Štiri v vrsto

Nedelja.
Samo padla sem v posteljo. Čisto izmučena.
Včeraj je večerja uspela in sta dva stroja in pol oprala vso posodo, pa še jaz pekač, tisti pladenj za v pečico, na roke. Nadaljevala sem v pridnem ritmu ob Suitsih, The Grey's Anatomy in The Vampire Diaries. Toliko, da se je miza šibila pod zloženimi majicami.
Luštno dobro jutro. Za vmes.
Še malo več kot en mesec sva potrebovala, da sva odprla tisti čudovit lesen štiri v vrsto. In sedaj izgubljam, pridno. Moram naštudirati vse taktike, ker še nisem pogruntala pravega sistem. Tukaj gremo spotoma, pa sem včasih malo premalo pozorna. In potem mi nasprotnik štiri sestavi v vrsto. Šment.
Ampak je zabavno, ko sva oba tako resno zamišljena.
Vmes sva dobila še obiske. Toliko, da smo se posvetili vsak svoji stvari, preden smo šli počet vsak svojo stvari.
Pred talenti sem pojedla tortiljo, ki je ostala od kosila pa še malo včerajšnje file. Odlično.
Pravijo, da mi gre kuhanje dobro od rok, vsaj tiste jedi, ki so mi sedaj že res čisto domače.

Štiri v vrsto, izgubljam zapovrstjo.

Ponedeljek.
Nočni pogovori. Ponavadi v napol budnem stanju proti jutru nekako poskušam odgovarjati na zastavljena vprašanja. Ali pa kaj povedati, kar mi pade na pamet. Nekaj že.
Tokrat sva se resnejše lotila treningov. Vsaj še ta teden. Da speljeva beto do konca.
Ampak sem bila že kar malo sestradana. Zato je bil odličen dan za eno pozno kosilce v Harfi. Ker se nama ponavadi kar izmuzne s tem čudnim delavnim časom. Ne danes, ne danes.
Vse je bilo za obliznit prste.
Jaz sem jedla govejo juho, ki je tako pasala, da je šla res v slast.
Za glavno jed sem si izbrala junčji medaljon v gorčični omaki s kruhovo pogačo. In odločitev je bila odlična. Res je bilo dobro za jest. Tista kombinacija kruhove pogače in govejega mesa z omako. Zmazala sem vse. No, malo zelenjave je ostalo.
In za konec sem takoj, ko sem slišala čokolada in malina v eni sladici, zapela za to. To je bilo božansko. Čokoladna torta z malinami. In to ni bila kar ena torta, ta tortica je skrivala toliko enih plasti in presenečenj. Tista krema na zunanji strani je spominjala na fruchtzwerge, potem je bila na začetku kot sahar torta z dodatkom maline. Pa malo navadne kreme pa žele iz maline pa zraven še omakica iz malin in posuti lešniki. Mmm. Celotno kosilo je bilo čudovito.
Ko sva se spravila vsak po svoje sem prebrskala internet. Dobila sem idejo.

Torek.
Ob spanju zvečer sem dobila še več novih idej in sem si v temi zapisovala v blokec ideje. Da ne bi zbežale predaleč. Je pa še berljivo, kar tudi nekaj šteje.
Slabo spanje. Konstantno zbujanje. In potem mi ni bilo čisto nič jasno in še preden sem se zavedala, sva obadva zadihana sedela po treningu. On je ležal v luži lastnega pota. Jaz pa sem obsedela. Čisto nerazpoložena. Še manj pa družabna.
Ko me je med mojim kosilom presenetil, da prideta z bratrancem na eno Fifo. Oh, moja družabnost me je ubila oziroma se je potuhnila in spravila v sobo, da sem malo čarala v fotošopu.
Niti za serije nisem imela miru. Mogoče bo boljše?

Barve jeseni.

Sreda.
Če nisem bila čez dan dobro razpoložena, me je ponoči kar razganjalo od energije. In sem se komaj spravila v posteljo in spat. Kar naprej sem nekaj govorila in razpravljala. To je verjetno, ker sem vso energijo prej shranjevala nekam, kot bi jo porabljala. Vmes sem se že skrivala pod odejo in sem želela, da bi vse preslišala. Ampak ni šlo. Potem pa sem odreagirala popolnoma drugače kot sem mislila, kot sva oba mislila. Nisem bila jezna. Bila sem v podporo.
Spravljala v boljšo voljo. Ga premagala štiri v vrsto, dvakrat. Ker sem naštudirala malo. Ampak sem potem tudi čez dan dvakrat izgubila. Vse to, dokler nisem končno enkrat sredi noči zaspala.

Hofer je redno na mojem seznamu, ker je ravno prav dolg sprehod do tja in sedaj imajo vsak dan svež kruh. Bolje da se vsak dan sprehodim in nesem eno vrečo s količino teže, ki jo lahko, kot da vse naenkrat nabašem in potem ne gre nikamor.
Nekako nisem največji navdušenec nad treningi zadnje čase. Ampak saj, ko enkrat skačeš, nekako še gre. Se prisiliš. In če imaš družbo je vse malenkost lažje, zgolj malenkost, ker vseeno trpiš.
On kuha kosilo. Tako sem mu že včeraj zapovedala. Da je bila na sporedu njegova rumena rižota.
Saj sem bila lačna, ampak ko sva zbrala Forever za k kosilu, me je kar minil tek. Resno. Pa tako sestradana sem bila pred tem. Potem pa nič. Mislim po nekaj žlicah.
Sem pa ustvarila ogabno panna coto iz vrečke. Nekaj ni bilo najbolje in je imela okus kot puter. Sploh ni šlo. Tista iz Spara je veliko boljša. Ta je bila super oh in sploh in bio in nekaj. Ne, ni se izšlo.
Šla sem domov. V popolnoma temno hišo. Nikjer nobenega, samo moj pasji prijatelj, se je črn prikazal iz črne teme. So se potem počasi nakapljali.

Dare Acoustic - Moj cukr