Zlomljen paradižnik

Pestro. Danes sem resno nadomeščala vse družinske člane po vrsti.
Ta teden se mi je ritem postavil na glavo in nekako imam mešane občutke glede zgodnjega vstajanja. Všeč mi je, da je prijeten hlad, da imam potem kaj od dneva in da sonce še ni močno, nikjer ni nikogar. Ampak tako zelo nisem za zgodnje vstajanje. Ali vstajanje na splošno. Tako blazno težko se je premakniti iz postelje. Se spraviti v sedeč in nato stoječ položaj in odpreti oči, da lahko vidim svet.
Nočejo stati pokonci.
Saj potem, ko pridem k sebi je vse v najlepšem redu. Krizno obdobje je tisti del, ko se spravljam k sebi. In preklinjam vesolje, svet in vse, kar pride na pot.

Saj ne, da sem si že tako vroč dan naredila še bolj vroč. Ko sem se odločila, da je potrebno omaro spravit v red in sem vse zlikala. Vključno z mojim delom opranega perila. Spotoma pa so se še vse žehte, ki so bile v košu, oprale.
Sama svoj gospodar, ko vsi grejo oziroma jih še ni nazaj.

Delo se kar ni hotelo končati. Pa to postoriti pa tisto narediti in v tem trenutku sem precej izčrpana.
Še avto sem zdrgnila s čudežno krpico. Ker se je jata vrabcov odločila, da bodo vsi njihovi iztrebki končali na moji pločevini. Nekako sem imela kar precej pikčast avto.
Se pa zato sedaj sveti. Skoraj kot nov. Ta trinajstletnik na štirih kolesih. Zopet bel bel.
Ampak je bil že potreben pranja. Ker pač to pride le, ko je res nujno potrebno.

V dilemi sem.
Nakup novega fotoaparata. Akcija v Big Bangu. Ampak premlevam, če rabim "ta velik" objektiv. Ker sedaj sem imela pri Olympusu 40-150mm, tu pa imajo v kombinaciji z 75-300mm. Zanimiva je zgolj sama ponudba.
Mogoče pa res drugič.

Pomorščaka sta se vrnila domov.
Piškotasto-malinasto-pudingasta sladica čaka v hladilniku.
Ed Sheeran v eni sobi. Michel Teló pa v drugi. Tako si sledijo moje glasbene podlage.

Ed Sheeran - Wake Me Up

Zaloga belih majic mojega brata

Imela sem manjši obhod. Šla sem preverit, kako izgleda nek fotoaparat v resnici. Kako je, ko ga primeš v roke. Potem pa sem zavila še v tisto drogerijo, ki nosi oranžen "m" v logotipu in kupila škatlo Oreotov. Ker so mleku najljubši piškot. Čeprav so v resnici mleku bolj ljub piškot tista vrečka piškotov s čokolado iz verige Hofra. Ali Lidla. Po mojem mnenju.
Poleg tega pa imam sedaj urbano turkizno barva. Samo toliko, v vednost. Luškan odtenek.

To jutro se nisem zbudila tako zgodaj. Ok, to ni res. Sem se zbudila tako zgodaj, vendar sem prepričala brata v še na pol spanju, da se je spravil in štirinožnega prijatelja odpeljal na jutranjo potrebo. V svoji zmedenosti je pozabil vse doma. Razen sebe in psa.

Koledar prihajajočih dogodkov sem napolnila. Izvedela pa sem, da se bo Michel Teló potikal po sosednji Hrvaški. Tako, mimogrede mi je ta informacija prišla na ušesa. Od mame...
Pa sem šla res na vsake toliko malo pogledati na njegovo stran, kje bo imel kaj koncerte, samo kaj ko njegovih koncertov po Evropi ne najdem nikjer objavljenih. Še sedaj ne, ko vem, da bo v mesecu avgustu v Puli.
Mislim, da bom prespala vse skupaj, ker danes sem bila tako ali pa tako v fazi poslušanja njegovih pesmi.

Malo se je dremalo. Malo se je zadrževalo pri mami. Malo se je bralo.
Tako, vsega po malo.
Če bo vikend res še bolj vroč, bo še bolj leno vse skupaj.

Prišla pa sem do sklepa, da se nikakor ne morem lotiti resnejšega pisanja, ker se iz določene točke začnem premikati v slepo ulico in se celotno razpoloženje teksta spreminja v vedno bolj obupano in temačno. No, res je kot slepa ulica.
Rabim tak velik val pozitivne svežine, da me skoraj utopi. Resno!

Michel Teló - É Mara

Kokakola kozarec kumar

Res sem se ujela v rutino ta teden.
Zjutraj zgodaj vstanem - bolje rečeno sem brutalno zbujena.
Se vsa zalimana spravim ven na sprehod, kjer pozdravim sonce, ki je še v nežnih tonih in poskušam prekleti cel svet, ko na pol spim. Saj je vse skupaj precej hitro mimo, ko se veliko bolje počutim, sem čisto v redu z dejstvom, da imam dolge dneve.
Potem prečekiram vse kar se dogaja na internetu novega - torej mail, facebook, objave na bloglovin, tumblr, 9gag, novice in kaj je danes na sporedu. Mojem sporedu.
Kuža Ron dobi zajtrk, jaz pa vamem skodelico in naberem vse maline. Mislim, da je nabiralništvo iz pradavnine še vedno nekje v genih. Čudim pa se, da kljub temu, da jih pridno pobiram, jih je vsak dan več. In pojma nimam kdaj dozorijo. Sumljivo je to, sumljivo.
Po tistem sledi krajša službena obveznost - temu mail, tisto pogledati, sporočiti kako je s pošiljkami, kaj naročiti. Ker sem ravno doma in pri roki.
Še zajtrk nekje vmes sem spustila. Šment.

Torej nadaljujemo z ugotovitvijo, da je treba v trgovino. Pes se včasih odloči, da sodeluje pri tem podvigu, drugič spet ne. Ampak vendno pa pričakuje, da bo nekaj dobil. Ta prebrisana kepa dlake.
Dodam še dejstvo, da je danes preklet četrtek. Kaj je v četrtkih v Mercatorju - ja popust za upokojence. Še vedno ne razumem od kje se vsi vzamejo, ker jih je ogromno. In sploh ni važno ob katerem času prideš, kot rusov jih je in hitrost premikanja je minimalna in vozički so do vrha polni. Skratka, moje navdušenje je vidno neizmerno veliko. Ane?
Potem pa rutina izgine. No, ostaja še kuhanje kosila in prepričevanje brata naj že poje tisto papriko, ki se žalostno nahaja v hladilniku in se jo noben noče dotakniti. Šmentana reč.
Nadaljujem pa rutino še pozno popoldne. Sprehod. Vrt. Zalivanje vrta. Potem pa kaj vmes in spanje.

No, pa sem prišla skozi dan. Kjer se še bere knjiga in gledajo filmi.

Poletna rekreacija - razmigajmo srnice. Vaš vaditelj, naš pes.
Ravno danes pa sva po dolgem času naletela na srni. Tako meni nič, tebi nič sta me prav radovedno opazovali iz hribčka s travnikom čez cesto. Kako je bil šele pes navdušen, ko jih je zagledal. Ampak predno mu je uspelo dobiti sapo in je z iskricami v očeh naznanil svoje navdušenje, da je videl srne, sta bile verjetno že na drugem koncu sveta. Malo se je pa potrebno razmigati po takšni travnati večerji.

In ko smo že pri srnicah, pri večernem spremljanju dogajanja in osveževanja raznoraznih strani me pričaka precej prijetno presenečenje. Dobila sem izredno čast in Katjino neizmerno navdušenje je privedlo do tega, da se je mala akvarelna srnica pojavlja na najbolj luškani strani daleč naokoli, predvsem na sončni strani Alp.
Zardevam. Še enkrat hvala pepermintovi gospodični.
S posebej duhovitim naslovom objave - KA(T)JINA SRNICA. Kako luškano.
To je moj mali projekt osrečevanja ljudi. Še vedno v teku. Tisto o čemer mogoče kdaj pa kdaj kaj namignem.
Pšššt.

Mojito party na vidiku. Jeej.

Danijela Martinović - Zovem te ja

Hugo

Še med faksom nisem tako zgodaj vstajala kot se dogaja ta teden. Pri nas je mati tista, ki zgodaj vstaja. In pes je še vedno navajen tega urnika in pride kikirikat v sobo ob najbolj zgodnji uri. Še petelini se takrat komaj zbudijo. Saj ne da bi vedela, ker jih nekako ni nikjer v bližini. Mi smo urbana velevas. Nimamo petelinov tako zelo blizu.
Samo enega preveč zbujenega psa, ki me skuša pretentati, saj sem kasneje izvedela, da me je skušal pretentati, ker je šel ven dve uri prej. Nekaterim bolj ustreza bedenje do zgodnjih jutranjih ur.

Se že dogaja. Sem že izgubila občutek za čas, datum in dneve v tednu.

Danes sem ubistvu pogledala dva britansko govoreče obarvana filma. Enega direktno iz podeželja, drugi pa se je dogajal kar v Parizu. Gledanje prvega sem sicer razvlekla na obobje treh dni. Težko si je vzeti čas in film pogledati v enem kosu pri tej čudu tehnologije. In mikavnem vrtu z lepim vremenom zunaj.

Tamara Drewe. Pisatelji z angleškega podeželja. Ubistvu so pisatelji, ki se po navdih zatekajo na angleško podeželje. In potem se odvije drama kot iz knjige, ki se konča kot v slogu pisateljeve zgodbe.
V filmih tako radi prikazujejo raznorazne umetniške sorte ljudi. Od pisateljev, slikarjev, fotografov in drugih kreativnih poklicev. Vedno se najde nekdo, ki se ukvarja z iskanjem bistva in izražanjem skozi ustvarjanje. Poleg tega je pa zelo priljubljen filmsko projeciran poklic - delo v galeriji. Če je že pomankanje kreativne žilice lastnega ustvarjanja, potem nastopi to.
Aja, film. Nič posebnega. Gledljiv, ampak se ga hitro pozabi, ko ga je enkrat konec.

Hugo. Ta film naredi večji vtis in se v mislih igra še nekaj časa po tistem, ko se je že odvrtel do konca in se televizija ugasne in luči prižgejo.
Takšna malo groteskna fantazijska zgodba ujeta v čudovite prizore. Posnetki so res neverjetni. Element, ki se pojavlja skozi cel film v različnih scenah je - para. Nekako sem ta vizualni učinek videvala ves čas, ko sem ga enkrat zavedno uvidela. Poleg tega ima pa kratkohlačni fantič precej nenavadno opravo za te "zasnežene" prizore.
Všeč mi je ta mehanični del. In popravlanje zlomljenega. In govor filmskega ustvarjalca, tam na koncu. Tako zelo sem bila notri v filmu, da me je kar malo ganil. Pa saj je bil čisto preprost in pričakovan, samo si nisem mogla kaj. Bolj kot vsa vsebina skupaj me res najbolj preseneča kako lepo so speljani prizori in ta "cinematography" zadevščina, ki je imenovana fotografija. Strokovno filmsko izrazoslovje, mi dela težave. Važno, da uživam na pogledu na Eifflov stolp in Notre Dame. In na trenutke deluje bolj kot animiran film. Čeprav ta robot, bolj mi je pri srcu izraz - automaton, je srhljiv. Pri končni sceni - sem samo čakala, da bo pomižiknil, se premaknil ali pa naredil nekaj precej nepričakovano nenavadnega - pa je bil konec koncev le nepremičen predmet.
In to je luškana otroška zadeva? Res je malo groteskno shrljiva na trenutke. Z vključenim izrazom - fantazijsko.

Imela sva preveliko količino zelo zrelih nektarin, breskev in marelic, ki sem jih pretopila v bolj razpuščeno obliko - smoothie. Iz prevelike le-tega pa je nastala ideja, katero je podprla želatina v predalu in z dodatkom vanilijevega pudinga in piškotov, ki sem jih letela kupit, je nastala poletno osvežilna sladica. Predvsem zaradi osrednjega žele-smoothie predela.
Moj mali eksperiment. Spet je tak čas.
Letos se mi začuda še vedno jejo maline.

Queen - Who Wants To Live Forever

In konec s prvim letnikom

Še v navado mi bo prišlo, da se zjutraj trikrat zbujam.
Prvič sem Rona poslala spat, ker je tulil že dvajset do šestih. Drugič sem se vdala v usodo in odšla v stanju napol spanja proti soncu. Tretjič pa sem se zbudila po "dremežu", ki je sledil, ko sva se vrnila domov in sva oba zaspala na postelji.
Vstajanje me vrže s tira. Sploh, ko sledijo različni nizi sanj in je svet nekaj trenutkov še popolnoma nejasen in me vedno zanima, kako bi se nadaljevale.
Pa v naslednjem trenutku zavedanja že izpuhtijo in ostane samo še občutek, da so nekoč obstajale.

Po tistem, ko sem v Italijo sporočila, kako je z robo, šla v knjižnico in k mami po kosilo.
Po vsem tem sem izvedela, da sem uradno opravila prvi letnik. Jej!!
Ker sem prejela še zadnjo oceno angleščine in se počutila svobodno. Olajšano. Da je vse skupaj mimo. Za to leto. Blagodejen občutek.
In to s takšnim povprečjem, da se še sama sebi smejim. Izračun, ki ga dobim je popolno ravnovesje devetic in desetic. Kako se vse obrne.
Super sem. Kar malo ne morem verjeti. Čisto malo. Kanček.

No, ko sem že pri kosilu. Očitno je tema tega tedna - filane paprike. Kljub temu, da so bile z obeh strani super okusne, se mi ta vrsta hrane v tem trenutku malo obrača. Saj obožujem in vse, ampak ne ta mesec in ne naslednji. Zaenkrat.

Berem Potovanje duš. Mene reinkrnacija izredno fascinira. Zdi se mi, da tej stvari popolnoma verjamem. Bolj kot bi vsem krščanskim in drugim verskim zadevam lahko kadarkoli verjela.

Uradno se je začela sezona - za skodelico malin na dan.

Roberta Flack - Killing Me Softly

Pred sončnim vzhodom

Ha. Skovala sem nov plan. Če je to sploh čemu podobno. Ampak, ja. Odločila sem se da bom prebrala Harry Potter och de vises sten in razumela vsaj pol ali več besed. Ja, to bo to.
To je moj nov švedski plan. Zelo optimistično gledan. Seveda moram najprej dati skoz vse lekcije in podobno, ampak nekoč bi lahko mogoče prišla do tega. In potem bi imela te knjige prebrane v treh jezikih. Kako zabavno.
Če bi se lotila španskega, v štirih. No, o tem bom rajši naslednjič razmišljala.

Saj vem, da me vsak čudno pogleda, ko rečem, da sem se lotila učenja švedščine. Takoj dobim seveda vprašanje zakaj pravzaprav tega jezika. A je res važno, da odgovorim na to vprašanje?
Takšna je bila moja intuicija. Po pravici - pojma nimam zakaj. Stvari so se tako obrnile.
Lej, mogoče pa pride trenutek, ko dobim odgovor na to vprašanje.

Ne da sem danes vstala pred sončnim zahodom. Kaj to - že na poti, na sprehodu sem bila, ko sonca še nikjer ni bilo videti. Ker na vremenskih podatkih piše, da je sonce vzšlo ob 5.12, no jaz sem bila že nekaj minut pred peto pred hišo s psom.
Razlog? Brat me je vrgel iz postelje, ko me je klical. In ker sem se ustrašila preglasnega zvonenja in sem morala splezati iz postelje, da sem lahko kaj ukrenila glede tega. Potem je sledila naslednja logična poteza, da greva s psom ven. In sva šla.
Naposled sem še dve kitici odspala, ko je pes začel ob sedmih mjavkat, spuščati zvoke obupa - kakorkoli in sem ga poslala ven. Naslednjič in zadnjič v tem dnevu sem se pa zbudila dvajset pred deseto, ko je prostalo prevroče za ležat v postelji.
Tako pestro je bilo zjutraj. In ta ponedeljek sem še dodatno razvlekla.

Maline pridno zorijo. In vsa ostala zelenjava raste, jaz pa ne vem kaj naj z njo. Nisem najbolj zagret prehranjevalec z zelenjavo. Samo določene vrste. Z večino imam precej težav.

Pearl Harbor. Kako dobro je bilo videti ta film po dolgem času. Ker nekako sem čisto pozabila o čem se gre in kako se konča. Bilo je skoraj tako, kot bi ga gledala prvič. Res nisem vedela, kaj se bo v naslednjem prizoru zgodilo. Šele potem, ko se je dogajal, se mi je nekako posvetilo, da mogoče sem res že videla vse to. Navdušena sem nad stilom. Ravno kot pri The Notebook. Ker nekako je podoben čas. In vsa kostumografija, ki se dogaja v filmu mi zelo ugaja. Vse skupaj - celoten videz.

Snow Patrol - The Lightning Strike

Demetra

Mirror, Mirror. Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deleži je tej. Julia Roberts v vlogi zlobne kraljice je prav posrečena izbira. Z vsemi komično-sarkastičnimi vložki. To. In ja, to bo nekako to.
Film je v redu. Ni kakšen hud presežek. Ima zelo zanimivo kostumografijo, ki je tudi ena izmed priljubljenih tem v intervjuvih okoli tega filma. O tem kako so se tlačili vanje in koliko tehtajo. Skratka zanimiva predstavitev Sneguljčice. V prirejeni zgodbi.
Kdaj so pravljice postale priljubljen zaslužek holivudskih filmov? Ker sedaj se pripravlja Lepotica in zver, če sem prav obveščena. Pa še ena zgodba o Sneguljčici in lovcu s trpečim elementom Somraka je v teku.

Uspelo se mi je zaleteti v zaprta vrata. V tista, ki sem jih minuto nazaj zaprla, da ne bo prepiha. Nos me boli.

Demetra je slavila. Sicer pa nekako še vedno ne verjamem, da je stara samo 15 let. Kako? Je kot neka stara, zrela duša vtelešena v telo mladega dekleta. Punca ima talent in zasluženo zmago. S Tabuji je bila super.

Dobila sem obisk direktno iz ohlajenega bohinjskega jezera. Za en kratek postanek in da sem oddala projekt: barvana rjuha. Nekako mi ni uspelo slikati celotne zadevščine, ker je prevelika za kamorkol postavit ali razgrnit.
Mislim, da bom mogla začeti slikati na veliko. Tako - zase, ker drugače bom čez čas pozabila kako to gre. Pa še fino sporščujoče je mazanje po platnu z velikimi nanosi barve. Samo problem je, da se počutim, ko ta nikjer nimam dovolj prostora oziroma, da so te stvari vsem napoto. Šmentana stvar.

Smoothie iz malin in robid. Ker nisem največji pristaš smutijev ali robid. Ampak, ko si sam doma s psom gredo tudi takšne stvari. Z listom melise.

Alicia Keys - If I Ain't Got You

Dognano

Prišel je ta čas v letu, ko je pred trgovino veselica in glasba doni skozi odprto okno. Vse skupaj je precej dalmatinsko obarvano. Porcijo giric prosim.

Ko smo že pri morju. Starša sta si vzela dopust.
Brat se potepa po štajarskem in z ekipo pobirajo lovorike na tekmovanju. Državni prvaki na štiristo in tako.
Midva s psom pa kraljujeva doma.
Jaz rišem oziroma barvam. On nadzuruje situacijo kar z balkona.

Lenobno potekajo dnevi. Je se lubenica. Jagode z domačega vrta. Skupaj z malinami, ki sem jih odkrila. Včeraj ni bilo še nobene malinasto rdeče obarvane.

Rjuha je pobarvana. Naletela sem na manjši problem, ker sem pozabila odstranit papir in se je prilepil na zadnjo stran. Ups.
Samo pogruntat moram, kam jo bom izobesila, da jo vidim v celoti, ker sem jo po delih barvala.
Ker ravno vskočim kot pomoč, sedaj je čas oratorijev in teh zadev, katerih del nisem nikoli bila. Ne, da bi si želela.
Med brskanjem po predalu sem naletela na neko družinsko knjižico - cerkvene zadeve, v kateri sem našla napisano Kaja Katarina. Haha. Zabavno.

Danes sem se ujela nekje med Once Upon a Time in Weeds. Tako izmenično. Eno epizodo tega, eno epizodo tistega. Nekaj mora ropotati medtem, ko ustvarjam in mešam odtenke.
Pri prvi imam sicer en problem glede celega koncepta - zakaj sicer mora biti "srečno do konca dni", zakaj ni dovolj tisto, kar imajo? Zakaj je to tako zelo pomembno? Zakaj mora biti konec nasploh?
To je moja današnja težava. Zakaj srečno do konca svojih dni?

Vlado Kalember - Vino na usnama

Barvana rjuha

Kako fino. Izdelke so prišli iskat, s tem sem zaključila projekte in me je pričakal moj del priprave.
Čeprav verjetno ne bom preoblela, da sem pozabila vključiti logo na enega. Ubistvu sem se prav zasekirala, ko sem prišla do tega spoznanja. Ah...

Ukvarjam pa se z rjuho, akrili in povečavo skice. Lotila sem se ga na sistem - zlepi toliko A4 listov skupaj, da bom porabila čim večjo površino. In ta projekt je čisto fino uspel. Verjetno bi časovno porabila nekje približno enako časa, če bi direktno risala, ampak veliko več živcev.

Med samim pleskanjem pa sem si namesto glasbene podlage naštimala kar filmsko. Tako, da sem film bolj poslušala kot gledala. Mislim, saj sem večkrat pokukala kaj se dogaja, potem pa sem slikala naprej.
Pogledala pa sem dva precej strelsko obarvana filma.

21 Jump Street. Res ne preseneti in ni ne vem kaj. In koliko problemov imajo Američani s to "high school" zaveščino. Ne morejo preboleti pa da jih konec. Če ne bi Channing Tatum igral, se filma ne bi niti lotila. Čeprav sem na koncu bolj ne gledala. Saj pride Magic Mike v kino drug teden. Bomo tam bolj gledali...
God Bless America. Mogoče je že malo zaskrblajoče, ampak koncept tega filma mi je blazno zanimiv.Mislim ta misija in kritika ameriške kulture in kakšen zanimiv monolog na začetku. Kako neumni so ljudje. Mi smo proti Američanom še kar v redu, ampak ne zaostajamo tako zelo, ker ne nekako nimamo lastne hrbtenice. Ampak oni, oni so pa poden. Obljubljena dežela, kjer se sanje uresničijo in kjer bi ljudje naredili vse za 5 minut slave. Kam nas vse skupaj pripelje? Ta "civilizirana" civilizacija.

Pretekli teden sem pogledala še dva filma. Noben me ni navdušil.
One for the Money.  This Means War.
Mogoče so preveč akcijsko obarvani, ker mene to strašno dolgočasi. Res, več kot se dogaja manj zanimivo je. Te scene s streljanjem in pretepanjem in podobno.

Tisti moment, ko se ti nekje "out of the blue", nepričakovano začne prepevati pesem, ki sem jo preposlušala, ko sem bila majhna. Tako zelo sem preposlušala kaseto Hajdi, da sem jo uničila. Ups.

Mali pa kar praznuje. No, precej velik je že.

Hajdi - Oblečem si oblekico

Piki komarjev

Po dolgem času v Tioliju. Točno tam, kjer smo se dobivali že lani. Letos zopet. Z novo pošiljko Američanov.
Vse je druženje je zabavno in kulj. Razen druženja s komarji, ki puščajo posledice na koži. In srbi.
Le, da se nekje na polovici ugotovi, da ima nekdo sprej - tisti za komarje in se vsaj počutimo bolje.

Ob zvoku kitare. Na travniku v Tivoliju. Sedeč na tleh v polkrogu smo prepevali, kar smo znali. Čisto sem padla notri v vse vzdušje in uživala v trenutku.
To je bil res moment.
Kot tudi videti stare obraze po dolgem času in spoznati nekaj novih ljudi. Seveda te preseneti, ko ti ob seznanjanju Američanka reče "me veseli". Tako napričakovano, da sploh ne veš kaj bi odvrnil v tistem trenutku.

Pred tem pa je izmenjava rjuhe vključevala še sprehod čez trgovine po šoping centru.
Zakaj imajo sploh uradno razprodaje, če je že sedaj vse znižano?

Mnenja smo, da so se nam v vodnem hlajenju zaredile alge. Nekaj komaj opaznega plava.
In bolj je vodno segrevanje kot hlajenje. Računalnik pa se v trenutku nenadozra nepričakovano ugasne.
En projekt zaključen.

Garry Schyman feat. Alicia Lemke - Trip the Light (Where the Hell is Matt?)