Ponedeljek.
Ker za vikend ni bilo nič moč postoriti glede avtomobila in tablic, sva bile z materjo celo dopoldne na vezi, ker je šla ona naokoli. Povprašat za vse in me je klicala glede izbire tablic. Pa še razložila mi je, da kraja tablic pač ne spada v osnovni kasko, ker nimamo vključene točke J. Ja, res hvala. Mislim, kot da imam kaj od tega zavarovanja, vedno najdejo luknjo v zakonu ali pogodbi.
Kasneje sem dobila tudi dostavljene registrske tablice. Luksuz.
Z materjo sva se lotili nameščanja. Up! je tako postal Ljubljančan. In tak bolj resen. Ali nekaj.
Kar malo žalostno sem pogledovala v njegovo smer, ampak saj bo.
Po tem, ko sva malo razočarano pogledovala v televizijo ob rezultatu Tine Maze, sva šla rajši malo izkoristit sonce, ki je bilo še zunaj. Tisto malo zimsko pravljico, ki se je kazala. Na sprehod.
En kratek krog, malo po vasi. Da se je v daljavi, za zasneženim travnikom, kazalo naselje.
Nisva ravno ujela pretirano veliko sonca, saj sva šla malo pozno in po senčni strani, ampak je dobro delo. Pa še občutek sva dobila, kako mrzlo zna biti.
Skoki. Brez tega ne gre. Sploh, ko se začne novoletna turneja. Res sva se našla, dva navdušenca, ki z veseljem preživite vikende ob spremljanju zimskih športov in na polno držita pesti. Oba sva jih, ko je Prevc skakal. Pa še na stopničke je stopil in si naredil odlično izhodišče za skupno zmago v tem delu.
Ampak ta novoletna turneja ima nekakšen čar, saj je vse skupaj malo drugače, tisto s pari in srečnimi poraženci.
Vedno se ti skoki najdejo ob takšnem času, da se nama ponavadi malo mudi naprej, ker so nepredvidljivi, glede trajanja.
Pa sva bila malo pred osmo oblečena in pripravljena, le prevoza ni bilo od nikoder. Res je bila gužva za priti v mesto, kaj šele najti parkirišče.
Big Foot Mama na Kongresnem trgu. Kupončki za kuhančka, ki so ostali. Zaradi polno drobnega tiska. Ampak, saj sem jih vsaj večino porabila in popila sem toliko kuhančka, kot še nikoli. Na vsaki stojnici in v lokali. Pa smo se ustavili na treh in se šli v Staro mačko pogret. Zunaj je res, res zima.
Nisva ostalo dolgo, samo za vzdušje. Malo potepanja. Malo centra. Malo lučk in malo kuhančka.
Na poti nazaj sva na semaforju ustavila taksi. Zapeljal naju je v McDonalds pa še po študentski tarifi. Najboljši ulov taksija daleč naokoli. Pa sva se že pripravila na čakanje na mrazu.
Torek.
Po iskanju koč, apartmajev in podobnih stvari, veliko prepozno, smo se od hribov podali na kontra stran. Na morje. V zadnjem mesecu pred novim letom, so nam opcije kar naenkrat pošle in potem je bilo res na vrat na nos rezerviran hostel v Piranu.
Že en dan pred novim letom smo se namenili, da gremo pogledati kako je kaj na obali.
Skratka štartali smo, ko se je naredilo popoldne in lovili čudovit dan na poti proti morju.
V Piran smo se pripreljali po neobičjanih poteh in avto je ostal na hribu, da smo mi znosili vso prtljago v hostel. In tu se začne orientacijski tek po ulicah Pirana.
Imeli smo tri mobitele z navigacijo in zanimivo je na vseh treh pokazal malo drugačno lokacijo hostla. In smo hodili gor in dol po ozkih in še ožjih ulicah v srcu mesta, da smo se končno znašli na pravem naslovu in pred velikim napisom na vratih: "Zaprto".
Nekje pri strani je bila na lističu napisana še številka, ki jo pokličemo, da nam odprejo. In smo čakali, v mrzli ulici, vsak natovorjen.
Teta je prišla, odprla vrata v ozko vrstno piransko hišo, nam pobrala denar in šla. In mi smo se znašli v hiši, kjer so štiri sobe oddajali kot hostel. Kar je pomenilo, da smo imeli zase skoraj cel hostel. Razmajane stopnice, neogrevani prostori, izpad elektrike in takšne težave so nas pestile. Nismo imeli ravno prostora za druženje, ker je bila kuhinja mrzla in ob prižgani pečici, je cela hiša ostala brez elektrike.
Pa smo se namenili ven v svet. Do Portoroža, da pustimo avto in nekaj pojemo. S polnimi vrečkami, smo šli na pico in končali v ribji restavraciji, kamor so nam prinesli pico. Dekleti sva si zaželeli lignje in to tudi dobile. Jaz takšne iz pečice, ki so bili super.
Po kosilu pa sladica, tista iz Cacaota. Čokoladni mousse z malinami za prste obliznit. Skupaj s cubo libre. Da sem imela popolno zmešnjavo v želodcu.
Skratka nadaljevali smo iz lokala v lokal, ker smo se izogibali biti tam v tistih prostorih. Ampak zanimivo so se lokali zgodaj zapirali.
Sreda.
Tako, da smo nadaljevali do jutranjih ur kar v Portorožu. In je bila zabava. Mi žurerji.
Spanec v popoldne, zunaj pa je bilo slišati samo močan veter. Kar so potrdili vsi, ki so se nahajali zunaj.
Ni bilo ravno tako luštno kot je bilo včeraj. Mucek se je potikal po sobi.
Nekako sta se dve tretjini druščine strinjali, da je bolje, če novo leto preživimo na domačem kavču, kot da se podamo v burjo, ki je razpihala cel Piran.
Tisti veter sem občutila šele, ko me je s težko vrečo celo prestavilo za pol metra. Noro.
Ni prestavilo samo mene, tudi naš avto je prestavljalo in metalo po avtocesti za pol pasu, ko smo se peljali proti Ljubljani. Avtocesto pa so zaprli direktno za nami.
Nore razmere, mi pa smo imeli turnejo. Bencinske.
Skratka imela sva luštno novo leto v dvoje. Pod najtoplejšo dekco z maratonom Ledene dobe. Če uporabim angleško besedo bo prava za opis kar "cozy". Udobno, prijetno in tam nekje.
Dva kozarca za penino in svečke. Tudi takšen vstop je čudovit. In sva poplesovala na Silvesterski poljub.
Četrtek.
Novega leta dan.
Res je dobro, da se zbudiš lepo naspan, v precej domači postelji in se počasi lepo zrihtaš v kopalnici, ki je takoj poleg in ne tri nadstropja nižje. Zbudiš se v popolnoma navaden dan, vsaj dokler ne ugotoviš, da je pravzaprav nastopilo leto 2015.
Čudno je, ker se nama zdi, da nimava nič hrane, ker pač enaintridesetega nisva šla v trgovino, ampak še vedno se najde nekaj za podmazat in hladilnik ni čisto prazen. Samo tisti občutek, da nič nimaš, ker nisi šel v trgovino. Pa imam vseeno zajtrk brez pomanjkanja.
Sicer sem se tokrat zbudila malo pred koncem dopoldneva in so bili kaj kmalu na vrsti smučarski skoki.
Tradicionalni smučarski skoki z novoletno turnejo na novega leta dan.
Oba na domačem kavču, pod najbolj mehko in toplo dekco, sva držala pesti za naše skaklce. Precej premalo, ker nas je reševal samo Prevc. In nas tudi dobro rešil. S tretjim mestom in drugim v skupnem seštevku. Potem pa rečete, da ni fino navijati za naše skakalce.
Tako grozno smo navajeni, da imamo vse ves čas na voljo, da je prav čudno, ko ugotoviš, da ne samo da so trgovine zaprte, ampak še nekatere restavracije za povrh. Midva pa brez kosila.
Še za makarone s tuno je zmanjkalo sestavin.
Skratka na koncu smo vsi končali na kosilu pri Koširju. Ob Silvestru so se naše poti razšle, nas je razpihalo, zato smo se dobili raje naslednji dan na kosilu, da si zaželimo lepo leto.
Nazaj grede pa še k sosedom na čaj. Zadnji dogovori za dopust v maju.
Ker za vikend ni bilo nič moč postoriti glede avtomobila in tablic, sva bile z materjo celo dopoldne na vezi, ker je šla ona naokoli. Povprašat za vse in me je klicala glede izbire tablic. Pa še razložila mi je, da kraja tablic pač ne spada v osnovni kasko, ker nimamo vključene točke J. Ja, res hvala. Mislim, kot da imam kaj od tega zavarovanja, vedno najdejo luknjo v zakonu ali pogodbi.
Kasneje sem dobila tudi dostavljene registrske tablice. Luksuz.
Z materjo sva se lotili nameščanja. Up! je tako postal Ljubljančan. In tak bolj resen. Ali nekaj.
Kar malo žalostno sem pogledovala v njegovo smer, ampak saj bo.
Po tem, ko sva malo razočarano pogledovala v televizijo ob rezultatu Tine Maze, sva šla rajši malo izkoristit sonce, ki je bilo še zunaj. Tisto malo zimsko pravljico, ki se je kazala. Na sprehod.
En kratek krog, malo po vasi. Da se je v daljavi, za zasneženim travnikom, kazalo naselje.
Nisva ravno ujela pretirano veliko sonca, saj sva šla malo pozno in po senčni strani, ampak je dobro delo. Pa še občutek sva dobila, kako mrzlo zna biti.
 |
| Zimska idila. |
Skoki. Brez tega ne gre. Sploh, ko se začne novoletna turneja. Res sva se našla, dva navdušenca, ki z veseljem preživite vikende ob spremljanju zimskih športov in na polno držita pesti. Oba sva jih, ko je Prevc skakal. Pa še na stopničke je stopil in si naredil odlično izhodišče za skupno zmago v tem delu.
Ampak ta novoletna turneja ima nekakšen čar, saj je vse skupaj malo drugače, tisto s pari in srečnimi poraženci.
Vedno se ti skoki najdejo ob takšnem času, da se nama ponavadi malo mudi naprej, ker so nepredvidljivi, glede trajanja.
Pa sva bila malo pred osmo oblečena in pripravljena, le prevoza ni bilo od nikoder. Res je bila gužva za priti v mesto, kaj šele najti parkirišče.
Big Foot Mama na Kongresnem trgu. Kupončki za kuhančka, ki so ostali. Zaradi polno drobnega tiska. Ampak, saj sem jih vsaj večino porabila in popila sem toliko kuhančka, kot še nikoli. Na vsaki stojnici in v lokali. Pa smo se ustavili na treh in se šli v Staro mačko pogret. Zunaj je res, res zima.
Nisva ostalo dolgo, samo za vzdušje. Malo potepanja. Malo centra. Malo lučk in malo kuhančka.
Na poti nazaj sva na semaforju ustavila taksi. Zapeljal naju je v McDonalds pa še po študentski tarifi. Najboljši ulov taksija daleč naokoli. Pa sva se že pripravila na čakanje na mrazu.
 |
| Big foot mama. |
Torek.
Po iskanju koč, apartmajev in podobnih stvari, veliko prepozno, smo se od hribov podali na kontra stran. Na morje. V zadnjem mesecu pred novim letom, so nam opcije kar naenkrat pošle in potem je bilo res na vrat na nos rezerviran hostel v Piranu.
Že en dan pred novim letom smo se namenili, da gremo pogledati kako je kaj na obali.
Skratka štartali smo, ko se je naredilo popoldne in lovili čudovit dan na poti proti morju.
V Piran smo se pripreljali po neobičjanih poteh in avto je ostal na hribu, da smo mi znosili vso prtljago v hostel. In tu se začne orientacijski tek po ulicah Pirana.
Imeli smo tri mobitele z navigacijo in zanimivo je na vseh treh pokazal malo drugačno lokacijo hostla. In smo hodili gor in dol po ozkih in še ožjih ulicah v srcu mesta, da smo se končno znašli na pravem naslovu in pred velikim napisom na vratih: "Zaprto".
Nekje pri strani je bila na lističu napisana še številka, ki jo pokličemo, da nam odprejo. In smo čakali, v mrzli ulici, vsak natovorjen.
Teta je prišla, odprla vrata v ozko vrstno piransko hišo, nam pobrala denar in šla. In mi smo se znašli v hiši, kjer so štiri sobe oddajali kot hostel. Kar je pomenilo, da smo imeli zase skoraj cel hostel. Razmajane stopnice, neogrevani prostori, izpad elektrike in takšne težave so nas pestile. Nismo imeli ravno prostora za druženje, ker je bila kuhinja mrzla in ob prižgani pečici, je cela hiša ostala brez elektrike.
Pa smo se namenili ven v svet. Do Portoroža, da pustimo avto in nekaj pojemo. S polnimi vrečkami, smo šli na pico in končali v ribji restavraciji, kamor so nam prinesli pico. Dekleti sva si zaželeli lignje in to tudi dobile. Jaz takšne iz pečice, ki so bili super.
Po kosilu pa sladica, tista iz Cacaota. Čokoladni mousse z malinami za prste obliznit. Skupaj s cubo libre. Da sem imela popolno zmešnjavo v želodcu.
Skratka nadaljevali smo iz lokala v lokal, ker smo se izogibali biti tam v tistih prostorih. Ampak zanimivo so se lokali zgodaj zapirali.
 |
| Na obali. |
Sreda.
Tako, da smo nadaljevali do jutranjih ur kar v Portorožu. In je bila zabava. Mi žurerji.
Spanec v popoldne, zunaj pa je bilo slišati samo močan veter. Kar so potrdili vsi, ki so se nahajali zunaj.
Ni bilo ravno tako luštno kot je bilo včeraj. Mucek se je potikal po sobi.
Nekako sta se dve tretjini druščine strinjali, da je bolje, če novo leto preživimo na domačem kavču, kot da se podamo v burjo, ki je razpihala cel Piran.
Tisti veter sem občutila šele, ko me je s težko vrečo celo prestavilo za pol metra. Noro.
Ni prestavilo samo mene, tudi naš avto je prestavljalo in metalo po avtocesti za pol pasu, ko smo se peljali proti Ljubljani. Avtocesto pa so zaprli direktno za nami.
Nore razmere, mi pa smo imeli turnejo. Bencinske.
Skratka imela sva luštno novo leto v dvoje. Pod najtoplejšo dekco z maratonom Ledene dobe. Če uporabim angleško besedo bo prava za opis kar "cozy". Udobno, prijetno in tam nekje.
Dva kozarca za penino in svečke. Tudi takšen vstop je čudovit. In sva poplesovala na Silvesterski poljub.
 |
| Srečno 2015! |
Četrtek.
Novega leta dan.
Res je dobro, da se zbudiš lepo naspan, v precej domači postelji in se počasi lepo zrihtaš v kopalnici, ki je takoj poleg in ne tri nadstropja nižje. Zbudiš se v popolnoma navaden dan, vsaj dokler ne ugotoviš, da je pravzaprav nastopilo leto 2015.
Čudno je, ker se nama zdi, da nimava nič hrane, ker pač enaintridesetega nisva šla v trgovino, ampak še vedno se najde nekaj za podmazat in hladilnik ni čisto prazen. Samo tisti občutek, da nič nimaš, ker nisi šel v trgovino. Pa imam vseeno zajtrk brez pomanjkanja.
Sicer sem se tokrat zbudila malo pred koncem dopoldneva in so bili kaj kmalu na vrsti smučarski skoki.
Tradicionalni smučarski skoki z novoletno turnejo na novega leta dan.
Oba na domačem kavču, pod najbolj mehko in toplo dekco, sva držala pesti za naše skaklce. Precej premalo, ker nas je reševal samo Prevc. In nas tudi dobro rešil. S tretjim mestom in drugim v skupnem seštevku. Potem pa rečete, da ni fino navijati za naše skakalce.
Tako grozno smo navajeni, da imamo vse ves čas na voljo, da je prav čudno, ko ugotoviš, da ne samo da so trgovine zaprte, ampak še nekatere restavracije za povrh. Midva pa brez kosila.
Še za makarone s tuno je zmanjkalo sestavin.
Skratka na koncu smo vsi končali na kosilu pri Koširju. Ob Silvestru so se naše poti razšle, nas je razpihalo, zato smo se dobili raje naslednji dan na kosilu, da si zaželimo lepo leto.
Nazaj grede pa še k sosedom na čaj. Zadnji dogovori za dopust v maju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar