Oddana potrdila o vpisu

Sedaj se bliža začetek novega šolskega leta in tista norija, ko je potrebno odnesti vsa potrdila o vpisu na raznorazna mesta.
Za začetek tedna sem si zadala nalogo, da opravim čim več naenkrat.

To je pomenilo, da nisem bila edina, ki si je zastavila tak cilj. Količina prometa, ki se je vila po centru Kranja je bila kar malo pretirana. Krožišča in križišča so bila polna avtomobilov. Parkirišča so bila polna avtomobilov in vsi smo v koloni stali v upanju, da se nam kdo pred nami umakne. No, nekdo se tudi je. Pred menoj. Drugi krog. To si že skoraj štejem v dosežek.

Banka. En klub študentov. Dva študentska servisa. In center za socialno delo. Za štipendijo.
Uredila bi si še bone, pa je bilo prav nepriročno na ponedeljek zaprto. Šment.

Po štiriurni predstavi.

Golaž sem skuhala. Drugi dosežek v dnevu.
Mislim mami mi je bila v pomoč, ampak sedaj imam recept in predstavo koliko česa in kako. Super je bil.

Vsakič znova in znova sem presenečena kako se potrudi zame. Ko sem prišla skozi vrata, je dišalo. Dišalo po mesnih kroglicah. No, po mesnih kroglah pravzaprav. Kar nisem mogla verjeti. Čeprav je rekel, da se mu ni izšlo najboljše, je bilo zame dovolj že to, da je pomislil na možnost, da se je lotil. Ampak so bile okusne. Če bo obupal, bom sama preizkusila ta recept.
Vino. Kroglice. Pikčast prtiček. In moje navdušenje.

Iz junaškega življenja meščanov. Gledališka predstava, ki traja tri ure in tri četrt. Maratonsko.
Ne vem zakaj ima oznako - komedija. Vedno bolj in bolj "temačna" postaja. Z vsako igro.
Zanimivo predstavi različne generacije ene družine v različnih življenjskih obdobjih. Kako se vsi ženejo za neko stvarjo, potem na "stara" leta pa ugotovijo, da morda to le ni vse.  Če ugotovijo. Vsi si postopoma poskušajo pridobiti ugled in bogastvo, ampak ko je enkrat doseženo, pride naslednja generacija, ki to uniči.In res je kar so rekli. Revni so lačni kruha, bogati pa ugleda, oblasti.
Nikoli ne bomo siti ali nasitni. Vedno bomo lačni nečesa.

The Crystals - Then He Kissed Me

Vsi lačni

Bila sem malenkostno razpeta med dvema opcijama. Ena je bila, da bi ostala. Lahko bi šla po vse sestavine in spekla lazanjo. Ampak druga je bila ta, da grem domov in naredim kosilo kot sem ga obljubila.
No, na koncu sem pač izbrala drugo možnost, ker sem obljubila. Izkoristila sem trenutke, ki sem jih imela na voljo in jo s težkim srcem "mahnila" na pot.
Vmes me je klical brat, ves sestradan, kdaj pridem domov.
No, slabo uro kasneje je bila lazanja že na mizi.

Nekaj se je trudil in mi pomagal. Bil je tako prijazen, da je narezal zelenjavo, medtem ko sem sama počela vse ostalo.
Vsi navdušeni, ker sem bila "končno" malo doma. Tako, da smo se šli družabne igre. Tipično za našo družino.

Catan. Dvakrat. En Activity. To sva z očetom zmagala. In potem smo šli še po mamo, da je šla z nami remi.
Popoldne preživeto nedeljsko - vsaj za nas.

The Foundations - Build Me Up Buttercup

Zalomljen noht

Skuhala sem kurjo juhico. Še nikoli nisem nobene juhe kuhala tako "od začetka". Ponavadi sem jo samo iz vrečke vrgla v posodo, deset minut počakala in je bilo to to.
Tokrat sem si zastavila ta projekt. Ker sem mu želela samo najboljše. In imela sem "pretkan" načrt. No, samo skrbelo me je in sem poskusila narediti nekaj dobrega. Fino

Čeprav sva z materjo že trgovine obrali dopoldne, sem šla potem še enkrat.
Mogla sem še enkrat poskusiti tisti suknjič iz H&M-a, tako da je potem končal v vrečki. Res ima tak lep kroj in ni "čisto navaden", ker ima en zanimiv detajl.
No, potem, ko sva se doma raztovorili, sem brskala in ugotavljala kaj bi pomagalo proti prehladu. Povsod je bila navedena kurja župca. Pobrala sem šila in kopita, čeprav sem se samo usedla v avto, in naredila še en krog po trgovini. Iz nakupovalne košarice se je bohotil šop zelene in prav zabavno mi je bilo s tistim hoditi naokoli. Verjetno je iz sestavin vsak razbral, da bo nastala juhica.

In tudi je. En beder pa polno zelenjave in nekaj začimb pa sem postorila še nekaj stvari v tej uri, ko se je kuhala. Še psa sem vmes peljala ven. Skratka potem sem spakirala vse. Vključno z vsemi možnimi C-vitamini z tableti za boleče grlo. Namazana z vsemi žavbami sem jo krenila proti Ljubljani. Presenečen je ostal med vrati, ko sem držala v roki veliko nakupovalno vrečo z vsemi pripomočki.
Nekdo mora poskrbeti zanj, ne moreš biti sam, ko si bolan. Ker potem si moraš vse sam iskat. Rekel mi je, da je bila že moja prisotnost dovolj. Kaj šele vse ostalo. Juhica in C-vitamini.

Donnie Darko. Ni ravno prijeten film. Zreti v tistega zajca da občutek precejšnega nelagodja. Vmes sem malo zrla mimo zaslona, ker je bilo že preveč. Potem pa sva si glavo razbijala s tem, zakaj se je ta film sploh šel. Kaj je bil smisel. Ampak meni se zdi, da nastane podobna zanka, kot je nastala pri filmu Looper, kjer se tudi drži tematika potovanja skozi čas. V določenem trenutku je prekinil krog in s tem speljal na novega. Žrtvoval je sebe za ljubo osebo. Tako sem to dojela.
Zanima me samo, če je bil tisti motor mogoče iz letala s katerim je letela njegova mati? Zdi se mi, da je. In ta potem pade skozi časovno zanko, tistih osemindvajset dni prej.

Angels & Airwaves - Epic Holiday

Tresoče

Res je fina postelja. In fino se je zbujati, ko se lahko še malo priviješ in zadremaš nazaj.
Ampak sva se pobrala, ko se je cela postelja začela tresti. Ker so zunaj nekaj vrtali. Ali nekaj počeli.
Skratka postelja se je tresla.

Serije so nazaj. Za dober dan sva se nasmejala ob The Big Bang Theory. Doma sem potem pogledala še How I Met Your Mother in Glee. Imam pa še nekaj takšnih, ki so se letos začele. Upam na kaj optimistično približno uredu. Ker, ko sem pogledala zadnji zadnji del Dexterja zvečer sem bila razočarana ob koncu. Mislim, da so bili prav vsi, ki so videli ta zadnji del.
V moji glavi je bil ob zadnjem prizoru samo en velik in glasen - kaj!
Resno?

Spet me lahko najdete v Vaščanu. Klik za .pdf na spletu. Sicer na osmi strani.

Vaščan. September 2013, št. 2; stran 8

Pesota sem sprehodila po dežju. S premajhnim dežnikom in gumijastimi škornji. Potem pa sem ga spravila samo še pod tuš in ga našamponirala z njegovim tistim pasjim šamponom, da je sedaj mehek kot kakšen medvedek in ga vsakdo z veseljem malo počoha in pocrklja.
Luštna zverinica.

Birdy - People Help The People

Še so wakeboardali

Če se je prejšnji večer zaključil bolj zgodaj, je bilo to zato, ker se je tudi to jutro začelo bolj zgodaj. No, ne tako zelo, ampak veliko bolj kot ponavadi.
Odločena, da jo še enkrat krenemo na morje. Mislim meni se je čisto fino slišala ideja, da grem še enkrat na izlet na morje. Kdo bi rekel ne?

Ni mi hudga.

Z Ljubljane. Destinacija Poreč.
Nobene gneče na cesti. Nobenega na mejnem prehodu. Kot bi mignil smo bili v Zeleni laguni.
Skilift.
Druščina treh. Onadva sta bila za wakanje. Jaz sem vejtala. Namestila sem se na blazine in uživala v dnevu in inspiracijskem vzdušju, ki ga je ponujala okolica. Fino se mi piše, ko imam tak blažen mir.

Grela sem se na sončku, ker se je naredil odličen dan. Jaz pa sem v zadnjih dneh popolnoma premražena. Pojma nimam koliko časa sem bila tam, preden sem odprla senčnik poleg sebe.
Družbo mi je delal martinček. Uživala sem v razgledu, ko se je vozil naokoli. Pozabila sem spominsko kartico za fotoaparat in potem končala z iPhonom na drugi strani plaže in snemala.

Skupaj sva vejtala.

Pili smo šote iz smučke. No, enega. Tam smo preživeli res cel dan. Če sta kupila dnevno vozovnico, sta jo izkoristila maksimalno. Ob sedmih jih je za zadnji krog snel dol z žičnice, ker je bila že takšna ura.

No, na koncu se skratka že peljemo iz Zelene lagune, nakar v šali ugotovimo, da zares nimamo s seboj drugega wake-a. Skratka board je ostal nekje tam, pod tušem in sem samo obrnila avto in smo se peljali nazaj. Na srečo nismo bili še daleč, tako, da smo se lahko vrnili.
Ampak res dobro, da nismo tega opazili šele nekje pred Ljubljano.
Ibizo sem krotila. Ha.

No, za konec sem ugotovila, da me je še malo opeklo na te zadnje dni septembra. Tako, da sedaj zaključim s poletjem in se začnem privajati na zimo. Že sedaj letam okoli v debelih štumfih, kaj šele bo.

Passenger - Let Her Go (Kygo Remix)

Tisti logo z vilico

Maček Muri.
Ja, maček Muri. Ampak CD pa ostane za enkrat drugič.

Večer je bil rezerviran za večerjo. Za praznovanje. Za druženje ob dobri hrani. Kaj dobri, odlični.

Fino. Čisto fino.
Bila sem v restavraciji JB.
Jedli smo same fine stvari. Še nikoli nisem bila v kakšni taki fini restavraciji, kjer bi imela več ali veliko hodov. Vsi fino oblečeni. Dekleta smo bila opetkana. Zbrali smo se pred vhodom restavracije. Dolgo sem študirala kje se nahaja, ker se spomnim, da sem njihov logo videla še večkrat, ko sem se sprehajala mimo. Ampak res mi ni bilo čisto jasno, kje za vraga točno stoji. Šele pogled na zemljevid mi je razjasnil celotno situacijo in takrat sem prišla do sklepa, kako da tega nisem mogla razrešit.
Skratka. Vsi nas pričakajo. Se posedemo za mizo. Družba osmih.
Meni nam je razkrival same jedi, ki bi bile zanimive. Razen polžev. Ki smo jim skoraj v en glas rekli ne. Oziroma če se jih je dalo zamenjati. Ker res nobenemu, no razen en se je opogumil, sicer pa nobenemu niso kaj izrecno dišali.
Vse skupaj je bilo čisto noro dobro. Vsi okusi in najbolj nenavadne kombinacije.

Saj sem poslušala kaj vse nam je povedal, ampak stvari potem žal uidejo z glave. Vsaj približno lahko obnovim.

Najbolj nenavaden sladoled.

Najboljši sorbet.

Začeli smo z zdi se mi, da gosjo pašteto. Ali pa račja. Ali pa nekaj podobnega. Skratka bila je pašteta.
Rdeča pesa v več oblikah, kozji sir in hren.
Tuna v čebulni omaki.
Popečen list nečesa in neka školjka.
Popečen škamp zavit v slanino ali neko govejo stvar s fižolovim pirejem in neko zeleno omako. Domači ravioli. Mmmm.
Bazilikin sorbet. Sama sem si to jed najbolj zapomnila. Mislim, zelo se mi je prikupila.
Rumenjak z ocvirki.
Srnin hrbet s cmokom oziroma nečem takšnim.
Domač lešnikov sladoled s čokoladnim prelivom, solnim cvetom in olivnim oljem.
Sladki prigrizki. Piškoti. Mandeljni z zelenim čajem. In nekaj kar se je kar topilo v ustih.

Poleg pa smo pili vino od katerega je bilo sicer prvo belo daleč najboljše. Meni so bela vina všeč. Šipon je bil. Potem pa še eno belo. In nato smo pili oranžno vino. Res je bilo čisto oranžno. In rdeče za k divjačini.
Same dobre stvari.

Na koncu ugotoviš, da smo tam preživeli dobre štiri ure, ampak je čas tako hitro švignil mimo, da ni kaj. Ker smo imeli cel čas kakšno zanimivo debato v zraku, ali pa smo se med seboj malo zaklepetali.

Skratka večera še ni bilo konec. Še ena pijača ali dve v Asu, potem pa smo se poslovili. Mislim odpeljali s taksijem s tremi postanki. Midva pa sva bila zadaj zadaj. Obakrat.

California - Reci da si nora name

Zavijem darilce

Če vzameš napis "open me", lahko iz tega sestaviš ime. Ja, dejansko sem toliko časa "strmela" v ta napis, da se mi je posvetilo, da če vzamem tisti drug E in P, ga lahko razrežem in sestavim v D in dobim ime.
Za čisto mimogrede.

Brala sem Poker za punce medtem, ko sem čuvala tiskalnik. Morala sem biti tam, da sem list umaknila, da ga ni razpacal. In to je fina priložnost za branje knjige. Predvsem, če so "poglavja" kratka.
Dopoldne me je pot vodila v sosednjo vas, saj sva z Ronom šla na obisk. Oziroma na skupni sprehod. En črn in en bel kuža. En rep gor, drug dol. Ena psička in en pes.
Da pridem na tekoče, da slišim kaj se je dogajalo, kaj se dogaja, ko nisva vsak dan na vezi.
Tako zaklepetani, da že nisva vedeli, kje hodiva.

Vrnila sem se še malo čuvati tiskalnik. Potem pa vandrat naokoli. Očitno še vedno ni čisto polna omara, saj sem danes našla še eno oblekico v "moji" barvi. Takšno v odtenku med modro in zeleno. In potem sem imela dilemo ali jo vzeti ali ne. Pa sem šla s trgovine, ampak sem se potem ponjo vrnila in jo vzela.

Sedaj pa še malo počakam. Da ura odbije polnoč.

Olly Murs - Right Place Right Time

Blagovolil

Moje pogajalske sposobnosti in sklepanje kompromisov je šlo po zlu danes zjutraj. Vdala sem se v usodo in šla za Bežigrad. Ker če so šli eni na Portugalsko, gredo drugi na Poljsko. Vsi odhajajo na izmenjave. Jaz pa v Trzin. Tudi to bo skoraj izmenjava. Sicer ne vem kakšna, ampak še malo pa se bomo vpisovali na izmenjavo z možnostjo študiranja v Ljubljani.
Še malo.

Letos bo moj cilj čimbolj pridno in uspešno se spopadati z vsem. In zaključiti. Imam občutek, da tam ne bom želela ostati dolgo. Bomo pa videli kako se bo napletlo. Še dober teden mi ostane. Zgolj toliko.

Skratka. Da se premaknem nazaj za Bežigrad. Ob zelenem čaju in zapiranju vrat, sva se zaklepetali. Ona je z navdušenjem sprejela moje projekte, ki potekajo in se odvijajo. Jaz pa sem pokazala vse kar sem v zadnjem času uspela skupaj spravit.

Sicer sem mislila, da bom danes namenila kaj svojega časa v razvoj le teh, pa ga je preprosto zmanjkalo. Porazgubil se je.
Imela sem opravke. Na pošto sem šla. V trgovino. Srečala gospodično, da greva jutri na sprehod. Še ustrašila sem jo malo.
Predstavljate si situacijo, ko si ogledujete zvezke in do vas, ob vas se ustavi postava in vam nekaj reče. Mene bi tudi.

S psom danes nisva v najboljših odnosih. Čeprav sedaj sva se malo popravila, ko se je prišel crkljat v sobo. Ampak presnet lump je res pregnan. Joj.

Gledam, bolj poslušam Bethenny, moj "guilty pleasure" in čakam, da baterije zmanjka.

Capital Cities - Safe And Sound

Do Benetk in nazaj

Izlet. Juhu.
Mogoče bom mogla razvozlati zakaj gojim takšno navdušenje nad izleti, ko mi je pa slabo v avtu. No, ne tako zelo kot mi je bilo včasih. Ampak ponavadi se hitro pokaže ta trenutek šibkosti, če moram kaj pogledati na telefon ali takoj, ko se ne posvečam vožnji.
Ironično imam potem rada izlete povsod naokoli.
Z različnimi ljudmi.

Še ena sobota.
Nabralo se je en kup drobnih opravkov. Takšnih, ki jih sestaviš skupaj da dobiš celoten dan.
Začne se tako, kot skoraj vsako soboto. Znajdem se v trgovini. Tisto, ko greš iskat stvari za jest za današnji dan in za jutrišnji dan, da fanta preskrbiš. Oziroma, da se bosta lahko sama, ko žensk ne bo pri hiši.
Tri trgovine. En krog. Parkirišča. Nakupovalne košarice. Ljudje. Polno izbire. En nakupovalni seznam in en cilj. Gibala sem se med policami in iskala točno določene stvari. Tiste, ki sem jih potrebovala. Nič distrakcij.
Dve nakupovalni vreči sem prinesla domov.

Z bratom sva nekaj skladala fascikle. Jaz sem nabrala goro papirja in ta se je s samokolnico prepeljala na kup. Potem sem bila že za štedilnikom. Za pečico. In za štedilnikom.
Spekla sem mini palačinke. Za malico. Za izlet.

Potepanja sem se veselila. Še prej pa v Ljubljano. Da mi zjutraj ni bilo treba. In četudi rečem, da mogoče ne bom uspela priti, si vedno premislim. Ne morem ne iti. Ker se vedno zavem, da ostajajo trenutki, ki jih preprosto moram izkoristiti.

Dejstvo je, da ne znam odpreti havbe pri lastnem avtomobilu. Neizpodbitno dejstvo. Dotočit sem morala tekočino za čiščenje stekel, pa se je zataknilo. Deset minut sem vztrajala preden sem se predala in odšla iskat očeta, da mi pomaga. Dobro da sem, ker sva ugotovila, da sem imela čisto premalo olja. Kako naj to vem, če se havbe ne znam odpreti. Po štirih letih.
Zdaj sem se naučila. Zdaj vem.

Na izlet do sem.

Izlet do Benetk. Tokrat.
Druščina petih ljudi. Midva. Njegovi sestri in od ene fant. Pa še geparda/leoparda smo imeli. Še zdaj ne vem za katero so se potem strinjali, da je bil.

Lep dan se je naredil. Mi pa smo se vozili po italijanskih avtocestah. Je še kdo menja, da so čudne? Imajo precej kratke uvoze in izvoze, da se komaj vključiš. Imajo zapleten sistem, ki te ves čas vozi nekam naokoli in moja orientacija je tako ali tako šla po zlu.
Smo pa našli tisti outlet center, ki smo ga iskali. Iz prve.
Jaz sem na plano privlekla palačinke, da smo se malo posladkali. Nekaj že moraš imeti s seboj na izletu. Ali pa imam to samo v genih.

Nazajgrede.

Obhodili smo cel šoping center. Dvakrat. Mogoče trikrat.
Neverjetno je, kako imajo Italijani to izpeljano. Mislim, da postavijo in uredijo celotno mestece za same fensi trgovine. Nisem našla prav nič, kar bi mi pritegnilo pozornost. Ampak nismo vsi odšli praznih rok. Ko sedimo pred trgovino in se pride pred vhod pokazat v srajčki, takrat pa tista naprava pri vhodu začne piskati. Ups. Važno, da ima srajčko sedaj.

Hoteli smo v Benetke. Najprej nas je pot peljala po vseh obvozih, čisto naokoli. Tri nič vodim v igri - morje. Ampak smo končali pred garažno hišo, ki ni imela urne tarife in si premislili s celotno situacijo imenovano kot ogled Benetk. Premalo časa. Preveč gneče. Premalo parkirišč. In preveč ljudi.
Obrnili smo in se napotili proti letališču, kamor je bil tudi naš namen priti. Mislim prepeljati dva potnika, da poletita na Portugalsko. Pa smo sedeli in opazovali gospoda kako je ležal v travi. Tako ali pa tako pa smo bili čez cel dan precej "neočitni", ko smo komentirali vse povprek.

Pot nazaj proti domu. Kjer nas je pospremilo čudovito obarvano nebo. Kjer se je vse malo zakadilo in razkadilo na cesti, ko so izginila vsa zoženja. Ampak smo se zopet znašli v koloni na naši strani, ko smo zapustili cesto pri Logatcu in se počasi premikali vse do in mimo Vrhnike do naslednjega uvoza.
Samo še spanec je bil na vidiku. In nekaj smeha.

Swedish House Mafia feat. John Martin - Don't You Worry Child

Osemdeset tisoč

Danes me je nekje sredi dneva ob odpiranju strani presenetila res okrogla številka. Kazala je 80000 in prav toliko ogledov je zbral ta moj blog v nekaj letih delovanja. In preseneča me, da sem ravno tako okroglo številko sploh ujela. Mi je že bila namenjena, da sem jo videla.

Skratka. Pestri dnevi okoli mene.
Danes sem se peljala do Trzina in nazaj. Naredila sem cel krog. En del po "stari" cesti mimo Brnika in Mengša prav do industrijske cone Trzin. Potem pa drugi del domov na severno obvoznico in po avtocesti proti Kranju.
Tam v industrijski coni sem se pa malo vozila naokoli, ker nisem točno vedela v katero ulico moram zaviti, samo vedela sem kako zgleda stavba. Kričeče rdeče in rumeno. Takšna McDonalds kombinacija. Malo sem krožila, ker sem jo zagledala prepozno, ampak se je zopet pojavila na drugi strani.
Če povem po pravici, se mi vse skupaj zdi precej antipatično. Prvi vtis, ki sem ga dobila je bil zelo slab. Niti ne vem, kaj naj izrazim z besedami, ker bo potem eno samo jamranje. In v tem smo tako ali pa tako prvaki.
Navadit se bo treba. Preživet. In iti dalje.
Tako bo šlo to leto.

Majčke. Carsko!

Sem bila pa toliko bolj vesela, ko sem prišla domov in sta me na mizi čakali majčki, ki sem jih še dve uri pred odhodom sestavljala skupaj in natisnila. Moje majčke imam. Sedaj pa lahko počasi začnem z realizacijo projekta.
Majčke brez rokav oziroma zumba majčke z ilustracijami in vzorčki pripravljam.
Vse skupaj me je še malo prehitelo, tako da o vsem skupaj še obvestim. Ampak bodite v pripravljenosti. Same luštne stvari bodo.

Rabim še en kup malenkosti. In verjetno bom vse naslednje dni preživela v realiziranju projekta. Tako počasi. Korak za korakom. Z vsemi idejami. Z vsemi možnostmi za izvedbo.

Alicia Keys - Tears Always Win

Knjižice z ilustracijami

Tisto, ko ljudje mednarodno iščejo stanovanja in hiše, tisto je prav zanimiva stvar za pogledati. House Hunters International se reče. Danes so iskali stanovanje v Londonu. Kupovali stanovanje v Parizu. In še v Firencah. Po vsem tem sem prišla do ugotovitve, da na vseh teh koncih sem že bila. Kaj takega.

To sem ugotavljala medtem, ko sem držala ravnotežje. Zabavne so te deske, ki jih pri nas najdete pod imenom Vaga oziroma Vagaboard. Valj in deska. In to je to. Potem pa se matraj.
Kdo bi vedel kdaj bo še vse izpeljano iz tega.

Šla sem v center. Mislim peljala sem se skozi center. Že nekaj časa sedaj nisem bila v središču Ljubljane. Vsaj od začetka prvenstva ne, oziroma se nisem nič okoli Kongresnega gibala.
Dobila sem paketek. Tako zares cel paketek. Čisto mojih vizitk.
To pa je nekaj.

In vmes, ko sem morala še pol ure počakati, sem izrabila priložnost in skočila do Konzorcija. Z največjim veseljem. Da malo pregledam naslovnice. Da se malo navdušim in občudujem. Pa še slikanice sem šla gledati. Tam sem si morala zapisati nekaj naslovov in sedaj upam, da imajo v knjižnici kaj takšnega. Zadnje čase nekatere naslovnice izgledajo tako zelo fino, da bi imela kar vse doma.
No, če nimam že vsega, sem pa našla vsaj dve knjigi zase. Ena je o Lili Prap. Tista naša ilustratorka in avtorica, katere knjige so prevedene v številne jezike in razširjene po svetu. Nanjo sem naletela med tistimi znižanimi knjigami. Potem pa sem našla še eno s tisoč ilustracijami, ki se pojavljajo v otroških knjigah.
Tako me je navdušila, da sem jo morala imeti. Čeprav sem mogoče malenkostno oklevala. Ampak sedaj je. Pri meni doma. Za inspiracijo.

A sem že povedala, da grem jutri pogledat kje sedaj naš faks stoji?

A Friend in London - Are You Lost

Včasih tudi izgubimo

S seboj sem prenesla tri različne beležke za tri različne projekte in sem jih malo popisala. Dopolnjevala. Vsako za kakšno stran ali dve. Dan sva preživljala vsak na svojem koncu. Oba malo pridna. Tole definicijo "pridna" bom izrabila do konca. Še kitaro je vmes igral, da sem imela fino muziko. Fletno je tole, ni kaj.

Stala sem na vagi. Mislim na takšni, ki ima veliki V in zraven še board. Sem lovila ravnotežje. Presenečena nad mojimi sposobnostmi sva bila prav oba. Jaz nisem verjela, da mi bo uspelo že tako kmalu ujeti tisto ravnotežje pod nogami. Mogoče sem samo njega opazovala kako miga z boki in se drži na valju.
Verjetno sem se tako smejala in cvilila, da me je slišalo celo naselje. Kako me ne bi, ko sem pa pogruntala sistem in se blazno zabavala.

Tehtnica na vagi.

Prejšnji dan sem preživljala tako, da sem bila malo pridna. Včasih sem tudi tako. Malo pa nisem bila in sem obsedela na kavču, ovita z deko.

Včasih tudi izgubimo. Sebe. Ključe. Denarnico. Ali na tekmi proti Franciji.
Francozom je za priznati tisto premoč, ker nič ni šlo v koš. Parker pa je zadel vse. Pet nas je bilo na kavču, da smo glasno spodbujali. Ubistvu štirje in en na stolu. Ampak smo zadnje sekunde tekme preživeli v tišini.

Drugače pa priznam, da mi je prav fletno ob takšnih dnevih. Sploh se ni za pritoževati. Prehitro bodo spolzeli mimo. Še po kuhinji se skupaj sučeva. Potem pa lahko ob večerih gledava ali Dexterja. Ali pa Head Games ter še za povrh film Live! Ta film sem sicer že enkrat gledala, ampak kaj vse bi naredili za gledanost. Samo še vprašanje časa je, kdaj se bo to vse skupaj začelo. A ni?
Govorim o tem, da so zaradi gledanosti naredili šov z rusko ruleto. Takšno, kjer imaš šest tekmovalcev in od tega en ne preživi. Bi gledali, če bi bilo to na sporedu?
Z New Girl sem včeraj otvorila sezona novih serij in novih sezon.

Michael McArthur - She's No You

Plum

Tako napeta tekma, da sem mogla začeti reševati sudoku. Grki so izgubili. Naši dobili drugo mesto. Jaz pa popolnoma "zasrala" sudoku. Nekje sem rešila nekaj napačnega in je vse narobe prišlo. Bravo jaz. Res.
Čeprav tekma je bila pa res napeto izenačena. Če je ena ekipa dala koš, je druga izenačila. Dva podaljška. Nekje vmes sem se že smejala celotni situaciji.

Tihožitje z ringloji.

Dan sem sicer preživela za dvema računalnikoma. Tisti na levi je bil za delo. Tisti na desni pa za vse ostalo. Čeprav je visenje na Facebooku bilo vzeto pod pojem - delo. Res. Kot tudi druga socialna omrežja. Sem pa pripravila stvari za predoglede. Da si poenostavimo stvari. Sem premikala krivulje po zaslonu. In ko so vsi šli od doma sem delala zase. Nekaj novega. Nov projekt. Čeprav se moram vrniti še k prejšnjemu in kaj napisati.

A ste že slišali novo pesem od Nine? Pušlarjeve gospodične. Prav fina je. Taka sončkasta.

Nina Pušlar - Svet je tvoj!

Ko imaš nekaj dobrega

Spala sem kot top. Z izjemo dveh motenj sredi noči. Prvo vem, da je bil komar in sem se kar naenkrat zbudila, vsedla in prižgala luč ter strmela v steno. In me je čudno gledal. Drugo se spomnim, da sem se nekaj trudila govorit in razlagat, ko se je prikradel v posteljo. Pa sem nekaj napol spala. Nekaj razlagala o bankah. In potem v trenutku zaspala. Ene sanje so bili še o likalniku. Druge pa o neki prireditvi sredi Kranja za vse pomembne ljudi.
Zbudila sem se in se predstavila za računalnik. Pregledala sem vse kar je bilo novega. Še tisti blog od včeraj mi je ostal, da sem ga dokončala.
Ko sem si hotela narediti čaj pa sem naletela na zanimiv vzorec na dnu skodelice, ki je ostal od včeraj zvečer. Bilo je srce. Vse kar sem videla je bilo srce. In sem se nasmehnila. Za nekaj minut opustila idejo o čaju in se šla crkljat. Za dobro jutro in dober dan. Ker se lahko.

Potem sem imela beli čaj s pomarančo in ringloje za zajtrk. Dopoldansko malico.
Takoj sem se zaposlila z brskanjem po spletu. Neverjetno, kako te požre in potegne vase ta splet.

Videla sem srce na dnu skodelice.

Domov sem se pripeljala čisto v miru. Z glasbo, ki mi je preskakovala in se je komaj ustalila do doma. Seveda so shranili še ostanek kosila zame. Fino.
Če smo se šli najprej "a je to" in poskušali namestiti karniso nad okno, smo se potem igrali Catan in remi. Štiri vmesne zaporedne zmage, ampak na koncu mi pa ni uspelo. Karte niso bile prave. Številke niso bile prave. Ni bil moj dan.
Le smejim se bobu.

Lady Antebellum - When You Got A Good Thing

Družinski paket mesnih kroglic

Še en izmed izletov. Obe z materjo popolnoma navdušeni. Ker najboljše se je zbuditi v jutro, ko veš, da se greš potepat.
In bil je prelep sončen dan. Za vožnjo. Za potepanje. Za dogodivščine.
V Celovcu sva se znašli tako hitro, da še sami nisva vedeli, kdaj so se vsi ovinki porazgubili za nama. Tako zaklepetani.
Prvi postanek. Adidas outlet. Ker tiste moje fine turkizne adidaske sedaj ne nosijo več prvotne barve in na žalost počasi razpadajo. Tokrat se mi je zdelo, da bo šlo bolj za preizkus sreče, saj zadnjič niso imeli čisto nič pametnega.
Tokrat pa je bila ta sreča na moji strani in moj komentar nad rdečimi čevlji je bil: "Čist hudi!"
Pri tem opisu vztrajam.

Čist hudi čevlji.

Ikea. Vsakič znova malo poskakujem od navdušenja. Če imajo pa tako fine in tako luštne stvari. Čisto zares.
Važno, da sva redni obiskovalki, ampak po vsem tem času še vedno nisva imeli Ikea Family kartice. Skoraj nezaslišano. Dobro, da so jo ravno pred nama eni izdelovali tako, da sva jo imeli v dveh minutah že v rokah. Mati svoji obsežni zbirki raznoraznih kartic ugodnosti dodaja še eno.
En krog naokoli. In ne glede na to kolikokrat vidiš stvari. Še vedno so zanimive. Predvsem vsi kavči na katerih si vzameš pet minut pavze. Predvsem, če so udobni in se kar pogrezneš v njih. Našla sem dinozavra, ampak je potem ostal tam. Teli dinozaverčki me pridno obdajajo.
Ampak našli sva družinski paket mesnih kroglic. Štirideset jih je v paketu. Gora pomfrija. Pa še sokci. Zaenkrat sem dobra z mesnimi kroglicami za nekaj časa.

Kako luštno! Vsi zvezki in zveščiči in beležkice in pikasto in raznobarvno z različnimi motivi. Potem pa stojiš tam v dilemi katera je bolj luštna in vzameš eno. Po minuti zamenjaš. Ugotoviš, da je druga boljša. In potem v kotu odkriješ popolnoma nov svet in druge barve. O tem govorim - link.
Končala sem z roza netopirjem. Črnim čajnikom. In zelenim zvezkom. Komaj sem se premaknila od tam.
V nadaljevanju sva domov prinesli še zavese pa novo luč. Klasično. Že dolgo nisem kupila luči v Ikei. Skratka poln koš stvari, vključno s košem. In posteljnino za štiri eure. Kačing.
Po koncu, ko sem šla še nekaj na informacije vprašat, pa je mami naletela še na strica. Tistega, ki smo ga zadnje čase vsi videli na televiziji, ko je tako navdušeno navijal za naše.

In ko smo že pri košarki. Končala sem pri navijanju v dvoje. Z navijaško opravo sem z zanimanjem spremljala igro naših. In smo premagali še Grke.

The Band Perry - I'm A Keeper

Oseminpetdeset centov

Ravnokar sem zaprla računalnik, ker sem ugotovila, da sem zadnjo uro preživela ob brskanju po spletni strani. Na takšni, kjer imajo toliko finih stvari, da potem ne znaš nehati. Brskalnik pa ima celo vojsko novih zaznamkov. Same luštne stvari sem videla. Verjetno bo skrajni čas, da naredim kaj, se resno zastavim, lotim in usmerim. Pri tem pa naredim načrt kaj bi bilo fino imeti.
Logično sem ga odprla nazaj in se lotila tega. Ampak ta presneti internet te tako hitro ujame na limance in zapelje v skušnjavo.

Iskanje prave barve.

Tandem. Tokrat sem dokončala tisto včeraj oblikovano, ki je bilo zelo dobro sprejeto in se je naročilo iz tri povečalo na štiri. Bingo.
Za vse, ki rabite luštne zumba majičke - sem pravi naslov. Moje ime in priimek ločite s piko, dodate afno in gmailovo končnico. Prvo najdete na desni strani.
Barve in dizajn popolnoma po vaših željah in mojih kreativnih zmožnostih!
Pa povej naprej.

Pustili so me doma, da sem izdajala blago. Sprehodila sem psa in skuhala kosilo zase. In delno za psa. Vsi ostali so imeli malo drugačne želje in načrte. Važno, da je bilo meni dobro.

Skratka. Včeraj oblikovano. Danes zjutraj potrjeno. Danes popoldne oddano. Baje za rojstnodnevno darilo jutri. Psst. Vse se da, če se rabi ali pa hoče.

Miley Cyrus - We Can't Stop

Kuponko bowling

Za cel dan sem se zaposlila. Jutro se je začelo z zvonjenjem telefona.
Ne, nisem bila v Ljubljani. Pridno sem še spala pod toplo odejo.

Presenečeno sem ugotovila, da je nekdo na Pinterestu kar tako našel naš dres in ga delil naprej. Čisto me je presenetilo med "zdolgočasenimi" vsakodnevnim pregledovanjem. In ko sem to šla razložit sem dobila novo zaposlitev.

Bila sem zaposlena s tem, da sem bila namig in priročna pomoč. Tako, da nama je z očetom s skupnimi močmi uspelo pripraviti tri dizajne.
Nato sva se smejala ideji, da bi jaz vzela en monitor, on drugega in bi en poleg drugega delala. Kmalu ni bila več zabavna ideja, ampak realnost. Tako je, ko imaš pri roki dva računalnika in dva monitorja. Tako zelo sem se igrala z vzorčki, da je na koncu nastal en zanimiv velik vzorec in s tega cel komplet.
Še skoraj pol ure pred osmo sem se matrala s postavanjem, ker mi nekaj ni šlo v zakup. Vektorsko sem preživela dan. Vmes sem zviznila zgolj speči kosilo in potem sem nadaljevala s prestavljanjem točk po zaslonu.

ZSPORT: S skupnimi močmi za nove predloge.

Bowling. Na Kuponku sem enkrat naletela na kupone za bowling, kar je seveda bilo za izkoristit. Ampak potem ti ležijo tam in malo že pozabiš na njih, dokler te ne začne čas preganjati. Zato je bila danes odlična priložnost, da gremo na bowling. Sicer smo šele kasneje izvedeli, ko smo že rezervirali, da igrajo naši. Skratka - pa nič za to.
Začeli smo dobro. Začeli smo optimistično. No, ne pretirano. Ampak saj je šlo. Smo se zabavali. Glasno spodbujali drug drugega. Veliko je bilo ploskanja za vse predstave "strikov" in "sparov".
Arena se je počasi spraznila in na koncu smo ostali le še mi in košarka na televizijskem zaslonu. Prijetno s koristnim. Malo smo se rekreirali, metali krogle medtem, ko smo precej glasno navijali za naše.
Sredi košarke smo zaključili z igro. Gladko zadnja, čeprav sem imela nekje vmes zmagoslaven trenutek, ko sem bila tretja od petih. Too!

Sami na bowlingu.

Po večerji, Kaja speče jajčka, smo končali na sedežni garnituri. Takoj, ko sem ugotovila, da smo postali stereotip. Ženski v kuhinji in moški na sedežni ob košarki. Seveda smo bili potem vsi tam. Ob zadnjih minutah je bil izkupiček sedečih in ležečih pet od šestih. Eden izmed njih je bil tudi naš pasji navijač, ki je prinesel srečo in zmago naših nad Italijani. In po sobi so se vili glasni vzkliki in aplavz. Toliko za danes. V soboto s tem nadaljujemo.

Perpetuum Jazzile - Slovenija, od kod lepote tvoje

Naglaševanje Stožic

The Oranges. Zadnje čase naletavam na filme s takšno tematiko. Ko se sin ali hčerka zaplete z materjo oziroma očetom najboljšega prijatelja. Tako nekako. Čudne stvari. Groteska na kvadrat.
Smešen film, ni kaj. Mislim na koncu je bilo že bizarno smešno.

Ne hvali dneva za nočjo. Danes izgubljam. Igra za igro.
Stvari se obračajo. Z vsakim dnem in vsako uro. Le včeraj sem imela zmagovalni dan.
To je to. GTA bi igrala.

AVbyte - GTA V: The Musical

Zmaga za zmago zaenkrat

Zmagujem. Dan za dnem.
No, zaenkrat vsaj v zadnjih dveh dneh. Ampak puščam si veselje, dokler bo trajalo. Eno partijo remija in eno igro Catana po dolgem času. Nabrala sem si dovolj ovc, žita in podobnih surovin, da sem eno potezo pred bratom zmagala. Tudi to šteje, mar ne?

Imam novega "junaka". Še vedno se nisem čisto odločila, če se ob njem pojavi neizmerno navdušenje ali pa mi je čisto beden. Gospod Dinozaver se je pridružil zbirki mojih živali.
Po dolgem času se mi je zapasalo in sem risala. Skenirala. Dopolnjevala in zaokrožila celoto.

Danes so me določili za kuhanje juhe in peko palačink. Za kosilo. Ker drugače pa res ne kuham. Zaznajmo sarkazem. Jaz pa sem ob veliki količini mase dodala še eno povabilo. In je prišel. Ko jih je bilo le še nekaj in ko so se že dodobra ohladile.
Potem sem se stiskala. Malo kar tako, malo pa zato, ker sva gledala včerajšnjo epizodo Dexterja. Da me ne bi bilo strah. In da mi je bilo luštno.
Vedno z veseljem sprejmem tudi kratek čas, dobro urco, samo da je.

Včeraj sem zgradila goro iz tortilj. Nekaj dobrih minut in so že vse zginile. Zanimivo kako gredo vsem v slast. Pa sem jih šele pred kratkim uvedla v družinski jedilnik.
Vsake toliko imam kakšen preblisk in dodam kaj dobrega. Enkrat bi rada naredila še musako. Pa še polno takšnih dobrot je, ki se jih moram naučiti skuhati. Ampak počasi in potrpežljivo z dobrimi recepti.

Če zadnjič ob poslušanju njene pesmi nisem zaznala tistega tona njenega glasu, ga sedaj ob videospotu slišim. Slišim da je ona. Miley. Ne navduši me. Sploh. Pa vseeno.

Miley Cyrus - Wrecking Ball

Prevelik pižama dres

Čisto poklapana sem se spravila pod tuš, ko so zdajle zgubili proti Hrvatom. Ampak saj jim gre kljub temu kar dobro. A ne?
Do te tekme so bili neporaženi. Polnijo celjsko dvorano.
Navijamo za naše. Prikovani pred televizijske zaslone. Dokler bo trajalo.

Navijamo za naše.

Včerajšnji dan je dobesedno izpuhtel iz mojega spomina. Imam samo še nekaj odsekov.
Z materjo sva šle v nabavo. Sobota je bila. In pri vseh akcijskih ponudbah sestavili jedilnik za štiri dni. Spet smo zunaj pekli. Tokrat so čevapčiči nadomestili pleskavice. V naslednjem trenutku se spomnim glasnega krika ob zmagi. Ni bil moj. Mi smo samo začudeno strmeli.
Med vsem "rihtanjem" sem uspela še speči mafine. Imela sem in jih še imam - rdeče nohte. Šminko. Ter  navijaški dres, ki sicer ni letošnji, ampak še vedno se ne rabijo šparat. Ta se je skrival pod rdečim plaščkom.
Spomnim se, da sem se privila v objem. Da sem se smejala, ko je bil v veliko prevelikem dresu. Pižama dresu. Spomnim se, da sva gledala včerajšnjo tekmo na kavču. Navdušena ob zmagi. Potem se spomnim, da sem se res trudila odgovarjati sredi noči, ko me je zbudil.
To so momenti. Pa še kakšen vmes.

Današnji dan pa je skoraj enaka zmeda na tri ure.
Ugotovila sem, da čisto avtomatično začnem pospravljati iz stroja, ko kuham kavo. Vem, da ob mafinih paše kozarec mleka. In vem, da pride čas, ko moram iti. Tokrat na mrežno pečenko.
So me takoj zaposlili, ko sem prišla domov. Na tri urno izmeno sem čuvala in prelagala pole papirja. Vse do konca tretje tretjine.

Facebook?

Olly Murs - Don't You Worry Child

Izlet na Kras

Petek je odličen dan za potepanje in spoznavanje Slovenije. A ni?
Predvsem, če se zunaj naredi en lep sončen dan in jo mahnemo v smeri Krasa.

Tisti trenutek, ko nehaš sanjati in ti takoj za tem začne zvoniti budilka. In sem bila vsa navdušena, da se uspela zaključiti sanje, čeprav sedaj niti najmanjšega pojma nimam, kakšne bi lahko bile. Rečem si, budna sem, vendar se zgodi, da v naslednjem trenutku slišim zvoniti dremež. Toliko o moji budnosti. Nekako mi je uspelo zadremati še za dodatnih deset minut. Ampak po tem sem se pa čisto resno spravila s postelje.
Krenila proti Domžalam in mi na vratih razloži, da more iti na faks še nekaj oddat. Krasno. Saj sva res morali še v trgovino. Kaj, samo še en velik ovinek sva naredile. Tam do Ljubljane in nazaj. Nič takšnega.
Peka ogromnih mafinov. Saj pravim, ogromnih, ko jih je na enem pladnju šest in ne dvanajst. Potem pa se ti mafini spremenijo v "kapakolačke" v cupcake s tem, ko jim dodava kapico. Čudnih oblik.
Potrebno je nekaj nastavkov, nekaj različnih teh stvari za stiskat in ugotovitev pri kateri se nasmejeva skoraj do solz.
Presneto sladek je bil. Čisto preveč. Tako, da ti je že malo slabo, ker je bilo preveč kreme. Ampak saj bo. Teh kapakolačkev še nisem popolnoma odkrila. Mislim, se jih naučila delat.

Krenemo eno uro po predvidenem odhodu. Ni se nam mudilo nikamor. S seboj smo imele samo en natisnjen zemljevid, bolj na približno s kraji, kamor je potrebno iti. Bil je tako "od deleč", da nas je zmedel že sam izvoz iz avtoceste. Mislim, tisto, ko prideš do križišča in se odločaš v katero smer. Skratka po nekaj sto metrih vožnje, sem nekako razbrala, da gremo prav. In smo šle.
Izlet v neznano. Dobesedno.

Štanjel. Naš prvi postanek.
Ko vemo kje parkirati in kje ne, jo krenemo proti jedru in turističnim informacijam. Prvo se naučimo pravilno naglasiti. Drugo nam pove kam gremo lahko in kaj videti. Nekaj o cerkve na levo, enkrat po desni. Do stolpa. Do parka. Do kraške hiše.
Na koncu smo se pomikale od sence do sence in iz enega hladnega do drugega hladnega prostora. Vroče je bilo zunaj!
Če bi imel tisti Ferrarijev vrt še modro, modrozeleno vodo namesto rjave, bi bilo vse že preveč luštno.
Impresionirana sem bila nad vsakimi turkiznimi, mint vrati na teh kamnitih hišah. Res je kulj kombinacija. Ampak vsa vrata in vsi odtenki. Čudovito.

Samorog zasede mafin.

Štanjel je ostal za nami. Me pa ustavile ob cesti na počivališču. Sunkovito. Nenadno.
Skratka bil je odličen prostor za pinknik. Ne, nisem se zatipkala.
Miza je pogrnjena z mojim srčkastim šalom. Imela sem še za vsako en mafin in bil je odličen prostor za darila. Imele sva darili za našo slavljenko, ki je pred dnevi praznovala. Lušten trenutek.
Poln zabavnih reakcij. Midve pa se nisva nehali smejat. Nogavice in uhani s samorogi. In knjigica z naslovom Moja nona.

Šle smo okoli gradu. Z avtom, ker se je cesta vila tam. Proti ovčicam smo jo mahnile.
Pliskovica. Tretji postanek. Zaradi označb Pliskine poti. Nismo imele ravno odveč časa, zato je nismo prehodile. Samo po vasi naokoli smo se sprehodile. Da bi sledile ovčicam. Par grozdov smo poskusile in so bili prav odlični. In eno slivo. Ups.

Sežana. Četrti postanek. Ker imajo hrano na študentske bone. Zato.
Skratka za prvo destinacijo smo prehodile pot od številke malo čez dvajset do osemdesetice in še malo. Ostalo jim je precej malo izbire od dnevne ponudbe. Ravno tiste najbolj mamljive stvari so porabili, jih je zmanjkalo. Pa nič. Druga samopostrežna je bila že zaprta. Tista na poti do lenivca. Ni nam ostalo drugega kot, da gremo srečo preizkusit v zadnjo. In sreča je bila tista, ki se nam je nasmehnila. Pa še avto smo ubistvu tam blizu pustile. Skratka. Zmazala sem vse. Juho. Celo pico. In še palačinko za sladico. Super vzdušje. Haštegali smo vse. Ampak največji plus in češnja na vrhu je bila tista palačinka za sladico. Zame. Skratka očitno sem bila lačna kot volk in tega sploh nisem vedela, saj smo imele cel čas neke prigrizke. Ali pa grozdje in slive.

Na potepu.

Ljubljana. Peti postanek. Ritem mladosti. Dobesedno smo ugotovile, da smo prestare za ta dogodek. Jaz v momentu, ko sem med množico ljudi iz torbe na plan privlekla Bepanthen in se začela mazat. Sami pijani petnajstletniki. Ampak, če sem pa hotela ne zamudit Jana Plestenjaka. Samo zato, ker je bil na kranjski noči in sem ga zamudila, nisem mogla še tega zamudit. Hihi.
Sicer ne vem s kje je prišlo to "navdušenje", ampak sedaj sem dobra.

Pa sem ga videla in slišala.

Po vsej vožnji, se mi je zapasalo še malo ceste in vožnje, čeprav je bil moj prvotni namen prespati, sem se odpeljala kar domov.

Katy Perry - Roar

Vedoželjnost

Vsi gledajo košarko. In navijajo za naše. Kako ne bi.
Jaz spremljam samo po reakcijah, ki se slišijo skozi steno. Če se ploska, so naši dali koš. Če se razburjajo, so naši "zajebal". Tako preprosto je to.
Saj sem sedela prvih pet minut, potem pa ni šlo več. Preveč stvari počnem, da bi bila priklenjena pred televizijo, cel čas.
Razen zadnje tri minute. Tudi to šteje ane? Predvsem, če zmagajo.

Po tistem, ko sem razložila, kaj vse sem danes že počela, je v zraku ostala beseda - pridna.
Šele, ko nekomu razložiš potek svojega dneva, vidiš kaj si in kaj nisi naredil. Kako je šel ta dan pravzaprav mimo.

Brez srajčke.

Pograbila sem jabolka in hruške, ki gnijejo na tleh. Ker so danes pobirali biološke odpadke.
Napisala sem mail in se dogovarjala za potencialna naročila. Bilo je nekaj "kričanja" po kletnih prostorih, ko sem spraševala, kaj so pravzaprav hoteli vprašat in kakšne težave imajo.

Sprednji košarici na kolesu, je sedaj dodana še zadaj. Za vse knjige, ki jih prevažam. Spredaj pa za torbico. Kaj se dogaja z menoj, še vedno ni čisto pojasnjeno. Samo s kolesom se vozim do knjižnice in nazaj.
Skratka enajst knjig zadaj in ena torba spredaj. Jaz v krilu in balerinkah, pa sem dobra za na pot.

Vrnila sem knjige in zasedla mesto ob oknu ter študirala. Za lastno "veselje", vedoželjnost. Kreativno pisanje. Nekaj o pravljicah, kar sem bolj kot ne preletela. Delavnico sem si na koncu samo pri nesla k mizi in sem raje začela pisati. Eno stran sem napisala. Ni nekaj veliko, je pa nekaj.
Prestavila sem se na otroški oddelek. Nabrala knjige v košarico in si jih šla sposodit. Pa s kolesom domov, ker sem bila lačna in je treba kaj skuhat.

Ob takšnih trenutkih odpreš hladilnik in strmiš vanj. Ugotavljaš kaj vse je doma in kako se ti nikakor ne da v trgovino. Jedli smo tortilje s puranom. Improvizoriš stvar iz vsega, kar je bilo pri roki. Zmazali smo vse. Pa še mafine mi je uspelo speči, medtem, ko sem vse pomila. Saj bom potem lenarila.
Ne, to še ni bilo vse. Za več informacij ostanite z mano. Še en večerni sprehod je padel, ko sta se prikazali pred vrati, Ron pa ves navdušen, da ga je zlata prinašalka prišla spet malo pogledat.
Do stadiona, naokoli. Omet pada in nova luč uspešno razsvetljuje temen vrt, ko se sliši komad za ljubice.

Klemen Klemen - Komad za ljubice

Tri črnih hrošči

Touchy Feely. Za koga je pravzaprav ta film ustvarjen? Ker za širšo množico ljudi ni, ker nima nobenih takšnih elementov. Je bolj tisti "umetniške" sorte, ki se znajde in predstavi na kakšnem festivalu. Vsebuje sicer sklop "privlačnih" makro posnetkov, čeprav se je tista koža potem že meni malo obračala, ampak potem mah in razpoke, pa govorijo drugo zgodbo. Film ima tak počasen tempo. Vse poskušaš razbrati iz konteksta in skozi film, redko kaj je prinešeno in postreženo direktno na pladnju. Brat in sestra. Zobozdravnik. Maserka. In potem še njegova hči in Reiki nekje vmes.
Pogledala. Videla. Preživela. Je mimo.
Plakat za film je tako kolažasto preprost in izčiščen.

Tri takšne sem videla.

Večeri, ko se že prej spravim v posteljo, so kot nalašč za še en film. Umirjen. Da gre lepo skupaj z vzdušjem.
Potem samo še zaželim lahko noč in zaspim. Vsa luštna osladnost.

Lotila sem se urejanja datumov, luninih men in praznikov na koledarju za drugo leto. Mogoče bom poskusila biti to leto bolj ambiciozna in se bom lotila stvari prej. Bodimo optimistični.

P!nk - Chaos & Piss

Kikirikanje

Zakaj se sprehod odvije tako, da plezam in se spuščam po hribih ali poskušam skakat po kamnih in lesenih kolih čez potok? Mislim takrat, ko grem z materjo skupaj s psom ven.

No, danes sem tudi lezla po hribu navzdol, kasneje navzgor, ker je bila bližnjica. Poleg tega sva se šli bližnjico tudi tako, da sva šli čez potok. Jaz sem sicer končala sezuta in sem ga prečkala preko plitvine. Nisem mogla skakat po skalah in lesenih kolih, ker so bili predaleč narazen, in prvega nisem dosegla.
Se je pa naš Ron naplaval, skopal in vedno otresel nekje v bližini naju. Ali sredi potoka. Druga skrajnost.

A je kaj čudno, če petelina slišiš kikirikat sredi popoldneva?

Preden padeš v vodo.

Za vse, ki še niste kliknili in si ogledali videa z naslovom "I Forgot My Phone" oziroma "Pozabila sem svoj telefon", si ga le dajte.
Kako je, če si v dandanašnjem svetu v družbi, kjer vladajo (pre)pametni telefoni. Je zelo na dobri poti k temu ali pa smo že tam. Skratka pozabili smo občudovati trenutke pred nami. Pozabili smo na ljudi, ki jih imamo pred sabo. Pozabili smo zaužiti svet okoli nas. Vse, žal, znamo gledati samo še skozi ekran.
Včasih nas malo zanese. Še mene.
Ampak se trudim najprej videti tisto pred seboj, in če še ostane tam, slučajno, potem vzamem tisto, kar imam pri roki in ga zabeležim. Čeprav so to lahko samo besede.

Danes mi je v oči padel spodnji videospot. Sicer nisem bila preveč navdušena nad dejstvom, kdo poje pesem. Ampak bom (skoraj) tiho in šla naprej. Nekje v meni ta zgodba vedno prodre na plano. Ni čudno, da obožujem The Notebook, ni čudno, da mi je čisto preveč všeč videospot Katy Perry. Potihem me zdrami. Skoraj neopazno.

Demi Lovato - Made in the USA

Ajla

Še enkrat sem videla Definitely, Maybe. Po televiziji je bil in se nisem mogla upret. Sem se zabubila na kavč in gledala. No, edino med reklamami sem skakala naokoli.
Če je pa tako izredno prikupna zgodba. Mislim ta odnos med očetom in hčerko. In Abigail Breslin tako doživeto odigra. Ko ga napada z vprašanji in čisto preveč očitno "obsoja" med pripovedjo. Pa tudi celoten preplet z ženskami skozi leta, se mi zdi prav fascinanten.

Šele sedaj mi je uspelo ugotoviti, da je Isla Fisher, katero ime se seveda prebere Ajla - bravo jaz, pravzaprav v Omanu rojena Avstralka s škotskimi koreninami. Ali tako nekako. Ker v nobenem njenem filmu še nisem zasledila naglasa, vedno pa sem presenečena nad raznoraznimi igralci, ko gledam intervjuje. In opa, nekateri imajo drugačne naglase, kot jih slišiš v filmu. In potem googlam. In poslušam intervjuje, pa sem zaposlena za nekaj časa.

Za vzdušje.

Videla sem tudi še en del Dexterja, preden pride nov ven. Še vedno nisem uspela do konca pogledati Vampire Diaries od zadnje sezone. Še dva dela mi manjkata. Čeprav mi niti zanimivo ni več, samo še za ozadje, ko kaj počnem jih imam. Ker vseeno pa me malo zanima kaj se bo zgodilo. Rada bi pač videla zaključek. Ampak tako ali pa tako bodo serijo sedaj razvlekli v dve različni. Eno nadaljevanje in eno "pred začetkom". Kakorkoli.

Če sem zadnjič pospravljala, sem sedaj pa moram vse nazaj razpakirat in moja miza zopet izgleda kot moja miza. Preprosto razmetana.
Kaj naj rečem, kdaj se je pojavil september, niti ne vem. Samo sedaj je tu. Otroci gredo jutri v šolo, jaz pa še en mesec ostajam doma. Fino.

Lana Del Rey - Burning Desire