Spontano mimogrede v Ikeo

Kako me najhitreje spraviti iz postelje - tako, da se me pokliče zjutraj in vpraša, če bi šla v Ikeo. V dveh minutah sem pokonci in prištimana. Dobesedno.
To je najboljša jutranja budilka. Ker kdo bi rekel, da se bom še danes nahajala na drugi strani alp in se sprehajala po švedski trgovini.
Ampak verjetno ni prvič, da je tale dan reformacije na takšen način izkoriščen. Ta praznik pride tako priročno za obiskovanje sosednje Avstrije in enodnevni izlet. V znane konce.

Ne glede na to kolikokrat bom obiskala Ikeo, še vedno bom vedno znova navdušena nad majhnimi malenkostmi.
Poleg tega se vedno najde kaj novega. Kot naprimer hot dog na koncu. Ker ponavadi se že pred tem zadržimo na kosilu in se to na koncu preprosto prezre in izpusti.

Larry Crowne. Film, ki je sicer simpatičen, ampak po drugi strani ni v njem nič pretresljivega, kar bi ga pripeljalo na stopnjo, da bi ti ostal v spominu. Zgodba sicer teče o moškem srednjih let, ki izgubi službo zaradi prenizke izobrazbe in se vpiše na kolidž, ki mu spremeni življenje. Predvsem profesorica v vlogi Julie Roberts. Študent pa je kar Tom Hanks.
Dejansko nimam nobenega elementa, ki bi filmu dodal vrednost oziroma smisel. Pa ne ravno smisel - tisto nekaj, kar te pretrese v takšnem smislu, da spoznaš nekaj novega. Tega elementa nima.

Oktober je šel že mimo. Bo šel v naslednje pol ure.
Pester mesec je bil. Ni kaj. Ker danes sem rabila en popoldanski dremež, ko je vse prišlo za menoj in se pokazalo v obliki utrujenosti. Toliko se mi je zgodilo in dogajalo, da preprosto nisem imela časa, da bi si privoščila kakšen takšen dremež.

Poleg tega pa danes štrajkam na tole noč čarovnic. Saj se malo igram z nihalom v rokah, kar v nekaterih momentih izpade prav čarovniško. Poleg sebe imam kupček kart tarota in enega črnega psa, ki smrči na ves glas.
Nimam pa nobenega veselja do praznovanja takoimenovanega "halloween", ki je preveč uvožen, prisiljen in strašljiv. Včeraj sem bila prestrašena trikrat in ne rabim nobenih strašljivih zadevščin in premagovanja strahu. Bom kar lepo doma. V zavetju toplega doma in počakala, da me noč zaziba v svoj objem. Brez kakšnih krikov.
Vsi vi pa žurajte kolikor želite. Poleg tega pa imamo pust.

Flo Rida - Whistle

Ljudje za okenci

Danes sem se malo izgubila. Malo sem izgubila živce. In potem na koncu sem se ujela v čudovite trenutke, le toliko za zdražit. Ampak vzamem tudi to. Z največjim veseljem.

Dan se začne zgodaj. Še ta predavanja oziroma vaje damo skozi in potem smo pet dni prosti. Res pa je, da to ni čisto res.
Ker v resnici bi morali zaključevati s projektom s katerim smo mi dodobra zaštartali in moramo imeti naslednji teden vse priprapravljeno. Dokončano.
Zato bi morale biti v prihodnjih dneh te "počitnice" - delovne.

Zaenkrat kaže tako povprečno. Nimam najmanj narejeno. Nimam največ. Se lovim nekje na sredini in poskušam pridno delati. Kolikor se le da.
Ker vsakič, ko se lotim, preprosto zmanjka energije in koncentracije. To pripelje do ukvarjanja z nepomembnimi stvarmi in tukaj naprej pridemo po cesti do živčne vojne zadnjih trenutkov.
Tako to gre. Ker smo v začaranem krogu in ker bomo imeli na stara leta rano na želodcu.

Odkar je ta nov sistem subvencij imam s organizacijo prevozov še bolj slabe izkušnje kot sem jih imela do sedaj. Pošiljajo me od enega do drugega okenčka in noben noče razumeti, zakaj se preprosto nočem voziti samo z avtobusom. Noben noče slišati, da vlakov v obdobju dopoldneva preprosto ni.
Ker ne morem imeti zgolj ene karte za avtobus od moje postaje v bližini doma do glavne avtobusne v Ljubljani. Ker kljub direktni liniji rabiš imeti dve karti. Ko pa sem po obupanem pogledu in spraševanju čakala v vrsti že toliko časa, da je bila za menoj vrsta skozi vrata - je ugotovila, da mogoče bi se to dalo. Tu pride občutek olajšanja. Potem pa me strezne in mi pove, da moram vse skupaj naprej preklicati, ker sem karto že imela ta mesec.
Tu sem od samega razočaranja preklela vse po vrsti. Se zaprla v avto in tam sedela dobrih pet minut ali še kaj več, da sem prišla k sebi in šla samo domov.
Avtobusa sploh videti več nočem.

Pes je šel z menoj na sprehod. Da sem se nadihala svežega zraka. In pomirila. Vsaj za malenkost.
Da je šlo potem lažje naprej.
Pač to letanje od enega okenca do drugega in zavrnitve - niso zame. Ne prenašam dobro. Vedno bi šla najraje v jok po vsem. Ne maram ljudi, ki delajo za okenci. Ali tistih, ki delajo v "korist" nas. Ki imajo razne nazive doktorjev. Poskušam se izogibati vsem tem in imeti čim manj stika, ampak v tem svetu to preprosto ne gre. Preveč smo zakomplicirali celotno situacijo.

Vsaj družinski večeri z remijem so mi všeč. Če smo zadnjič menjali med dvema petima igralcema, smo danes k petemu dodali še šestega. In bilo je zelo resno na trenutke, ampak smo se vseeno precej nasmejali.
Po tem pa ostane še ena urica za naju. Dokler ni čas, da se večer konča.

The Perishers - My Heart

Prizori čarobnosti in prevažanje

Eno uro nazaj je bila polna luna. Toliko v vednost.

Ker današnji dan se je začel, kot vsak drug dan. Mogoče malo čudno zasnežen za oktober in sončen za ponedeljek, ampak saj pravim - navaden dan.
Dokler čisto slučajno ne pregledam avtobusnega voznega reda. Ni avtobusa. Avtobusov.
Zakaj? Ker imajo počitnice. To pa pomeni, da tisti avtobus na katerega grem ponavadi vozi le ob šolskih dneh. Super.
Čez dobrih deset minut prileti mama gor. Ravno, ko sem sredi kuhanja zajtrka. Če sem doma.
Seveda sem. Kdo pa gre zgodaj zjutraj na ponedeljkovo jutro še kam. Rekla je, da je bila nesreča na železnici. Naša relacija in to v Vižmarjih. Če sem doma in če sem v redu. To jo je skrbelo. Ker sta trčila potniški in mednarodni vlak, kar na postaji. In je bilo nekaj poškodovanih. Nihče huje ali mrtev. Na srečo.
Torej, če sem črtala avtobusni prevoz s seznama javnih prevozni sredstev do Ljubljane, sem lahko takoj za tem naredila še črto čez železniški promet. Super.
Toliko o javnem prometu. Ali ga ni. Ali pa se zaletavajo.

Kaj sem potem naredila? S avtomobila sem zmetala ves sneg in po dolgem času krenila kar z avtomobilom v prestolnico. Dobro mi je delo. Da se peljem malo dlje kot do železniške. Saj ne, da se ne bi vozila z avtomobilom, samo jaz nisem vozila avtomobila.
Da lahko prepevam. Opazujem okolico in smrtno resno sodelujem v prometu. Potem pa obupano iščem parkirišče. Samo mi gre še vedno bolje kot iskanje parkirišča v Kranju.

Ne vem kaj je na tej pokrajini med Kranjem in Škofjo Loko, ampak izgleda tako čudovito. Ta polja in gozdovi, gmajnice tu in tam so najlepši pogled ob ponedeljkovem opoldnevu.
Tako čudovito, da ne znam opisati z besedami. Da mislim, da niti fotografski objektiv ne bi znal ujeti te lepote prizora.
Polja, razprostrta naokoli. Pobeljena s snegom. Drevesa, malenkost zanežena. Sonce, ki sije na vse. Griči v ozadju in gore za menoj. Sončni žarki povzročajo, da se meglice dvigajo v nebo in se vse skupaj zavije v megličasto čarobnost. Prazna cesta, ki se vije med tem prizorom in jaz z mojim avtomobilom. Ne, res - čudovito čarobno. Prelepo.
Poleg tega pa me je še nazajgrede čakalo nekaj podobno čudovitega. Ravno sonce se je spuščalo za griče. Gore so se kopale v roza-oranžnih odtenkih za oblaki. Pokrajina je bila osvetljena malo drugače kot zjutraj, ampak v enaki stopnji lepote. Gruča srn je stala na polju na desni. Prometa je bilo nekaj več in še zadnji žarki so pronicali skozi okno avtomobila in božali moj obraz.
Ne, to opisano z besedami preprosto ne zveni tako. Doživeti je bilo še veliko, veliko lepše.

Če se je naenkrat pojavilo kar nekaj objav, je to zaradi tega, ker sem prišla do povezave v svetovni splet in objavila vse, kar sem imela že sproti pisano. V pisanju uživam. Kot zadnje čase uživam še v čem. In s kom.
Joj...

OneRepublic - Made For You

Prvi sneg kar oktobra

Prvi sneg te sezone. Čisto za res in čisto pravi sneg. Očitno gre vremenoslovcem letos bolje. Sama sem namerila 6 cm snega zjutraj. Na balkonski ograji. Nekaj metrov proč je bil morda še kakšen centimeter ali kaj takšnega več. Potem pa se je vztrajno topil.
Poskušala sem vprežti psa, ampak sva na koncu obstala in obsedela. Jaz na sankah, on na tleh. Ni ravno za vprežnega psa. Ampak sem se pa peljala nekaj metrov s sankami. V kombinezonu s kapuco, da sem bila pravi jeti, ko sem vstopila v trgovino.

Doma pa mi je družbo delal Michael Bublé ob katerem sem se pozibavala v božičnih ritmih. Žal so lučke pregorele, drugače bi jih kar izobesila v sobi. Tako sem padla v to superdecembersko vzdušje. In potem me koledar opomni, da je šele 28 oktober. Res? Čisto za res?
Skratka v tem vzdušju sem tudi nadaljevala.
Ko sem se pozibavala v romantičnih ritmih ob peki pice. Pomivanju posode in skakanju po stanovanju, kjer sem poskušala očedit vse, ampak je bila precejšna zmeda in sem vsega po malem naredila.
Nadaljevala sem tudi, ko sem imela v laseh rdeč obroč. Ko sva obsedela ob gledanju Listy do M. Predvsem tu. Še vedno ta film razglašam za najboljši božični film vseh časov. Luštno smešen in smešno lušten je. Sploh pa poljščina zveni zabavno in potem je vse še bolj zabavno. Ta film je tako blazno kul. Resno ga bom uvedla kot božično tradicijo. Sedaj je šlo le za predogled.
Tak dan. Tako vzdušje. Takšno vreme.

K vsemu temu vzdušju se je prilegal tudi apple cider. Čeprav se mi zdi, da še vedno nisem ugotovila pravega imena v slovenščini. Ker prodaja se tudi kot jabolčno vino, ampak to ni ta stvar. Je topla, vroča pijača - kot čaj ali kava. V praksi je samo pogret jabolčni sok z vsemi začimbami, ki gredo v kuhano vino. Jabolčnik mislim da tudi ni.
Končal pa je polit po sedežni. Kot je izginjala svetloba iz dnevne sobe, ampak se nekako nisva pustila motit. Dokler se ni prižgala luč.

Družinski remi. In peti član. Igralec. Ki se je menjal.
Popečen krompir za prigrizek.
Potem pa smo zaključili s to praznično-božično-veselo obarvano nedeljo.
Kar sneg je zunaj. Pa še ura se je zamenjala.

Michael Bublé - It's Beginning to Look a Lot Like Christmas

Časovna zanka

Looper. Te filmi z potovanjem skozi čas tako obremenijo možgane, da te malo začne boleti glava. Zdi se mi da človeški razum na nek način ni sposoben dojeti preskokov v času. Ker je preveč zakomplicano. Kdaj si in kdaj te ni? Kakšni dogodki so zapisani in kateri povzročijo učinek metulja. Kje je meja? Kje se zgubiš?
Preprosto preveč informacij je za obdelati. In tak je bil tudi film. Sam po sebi dober, vendar je taka tema, da imaš res cel čas za dojemati kaj se dogaja. Nekje med zgodbo se preprosto zgubiš.
Začetek je dober.
Konec je dober.
Meni je bil konec blazno všeč ampak je bil malo 'mind-blowing'. Ker kaj? Kako? Edino zakaj je bilo najbolj jasno. Krog se včasih mora prekinit. Vendar kaj se je potem tu dejansko zgodilo in kaj ne? Kje se ustavi? Je ona res poznala postaranega Joe-a, če ta v resnici nikoli ni obstajal? Koliko spremeniš, ko spremeniš potek? Ker ko se srečata sedanji in prihodnji ti - kdo je kdo? Kaj je prihodnost? Kaj je preteklost? Kaj je sedanjost v časovnem potovanju?
Saj pravim - 'mind-blowing'. Ne spomnim se slovenskega izraza za to.
Tu se stvari oziroma pojmi preprosto pomešajo in zdrava kmečka pamet izgubi razum. Kaj se zgodi, ko sedanji ti prihodnejmu spremeni tirnice? Prikroji spomine ali spremeni potek?
Kaj!? Resno zakomplicirano...
Nekateri prizori so kar malo srhljivi, ampak sama zgodba je zanimiva. Čeprav ta prihodnost, ki je predstavljena mi sploh ni všeč. Se bomo v takšnem resnično znašli? Sicer po poteku dogodkov je že videti tako obupno.
Ampak nekako sem bila malo ganjena nad zadnjimi scenami. Polje in materinska ljubezen.
Ta tema te materinske ljubezni nekako ni tako zanemarljiva. Velikokrat iz tukaj izhajajo težave.
Ker ob tem mi vedno pade na pamet tudi prizor iz filmov o čarovniku, ki je zgodaj postal sirota. Tisti prizor iz enega izmed zadnjih filmov. Lily, ki ščiti Harryja.
No, tukaj je šlo za nekaj podobnega.
Zaenkrat se še ne zavedam kako močno čustvo zna biti. Morda se nekoč bom.

Pred tem sem se pa poglabljala v simbole tarota.
Ja, danes sem izgubljena v času. Z dogodki in njihovim potekom. Čisto za res. Vsaj Catan mi je šel dobro od rok, dokler nisem šla iskat mobitela v sobo, ko sem ga v resnici držala v rokah ves čas. Nekako zmedena sem.

Zadrževanje v avtu. In minute se izgubijo v urah.

Half Moon Run - Call Me in the Afternoon

Pred maxijem

Prežuraš celo noč in prideš domov, ko je zunaj še tema, vendar vsi odhajajo na delo. Se skobacaš v posteljo in z največjim veseljem zaspiš. Utrujena od vsega poplesavanja in stanja na nogah sem najbolj hvaležna za toplo posteljo. Najbolj udobno nasploh in v tistem trenutku. Najboljšo stvar.
Zbudim se, ko ura že odbije opoldne in se brat z veliko preglasno ravnjo hrupa prikrade v sobo. Vsa razkurjena še malo poležim v postelji za kar sem mislila, da je minilo tam nekje med petimi in desetimi minutami, a sem tako sladko in nevede zaspala, da me je šele telefonski klic predramil. Dejansko stanje ure pa pribilo na realna tla. Zaspala sem za dobro uro.
Dan pa vseeno ni šel v nič. Če sem že izkoristila noč, sem se vsaj čez preostanek dneva delala koristno.
Sledilo je v ritmu. Sprehod s psom. Kuhinja in pomivanje posode. Perilo in likanje ob filmu. No, dejansko ga nisem pogledala, ker se je zamenjal kanal in se je gledalo šefa v kuhinji.
Čeprav tega sploh ne spremljam vedno naletim na posnetke pritoževannja v kamero tiste blond kratkolase ženske, ki ponavadi pomiva posodo. Ne vem ali ima preveč časa oziroma zakaj samo ona cel čas komentira? Po vsem bežnem spremljanju mi gre precej na živce, že z njenim naglasom.
Dejansko ja, imam probleme z naglasi. Že na splošno. Priznam.
Torej po takšnem dnevu, ko sem vse to postorila, se sedaj prepuščam spancu. Z največjim veseljem in da bo še prej prišel na vrsto jutrišnji dan. Da mi bo zopet lepo.

Lykke Li - I Follow Rivers

Okvirček

Želijo nam prijetno jutro. A povem kako ironično je to slišati, ko ravno v tem času sedim na železniški postaji, kjer je po vremenskih poročilih v tistem času na našem območju 9°C in gospod po obvestilu skuša povedati, da bo vlak v smeri Škofje Loke in Ljubljane pripeljal z 25 minutno zamudo.
Tako ironično se potem sliši, da mi poleg vsega zaželijo prijetno jutro. Ha.

Sonce je končno zopet premagalo meglo, ki se je vlekla naokoli. In z veseljem sem danes iz torbe vrgla dežnik, očala pa obdržala.
Morda se mi malo piše zadnje čase. Tako zase in za dušo. Poleg bloga.
Blog je zgoščeno razmišlanje. Vse kar pade na pamet. Na kratko in bistveno. Včasih me morda kje malo zanese in začnem razpravljati, drugače pa so podatki včasih tako telegramski, da ni več za nikamor. Da jih razumem zgolj jaz. Morda še kdo izmed vpletenih, tu pa se konča. Pa še pri vpletenih je možnost, da se jim niti ne sanja. Vendar, to kar imam v mislih je - da če razume mene. Če se mu sanja s kakšnimi "kodami" želim podati vsebino.
Zanimivo je, da včasih ljudi bolj zanima kako bom nekaj v blogu napisala kot kako bom to drugače povedala. Četudi so dogodek sami doživeli želijo ta drug zorni pogled in razmišlanje na drug način. Kako bom jaz napisala.
Hecno.
Meni se zdi pravzaprav bizarno, čeprav po drugi strani je zanimiva rešitev. Mislim, ker ponavadi ne veš kaj drug misli in kako doživlja isto stvar. Jaz poskušam zapisati kakšen je moj pogled. Morda se želim približati temu, ker ne vem če vedno izpade popolnoma tako, ker se skozi pisano besedo rahlo "popači" pogled oziroma spremeni. Lahko na boljše. Lahko na slabše. Odvisno skozi kakšne filtre gre.
Klobosam? Vem.

Hoditi proti soncu s sončnimi očali na katere je pritrjeno zlato srce. S polnim nahrbtnikom. Z usnjeno jakno nedefinirano sive ali modre barve. S pikčasto temno modro oblekčasto oblekico, ki plapola v vetru, ki se ustvarja med hojo. S sivimi čevlji, ki so odtenek temnejši, kot današnje žabe. Tako hoditi proti soncu je prav zabavno. Da se mi malo smeje. Da si predstavljam takšen filmski prizor.
To je tisti trenutek, ki si ga zapomniš. Ni važen dan. Važen je trenutek. Dogodek.

Ta nadležen občutek, ko rabiš nekaj oprejemljivega, da se ti vsi nedavni dogodki zdijo resnični. Zadnje čase rabim to, ker se mi zdi kot da sanjam.
Kot da so tiste najlepše sanje, za katere upaš da so resnične. Da niso samo sanje.
Ker del mene ve, da niso. Da so najbolj resnična resničnost. Najlepše ukradeni trenutki. Medtem, ko me nadležni del vedno znova hoče zmesti. Presneto.
Oh, lepi trenutki...

Olly Murs - Oh My Goodness

Mačji lovci

Pisanje bloga je šlo v zadnjem času malo na stranski tir. Pa ne toliko zaradi mojih zapolnjenih urnikov in ukradenih trenutkov, ampak zaradi izgubljene povezave v svetovni splet. Kot tudi oddaje ter priprave konceptov in izdelkov za faks.
Delati se moram pridno, če že ne drugega. Saj se izplača oziroma izkaže za koristno.
Včeraj sem sicer imela trenutek velikega obupa. No, ubistvu je bil predvčerajšnim.
Tista scena s filmov, ko odrineš vse od sebe in se zakoplješ pod plasti oddej in vzglavnikov in prav dramsko odigraš, da te bo pobralo, da ni volje, da ni smisla. No, tak trenutek sem imela.
Malo se mi je zbledlo od ustvarjanja logotipa za namišljeni hostel, saj sem dobila zgolj rumeno luč. Bila je prava smer, vse okrog je štimalo, ampak je bilo ravno toliko preveč, da sem morala še malo razmisliti. Tako je bilo.
Skratka po tem mojem izpadu sem ugotovila, da situacija ni tako zelo črna kot sem jo sama videla. Da sem dejansko uspela uskladiti vse in sem dobila zeleno luč. Končno! Jej.
Ampak to pomeni zgolj začetek in veliko veliko dela. Saj samo omenjam, ker se res delam pridno in ustvarjam, razmišljam pod tušom za nove ideje in tole pisanje pomeni samo odmor med enim in drugim oblikovanjem grafičnih elementov. Skratka, sedaj je vse nekako bolj zagnano in v pogonu. Do naslednje krizne točke. Oziroma do naslednjega ponedeljkovega večera.
Sem se zabavala tudi z risanjem lune, noja in žerjava. Dejansko sem se malo poglobila v raziskavo in je bilo na koncu res že malo igranje. Morda ne smem preveč razmišljati, ampak moram pa imeti "dead line", ker sicer vse obvisi v zraku.
Tako, da je bil oddan kolokvij. In tudi pohvaljen. Vsaj nekaj sem naredila prav. Morda z nekaj pomankljivimi malenskotmi, ampak saj bo naslednjič boljše.
Čeprav imam veliko dela, večino časa obupavam, so mi naloge precej všečne.
Torej imam en namišljen hostel in oblikovanje celostne podobe. Imam ilustriranje zgodbe o soncu in luni. Imam vsakodnevno skiciranje. Raziskovanje umetnostne zgodovine skupaj z umetnostnozgodovinskimi deli v povezavi z ilustracijo. Imam raziskovanje same sebe, kako bi se predstavila skozi poličko v muzeju. Neko skupinsko nalogo. Imam tudi nalogo za ustvarjanje muzejskih izdelkov.
V neki določeni točki na krožnici gledanja, iz določenega kota je vse videti precej zanimivo. Samo ko stojiš pred "problemov" in nimaš idej, je grozno. Res grozno.

Megleno jutro. Tako megleno, da je vsa ta zamegljenost segla vse do okna sobe. Če bi ga odprla bi se razlezla še notri.
Mogoče se je v določenem trenutku malo zažrla vame, ker je pogrešanje vse prej kot prijetno. Ker se mi vsak trenutek vse zdi popolnoma nerealno in neresnično, berimo to s pozitivnim pridihom, in se rabim prepričati, da se res, res dogaja. V določenih trenutkih še sama ne verjamem in se mislim, da se možgani poigravajo z menoj in me hočejo pretentati. Prelisičiti me hočejo v tem, da bi mislila da me hočejo pretentati. Presneto.
Ampak, ko mi posatne jasno, da je vse tako resnično, se moj nasmeh razleze do ušes.
Zgolj megla ostane. Presneta megla.
Presneti prehladi, smrkanje in vročina. Zakaj!?

Ko sem pri takem vremenu, se znajdem v dilemi, ko se zlaga v torbico. Vzeti sončna očala ali dežnik? Nekako znam vreme definirati samo še potem. Pa me čisto zmede, če je nekaj vmes in ne rabim nič takšnega.
Skozi okno vlaka pa opazujem tri mačje lovce, ko vlak hiti v smeri proti domu. Očitno je morala biti ravno takšna ura, da je mačke zvabila na polje in so prežali za svojim plenom. En je bil še posebno poskočen.

Labrinth feat. Emeli Sande - Beneath Your Beautiful

Statistične možnosti

Kdo ima v nedeljo zvečer ob koncu oktobra na svojem seznamu predvajanja nastavljene božične pesmi. In to od Justina Bieberja osebno. Kdo!?
Ne vem, kaj mi je danes. Ampak sedaj sem končala pri tem, da imam maratonsko poslušanje božičnih pesmi. Ker sem vsega ostalega že naveličana.
Morda imam res malo vročine in je prehlad začel vplivati na možgane. Kar je ostalo še nezamegljenega dela. Torej ja, že tako nimam časa, da bi imela prehlad.
Nimam volje, da bi naredila tisto, kar bi morala. Ker ko si vse pripravim, lahko samo strmim v prazen list. In se nič ne zgodi.
Zmedena sem. Pogrešam. In imam nadležen prehlad, za katerega še ne vem kaj naj naredim z njim, saj nimam nobenega časa, da bi malo počila.
Skratka počasi se mi zdi, da si grem na živce. Ne. Mislim, da vem da si grem že na živce.

A povem kako noro se počutim? No, saj ravnokar sem.

Na sprehodu se po enem prehojenem krogu pridruži še mama in gremo še enega.
Šest srnic na polju. Dve veliki in štiri majhne.
Poleg tega je bila pa prav lepa nedelja. Za sprehod. Ali dva.

Ko se je ženski del družine prebudil šele okrog enajste ure, smo za "dobro jutro" odigrali eno partijo Activityja. Seveda sva z bratom v cilju na veliko izgubila. Nikakor nama ni šlo. Najprej je bila "palica dinamita", potem sta sledila pojma "žabice" in "samostrel". Šment.
Po kosilu in sprehodu smo zvečer nadaljevali v "gamblerskem" vzdušju in odigraji dve igri našega družinskega remija. Ena runda je bila moja. Presenetljivo, ker sem dobila 4 jokerje in še petega med igro. Kakšne so sploh možnosti za to?

La Roux - Bulletproof

Prava nota

Pitch Perfect. Presenetljivo dober film.
Presenetljivo predvsem zato, ker se mi je že sam trailer zdel izjemno zanimiv, ampak iz izkušenj sem sklepala, da to lahko postavi pričakovanja precej visoko in potem sledi samo razočaranje.
Iz tega pride skepanje, da sem bila zato presenečena. Ni se izkazal za takšnega. No, po mojih kriterijih v tistem trenutku. Ne bom govorila za nobenega drugega. Samo zase in za mojo družbo, ker sva uživala v filmu. Dejansko.
Res je, da so že skoraj vse zabavne in smešne fore prikazali v samem napovedniku, pa sploh ni motilo. Še vedno so me v filmu zabavale.
Dejansko sem uživala v filmu. Ker ko prvič slišiš vse pesmi se zdijo še enkrat daljše kot v resnici, kar je dobro. V tem primeru predvsem. Film je definitivno vreden še kakšnega ogleda. Ali dveh.

Drugače pa ja. Luštno...
Medtem, ko se je vila debata v pokerskem žargonu, sem se odklopila in si priravila za pod zob. Kar je bilo tudi zaznano s strani ostalih in so se hitro pridružili. Kot muhe na limance se lahko fante spravi na hrano.

Planet Tuš je praznoval štiri leta pri nam v Kranju. Vsaj zdi se mi. In to se je ravno naključno skladalo z odločitvijo, da se gre v kino. Tako, da sva z balkona gledala na malo množico oziroma nekaj ljudi, ki so v prvih vrstah poslušali Manco Špik, ki je ravno prepevala "Za prijatelje". Glasbena podlaga je bila čisto fina za vzdušje.
Predvsem zanimivo je kako hitro so se prikazali ljudje iz vseh koncev, ko se je pripeljala torta. Oziroma tri. Iz tistih nekaj ljudi je kmalu res nastala množica.
Saj pravim kot muhe na limance.

Zakaj mora biti vseh lepih trenutkov enkrat konec? Samo nasmeh še nekaj časa ne zbledi.

Pitch Perfect Cast - Starships

Piknik malo pozneje

Lahko bi vedela, da če čez celo Ljubljano v torbi "trogam" odejo in čaj, se lahko zgodi, da je to premalo spontano in da vse skupaj pade v vodo. Ja, no.
Pač lep sončen dan. Toplo. Tivoli je bil čudovit v jesenskih barvah. Sonce je grelo vse.
A ni to popoln dan za piknik? Je! Saj pravim.
Vendar se ni izšlo po pričakovanjih, se je pa izšlo še veliko bolje.
Saj nimam tako grozno velikih pričakovanj, ampak očitno je problem, da se pojavijo zgolj za trenutek ali dva, je to že dovolj, da iz te moke ne bo kruha.

Kaj naredim jaz, ko se stvari ne izidejo tako, kot sem mislila? Grem v Špar in kupim vse potrebno za peko mafinov...
Tudi jaz se sprašujem kje je logika v tem, ampak včasih plan B pride na vrsto. Namesto, da bi kuhala mulo, sem pekla mafine. Boljša izbira.

Da se vrnem na začetek te zgodbe. Skratka faks v petek popoldne. Zunaj je bilo tako fletno, da sem se z največjim veseljem sprehajala naokoli.
Zašla sem tudi na dva od treh najljubših kotičkov v Ljubljani.
Najprej me je pot zanesla v Konzorcij. Po inspiracijo. In napast oči na lepih, zanimivih naslovnicah. Tam se nekako vedno odločim, da bi oblikovala knjižne naslovnice. Vedno me premami. Ampak kdo ve kako bo življenje nanseslo. Skratka lahko bi začela pisati seznam stvar, ki bi jih imela na knjižni polici. Samo zato, da bi jih lahko občudovala. Saj to.
No, drugi ta kotiček pa je seveda Tivoli. Predvsem ob sončnih dnevih.
Nekaj časa sem presedela na Jakopičevem sprehajališču, kjer je fotografska razstava. National Geographic in to. Potem pa sem opazovala dve veverici. Kako zabavna bitja.

Muzej novejše zgodovine. To nas je čakalo na to petkovo popoldne.
Razstava GOTO 1982. Razstava o računalniški kulturi na Slovenskem. Pravzaprav zanimiva. Računalniki so skoraj vedno zanimiva tema. Sploh, ko si ogleduješ njihov razvoj in pristaneš na igranju tetrisa.
Potem pa smo imeli še Slovence v XX. stoletju. Videla sem vse tolarje. Gledali smo vizualno zanimivo ampak ob enem grozno projekcijo o 2. svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Sploh si nočem predstavljati, kaj so preživljali v tistem času.
Nekako vredno ogleda. Prvo. Drugo delno - odvisno v kolikšni meri vas zanima to obdobje.

Torej po tem sem šla skozi sončne žarke nazaj domov. In se na poti odločila, da ni za obupat. Samo ura se je malo prestavila.
Po pijači v novem lokalu poleg Rondoja, je po kuhinji pridišal znani vonj po mafinih. In še predno sem vzela drugo rundo ven iz pečice je že nekdo čakal pred vrati.
In tisto o Mohamedu in gori - torej, če ne bo piknika v Tivoliju, bo pa potem piknik v sobi.
Čaj. Dekca razprostrta čez tla v sobi in sveže pečeni mafini. Vsaj zadnjega ne moraš dobiti kar tako.
Skratka od tu naprej besede sploh niso več potrebne.

Ko se ob pol dveh zjutraj učiš švedsko. In si od vse lekcije zapomniš samo "pussar" in "kramar". Le kaj je vplivalo na vse. In smeh se je razlegal po sobi. Najin.
Verjetno si bom zapomnila nekaj takšnega:  "Jag kysser min pojkvän."
Ravno pravšnja lekcija za danes.

The Script - I'm Yours

Vest in zeleno jabolko v rumenem avtomobilu

Današnji dan je tak prepelt pozitivnih in negativnih informacij. Naklujčij. Zamujanja in lovlenja.
Skratka, če sem zjutraj zamujala na vlak, ker se mi je zdelo, da je vstajanje iz postelje največji podvig dneva, sem nekako imela srečo. Ker je tudi vlak zamujal. Potrebno je upoštevati dejstvo, da je bil to zadnji vlak za nadaljnje štiri ure.
Pa tega sem lovila zgolj, da bi končno uredila tisto mesečno Urbano. No, saj sem naredila korak naprej in se prikazala na okencu, samo kaj, ko mi je bilo rečeno, da so podatki napačni in da ne morem z njimi nič. Tako, da sedaj še vedno nimam ničesar.
Ampak mislim, da se bom s tem naprej ubadala naslednji mesec, saj moram resno naštudirati, kako bom sedaj hodila v Ljubljano, ko očitno opcija potovanja z vlakom ne pride več v poštev ob mojem urniku.
Avtobusa pa ne prenašam najbolje. Večino vožnj imam malo potovalne slabosti in edino kar lahko počnem je to, da nemo strmim skozi okno. Vse ostalo moj želodec pač ne prenaša dobro.
Ker vlak ima vsaj toliko enakomerno vožnjo in vem kje so postaje, da lahko berem ali rišem. Tu pa ne morem početi ničesar in še dalj časa traja. Grozno.
Torej po šestih letih oziroma sedmem v teku imam še vedno polno problemov z vsakodnevnim prevažanjem.
Kombinirane karte ne morem imeti in me vsi čudno gledajo, ko povem, da pač nimam vlaka od osmih do dvanajstih in moram na avtobus. Potem se jim še bolj čudno zdi zakaj potem preprosto nimam mesečne za avtobus.
Zato ker sovražim avtobus! Na, tu imate.

Ampak to je pa tako ali pa tako zanemarljivo dejstvo in se moram prilagoditi sistemu. Tako to gre.

Torej. Dan ni zajemal samo mojega tarnarja o prevozih.
Če sem se na faksu trudila s 59% baterije preživeti štiri ure, mi je to tudi uspelo. S tem, da mi jih je ostalo še 10%. Koliko pa sem naredila? Ne vem. Saj sem sledila "vajam", nekako.
Potem sem se postavila na avtobusno postajo in čakala. Naštela sem 5 trol, ki so se ustavile in šle mimo. In ne, ni mi bilo dolgčas, samo zmenjena sem bila za kosilo.
S kolegico iz prejšnega faksa, s katero se loviva za ta kosila in pijače že od lanskega leta in je končno uspelo. Pa tudi jaz sem zmazala celo lazanjo in še sladico poleg. Sploh nisem vedela, da sem bila tako lačna.
Ko mi je uspelo priti domov, pa me je čakala še en sprehod. In malo slabše vesti. Iz nenada.
Ker nekje vmes med dnevom, so bile ene zelo optimistične in fine. Ampak ni vse tako optimistično.

Roman Lob - Standing Still

Modra modra stena

Že dva dni imam popolno blokado. No, vsaj ko se usedem pred računalnik. Potem pa prepolna glava postane brez vsakakršne misli.
Kar izgine vse. Puf.
Nekaj časa strmim v belino površine, kjer bi se moralo nahajati besedilo. Potem obupam in se vrnem delati kaj drugega, saj dela nikoli ne zmanjka.
Malo nadležno.

Torej. V nedeljo sem se potepala po domžalskem koncu.B
Z namenom, da se rdeča stena prebarva v modro.
Po predpripravah in vsemu leplenju stropa, sva hitro našli vse pleskarske pripomočke in se lotili dela. Vse skupaj je šlo tako hitro, da sva bili sami nad seboj presenečeni, šokirani.
Barva je bila super prekrivna in v čudovitem odtenku. Imeli sva zabaven sistem. Čeprav se ponavadi upiram, sem lezla tudi na lojtrico.
Navdušeni nad rezultatom.
Skratka zvečer je bilo že vse na svojem mestu. Z novo barvo za podlago.
In zbirko CD-jev iz prejšnega tisočletja.
Skratka dobro preživeta nedelja z obilno večerjo.

Dežvnik na deževen dan na lužastih tleh.
Pogrešam...

Mogoče sem danes prišla do dveh spoznanj.
Prvo je, da imam za precej jedi izdelan podzavesten sistematičen način prehranjevanja. Skratka, nekako sem šokirana sedaj. Zanimivo...
Drugo je pa ironično - ker so črte moja šibka točka, ampak očitno tudi najljubša likovna prvina zadnje čase. Ugotovila sem, da se nezavedno začenm zelo hitro izražati s črto. In ne - nikoli ni ravna.
Ja, to sem pogruntala danes.
Še vedno se vsak dan naučim kaj novega in nekako mi je všeč. Mislim, da vsaj večinoma.

Vonj po mandarini.

Skratka zadnje dni preživljam v dobri družbi. Z zbeganim vremenom, ki ne ve kaj bi bilo.
In čas prehitro mine.

Mando Diao - Dance With Somebody

Horoskop, astrologija in nihalo

Mogoče se besede malo težje tipkajo kot ponavadi. Ker sem ujeta v naravnost čudovite trenutke, mi je tako fino, da jih nima smisla trošiti. Ne znam se več izražati.
Ubistvu sem v dilemi do kakšne mere naj se spustim. Ker dejansko se sedaj vse skupaj vrti okoli lepih trenutkov. Dvojine in takšni stvari. In vse to rada zadržim zase.
Ostane pa mi - "pa drugače?"
O joj. Joj.

Vitez Mesec. Moj vitez. Pod sivo kapuco.

Brisačni turban in turoben četrtek. Avtoportret.

Hrbet. Ptice.

Ampak sem pa bila v knjižnici. Dopoldne. Prinesla domov Zgodovino lepega in Zgodovino grdega, ker je to moje obvezno branje. Samo še ne vem kdaj bi se česa takšnega lotila. Ker iz pravljic preiti na to - bo kar podvig.
Risbe so iz moje skicirke, ki se objavlja tudi na Posteorusu kot šolski projekt.

The Kooks - Jackie Big Tits

Čokoladni poljub

Sem kot Radenska. Imam tri srca. Dva zlata. Morda tri.
To je bila čisto interna šala.

Mislim, da se v zadnjem času malo več filtriram kaj napišem in kaj obdržim zase. Se rajši zasanjam.
Bolj ko je filter zgoščen, večji nasmeh sreče se razteza na mojem obrazu.
Danes sem se samo prismejala domov. No, dvakrat. Ker enkrat sem kot veter izginila s čokolado v roki nazaj ven.
Sploh ne morem verjeti kako dobro se godi.
Lahko bi se ujela v vse te trenutke in jim ne bi pustila, da bi se kdaj končali. Samo potem ne bi bili tako sladki.
Resno ne morem biti več resna. Kdaj se je to zgodilo?

A veš tisti moment, ko se začne vrteti pesem Call Me Maybe in se jo na glas prepeva na avtocesti, ko poskuša na cestninski ustvariti nasmejanega smeškota.
Točno ta moment.

Skratka...
Danes smo se znašli v SEM-u. Slovenski etnogradski muzej. Verjetno ima najboljšo kratico. Sem.
Začeli smo nič kaj optimistično. Nekaj nejevolje. Nekaj nesporazuma. Ampak smo se vdali v usodo.
Najbolj me je pritegnila fotografsk-literarni projekt Barve Koroške, ki opisuje zgodbe različnih priseljencev v Celovec iz vsega sveta. Že sama fotografija pove veliko besed, poleg tega pa so zapisane še njihove zgodbe.
Naučila sem se tudi kako cerkveni zvon zvoni. Očitno vsi to vejo, razen mene. Za tistih vsakih petnajst minut.

Babushka je tako luškana butična trgovinica. Toliko luškanih stvari, da se ti oči svetijo. In našla sem pokerface oblekico. Nisem probala. Mogoče bi res mogla.

Kaj ti bo dežnik, če ga ne moreš odpreti.
Tako, da greš potem v čajnico na čaj. Ker sem ravno v pikčasti obleki iz Londona, ki je bila za čaj s kraljico. Ampak ker nje ni bilo na čaj, sem si našla boljšo družbo.
Za čaj ob petih. Dobesedno.

Taylor Swift - Mine

Ena čokoladna

Kaj je najboljše, ki te pričaka doma?
No, drugo najboljše. Sicer me prvo res ne počaka doma, ampak se pripelje do mene. Pustimo to... 
Torej, ja - škatla s čokolado. In to iz Rajske ptice. Uč nanje sem vrgla nekoč na decemberskih stojnicah v Ljubljani in od takrat so najslajše čokoladice.

Torej. Čokolada.
Sladka pregreha.
Ta naša razvada, ki nas razveseljuje in ubija. Ker vedno veš, da poješ en košček preveč. Pri enem samem se je težko ustavit, sploh ko vemo, da se bližajo "tisti dnevi". Joj.
Razen, če je zares temna. Tukaj se znamo zadržati pri enem koščku. Tista je edina, ki se potem še skriva po temnih kotih predalov ali omar.
Ko pride se išče čokolada po skritih kotičkih. Odpreš omaro. Nič. Vržeš ven vse predale. Nič. Pogledaš v svojo omaro, v skrite kote. Nič.
Kaj narediš potem - se slučajno znajdeš na spletu in brskaš. Ni ravno najboljša ideja, ampak mogoče ti vsaj osveži spomin in se po koncu spomniš, da obstajajo majhne čokolade tam v desni omari v dnevni sobi skrite v veliki stekleni skledi z odškrtnjenim robom. Če jih je še kaj.

No, če sem že pri tem, lahko povem, da naletela na zanimivo čokoladno stran.
mojacokolada.si
Moja čokolada. Saj to. Čeprav deliti, jo je še vedno najboljše.

Zanimivo je, ko z vsakim klikom odkriješ kaj novega. In toliko vrst čokolade. Noro.
Mislim, da sem se za nekaj časa zamotila.

Florentine različnih okusov. Mmmm. Mali koščki, ki sem jih snedla ven iz škatlice so bili prav okusni. Božansko je tole. Ni kaj, ni kaj.
Prav zanimivo je kakšni dodatki se prepletajo s čokolado. Nekaj sadja. Nekaj oreščkov.
Mmmm. Še film Chocolat se manjka.

Ne vem zakaj, ampak sama sem navdušena nad belo čokolado. Resno. Čeprav je bolj sladka. Ampak očitno bom poleg bele čokolade z lešniki sedaj dobila še kakšen priljubljen okus. Tole s sadjem izgleda prav mamljivo. Da malo zdražim vse.
Se bo komu še zaluštala.

Celotna objava o čokoladi? Slavospev ji je vedno dobrodošel.
Tako. Sedaj grem pa počasi uživat v vsakem "cekinčku" posebej. Občutek imam, da bo v prihajajočih dneh prehitro pošla.

PS. na koncu lahko samo še preštejem kolikokrat se pojavi ime "čokolada" v tej objavi. Pa še lisička na čokoladni strani je prav prikupna. Poleg tega je pa zabavno osveževati stran samo, da bereš vse napise v oblačkih. Luštno.

Rachel Portman - Minor Swing (Chocolat)

V Rimu z ljubeznijo

To Rome with Love. V Rimu z ljubeznijo. Film Woddy Allena. Če hočem z eno besedo povzeti celotno komično zadevo, bi jo najbolje opisala kot groteskno.
Mogoče se je dalo videti, da če obožujem Polnoč v Parizu, se znam navdušiti tudi nad tem. In sem se.
Mislim, meni je bil všeč. Tako bizaren, da je bilo že komično. Ker takšna logika prepleta zgodb in dogajanja zahteva nekaj pozornosti. Vse skupaj je res en Dogodek v mestu Gogi. Pardon - Rimu.
Ja, to. Groteskno.

Lazanja za kosilo.
Mogoče je to dobra stvar, ko imam šele popoldne faks. Lahko skuham/spečem takšno kosilo.
In še vedno mi ostaja večerja/zajtk. Čeprav sem našla domač jabolčni štrudl.

Avto je na Gorenjskem. To me je zbudilo danes zjutraj. Iz nekih sanj o kremšnitah in nekaj o Bledu. Ali nekaj nekaj. Skratka skriti avto se je skrival na Gorenjskem. Natančneje na parkirnem mestu 160. V garažni hiši na Brniku, kot smo izvedeli pozneje.
Ne, ni bilo lovljenja gor in dol. Samo izlet in malica pred Lidlom. Ker je malica na izletu najboljša.

Dvajset odtenkov sivine. Ne, ni nikakršen naslov knjige ali kaj podobnega. Samo naloga, ki nam je malo jedla živčke. Vsaj v sredo ob osmih zvečer, ko je bila edina niansa, ki smo jo zaznali zgolj čisto bela in čisto črna. Vmes je bila pa samo ena zmešnjava, ki smo jo postopoma reševali.
Še en portret je bil za narisat nekje vmes, pa smo vsi tako pohiteli, samo da bi se čimprej odpravili iz stavbe.
Imela sem še dodatno motivacijo, ki me je čakala zunaj. Šment, ko ni bilo dovolj razlike med odtenki. Ampak mi je uspelo. Le.

Obožujem vožnje. Na relaciji Ljubljana-Kranj.
Obožujem trenutke. Ob glasbeni spremljavi.
Lahko bi trajali dlje. Ampak vzamem, kar imam. Z največjim veseljem.
Danes sva bila v Rimu in nazaj.

Domenico Modugno - Nel Blu Dipinto Di Blu (Volare)

Čas na železniški

Torki gredo bolje od rok kot ponedeljki. Vsaj tisto malo malenkost.
Čeprav mi že sedaj primankuje idej in vse kreative, ki jo bi potrebovala za normalno delo, upam, da se bo sčasoma vsaj kje našla. Ker je šele drugi teden jaz sem pa obupala nad vsem povezanim s faksom. Ker si želim, da bi bila trenutno zadnja stvar, ki bi se mi podila po glavi. Ni dober štart.
Imam premalo idej in premalo zagnanosti. Primankuje mi. Zdi se mi, kot da sem obtičala in se ne gre več zagnati. Resno. Že sedaj...
Zakaj?

Natovorjena kot mula sem se spet sprehajala čez Ljubljano. Še malo pa mi bo vse skupaj začelo prav najedati. Pa še vedno nimam mesečne.
Ker vrste so vsak dan takšne, da toliko potrplenja pa nimam. Saj sem navajena čakanja. Ampak, ne bo šlo. Mogoče se do drugega mesca sprazni. Mogoče?
Ker, ko misliš, da bo vsak dan nekaj manj gneče, se pošteno ušteješ, ko se prikažeš pred avtobusno postajo ali na Bavarcu.

Follow your heart.

Serije so se vrnile nazaj. In moje risanje poleg.
Ker sem potrebovala eno serijo in pol, mogoče dve, da sem počečkala eno stran skicirke.
Zamudila nisem čisto nič, ker sploh ni več zanimivo nič. Samo gledam, da vidim kako se bo razpletlo. Ampak kaj, ko se še bolj zapleta.

Pri vseh teh prostorih po spletu, sem zbirko dopolnila še Posterousom. Ampak ta gre zgolj v povezavi s študijskimi zadevami in mojo skicirko.
Tumblr. Twitter. Pinterest. Flickr. Pa seveda Blogger. Sedaj še Posterous.
No, sedaj naj pa poskušam slediti sama sebi in ujeti vse dogajanje. Da Facebooka sploh ne umenjam. In poslušanja Radia 1, ker skrivajo avto. Joj.
Ni čudno, da mi nič ne gre.

Skratka. Sem pa bila na kosilu. La Storia in tako. Proti vsem obiskom restavracije, je bil ta daleč najbolj čuden. Ampak dobro, je šlo že mimo.
Kosilo s sošolkama iz srednješolskih dni. Haha. To se sedaj sliši, kot da smo najmanj 10 let nazaj končali s srednjo šolo oziroma gimnazijo, pa ta podatek sploh ni takšen. Ampak potrebno je takole zbujati napačen občutek.

Ampak je po tem sledil še bolj prijeten del dneva, ki bi lahko trajal v neskončnost.
Dvojina. Ljubljana. Zlata ladijca. In čas, ki je mineval prehitro.
Ko bi se vsaj malo ustavil.

The Tallest Man on Earth - Wind and Walls

Mala Jerry miška

A so vse miške tako hitre? Mislim ni čudno, da je bil Speedy Gonzalez miš.
Zgodba je takšna, da sem na stopnicah odkrila miško. Najmanjšo in najbolj prikupno miško na sploh. In je bila tako ekspresna, da sva bila oba z bratom šokirana nad njeno brzino.
V enem trenutku sem jo skoraj ujela, ampak sem bila v trenutku nepazljivosti zasačena, ko je stekla iz posode. Šment.
Počutila sem se kot Tom, ki lovi Jerryja. Ni čudno, da je imel tako težko nalogo. Danes ga malo bolje razumem.

Ha. Kar pokerface oblekco sem odkrila. Sugarhill Boutique: Pokerface Dress. Dejansko.
Ampak kaj, ko imajo tudi srajčko in poletno verzijo. Luštno, blazno luštno. Ubistvu bolj zabavno.

Ta ponedeljek je bil grozen začetek tedna. No, vsaj proti prejšnemu.
Nekako ni šlo vse tako gladko in fino skozi. Predavanja so bila dolga. Vrste za mesečno za trolo še bolj. Ni bilo nobenih idej. Lovila sem miš. In nastajale so težave s tiskalnikom.
Ni šel. Ta ponedeljek. Bo že jutri bolje. Čez minuto ali dve.

Poleg tega pa sem imela na vlaku nasproti parček in sem poskušala strmeti ven in čečkati v zvezek. Skoraj oboje naekrat.
Nekako sem bila samo precej odsotna. Z mislimi drugje. Ki so se ustavljale pri nekom.

Snow Patrol - Called Out In The Dark

Iz česa je mošt?

Naši izleti so poučni. Danes je pogovor nanesel na mošt in v naslednjem trenutku smo bili v dvomih, saj smo imeli mešane informacije - o tem, iz česa je narejen. Jaz sem trdila, da je iz jabolk, ostali pa, da je iz grozdja.
No, nekako nismo prišli zadevi do dna. Vsaj ne čisto.
Ker smo naleteli na mošt na Kostanjevem pikniku v Besnici, ampak glede na to da je imel okus po jabolkih, so se še vedno porajali dvomi.
Jaz sem še vedno za jabolka in Google je razkril, da je tega več sort.
In da smo po svoje imeli prav. Vsi.

Vodafon. Kakšen smeh se je razlegel ob tej naši šali.
Zgodba okoli - meni je pred leti v morje padel telefon. Omrežje "vodafon". In sedaj to dvoje povežimo eno z drugim v šalo in se lahko sladko smejimo. Saj dejansko sem se takrat tudi smejala, ker se mi je zdelo to popolnoma nemogoča stvar. Prav bizarno. Ampak tako sem izgubila enega od telefonov.
Drugega sem utopila v torbici, vendar je to že druga zgodba.

Včeraj sem čisto naključno in najbolj spontano končala v Topu. Še celo v VIP prostorih in to brez petk.
Strinjala sem se z idejo o Ljubljani, Topu in penini in končala na avtobusu na poti v Ljubljano. Bolj naključno pač ne bi moglo biti.
Ker so prišli iz otvoritve salona, do proslavljana. In sva pili penino iz steklenih kozarcev sredi Ljubljane in nabirali kroge in plesali s celim mestom pod nami.
Na koncu sem se znašla v Domžalah. Kako nenavadno...
Ampak je bilo presenetljivo zabavno in dobro.

Zjutraj sem imela sanje v sanjah. Ampak ne samo ene sanje v sanjah, ampak sanje v sanjah v sanjah v sanjah. Torej sem se zbudila iz prvih sanj in sem še naprej sanjala. Potem sem v teh sanjah ugotovila, da imam tattoo na roki, ki je bil nekako zasran. In potem sem se iz teh sanj zbudila in ugotovila, da imam "res" tattoo na roki, da nisem samo sanjala in je bil še vedno čudne oblike. Potem sem se zbudila in se pogovarjala z Laro, ki se je ravno zbudila. Ampak v resnici so bile tudi to sanje, ko sem se čisto za res zbudila. Ugotovila, da na roki nimam tattooja in da se sploh nisva pogovarjali.
Čudne sanje. Prav Inception scena. In nivoji.
Tolikokrat se zbuditi iz sanj človeka lahko kar malo zmede.

Ja, danes je bila prav lepo sončna in topla nedelja, ravno pravšnja za Kostanjev piknik. Vreme smo zrihtali fenomenalno, saj je dež začel šele, ko smo se že skoraj pripeljali domov.
Tista lokacija, kjer se je ponavadi nahajal, se je letos prestavila na bolj sončno stran in se je bilo tudi bolj prijetno sprehajati naokoli. Ker se spomnim, da je bilo drugače vsako leto precej mraz.
Evre smo menjali v dimeže. Pili mošt, poskusili medico in jedli kostanj. Kostanj brez okusa.
Noben ni bil, kaj preveč navdušen.
Vse po parih.
Na koncu pa se je obsedelo na travniku s pogledom na Jošt in Šmarjetno v daljavi. Dejansko sredi "otroškega igrišča", ker so okoli naju ves čas skakali otroci, se lovili in kotalili dol po hribu. Skupaj z druščino psov.

Tale blog in moje pisarije pa nekako ne ostanejo nespregledane. Včasih se nekje nekdo najde, ki deli z menoj kakšno pohvalo. Nepričakovano ponavadi.
Jaz pa se vedno znova in znova samo čudim.

Nite Jewel - In The Dark

S polnim naročjem pravljic

Kaj je bila danes prva stvar, ki sem jo naredila. No, poleg jutranje rutine.
Šla sem v knjižnico. Že zjutraj. V soboto. Na otroški oddelek.
In ja, imajo igralni kotiček in tudi otroci in nadležni starši so bili tam, ki so jih hoteli na vsak način umiriti, ampak so bili na koncu še hujši od otrok.
Iskala sem pravljice, zgodbe in pripovedke. Nekaj o luni. Nekaj o soncu. Nekaj o teh nebesnih telesih.
Skratka doma sem si pripravila spisek in tam sem sabo brskala. Med književnostjo do 8 let.
Iz knjižnice sem odšla s polnim naročjem pravljic. Ter eno zgodbo o Hektroju. Ker je ravno črn labradorec.
Mogoče bi se morala več gibati na tem oddelku in preživeti z vsemi ilustracijami.

Včeraj sem bila tako zelo močno navdušena in impresionirana nad lučkami, ki so postavljene okoli Kongresnega trga, da sem kar pozabla na njih. Saj veliko stvari uide iz glave, ko sem zamotena.
Skratka toliko navdušenja nad osvetljavo se ne nabere vsak dan. Ker so prisrčne. In manjše. In razporejene da izgledajo kot nekakšne zvezdice v bližnjih višavah.
Poleg tega sem ugotovila, da ni več redarske zasedbe na parkirišču NUK2, ampak je postavljena zapornica. Ja, zadnje čase se ne gibam več v teh krogih.
Še en dan prej sem izvedela najbolj zabavno stvar, ki sem jo sprejela z največjim navdušenjem na svetu. Na Radiu 1 se bo pojavila nova stara nagradna pustolovščina - iskanje avtomobilov po Sloveniji. Navdušena sem. Ampak, ne vem, če mi bo čas dopuščal. Ga bom mogla izbrskati. Ker zadnje dni sem pa res polno zasedena.

Danes sem uživala v sončnem dnevu. Listnatemu dežju in sprehodu v dvoje. Plus pes.
Mislim, da še nikoli nisem opazila ali pa zaznala, da bi listje tako konstantno padalo iz dreves, da bi vse skupaj izgledalo tako kot da dežuje listje. Ampak se je zanimivo to pojavljalo nekaj metrov pred nami in potem za nami. Nikjer drugje. Samo premikalo se je prenosorazmerno z našo hitrostjo. Naključje?
Skratka uživam v dnevih. V družbi. In v trenutkih.

Train - I Got You

Skriti pod plaščem vidnosti

Skriti pod plaščem vidnosti. Teoretično je bil pončo in vse skupaj je izgledalo zgolj... čudno. Mislim, saj glede na to, kdo je to počel stvar ni čisto nič nenavadna. Ampak pri belem dnevu, ko na 6 peronu dve sedita na klopi in se skrivata pod pončotom - je stvar malo bizarna. Za eno petkovo bizarko.

Važno, da obstaja fotografija rokovanja že iz decemberskega časa. Prav nisem vedela. Resno.
Mogoče si bom mogla zapomnit, katere ljudi sem že spoznala in tako.
Ker da narediš enako pozo - dvakrat - ne vede, koliko možnosti obstaja?

Gospodična vzgojiteljica.
To je to. Mislim to bo sedaj poimenovanje za naprej. Ker sem iz imen prišla na zabavne vzdevke. No, saj zaenkrat sem obtičala nekje pri gospodični.
Mislim, važno, da sama vem zakaj se gre.

Se gremo igro ugibanja? Kdaj imam jaz v petek faks, torej danes?
Ja, od pol petih do pol devetih.
Za petek - prav nor urnik. Pa zaznajmo vsi sarkazem. Ali pa vsaj negativen prizvok.
Ampak na koncu, sploh ni bilo tako slabo. Predavanje se mi je zdelo blazno zanimivo. Za večerni urnik, petkov ali na splošno. Toliko vsega je bilo povedanega in podanega s primeri, da je izpadlo zanimivo. Precej zanimivo. Če sem kar malo obsedela, ko smo predčasno končali.
In že nas čaka novo delo.
Letos očitno ne sme biti nobenega zabušavanja na vidiku, ker so nas že v prvem tednu čisto zasuli.
In sprašujem se - šele petek je? Kdaj sem se res to nazadnje spraševala?

Od Bežigrada do Viča.
Prehodila sem pot od naše fakultete na Vojkovi za Bežigradom pa vse do Jadranske na Viču.
S sošolko peš. Ko sva se zaklepetali. Vmes sedeli na sredi paviljona ob Kongresnem trgu in potem sem se obupano sesedla na klop pred drugim paviljonom, Peterlinovem paviljonom, kjer sem počakala.
Počakala, da vidim obris znanega avtomobila in se razveselim osebe, ki vozi.
Sicer pa Google Maps pravi, da je to 5,5 km. In če Google tako trdi, potem bo že držalo. Ker kašnim drugim zemljevidom te dni ni za zaupati.
In potem se na železniški čas ustavi.

Hot Chip - Let Me Be Him

Nekaj o hostlih, na klopi pred hišo

Resno? Kdaj se je ta čas začel tako ustavljati?
Kdaj se je začelo tako dogajati, da se zdi dan neskončno zaporedje dogodkov, ki jim ni videti konca.
Ker so te počitnice minile mimo tako, da sem jih komaj opazila, sedaj pa so se dnevi čisto ustavili.
Saj me to veseli, ampak ne verjamem pa mojemu občutku za čas in številki na koledarju. Tukaj je prišlo do neke napake, neskladja.

Zdi se mi, da so nas čisto šokirali z delom te dni in sem včeraj zvečer že ugotavljala kako in kaj. Danes zjutraj pa ni bilo nič več dobro in sem vse popravila oziroma še enkrat ustavrila še predno sem prišla na vrsto. Še predno sem se razvrstila v vrsto.
Nekaj o hostlih. Nekaj o analizi. Nekaj o podobi.
Skratka nekaj nekaj.

Tudi vse ideje niso bile dovolj zanimive in moram še delati na vsem. Namesto, da bi to razlagala. Ampak rabim malo pavze vmes, da se nadiham in izpraznim misli, da jih potem lahko spet polnim. Ker zadnjič sem imela pravi "brainstorming" na vlaku. Samo na koncu še vedno ni bil dovolj učinkovit.
Bo že. Samo nehat moram strmet v zaslon.
No, to je en projekt. Drugi me pa še čaka. Ko moram prebirati pravljice in zgodbe.
Sedaj sem jih nekaj dobila za lahko noč. Res jih lahko preberem pred spanjem.

Sprehod s psom. In nisva bila sama. Samo pes je moral malo dalj čakati vse skupaj. In smo racali po gozdu.
Tudi klopca pred hišo je dobra. Sploh, ko kar obsediš in tam sediš nekam precej časa. Kljub namenu, da se odpravi. In potem se dan, pozno popoldne prevesi v noč in na nebu lahko prešteješ tisto nekaj zved, ki sevajo skozi majhne dele, kjer ni videti oblakov.
Za povrh vsega pa brat uleti v gatah, da s smetmi za rumeno kanto. Vohun mali.
Smešni so, ampak kaj ko je meni fino.

The Kooks - Junk Of The Heart (Happy)

Biti sposoben videti

Če me kdo vpraša kako sem, bom odgovorila, da sem srečna. Verjetno takšnih trenutkov ni veliko, ali pa jih vsaj ne zaznam tako močno. Ker dejansko sem se trenutno ustavila nekje v času, in z veseljem zajemam vse kar imam.
Ker se mi zdi, da imam vse. V tem trenutku. Tega dneva.
Trenutno se nahajam v sedanjiku. V času trenutka. Hvaležna sem vesolju, da sem se znašla ravno na stičišču takšnih poti. Tistemu vesolju, ki ga vedno z nova preklinjam. Tokrat mu pošiljam samo pozitivno energijo.
Ker ko daš času čas, je vse mogoče.

Menim, da skoraj ne prepoznam več svoje pisave v zadnjih dneh. Ker pišem tako spotoma ali hitro, da je vse razpotegnjeno in malo "italic", da ni ničemur več podobno. Po drugi strani pa zelo priročno za sprotno zapisovanje med predavanji ali pa sprotno zapisovanje misli.
Ampak tako očitno drugačna je. Ker danes opazujem stvari, zato to pravim.

Imeli smo zanimiva predavanja pri Ilustraciji.
Nekaj o luni in soncu. Rečeno je bilo, da ima vsaka stvari izhodišče. Da je skica zelo pomembna, kar tudi sama opažam, saj se mi zdi skica pri raznih umetnikih najbolj interesantna stvar. Če barve dojemamo s čustvi, potem linijo dojemamo z razumom.
Gledati ali videti. Razlika med tem pripelje do zelo zanimih spoznanj, ko se jo zavemo.
Kaj je ideja? Kaj je realen predmet? In kaj je slika predmeta?
Kaj sploh je realnost, resničnost?
Ker vidimo samo to, kar poznamo. In rušenje realnosti nikoli ni pripeljalo do ničesar dobrega.
Ilustracija je v svoji osnovi nerealna. To je bistvo.

Ste že kdaj poskušali v nekaj gledati pol ure, da bi videli?
Jaz sem poskušala danes z luno, ampak je vneto bežala med krošnjami dreves in mogoče ni bil pravi trenutek v času za to. Bom pa v kratkem.
Ker strmeti v sliko pol ure - to zna biti kar zanimivo. To kliče po ponovnem obisku Narodne galerije. Ja!

Ingrid Michaelson - The Way I Am

Smeh iz referata

Če me kdo danes poskuša prepričati, da je šele drugi oktober, sploh ne bom verjela.
Zdi se mi, da se je toliko zgodilo v teh dveh dneh, da ne morata biti samo dva dneva. Resno!

Poleg tega pa je noč še mlada in sem pristala na dejstvo, da se gre danes ven. Ja... tako to je, ko naletiš na nekaj nadobudnih ljudi in sploh nimaš možnosti kaj preveč izbirati ali razmišljati in se podaš v novo pustolovščino. Ker treba je nekako malo proslaviti nove začetke.
Vse nove začetke.

Najbolj smešno je bilo, ko sem se sredi belega dneva po telefonu zgovarjala kar po angleško. Tako, kot da ni nič. Samo en navaden torek.
No, saj je tako nekako tudi bilo. Skratka nisem še videla mojih ameriških prijateljev odkar so dva tedna tukaj in sem čisto tako mimogrede poklicala eno, kaj pravzaprav počne, pa se je kar nahajala v bližini faksa in sva bili že na kavi.

Cel dosežek je pa bil, ko sem končno prišla do mesečnih vozovonic. Ker, ko sem včeraj prišla na železniško, mi je gospod za oknom lepo razložil, da zgolj ena kopija ni dovolj.
In sem danes nasmejala našo gospo v referatu, ko sem prišla po dva žiga. Danes je bila res nekaj pri volji. Ali pa je zgolj tak dan.
Poleg tega pa smo bili že deležni celega seznama, kaj nas čaka v prihodnjih dneh.
Počasi se bo potrebno zakopati v delo. Iz knjižnice sem že prinesla dve knjigi za inspiracijo in polistala po njima ter si zapisala ideje. Čeprav teh sem že cel list popisala med samim predavanjem. Samo še ključni element mi manjka, da lahko vse skupaj začnem sestavljati.

In Vivo feat. Boyant - Moje leto

Prvi oktober

Pa sem preživela prvi študijski dan. Moram reči, da se minute še nikoli niso tako dolgo vlekle. Naša koncentracija pa še ni bila na takšni prizkušni. Tako resno smo se lotili, da so nas dobili čisto nepripravljene.
Še tisto skoraj enourno stanje v vrsti za bone je minilo hitreje, ko čas med enajsto in četrto popoldne.
Fino je bilo videti vse, obsedeti na kavi in srečati nekaj bivših sošolk, kar tako nepričakovano.
Dan poln presenečenj.

Potem pa se je izza vseh dreves prikazal znani avto in se odpeljal mimo vseh križišč po znanih in neznanih poteh.

Fak...
Mislim, da se je moj besedni zaklad znižal na prav ta minimum.

Am, ja...
Zmedena sem.

Lady Antebellum - Just A Kiss