Poklopa

Gregorjevo. Ja.
Ker imam to zapisano v beležki, tako da vem, da se danes ptički ženjo. Pregovorno.

Danes sem bila malo fotoreporter. No, saj sem vmes strmela v računalniški zaslon in se premikala gor in dol po sledilni ploščici. Ali ni to produktivnost?
Za krajši čas sem zaplenila fotoaparat z najbolj kul objektivom. Tisti z oznako 50mm f/1.8. Kako kul.
Fotke, ki nastajajo s to kombinacijo leč, so neverjetne.
Skratka. Izgledamo tako blazno pridni in produktivni. Predvsem produktivno zamišljeni in stmeči v zaslone pred seboj. Kako je v resnici izgledalo v računalniški učilnici od osmih do pol dvanajstih - ja, precej bolj zabavno in nekreativno.

Danes so se odvijale čisto random stvari in se dogajala čisto random razmišljanja in ugotavlanja.
Očitno, da imajo ljudje o meni popolnoma drugačen vtis. Moje predvidevanje odvijanja dogodkov gre v čisto nasprotno smer, kot predvidevanje okolice. Ampak nekako mi to ni razjasnjeno prvič. Dajem popolnoma drugače vtis kot v resnici je. Ali pa se jaz ne zavedam resnice, nekaj je.
Če sem šla čisto random na kavico, nekaj trenutkov po tem, ko sem študirala, da sva šli ravno prejšni teden v isti lokal na kavo. Res je bilo popolno naključje danes.

Odločam se kdo bolj na glas smrči - globoko diha. Pes, ki se ga sliši skozi zaprta vrata? Ali moj preljubi brat, ki leži na postelji nekaj metrov proč. Pa še nič kaj usklajena nista.
V meni je sled naveličanosti.

The Fray - I Can Barely Say

Zoperstaviti se

Danes sem tako prekleto jezna sama nase. Brez konkretnega razloga. Samo v meni se pojavlja ta močan odziv emocij. Bes pomešan z jezo in obupom.
Krivim se za vse in vsako stvar. Krivim se za vse kar se dogaja meni in drugim. Obstaja možnost, da sem kriva še za vse tegobe tega sveta.
Sama do sebe sem tako kruta, da ni več moči živeti znotraj mene. Da ni moč obstajati.
Kako kruta nase, verjetno sploh ni moč opisati. Počutim se kot najbolj grozna oseba na svetu. Kot da sem otopela za vse. Da nisem sposobna normalnega emocionalnega odziva. Da nisem sposobna imeti nekoga rada. Kaj šele, da bi nekomu pomenila ves svet. Tega preprosto ne privoščim. Nikomur.
Kaj sorodna duša. Ljubezen. Tega ni. V mojem svetu.

Glede na to, da sem večino časa prepuščena sama sebi, je včasih težko obstajati. Ne vem zakaj so vsi ljudje tako daleč proč. Izven dosega. Da rabiš pol urni podvig da prideš kam. Da rabiš mesece, da uskladiš urnik.
Sedem objemov na dan je vsak dan misija nemogoče.

Rabim nekaj. Nekoga. Da razbije in uniči vse to. Da se rešim mene same.
Zoperstaviti se temu? Verjetno nemogoče.

Zbudim se iz sanj. Vsa srečna.
In potem, ko se v nekaj trenutkih zavedam, da sem se prebudila v jutro, me zaskeli. Močno stisnem veke in upam, da se je še moč vrniti nazaj. V sanjski svet, kjer so se ravnokar dogajale zanimive stvari. Ampak ne, lahko samo kakšno rečem čez telefon, ki je moral dobiti sms sporočilo.
Zakaj so samo za zdražit?

Ubija me. Vse. Počasi.

Natasha Bedingfield - Strip Me

Cel kup angleških besed

Verjetno še polž hitreje steče mimo mene, kot se meni piše seminarska. Tale angleščina mi sploh ne gre. Saj se lahko menim in pogovarjam, lahko jo poslušam in razumem. Ampak, ko pride do pisanja in struktur stvakov tu zamrznem. Kaj šele, da bi se ubadala s pravilno uporabo časov.
Že stavčne strukture v slovenščini mi povzročajo preglavice.

Kako nos. Raje ne omenjam. Menim, da spreminja obliko. Ali nekaj.
Naj omenim,  da je bila včeraj polna luna. Očitno sem prejla ugriz volkodlaka. Na zelo vidno mesto. Blazno zabavno, a?
Kdo bi razumel ljudi? In kdo bi šele razumel pijane ljudi. Bepanthen pa je danes moj najboljši prijatelj.
Ostale ignoriram. Sicer precej neuspešno, ampak ja, ignoriram jih.
Kao.

Modjo - Lady (Hear Me Tonight)

Ugriz

Pa smo šli ven. Kako se je končalo - z ugriznjenim nosom. Pantomimo mem iz 9gag in striptizom. Nismo bili mi.
Kako je udoben zic na mojem sedežu. Kaj?

Poskusila sem se pretihotapiti notri v hišo, samo kaj, ko si bili že vsi pokonci in pripravljeni v jutru za nov dan. Meni pa se je tako blazno spalo. Vse dokler ni mobitel zvonil.
Potem sem se samo delala produktivno in pisala seminarsko. Saj ne, da še nisem nikamor prišla.

Queen - Under Pressure

Dan žena

Za vsaj danes je moje razpoloženje popolnoma manično in sem polna nekakšnega navdušenja in splošnega veselja.
Skratka se mi je naredil po koncu risanja, ko sem oddala svoja dela in bila nekako pohvaljena. No, dobila sem eno lepo desetico za prvi semester risanja. Za tistih malo več kot 150 del. Ali nekaj manj. Ampak profesor je iz velikega kupa vsega pobiral dela ven. Jih sestavljal v neko smiselno celoto. Preko študijskega risanja, do prvih zametkov bolj sproščenega stila, ki so pripeljali do slikarske tehnike. In tista mala sovica, ki je povzročila neizmerno navdušenje.
Ja, danes sem srečna. Danes verjamem vase in v svet. Danes je možno vse.

Vzorčasto jabolko. Paradižnikasta pomaranča. Pardon. Tipografska pomaranča. Kreativnost na vrhuncu, ko udari pomlad. In posedamo na sončku. Princesa na zrnu stola. Oziroma. Princesa na stolu betona.
Ustvarjamo monograme. Ali naj bi jih.
Tovorila sem toliko stvari naokoli, da sem se počutila kot kakšna mula. Tako to je pri dveh predmetih.

Danes sem še tako zelo evforična, da sem se brez premisleka strinjala, da gremo ven.

6pack Čukur - No.1 žena

Pomlad v hiši

Zvončki in trobentice. Mačice. Vijolic pa nimamo.

Šla sem na vrt. V gumjastih škornjih in z motiko v roki. V času, ko je sonce prišlo že dokaj visoko in je nagajivo oddajalo toploto od sebe.
Pes je stal za menoj s frizbijem v gobcu in opazoval, česa se bom pravzaprav lotila.
No, lotila sem se presajanja zvončkov. Ker, če jih bom nabrala bodo tam 2-3 dni in potem bodo oveneli. Ampak, če jih izkopljem, posadim v lonček in zasujem z zemljo - potem se mi celotna situacija zdi veliko bolj optimistična. In tako sem se lotila projekta.
Samo enostavnost pri tem, sem malo precenila, ker sem kopala in kopala in nikjer ni bilo videti konca čebulic.
Pa vendar se sedaj prav lepo podajo v lonček in prinašajo pomlad v prostor. En šop zvončkov s kronco.

Cel vrt jih imamo. Cel vrt je bel.
Faks sem izpustila in raje zabavala psa na vrtu, ki je bil navdušen nad idejo.
Saj sem si zastavila, da bom prav optimistično spisala seminarsko, ampak me je vedno kaj zmotilo pri moji koncentraciji.
Tisti občutek, ko ravno začneš nekaj delati. Padeš notri. In potem pride nekdo in te popolnoma vrže ven iz tvoje smeri optimisitčnega napredovanja, ter obrne veter v nepričakovano smer. Zato se moraš udati toku kamor teče voda in pustiti vse za pozneje.
Ampak, ko imaš končno čas. Takrat pa prvotno zanimanje mine in zopet ne veš kaj bi sam s seboj.
Zakaj je vedno tako.

Zakaj se več ne pošilja pisem. Današnja pošta vsebuje le še položnice.
Dolga pisma. Zapakirana in poslana z ljubeznijo. Kje so se zgubila?

Jason Mraz - I Won't Give Up

Pojav na nebu

Ko se uzreš v modro nebo nad Ljubljano in na njem jadra galeb.
Ja, tudi takšne stvari se dogajajo.

Z menoj ni dobro načeti teme o Harry Potterju. Ali se odzvati nanjo. Ker očitno ne znam nehati.
Oh.
To je vse. Ker mi poslovna angleščina ne gre najbolje. Ker sem danes v takšnem čudnem stanju, da niti ne poskušam definirati svojega razpoloženja, čeprav je trenutno precej optimistično. In ker imam tako razpokane ustnice, da boli.

The Summer Set - When We Were Young

Jar kislih kumarc

Kako se pomije posoda? Zložiš jo v nedelujoč pomivalni stroj.
In potem se vsak sprašuje kam so izginile vse vilice ter ostale stvari v kuhinji.

Kako pravzaprav skupaj nabereš ves pogum, da izveš odgovor.
Ampak verjetno te drago stane.
In tudi, če dobiš odgovor - kaj z njim narediti.
Sprašujem se še, če je normalno imeti več načinov funkcioniranja. Več načinov mišlenja. Stanj uma, bi bil boljši izraz. Ki so si v splošnem spominjanju in obdelavi že slišanih podatkov precej podobni, ampak ko pride do pogleda na svet je pogled na kozarec povsem različen.

Ko pade noč, je svet drugačen. Ko zaprem vsa okna pogovorov, ko odpišem na zadnji sms ali ko odložim slušalko telefona, takrat pride tist moment, ko se počutim tako grozno samo. Mračna senca pade na moj obraz.
In potem vsako jutro, ko se zbudim - to zopet izgine. Vse do večera.

Zakaj gledam toliko serij?
Da sem ujeta v drug svet. Da za pol ure ne razmišljam o svojem življenju. Da odklopim misli in sem lahko kdorkoli si želim biti. Lahko sem lik v zgodbi, ki opazuje vse. Gledam, da se morda malo nasmejim. Da mi za nekaj časa ni potrebno prebiti v lastnih mislih. Verjetno še kaj, ampak vse skupaj res ni iz čistega dolgčasa, ali ker bi imela preveč časa.

Sedaj imam tako zelen ključ kot fotoaprat in na njem več prostora kot bi ga potrebovala. USB, seveda.
Po mestu se vozit ob uri kot se vsi vračajo domov, je vse prej kot prijetno. In knjižnica ima nekaj knjig manj, moja polica pa se šibi pod težo vseh.
Ko bi le začela početi kaj pametnega.

Train - Drive By

Dva filma in kup opranega perila

Anonymous. Anonimnež. Tokrat film o angleški zgodovini in teoriji zarote, ki se vrti okoli Shakespeara in avtentičnosti njegovih del. Če sploh so njegova. Skratka odprto je shakespearejansko vprašanje.
Zgodba se vrti okoli dvora in viktorijanskega gledališča. Prikazano je, da je v resnici večino del napisal grof Edward de Vere.
Shakespeare so prikazali kot lutko, ki se je znašla na poti in podpisali njegovo ime. Ker naj ne bi znal niti pisati, kaj šele skladati verze. In da je bil ves čas le igralec, v verjetno največji vlogi - največjega dramatika in poeta svojega časa in današnjih dni.
Kako izpirjen je bil angleški dvor te vedno znova presneti. Vse krvoskrunstvo. Vsi ljubimci. Vsi boji za nasledstvo. Verjetno ga ravno te zgodbe delajo še toliko bolj zanimivega. In nikoli ne bomo vedeli, kaj se je zares dogajalo. Še sami niso.
In verjetno nikoli zagotovo ne bomo vedeli o avtorstvu vseh Shakespearovih del.
Kaj sploh vemo z gotovostjo?
Mogoče je film na trenutke malo predolg, ker preskakuje iz obdobja v obdobje in se zgubljaš na začetku, ampak drugače je čisto dober film za ogled.

Never Let Me Go. Ne zapusti me nikdar. Presunljiv film. Blazno dober. O tem kako ustvarjajo ljudi samo za potrebe darovanja organov in preživetja ostalih. Celotne ustanove, šole pravzaprav, kjer jim oprejo možgane in jih vzgajajo kot živali za zakol. Nimajo nobenega stika z zunanjostjo in, ko pride čas gredo pod nož. Tolikokrat, da jih popolnoma izčrpa in pomeni konec. Ne konec, ampak zaključek, v smislu, da izpolnjejo svojo nalogo, poslanstvo.
Zgodba se mi zdi tako realna. Čeprav je le fiktivna, izmišljena antiutopija. Negativna utopija je zvrst fikcije, ki vnese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne nudi nobenega upanja. Pravi Wikipedija.
Zanimivo zastavljena zgodba. In izrazi, ki so jih uporabljali, da oblaži to kar se v "resnici" dogaja.

"Ne vem pa ali so se naša življenja res tako razlikovala od življenj ljudi, ki smo jih rešili.Vsi nekoč dokončamo. Morda nihče od nas ne razume, kaj smo pravzaprav preživeli, ali meni, da smo imeli dovolj časa."(iz filma Never Let Me Go)

Šele nekje vmes sem ugotovila, da gledam danes angleške filme. Britansko angleške, kar je precej dobrodošla sprememba po vseh ameriških.
Bolj umirjeni so. Zdi se, ko da se vrtijo okoli zgodbe.
Danes verjamem v vse, kar sploh ni resnično. Danes so del mene le zarote in vse, kamor seže človeška domišljija in izperjenost. Vse se mi zdi mogoče. In vse resnično.
Ampak, kaj v resnici je resnično, ne bom vedela nikoli. Ker včasih se že pri sebi sprašujem o pristnosti dejanskosti. Doživetosti. Kaj šele, da bi se s tem ukvarjala z drugimi ljudmi in preživetimi dogodki iz preteklosti. Verjetno je resnično le tisto v kar verjamemo. In če ne verjamemo v nič? Kaj potem?

Judy Bridgewater - Never Let Me Go

Domžalski vrtci

Prebujena sem bila s stavkom, da imajo pri sosedih novega psa. In še res se je mala kepica dlake kaj kmalu prikazala na hodniku in prišla pozdravit velikega soseda, torej našega psa, ki pa je vztrajno spoznaval novega prijatelja. Prav navdušen je izgledal. Ampak mali je bil na smrt prestrašen in se je skril ob vsaki priložnosti.
Koliko novega zanj in za en dan.
Boni.

Pridno se dela in počasi nastaja soba za fitnes. Čepav jaz nisem kaj veliko od koristi. Za držanje svetilke, nošenje pijače in pripravo narezka. Delno kosila.
Saj pravim, da ni velike koristi od mene, ampak nekdo mora pospraviti in pogostiti marljive delavce. Ki so sami domači.
Pa še pecivo se je peklo nekje med vsem. Plus vestno sem opravljala tudi taksi službo in hitela iskati ljudi in jih razvažala naokoli.

Pot proti Domžalam.
Ker je sobota zvečer prav takšna za en izlet do tja in pijačo. Ali dve. Govorim seveda o čaju.
Znam se orientirati po pikčastem Merkatorju, pri vsem ostalem so potrebne še dodatne informacije. In ne vem kako, ampak v tistem koncu se meni smisel za orientacijo popolnoma zmeša in se zgubim.
Ilustracija. Žirafa. Slon. Za darilo.
Čaj. Prvič. Divja češnja.
Debate. Sem ter, tja o vsem, kar pade na pamet.
En sprehod v obliki ekskurzije naokoli. In ko se mimo vseh vrtcev pride do začetne točke, se mobilno premakne do naslednjega mesta.
Še en čaj. Mislim, da borovnica. Wifi in mac.
Kakšno pristno navdušenje se kaže. Nad preprostimi inovacijami, ki so blazno učinkovite. S premiki sem ter tja.
Načrti. Filmi. Glasba.
In šalica čaja je ostala prazna.

Pecivo je čakalo v škatli in jaz sem krenila domov. En zaspan glas.
Ostalo je samo zvonenje v prazno.

Far East Movement ft. Justin Bieber - Live My Life