Nedelja.
Mogoče se je Ljubljana malo oddolžila po včerajšnjem klavrnem iskanju parkirišča v bolj prijaznih dopoldanskih urah, ko je bil vsaj kakšen manjši parkirni prostor prost za mestnega malčka.
Joj, kakšen čudovit dan. Res sem imela kar dosti trenutkov, ko sem strmela v osupljiv svet okoli sebe.
Stara Ljubljana, ki je obsijana s soncem je res, res čudovita. Res sem bila srečna, da sem že dopoldne začela zunaj.
En sprehod po bolšjaku, ki je ravno bil na sporedu. Potem en krog po artmarketu. Nobena od naju ni videla ničesar, kar bi posebno "padlo v oči", tako sva odšli skoraj praznih rok na zajtrk v novo pekarnico na Čopovi. Ki sicer rastejo kot gobe po dežju. Presladko pecivo z ribezom.
In ker sva obhodili že vse preostale stojnice, so nama preostale še tiste na bregu. Novoletne.
Tradicionalno sem opazovala stojnico s čokolado, ampak ostala brez nje. Ker sva rekli, da se vrneva, ampak sva obtičali pri kremicah in potem sva šli vsaka na svoj konec.
Ko sem se ustavila še v sosednji trgovini preden sem prišla domov. Vmes sem dobila klic ravno ob tem, ko sem na zelo ekspresni blagajni zlagala izdelke skupaj. Malo me je zmedlo.
Ampak me je ujel ravno par metrov pred domom. Z obvestilom, da gremo na kavo ob Zbiljsko jezero.
Zanimivo, da ceste še vedno niso uspeli popraviti in sva se z vsemi garmini in iskanju po zemljevidu, uspela pripeljati naokoli v blato. Ker ostala parkirišča so bila tako ali pa tako zasedena.
Že dobri dve leti nisva bila tukaj, vsaj skupaj ne. Nazadnje, ko sem bila z njim tu, je bil res zanimiv dan, čudovit dan in obrnil se je popolnoma nov list v mojem življenju.
Z lepimi spomini in sončkom v sedanjosti sva se sprehodila do vseh, ki so že sedeli za mizo. En klepet, čaj in je čas hitro minil, da smo šli vsak v svojo smer.
Imela sva res zelo hiter obisk pri njegovih doma. Jaz sem klepetala in pregledovala recepte. Toliko, da sva počakala na rezultate in šla domov.
The Game. Ker smo imeli debato o tem filmu pa sva ga gledala. Se pozna, da je film že star, predvsem zaradi pretirano napete glasbe skozi celoten triler.
Pica s tuno in kos, ki ga ni bilo. Šele čez nekaj časa se mi je "zaluštal", ampak sem presenečeno ugotovila, da sem slabo preračunala in ga ni več.
Talenti in zmaga Jane.
Res dolg dan, kakšna mora biti potem šele noč, če se je v dnevu toliko zgodilo.
Ponedeljek.
Zjutraj me je malo stisnilo pri srcu, ko sem pogledala v denarnico in videla, da ni več kartice. Vse sem pregledala dvakrat, pa nič. Prebrskala sem avto, pa nič. Pa sem šla na koncu do trgovine, kjer je na srečo bila. Jaz čisto preplašena, kartica pa je bila na varnem. Da sem si oddahnila.
Celo nedeljo in cel vikend na sploh sva skupaj ugotavljala kaj komu kupiti. Kakšna darila bo Božiček zapakiral pod smrečico. In po obsežnem deskanju po spletu in raziskavah je bil seznam narejen, midva pa pripravljena za šoping. Za večino sva imela. Za dva nisva vedela, dva pa sva še dodala.
Kar dobro je, ko imaš narejen plan in veš kaj boš kupoval. Precej časa in živcev se prihrani. Je bil prav navdušen z mano, ko sva bila že na začetku noči doma.
Knjigarna. Pa druga knjigarna. Vmes po stojnicah. Potem trgovinica s samimi luštnimi stvarmi in še čokoladnica. Za povrh pa še ena trgovina z oblačili, ki je bila dovolj da sva res za vse imela darila. In vsak s kupom vrečk sva odkorakala do avtomobila in ven iz nakupovalnega središča.
Prav dober tim sva bila in lepo sodelovala.
Tolikokrat je že omenil McDonalds, da se mu danes nisva upirala. Jaz sem imela malo malico, on pa veliko. Pa še eno kul pito za posladek.
Ampak je težko iti v trgovino po živila, ko si sit. Mogoče še zaspan po vrhu.
Samo, ko tako hitro opraviš in si še hitrejše na vrsti na blagajni. Top.
In potem je sledil božični film. Najprej totalen polom oziroma prvih dvajset minut ali slabe pol ure nekega norvešekega božičnega filma. Polom.
Tako, da sva se vrnila k tradicionalni klasiki. Poljskemu simpatičnemu božičnemu filmu, ki še vedno ostaja zabaven in prikupen, ne glede na to kolikokrat bo gledan. Listy do M.
Jaz in moj facet, pod kovtrom ob božičnem filmu in smrečici, ki je oddajala svetlobo. Čarobno.
Torek.
Za ta dan sem imela pripravljeno presenečenje. Takšno božično darilo za mojega, ki sicer ni šlo pod smrekco, ampak je bilo delo tisto kar je rekel, da bi rad imel. Pa čeprav samo za slabi dve uri oziroma uro in pol.
Včasih se te popade takšna vnema dopoldne, da želiš, da se vse sveti in je vse zlikano in pospravljeno, da se kar malenkostno z veseljem vsega lotiš ob spremljavi božičnih pesmi.
Potihem sem najprej okupirala kopalnico, ker sem se v postelji zbudila sama. Očitno ga je zmanjkalo kar na kavču. In jaz sem ležanje potegnila v družbi računalnika in svetovnega spleta, preden sem skočila na noge.
Pa je res kar omagal in se kar malo zmedeno odpravil nazaj v posteljo in še malo potegnil spanje. Simpatično.
Jaz pa sem zavzela prostor. Najprej zajtrk. Potem sem umaknila vse kar se je dalo in na plan spustila kolega robotka sesalca, da se je zaletaval medtem, ko sem želela in se trudila, da so vsa oblačila kot po regelcih.
Kmalu potem, ko sem kolega poslala nazaj na njegovo mesto, sem tudi jaz končala, da so bila na mizi zložena oblačila, v košari za perilo pa samo še nogavice brez para. Optimistično še vedno čakam, da se bodo našle nekje druge polovice. Res, optimistično.
Tla so šla v pranje kot tudi copati, da bodo lepi za vse, ki se mogoče prikažejo na obisku. Predvsem tisti, katerih darila kraljujejo pod smrečico. Res boljše zgleda ta smrečica z darili pod njo. Sploh v zvezdnatem ovojnem papirju.
No, in ko je bila ura ravno dovolj, sem ga pregnala v avto in odpeljala presenečenju na proti. Sicer ni bil ravno navdušen nad dejstvom, da ne ve točno kaj se dogaja, je bil pa zato toliko bolj potem, ko je imel v rokah sto petdeset konj. Pripeljala pa sva se s malo več kot tretjino tega.
Testna vožnja z novim Passatom. To je bilo moje darilo in njegovo navdušenje je bilo še kako prisotno. Sploh, ko sva se vozila po avtocesti, se mu je kar smejalo.
Namenila sva se proti Štajerski in obrnila nekje pri Šempetru ali Šentrupertu ali tam nekje, skočila na Trojane na krof in počasi vrnila avto. Prav luštno je bilo za tako se malo vozit naokoli.
Malo sva dodala barve dnevni sobi in popestrila kavč in si kupila najbolj mehko deko, kar so jih verjetno premogli v Lesnini. Tako luštno topla je, da sva v nekem trenutku ob za nekaj minut zaspala.
Sreda.
Sredi noči oziroma zelo zgodaj zjutraj, ko se je prikobacal v posteljo in me zbudil, sem se ne vem kako strinjala, da bova gledala Friendse. Končalo se je tako, da je on v trenutku zaspal, mene pa dobro uro ni zmanjkalo. Zdi se mi, da takoj, ko me je, je zvonila budilka.
Prišla k sebi in se oblekla. V Hofer sem šla po sonične krtačke in kruh. Pa nisem mogla verjeti kakšna gneča je bila ob pol devetih zjutraj v trgovini. Čisto nepričakovano.
Pol krofa, ki je ostal, za zajtrk in potem sem se zvalila nazaj v posteljo in zaspala naprej. Da sva se še enkrat zbudila skupaj.
Kakšne traparije sva počela dopoldan in popoldan. Reševala sva matematičnega kenguruja. Ker sva želela ugotoviti, kako dobro nama gre matematika.
Po eni uri in pol reševanja, ko sva imela oba zapisane odgovore, sva ugotovila, da gre njemu še vedno veliko boljše kot meni, ki sem imela nekaj čez polovico odgovorov pravilnih. Pri tistih napačnih pa je šlo večinoma za površnost. Ker nisem znala prav izračunati ali prebrati navodil.
Malo razočarana.
Kosilo in ko se je spustila noč, sem spakirala in šla pogledat kako je kaj doma.
Večerja. En božičen kuža in kartanje. Ob poslušanju posnetka koncerta Gimnazije Kranj.
Dokler nismo počasi omagali pred televizijo.
Mogoče se je Ljubljana malo oddolžila po včerajšnjem klavrnem iskanju parkirišča v bolj prijaznih dopoldanskih urah, ko je bil vsaj kakšen manjši parkirni prostor prost za mestnega malčka.
Joj, kakšen čudovit dan. Res sem imela kar dosti trenutkov, ko sem strmela v osupljiv svet okoli sebe.
Stara Ljubljana, ki je obsijana s soncem je res, res čudovita. Res sem bila srečna, da sem že dopoldne začela zunaj.
En sprehod po bolšjaku, ki je ravno bil na sporedu. Potem en krog po artmarketu. Nobena od naju ni videla ničesar, kar bi posebno "padlo v oči", tako sva odšli skoraj praznih rok na zajtrk v novo pekarnico na Čopovi. Ki sicer rastejo kot gobe po dežju. Presladko pecivo z ribezom.
In ker sva obhodili že vse preostale stojnice, so nama preostale še tiste na bregu. Novoletne.
Tradicionalno sem opazovala stojnico s čokolado, ampak ostala brez nje. Ker sva rekli, da se vrneva, ampak sva obtičali pri kremicah in potem sva šli vsaka na svoj konec.
 |
| Ta čudovita nedelja. |
Ko sem se ustavila še v sosednji trgovini preden sem prišla domov. Vmes sem dobila klic ravno ob tem, ko sem na zelo ekspresni blagajni zlagala izdelke skupaj. Malo me je zmedlo.
Ampak me je ujel ravno par metrov pred domom. Z obvestilom, da gremo na kavo ob Zbiljsko jezero.
Zanimivo, da ceste še vedno niso uspeli popraviti in sva se z vsemi garmini in iskanju po zemljevidu, uspela pripeljati naokoli v blato. Ker ostala parkirišča so bila tako ali pa tako zasedena.
Že dobri dve leti nisva bila tukaj, vsaj skupaj ne. Nazadnje, ko sem bila z njim tu, je bil res zanimiv dan, čudovit dan in obrnil se je popolnoma nov list v mojem življenju.
Z lepimi spomini in sončkom v sedanjosti sva se sprehodila do vseh, ki so že sedeli za mizo. En klepet, čaj in je čas hitro minil, da smo šli vsak v svojo smer.
Imela sva res zelo hiter obisk pri njegovih doma. Jaz sem klepetala in pregledovala recepte. Toliko, da sva počakala na rezultate in šla domov.
The Game. Ker smo imeli debato o tem filmu pa sva ga gledala. Se pozna, da je film že star, predvsem zaradi pretirano napete glasbe skozi celoten triler.
Pica s tuno in kos, ki ga ni bilo. Šele čez nekaj časa se mi je "zaluštal", ampak sem presenečeno ugotovila, da sem slabo preračunala in ga ni več.
Talenti in zmaga Jane.
Res dolg dan, kakšna mora biti potem šele noč, če se je v dnevu toliko zgodilo.
Ponedeljek.
Zjutraj me je malo stisnilo pri srcu, ko sem pogledala v denarnico in videla, da ni več kartice. Vse sem pregledala dvakrat, pa nič. Prebrskala sem avto, pa nič. Pa sem šla na koncu do trgovine, kjer je na srečo bila. Jaz čisto preplašena, kartica pa je bila na varnem. Da sem si oddahnila.
Celo nedeljo in cel vikend na sploh sva skupaj ugotavljala kaj komu kupiti. Kakšna darila bo Božiček zapakiral pod smrečico. In po obsežnem deskanju po spletu in raziskavah je bil seznam narejen, midva pa pripravljena za šoping. Za večino sva imela. Za dva nisva vedela, dva pa sva še dodala.
Kar dobro je, ko imaš narejen plan in veš kaj boš kupoval. Precej časa in živcev se prihrani. Je bil prav navdušen z mano, ko sva bila že na začetku noči doma.
Knjigarna. Pa druga knjigarna. Vmes po stojnicah. Potem trgovinica s samimi luštnimi stvarmi in še čokoladnica. Za povrh pa še ena trgovina z oblačili, ki je bila dovolj da sva res za vse imela darila. In vsak s kupom vrečk sva odkorakala do avtomobila in ven iz nakupovalnega središča.
Prav dober tim sva bila in lepo sodelovala.
Tolikokrat je že omenil McDonalds, da se mu danes nisva upirala. Jaz sem imela malo malico, on pa veliko. Pa še eno kul pito za posladek.
Ampak je težko iti v trgovino po živila, ko si sit. Mogoče še zaspan po vrhu.
Samo, ko tako hitro opraviš in si še hitrejše na vrsti na blagajni. Top.
In potem je sledil božični film. Najprej totalen polom oziroma prvih dvajset minut ali slabe pol ure nekega norvešekega božičnega filma. Polom.
Tako, da sva se vrnila k tradicionalni klasiki. Poljskemu simpatičnemu božičnemu filmu, ki še vedno ostaja zabaven in prikupen, ne glede na to kolikokrat bo gledan. Listy do M.
Jaz in moj facet, pod kovtrom ob božičnem filmu in smrečici, ki je oddajala svetlobo. Čarobno.
Torek.
Za ta dan sem imela pripravljeno presenečenje. Takšno božično darilo za mojega, ki sicer ni šlo pod smrekco, ampak je bilo delo tisto kar je rekel, da bi rad imel. Pa čeprav samo za slabi dve uri oziroma uro in pol.
Včasih se te popade takšna vnema dopoldne, da želiš, da se vse sveti in je vse zlikano in pospravljeno, da se kar malenkostno z veseljem vsega lotiš ob spremljavi božičnih pesmi.
Potihem sem najprej okupirala kopalnico, ker sem se v postelji zbudila sama. Očitno ga je zmanjkalo kar na kavču. In jaz sem ležanje potegnila v družbi računalnika in svetovnega spleta, preden sem skočila na noge.
Pa je res kar omagal in se kar malo zmedeno odpravil nazaj v posteljo in še malo potegnil spanje. Simpatično.
Jaz pa sem zavzela prostor. Najprej zajtrk. Potem sem umaknila vse kar se je dalo in na plan spustila kolega robotka sesalca, da se je zaletaval medtem, ko sem želela in se trudila, da so vsa oblačila kot po regelcih.
Kmalu potem, ko sem kolega poslala nazaj na njegovo mesto, sem tudi jaz končala, da so bila na mizi zložena oblačila, v košari za perilo pa samo še nogavice brez para. Optimistično še vedno čakam, da se bodo našle nekje druge polovice. Res, optimistično.
 |
| Pod smrečico. |
Tla so šla v pranje kot tudi copati, da bodo lepi za vse, ki se mogoče prikažejo na obisku. Predvsem tisti, katerih darila kraljujejo pod smrečico. Res boljše zgleda ta smrečica z darili pod njo. Sploh v zvezdnatem ovojnem papirju.
No, in ko je bila ura ravno dovolj, sem ga pregnala v avto in odpeljala presenečenju na proti. Sicer ni bil ravno navdušen nad dejstvom, da ne ve točno kaj se dogaja, je bil pa zato toliko bolj potem, ko je imel v rokah sto petdeset konj. Pripeljala pa sva se s malo več kot tretjino tega.
Testna vožnja z novim Passatom. To je bilo moje darilo in njegovo navdušenje je bilo še kako prisotno. Sploh, ko sva se vozila po avtocesti, se mu je kar smejalo.
Namenila sva se proti Štajerski in obrnila nekje pri Šempetru ali Šentrupertu ali tam nekje, skočila na Trojane na krof in počasi vrnila avto. Prav luštno je bilo za tako se malo vozit naokoli.
Malo sva dodala barve dnevni sobi in popestrila kavč in si kupila najbolj mehko deko, kar so jih verjetno premogli v Lesnini. Tako luštno topla je, da sva v nekem trenutku ob za nekaj minut zaspala.
Sreda.
Sredi noči oziroma zelo zgodaj zjutraj, ko se je prikobacal v posteljo in me zbudil, sem se ne vem kako strinjala, da bova gledala Friendse. Končalo se je tako, da je on v trenutku zaspal, mene pa dobro uro ni zmanjkalo. Zdi se mi, da takoj, ko me je, je zvonila budilka.
Prišla k sebi in se oblekla. V Hofer sem šla po sonične krtačke in kruh. Pa nisem mogla verjeti kakšna gneča je bila ob pol devetih zjutraj v trgovini. Čisto nepričakovano.
Pol krofa, ki je ostal, za zajtrk in potem sem se zvalila nazaj v posteljo in zaspala naprej. Da sva se še enkrat zbudila skupaj.
Kakšne traparije sva počela dopoldan in popoldan. Reševala sva matematičnega kenguruja. Ker sva želela ugotoviti, kako dobro nama gre matematika.
Po eni uri in pol reševanja, ko sva imela oba zapisane odgovore, sva ugotovila, da gre njemu še vedno veliko boljše kot meni, ki sem imela nekaj čez polovico odgovorov pravilnih. Pri tistih napačnih pa je šlo večinoma za površnost. Ker nisem znala prav izračunati ali prebrati navodil.
Malo razočarana.
 |
| Prikupen božiček. |
Kosilo in ko se je spustila noč, sem spakirala in šla pogledat kako je kaj doma.
Večerja. En božičen kuža in kartanje. Ob poslušanju posnetka koncerta Gimnazije Kranj.
Dokler nismo počasi omagali pred televizijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar