dokler ni bila ura ravno dovolj za spat.
Ponedeljek.
Že v nedeljo sem se vrnila domov z dopusta, da sem potem začela nov teden, pridna.
Prišla so nova naročila. Nove stranke in novi podvigi. Ena izmed agencij s katero sodelujemo, je od moje profesorice na faksu. Zanimivo.
In gre dan mimo, čeprav se je pozno začel, ker nisem mogla vstati iz postelje.
Po dolgem, dolgem času sem se po kosilu zopet spravila na sprehod, skupaj z našim Ronom. Že dolgo nisem šla z njim naokoli. Pa sva šla, po sončku, po klancih dol in gor ter naokoli.
Pred večerjo pride trening, ker pred kosilom preprosto zmanjka časa. Še zadnji teden prvega dela.
Nove serije se začenjajo v teh dneh in ena ali dve sta prav dobrodošli pred spanjem.
 |
| Lep dan za sprehod. |
Torek.
Pa se bo september danes končal.
Delavno. Pridno. Do kosila in naprej.
Planerček sem začela prenavljati, da bo pripravljen za to leto. Notranjost ostaja skoraj enaka. Naslovnice bodo nove.
Vsa naročila ter vprašanja: info@konoczaspi.si
Moje trebušne mišice zadnje čase trpijo kot še nikoli, vsaj čutim jih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar