Pingvin v okvirju

Pingvin v okvirju in bik na platnu.
Oceni v žepu in nova serija na seznamu.

Tale ležeren dan je kar fin. Velikega rjavega-do-črnega bika sem ustvarila na platnu. Pingvina sem okvirila.
Na sms-u pa me je čakala ena izmed ocen od prvega izpita. Drugo sem preverila na sistemu in moram reči, da sem blazno zadovoljna z njimi.
Proti lanskemu letu. Dve desetici in devetica. Ne bom hvalila dneva pred nočjo, ampak bom srečna vsaj za trenutek ali dva.
Očitno mi likovna teorija v podobi vizualnega jezika in teorije barv resnično leži. Ne vem zakaj in kako, ampak meni se ti stvari zdijo strašno zanimive.
Pa v večini primerov sploh ne maram teorije. Mogoče je res tako, da se vedno najde izjema. Nekje. Nekako.
Svet v barvah. Svet barvnih kombinacij. Kontrastov. In učinkov. To je svet, ki nas obdaja. Pa čeprav ga ne opazimo ali ne vidimo.
Pa je prisoten. Vedno in povsod.

Mušica me obletava.

Nova serija me je našla. Ker jo jaz nisem iskala in mi je bila predvajana s strani blazno navdušenega brata. In moram dejati, da ni pretiraval.
Touch. Navdihujoča je. Ta pilot, ki je predvajan, je nepopisljiv. Neverjeten.
Sposobnosti drugačnega dojemanja sveta in povezave med vsemi.
Čeprav je toliko zgodb, da ti malo bega pogled. Ampak, ko dojameš princip. Ko vidiš bistvo, takrat vse skupaj pride do izraza.
Včasih je le en sam trenutek potreben, ena sama beseda, dejanje, da stvari obrne naokoli. Le drobna malenkost je dovolj, da spremeni videnje neke stvari in ti v mislih oblikuje popolnoma novo podobo.
Vedno sem presenečena kako malo je potrebno. In ponavadi je čisto preprosta stvar. Drobcena in nepričakovana.
Obožujem te trenutke.
Mogoče sem edina, ki to dojema. Mogoče ne.

Vzorci. Števila. Fibonačijevo zaporedje.
Kitajski mit o rdeči niti usode. Rečeno je, da nam je bila zavezana rdeča nit okoli naših gležnjev. Vsakega od nas. In ta je priterjena na ljudi, katerih življenja naj bi se stikala. Nit se lahko razteza ali zapleta, ampak nikoli strga.
Da nič ni naključno ampak je vse zapleteno in zapredeno v neko urejeno zaporedje, ki ga ne vidimo.
Vse je verjetno bolj zapleteno kot izgleda na prvi pogled. Ali pa tako grozno enostavno, da ni na naši ravni dojemanja. Verjetno so vse vere le posplošena resnica. Da nič ne doseže do tistega bistva, h katermu verjetno vsi strmimo in ga iščemo. Da je vse, kar je dano, je dano z nekim namenom.
Verjetno živimo v enem velikem milnem mehurčku. Nedovzetni za resnico. Nastrojeni eden proti drugemu zaradi iskanja bistva. Ker ga drugače interpretiramo. Ker ga drugače razumemo. Saj vedno problem nastane pri verah in od tu naprej se vse razvija. Ampak mislim, da verjamemo v napačne stvari. Ali pa si jih vsaj narobe razlagamo.
Tisti občutek, ko se ti zdi, da si ravno pred tem, da se ti bo nekaj posvetilo. Da veš kaj je narobe, ampak ne znaš razložiti kaj je "prav".
Ko se ti v mislih prikazujejo zaznave, za katere mislim, da jih ni moč videti.

Jack Johnson - Sitting, Waiting, Wishing

Teoretski psihoanalitik

Danes je najsrečnejši dan.
Tako pravijo znanstveniki ali raziskovalci. Kdo bi vedel.
Čeprav ne vem na podlagi česa to sploh lahko razglasijo. Mislim, kako bi bil lahko nek dan najsrečnejši za različne ljudi po različnih koncih sveta. Kako?

Amerkanizacija.
Vse kar se vrti po televiziji so butasti ameriški filmi. Vse oddaje so ameriška produkcija. Vse skupaj izgleda tako, kot da nimamo nobene lastne ideje. Brezveze.
Poleg tega pa je tu še ACTA. Človek kmalu ne bo smel niti govorit več in potem bomo pristali kot v časih Stalina, ko te bodo za vsako misel poslali na drugi svet.

Najsrečnejši dan. Pa kaj še.
Mrzel dan. To ja.

Sicer pa sem bila totalno pridna. Kar se gospodinskih opravil tiče.
Ne vem kaj hočem in nikoli nič ni prav.

We Are Scientists - Rules Don't Stop

Afriški pingvin

Pingvina sem narisala.

Ko bi bilo to vsaj pomembno dejstvo. Pa sploh ni.
To je danes edina stvar, ki jo spravim s sebe.

Sedmica je padla in šla na Štajersko. Sedaj je k sreči konec te loto evforije.

Perpetuum Jazzile - Umirem 100 puta dnevno

Togepi

Presneto. Ko se človek po izkupičku celotnega dne počuti popolnoma nekoristno. In neproduktivno.
Saj ne, da bi strmela v steno pred seboj cel dan, ampak očitno, če ne grem nekam dalj od domačega kraja, potem ni nič z menoj.
In prekinila sem niz sobot, ki jih ne preživljam doma. Šment.

Ko bi moral človek skakati od veselja, da nima nobenih izpitov in je prost do začetka naslednjega semsetra, zakaj se tukaj vedno pojavi problem. Ker sedaj se vsi polno učijo in tako, jaz pa ne vem kaj naj sama s seboj.

Saj pospravljam. Saj slikam. Pečem. Urejam dokumente in fotografije na računalniku, ampak nič od tega mi ni dovolj. Očitno sem preveč zahtevna. Ali tako nekako.

Daniel Ahearn - I Will Let You Go

Bilo lepo bi

Te dnevi. Kar dobro mi gre.
Čeprav sem se včeraj precej načakala. Imeti izpit, kjer je vse skupaj en zagovor del. Sodelujejo trije oddelki. To po samih preprostih matematičnih izračunih nanese precej čakanja. Ampak, tudi tega je treba. Včasih.
Več kot očitno je bilo vredno saj sem končala pri desetici. Pustimo podrobnosti, da je bila to tako ali pa tako najbolj razširjena ocena.
Skratka. Izračun je tak, da so se moje ocene izpitov začele precej optimistično. In da se moje prvo izpitno obdobje v tem šolskem letu izteka s tem. Rečeno, storjeno. Sedaj pa bolj kot ne počitnice. Z veliko mero risanja.

Ko vsi ostali šele dodobra začenjajo. Držim pesti za vse.

Bilo lepo bi, ko bi smelo,
dekle si vzeti kar bi si želelo.
Da bi s poljubi po tvojem telesu
potovalo vsaj za nekaj sekund.
Zakaj si te, si te srce želi?
Zakaj si te, si te telo želi?
Zakaj si te, si te srce želi?
Zakaj si te želi?
Uoooooo, sva najboljša kombinacija.
Uoooooo, ura pravi, čas beži.
Zato vzemi me, priznaj, da med nama res dolgo že vre.
Daj, objemi me, saj kliče po tebi spet moje srce.
Kaj rekel bi, če bi ti lagala,
da si želim, da se ne bi spoznala?
Kaj bi bilo, če bi ti priznala,
da se ljubezni najine bojiš?
(Nina Pušlar - Bilo lepo bi)

Nekako sem malo prej poslušala besedilo. Tisti moment, ko prvič zares poslušaš.
In potem sem še nekajkrat ponovno predvajala. Ker ne vem... zakaj...

Vedno pristanem v "naši" trgovini v četrtek, ko imajo upokojenci popust, polne vozove in prekleto veliko zahtev.

Zvečer je bil čas za druženje in vandranje po različnih koncih Ljubljane. Izbrane končne destinacije so bile tri in vztrajale smo vse do takrat, ko so se pozvezave med mesti z javnimi prevoznimi sredstvi zopet vzpostavile.
Nazdravljalo se je na uspehe. Dosežene in prihajajoče. Pilo se je domače in kupljeno z zgornje police. Jedli so se rjavčki, ki so se pekli zjutraj. Nekateri zamaški so šli precej težko dol s steklenic. Važno, da smo imele cimet in to delile s širnim svetom.
Fino je bilo.

Nina Pušlar - Bilo lepo bi

Krik obupa iz sebe

Tisti nadležen občutek, ko sem sama sebi čisto preveč in veliko premalo - naenkrat. Ali vsaj istočasno.
Strašno mi nekaj manjka, ampak obenem grem sama sebi na živce.
Kako nadležen občutek.

Sem pa zelo produktivno vse vrgla ven iz omare. Lepo zložila, zravnala in polikala.
In poskušala vse skupaj malo organizirati, izobesiti na obešalnike in natlačiti nazaj v omaro.
Ugotovitev dneva je torej, da imam kar precej polno omaro. Ki je sedaj pospravljena. Za nekaj dni.

Flaškin natečaj se je končal tako, da moj vzorec oziroma vzorci niso bili zbrani. Ah.
Mogoče bom imela s čim drugim več sreče. Čeprav se mi zdi, da imam že na splošno veliko pomankanje le-te. Nekako ne greva skupaj. Ni vsak za srečo.
Saj sem srečna. Na trenutke. In včasih.
Ampak nimam sreče.
Ostaja mi le še strah. Zavedanje minljivosti.

King Most - Sun Fran To Tokyo

Šerlok Holms in igra senc

Hvala za druženje in družbo.

Danes sem bila sposobna na kup dati le del risb. In to je bil ves obseg moje produktivnosti. Če bi Bruno Mars s pesmijo opisal dan bi bila to definitivno The Lazy Song.

Zgrešila izvoz.

Je bil pa večer toliko bolj fin.
Ko sem končno prišla na svoj račun in šla gledat Sherlocka Holmsa in igro senc. Sicer se ne spomin kje in zakaj se je vse skupaj okoli tega filma začelo, ampak bila je ena blazna želja, da bi to videla. V kinu. In dobri družbi. Ali tako nekako.
Seveda je občutek za čas posebna vrlina in pri nekaterih malo zmedeno deluje vse skupaj.

Kar naenkrat pa časa na pretek.
Čaj in kava. Sprehod po nakupovalnem središču. Trgovine so bile prav nenavadno prazne, ampak v skladu z uro, ki se je kazala ravno takrat, je nekako razumljivo.
Samo kava.
Sanje in načrti. Kratko in dolgoročni.

Film. Dober. Super posnetki. Mogoče malo razlečena zgodba, ampak sem tudi to preživela.
Vedno znova me pa res navduši način kako je vse prikazano. In Sherlockov način razmišlanja in dojemanja stvari.

Hans Zimmer - The End?

Google se pokloni Plečniku

Še iskalni velikan se je letos ob 140. letnici Plečnikovega rojstva poklonil našemu velikemu arhitektu. S sličico tromostovja, ubistvu Ljubljane. Ni kaj.

Toliko so me danes napsihirali s to podražitvijo bencina, da sem se šla dejansko napolnit rezervoar. Prekleta reč, ko je vse vedno dražje. In toliko stroškov, ki bodo v številu in vsoti samo še postopno naraščali.

Listy do M. Pisma Sv. Nikolaju.
Jaz ga razglasim za najbolj kulj božični film, ki si ga človek pogleda cel mesec po božiču. Ker drugače nisem največja oboževalka božičnih filmov.
Malo je čudno, ker nekako ne razumeš in se zelo trudiš brat podnapise, samo kmalu vse skupaj steče. Poljščina je hecna. Nekaj besed sem si poskušala zapomnit, ampak nekako ni uspelo.
Naveličana sem božičnih ameriških filmov. To je bila prijetna sprememba. In tisti občutek, ko greš ves srečen in nasmejan iz kina. Ko se čisto navzameš vzdušja, ki je tako nevsiljeno.
Mogoče začetno razpoloženje včasih pripomore k vsem temu, ampak vseeno. Preprosto fin je. Ima občutek preproste čarobnosti. Nevsiljene. Pričarane. Ni se pretiravalo. Pa čeprav so morali Varšavo zasnežiti.

Danes sem videla koliko del bi morali imeti za risanje. Nekaj več kot 150 risb. V tem semestru.
Ampak jaz imam občutek, kot da se nisem niti približala številu 100. Res pa je, da sem porabila že kar nekaj Lumpi risalnih blokov.
Za jutri si puščam štetje in razvrščanje. Danes ni tak dan.
Danes sem se za nekaj ur delala pridno in se ubadala z vektorji in nedelujočimi disketami.

Anna Karwan - What the world needs now

Talent in školjka

Če lahko kdo raztrešči posodo v straniščni školjki ima precejšen talent. Očitno ga jaz definitivno imam.
Razlaga bi bila samo nesmiselno pojasnevanje.

Rešila sem tistih nekaj fotografij, ki so bile posnete za silvestrovo. S formatiranjem kartice so nekako izginile. Ampak očitno ne čisto, saj mi jih je nekako uspelo povrnit.
Če pa je res originalen posnetek tisti s "car" v oblačku. Čeprav v podhodu, no tam ko greš proti Župančičevi jami, je napis R.T.M. v oblačku.

Ko sem se vrnila domov, me je pričakala cela gruča ljudi, ki se je zbrala za rojstni dan od mame.
In tako sem prišla še do biftka. Fino, fino.

Dan se je nekako razlekel v eno prečudovito sončno nedeljo, ki so jo vsi precej dobro izkoristili za sprehode. In potem so se povsod vile kar cele promenade ljudi. Vsi so hodili vsaj v dvojicah, če ne po skupinah. Poleg običajnih pasjih sprehajalcev.

Nekako se je danes tista vodka, ki se že dalj časa valja po hladilniku - odprla. Zabavno.
Samo sta oziroma smo bolj kot ne končali pri gledanju posnetkov.
Pijemo z Bizijem. Koliko ga ta človek nese.

Sugarland - Stuck Like Glue

Rijalajzala

Ko so se gospodična rijalajzali in ko mi je bilo rečeno, da ne upam priti pogledat. Potem se usoda obrne tako in naredi to, da ti čez nekaj časa zazvoni telefon in vse kar ti je naročeno "pet čez sedem bodi pri meni". Ura je v tistem trenutku šest. Poleg tega pa rabim dobre pol ure do mesta srečanja.
Takoj, ko sem od samega šoka zopet začela analizirati in stvari dojemati normalno, sem se po hitrem postopku spravila k sebi in v red. In sem že bila na poti.
In "rijalajzala" je bila definitivno najbolj zabavna beseda dneva.

Vse skupaj se je šlo za predstavo. Tiste vaške predstave, ko ponavadi greš gledati, ker kakšnega poznaš. Tudi tokrat je bilo nekaj takega. In potem pride cela delegacija to gledati.
Le, da ni bilo v mojem kraju, ampak malo daleč proč.

Vse opetkane. No, skoraj vse. Malo fensi, ker smo šle v gledališče. Smo se po vseh obveznih predpripravah pred ogledalom, odpravile v smeri končne destinacije.

Revizor v izvedbi gledališke skupine kulturnega društva Šentjakob.
Kaj bi rekla o predstavi? Ja no, jaz sem se prav fino nasmejala. Verjetno res ne bi bila tako smešna in zabavna v kakršnikoli drugačni situaciji, pa vseeno.
Čeprav tisto svetenje z lučjo nas je malo ubilo, čeprav se je meni tako blazno smejalo.

Dear Frankie.
Film pri katerem smo končale po predstavi. Samo zaradi Gerarda ob katerem smo se precej zabavale.
Gerard in njegovo iskanje teksta. Kako zabavno, ni kaj.
Drugače pa zanimiv škotski film o gluhonemem dečku, ki si je želel spoznati svojega očeta. Nič ne bi bilo posebnega, če mu ne bi mati pošiljala pisem v njegovem imenu in najela nekoga, ki bi se predstavil kot njegov oče.

In jutro se je začelo z obilnim zajtrkom ob čaju. Ki je bil tako obilen, da smo potrebovale še počitek po njem. Pred učenjem oziroma odhodom domov.
Vestno opravljam službo taksija na kratke razdalje. V eno ali drugo smer.

Smokie - Have You Ever Seen The Rain