Sreda.
Med vožnjo domov, sem imela tisti občutek, da je ponedeljek in da se po vikendu vračam domov. Saj se nato opomnim, da sem že šla v ponedeljek domov in da je bil to en lušten obisk. Predvsem tisti del, ko bi si zaželela biti v objemu tam v postelji in ne iti v ta deževen svet. In ko sem prišla domov, sem si to še toliko bolj zaželela.
Pa veselo na delo. V takšnem smislu je šel tudi dan mimo, sploh sedaj, ko traja do petih. Mislim, malo pred koncem sem zaključila, da sem skombinirala kosilo. Zelo gosta juha in paniran zrezek. Lepo združiš oboje in je dovolj za vse.
Na koncu dneva smo se lepo parkirali pred televizijo. Nič posebnega.
Četrtek.
Nekako bolj komaj čakam, da bo vikend. Da grem od doma, da grem v Ljubljano in da se grem morda malo potepati v center.
Ker danes sem čisto predolgo spala. Kar ne morem se sama od sebe zbuditi pred deveto. Pa ne glede na to kako si preračunam spanec. Prepričana sem bila, da sem vklopila budilko, pa nikoli ni zvonila. Pa sem pogledala na uro, če sem se zbudila pred njo, pa je nikoli ni bilo.
Nekako se skupaj sestavim in parkiram pred računalnik.
Kroji, dres in barvi. Da gre dan mimo.
Da ata dostavi zelenjavno juho in jo pokombiniram s palačinkami, ki jih nindžasto pečem v dveh ponavah. Kosilo kot včasih. Ko si moral pojesti zelenjavno juho, da si lahko dobil palačinke.
Še nekaj pridnosti v likanju, ker nisem morala pri miru gledat Hollywood exes, moj "guilty pleasure", ker drugače bi se počutila čisto nekoristno.
Kuharske oddaje z Lorraine Pascale. Simpatično izgleda vse skupaj. Me prime, da kaj preizkusim.
Petek.
Končno konec tedna. In to pospremljeno s čudovitim, prav nič decembrskim, sončnim dnem.
Res se je luštno vozit v takšnem vremenu.
Pa še en postanek preden pridem. Ker sem bila preveč prijazna in se ustavila v trgovini.
Sem pa prišla v popolnoma drug svet. Dilem, dogovorov, klicev in tako.
Polno klicev. Dogovori in tako. Odločitev.
Kaj neki z darili. Nekaj sva že začela ugotavljati in razmišljati.
Česa bi bil kdo vesel. Za eno malo izpolnjeno željo.
Pa še Hobbit je prišel v igro. In so se začela dogovarjanja.
Sobota.
Dogovori za Hobbita zvečer so trajali tako dolgo, da je bila za pet sedežev najkasneje peta vrsta frej. Težko je uskladiti toliko enih ljudi, ampak je uspelo.
Nekaj zimskih športov. Nekaj jajčk in kosila.
Ob gledanju konca drugega dela Hobbita, da sva si osvežila spomin.
Ta dan sem imela kar veliko dogajanja. Najprej se je v Ljubljani pojavila družina.
Rutar in skupno štiriglasno odločanje za dnevni regal. Vsak je dobil kar je hotel. Vitrino, zaobljenost in lesen detajl. Pa še v akciji je bil. Win-win ali kako že temu pravimo.
Zvečer je v Ljubljani nemogoče parkirati. Glede na to, da sem bila v časovni stiski, sem porabila dobrih trideset minut, da sem se vozila okoli centra in iskala parkirišče. In najhuje je bilo, da so bile tudi vse garažne hiše na polno zasedene. Kaj je to? Nikjer nič.
Brata sem samo še vrgla ven z avta in se odpeljala iz centra. Malo razočarana, ker sem se res veselila lučk ter vsega. Pa me je Ljubljana res razočarala.
Momax. En krog po trgovini, ker zadnjič nisva uspela. Ampak na koncu sva prišla do ugotovitve, da sva zadnjič v tistih petih minutah naredila več kot v celotnem obhodu. Nič za naju. Morda sva zadnjič vzela že vse kar sva potrebovala, ko sva pograbila posteljnini in šla iz trgovine preden bi naju lastoročno ven vrgli, zaradi zaprtja.
Usedla sva se še eno pijačo preden so se vsi nabrali. Pa še karte sva imela, ker sva jih morala skoraj eno uro pred tem iskat. Rezervacije in tako.
The Hobbit: The Battle of the Five Armies. Hudi efekti, hudi posnetki, ampak priznam, da sta mi bila prva dva bolj všeč. Je bilo več zgodbe, tu je bila res samo vojna in boj. Zdel se mi je tak moški del, ampak ne rečem, pa da se ga ne splača videti. Konec koncev so dobri filmi. Sploh pa sva se potem še zabavala in se čudila nad tem kako so vse skupaj posneli. Potem, ko sva se vrnila.
Med vožnjo domov, sem imela tisti občutek, da je ponedeljek in da se po vikendu vračam domov. Saj se nato opomnim, da sem že šla v ponedeljek domov in da je bil to en lušten obisk. Predvsem tisti del, ko bi si zaželela biti v objemu tam v postelji in ne iti v ta deževen svet. In ko sem prišla domov, sem si to še toliko bolj zaželela.
Pa veselo na delo. V takšnem smislu je šel tudi dan mimo, sploh sedaj, ko traja do petih. Mislim, malo pred koncem sem zaključila, da sem skombinirala kosilo. Zelo gosta juha in paniran zrezek. Lepo združiš oboje in je dovolj za vse.
Na koncu dneva smo se lepo parkirali pred televizijo. Nič posebnega.
Četrtek.
Nekako bolj komaj čakam, da bo vikend. Da grem od doma, da grem v Ljubljano in da se grem morda malo potepati v center.
Ker danes sem čisto predolgo spala. Kar ne morem se sama od sebe zbuditi pred deveto. Pa ne glede na to kako si preračunam spanec. Prepričana sem bila, da sem vklopila budilko, pa nikoli ni zvonila. Pa sem pogledala na uro, če sem se zbudila pred njo, pa je nikoli ni bilo.
Nekako se skupaj sestavim in parkiram pred računalnik.
Kroji, dres in barvi. Da gre dan mimo.
Da ata dostavi zelenjavno juho in jo pokombiniram s palačinkami, ki jih nindžasto pečem v dveh ponavah. Kosilo kot včasih. Ko si moral pojesti zelenjavno juho, da si lahko dobil palačinke.
Še nekaj pridnosti v likanju, ker nisem morala pri miru gledat Hollywood exes, moj "guilty pleasure", ker drugače bi se počutila čisto nekoristno.
Kuharske oddaje z Lorraine Pascale. Simpatično izgleda vse skupaj. Me prime, da kaj preizkusim.
Petek.
Končno konec tedna. In to pospremljeno s čudovitim, prav nič decembrskim, sončnim dnem.
Res se je luštno vozit v takšnem vremenu.
Pa še en postanek preden pridem. Ker sem bila preveč prijazna in se ustavila v trgovini.
Sem pa prišla v popolnoma drug svet. Dilem, dogovorov, klicev in tako.
Polno klicev. Dogovori in tako. Odločitev.
Kaj neki z darili. Nekaj sva že začela ugotavljati in razmišljati.
Česa bi bil kdo vesel. Za eno malo izpolnjeno željo.
Pa še Hobbit je prišel v igro. In so se začela dogovarjanja.
Sobota.
Dogovori za Hobbita zvečer so trajali tako dolgo, da je bila za pet sedežev najkasneje peta vrsta frej. Težko je uskladiti toliko enih ljudi, ampak je uspelo.
Nekaj zimskih športov. Nekaj jajčk in kosila.
Ob gledanju konca drugega dela Hobbita, da sva si osvežila spomin.
Ta dan sem imela kar veliko dogajanja. Najprej se je v Ljubljani pojavila družina.
Rutar in skupno štiriglasno odločanje za dnevni regal. Vsak je dobil kar je hotel. Vitrino, zaobljenost in lesen detajl. Pa še v akciji je bil. Win-win ali kako že temu pravimo.
Zvečer je v Ljubljani nemogoče parkirati. Glede na to, da sem bila v časovni stiski, sem porabila dobrih trideset minut, da sem se vozila okoli centra in iskala parkirišče. In najhuje je bilo, da so bile tudi vse garažne hiše na polno zasedene. Kaj je to? Nikjer nič.
Brata sem samo še vrgla ven z avta in se odpeljala iz centra. Malo razočarana, ker sem se res veselila lučk ter vsega. Pa me je Ljubljana res razočarala.
Momax. En krog po trgovini, ker zadnjič nisva uspela. Ampak na koncu sva prišla do ugotovitve, da sva zadnjič v tistih petih minutah naredila več kot v celotnem obhodu. Nič za naju. Morda sva zadnjič vzela že vse kar sva potrebovala, ko sva pograbila posteljnini in šla iz trgovine preden bi naju lastoročno ven vrgli, zaradi zaprtja.
Usedla sva se še eno pijačo preden so se vsi nabrali. Pa še karte sva imela, ker sva jih morala skoraj eno uro pred tem iskat. Rezervacije in tako.
The Hobbit: The Battle of the Five Armies. Hudi efekti, hudi posnetki, ampak priznam, da sta mi bila prva dva bolj všeč. Je bilo več zgodbe, tu je bila res samo vojna in boj. Zdel se mi je tak moški del, ampak ne rečem, pa da se ga ne splača videti. Konec koncev so dobri filmi. Sploh pa sva se potem še zabavala in se čudila nad tem kako so vse skupaj posneli. Potem, ko sva se vrnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar