Četrtek.
Kaj naj bolj navdušenega rečem, kot da gre.
Ne, nisem super, samo gre.
Neka čudna energija je ali nekaj čudnega, ker me boli glava odkar sem prišla domov.
Stvari sploh ne gredo tako kot bi morale in me ne ubogata, ne računalnik in ne tiskalnik. Sploh pa so vzorci, ki so nastali, nepričakovani in nezaželeni. Bo jutri boljše?
Sem pa produktivno zamenjala gume na avtomobilu. Sem si kupila novo knjigo in sem na ekspres zbrala točke v Tušu in kupila keramičen pekač za pito. To bo moralo biti nekaj dobrega.
Mogoče imam malo šibko točko na to zbiranje nalepk, ker me hitro premamijo. Slaba, slaba.
Vmes so mi morali na veliko mahati, da sem videla gospodično mikrobiologinjo in bodoča mladoporočenca. Čisto sem bila zatopljena v razmišljanje in namenjena proti knjigarni. Nazadnje, ko sem vzela knjigo v Svetu knjige, se je ta izkazala za odlično branje. Recimo, da sedaj še enkrat uspem?
Ampak sem bila kot vsi mali otroci, ki so bili danes v Qlandiji in sem mami nosila luštne zimske izdelke, ki jih imajo tako tam pri vhodu v Spar. Tiste Tchibo luštne izdelke. Nogavičke in kopalne plaščke z ušesi pa take pingvinčkasto, medvedje jelenčkaste stvari. S snežinkami.
Miklavž?
Petek.
Cel dan je šel za ustvarjanje podlog za miške. Prejšnji večer je zatajil tiskalnik in smo počakali en dan, da bi bilo boljše. Je bilo. Vendar ni šlo ravno vse po načrtih. Kar sem na začetku spravila na papir in iz papirja na blago je bilo čudnih barv ali s čudnimi vzorci na ozadju. Ali za nameček je bila magenta precej premalo živahna. Taka medla je izpadla.
Nekaj smo se sicer naučili in jo pustili na listu nekaj ur. Tri in pol, da je izpadlo že boljše. In kmalu sem imela ogromen stolp podlog za miške.
Tu pa se seveda ni končalo. Še nekaj zapletov je bilo pri dobavi vrečk za pakiranje. In vsaj nalepke so se brez težav natisnile. Vsaj nekaj.
Skratka podlogice so izpadle čudovito. In po novem jih boste lahko našli v Smile concept store trgovini v starem delu centra v Ljubljani. Za vse, ki boste iskali darilo v prihajajočem mesecu - vam priporočam.
Skratka do Ljubljane sem prišla z vso "kramo", ki sem jo premogla. In ni mi čisto jasno, kako mi je vse skupaj uspelo v enem poskusu nesti od avtomobila do vrat. Očitno sem se že dodobra natrenirala za takšne situacije.
Divergent. Film sva gledala po precej dolgem času. Rekel je, naj nekaj naštimam in sem to predvajala namesto vseh serij, ki so redno na sporedu. Pa se ni pritoževal.
Saj je delno zanimiv, delno je tako "meh". Ima potencial, ampak je mogoče narejeno preveč holivudsko z vsemi super efekti in super pretiravanjem. Nekako nisva imela najboljšega mnenja, ne jaz, ne on. Ni impresioniral. Preveč stvari smo že videli, da je potem vsaka samo povprečna.
Sobota.
Njegova stric in teta na obisku. In smo gledali kako so se Angleži igrali z nami na domačem terenu. Sufleji, ki niso uspeli, ampak dobri zelo čokoladni mafini in vroče maline z vanilijevim sladoledom. Za prste obliznit. Pa še luštno mali so bili, ko sem delala v modelčkih za mafine in ne tistih za sufleje, ker so pač doma.
Kar ni nama uspelo nič konkretnega pojesti. Jaz sem še neke kosmiče in sendviček jedla zjutraj. Čas za kosilo je šel mimo popolnoma neopazno, medtem ko sva drgnila po tleh. Samo prigrizki so bili na sporedu.
Zvečer je šel malo ven, jaz pa k sosedom. Pravzaprav se je moje povabilo, da pride na čaj in mafin razpletlo tako, da sem pomagala tovorit ogromno televizijo in skupaj šrafati stojalo, medtem ko sem mafine kar s seboj prinesla. Kako izgleda, ko grem čez garažo s škatlo mafinov in sladko smetano za stisnit. Nazaj sem šla pa s prazno škatlo in polno sladko smetano.
Nedelja.
Kot nora sva gledala Bognedaj, da bi crknil televizor. Siol ima na desetki kar svoj program in sva vse pregledala. No, prvih pet delov. In ni tako švoh kot je slišati. Tisti sodelujoči so kar gledljivi, pa še podobne težave imajo kot jih imaš ti ko gledaš. Mislim podobne komentatorje.
In sva kar gledala in gledala. Malo sedenja pred televizijo za nedeljsko popoldne. Očitno sem čisto "prešvoh", da bi se takim stvarem lahko upirala.
Zvečer sva šla spet malo na obisk. Očitno tisti čaj, ki stoji na polici ni usojen, pa še onadva imata sedaj bolj kulj televizijo.
Midve sva gledali talente, ko sta onadva debatirala v zvezi z delom. Nič naju ni tako zelo impresioniralo. Še najbolj je bila zanimiva prva točka. Zadnja s tamalo pa je bila kot bi gledal tisto Mašo, ki je sedaj pela v mjuziklu Cvetje v jeseni pred tem pa nastopala na talentih z mjuzikli. Pomanjšana verzija tega je, ker je bila po gibih in izraznosti direktno za na gledališki oder. In zdi se kot, da je veliko starejša in ujeta v telesu otroka.
Olly Murs feat. Travie McCoy - Wrapped Up
Kaj naj bolj navdušenega rečem, kot da gre.
Ne, nisem super, samo gre.
Neka čudna energija je ali nekaj čudnega, ker me boli glava odkar sem prišla domov.
Stvari sploh ne gredo tako kot bi morale in me ne ubogata, ne računalnik in ne tiskalnik. Sploh pa so vzorci, ki so nastali, nepričakovani in nezaželeni. Bo jutri boljše?
Sem pa produktivno zamenjala gume na avtomobilu. Sem si kupila novo knjigo in sem na ekspres zbrala točke v Tušu in kupila keramičen pekač za pito. To bo moralo biti nekaj dobrega.
Mogoče imam malo šibko točko na to zbiranje nalepk, ker me hitro premamijo. Slaba, slaba.
Vmes so mi morali na veliko mahati, da sem videla gospodično mikrobiologinjo in bodoča mladoporočenca. Čisto sem bila zatopljena v razmišljanje in namenjena proti knjigarni. Nazadnje, ko sem vzela knjigo v Svetu knjige, se je ta izkazala za odlično branje. Recimo, da sedaj še enkrat uspem?
Ampak sem bila kot vsi mali otroci, ki so bili danes v Qlandiji in sem mami nosila luštne zimske izdelke, ki jih imajo tako tam pri vhodu v Spar. Tiste Tchibo luštne izdelke. Nogavičke in kopalne plaščke z ušesi pa take pingvinčkasto, medvedje jelenčkaste stvari. S snežinkami.
Miklavž?
 |
| Jeleni in zajci. |
Petek.
Cel dan je šel za ustvarjanje podlog za miške. Prejšnji večer je zatajil tiskalnik in smo počakali en dan, da bi bilo boljše. Je bilo. Vendar ni šlo ravno vse po načrtih. Kar sem na začetku spravila na papir in iz papirja na blago je bilo čudnih barv ali s čudnimi vzorci na ozadju. Ali za nameček je bila magenta precej premalo živahna. Taka medla je izpadla.
Nekaj smo se sicer naučili in jo pustili na listu nekaj ur. Tri in pol, da je izpadlo že boljše. In kmalu sem imela ogromen stolp podlog za miške.
Tu pa se seveda ni končalo. Še nekaj zapletov je bilo pri dobavi vrečk za pakiranje. In vsaj nalepke so se brez težav natisnile. Vsaj nekaj.
Skratka podlogice so izpadle čudovito. In po novem jih boste lahko našli v Smile concept store trgovini v starem delu centra v Ljubljani. Za vse, ki boste iskali darilo v prihajajočem mesecu - vam priporočam.
Skratka do Ljubljane sem prišla z vso "kramo", ki sem jo premogla. In ni mi čisto jasno, kako mi je vse skupaj uspelo v enem poskusu nesti od avtomobila do vrat. Očitno sem se že dodobra natrenirala za takšne situacije.
Divergent. Film sva gledala po precej dolgem času. Rekel je, naj nekaj naštimam in sem to predvajala namesto vseh serij, ki so redno na sporedu. Pa se ni pritoževal.
Saj je delno zanimiv, delno je tako "meh". Ima potencial, ampak je mogoče narejeno preveč holivudsko z vsemi super efekti in super pretiravanjem. Nekako nisva imela najboljšega mnenja, ne jaz, ne on. Ni impresioniral. Preveč stvari smo že videli, da je potem vsaka samo povprečna.
Sobota.
Njegova stric in teta na obisku. In smo gledali kako so se Angleži igrali z nami na domačem terenu. Sufleji, ki niso uspeli, ampak dobri zelo čokoladni mafini in vroče maline z vanilijevim sladoledom. Za prste obliznit. Pa še luštno mali so bili, ko sem delala v modelčkih za mafine in ne tistih za sufleje, ker so pač doma.
Kar ni nama uspelo nič konkretnega pojesti. Jaz sem še neke kosmiče in sendviček jedla zjutraj. Čas za kosilo je šel mimo popolnoma neopazno, medtem ko sva drgnila po tleh. Samo prigrizki so bili na sporedu.
Zvečer je šel malo ven, jaz pa k sosedom. Pravzaprav se je moje povabilo, da pride na čaj in mafin razpletlo tako, da sem pomagala tovorit ogromno televizijo in skupaj šrafati stojalo, medtem ko sem mafine kar s seboj prinesla. Kako izgleda, ko grem čez garažo s škatlo mafinov in sladko smetano za stisnit. Nazaj sem šla pa s prazno škatlo in polno sladko smetano.
 |
| Lisice in sove. |
Nedelja.
Kot nora sva gledala Bognedaj, da bi crknil televizor. Siol ima na desetki kar svoj program in sva vse pregledala. No, prvih pet delov. In ni tako švoh kot je slišati. Tisti sodelujoči so kar gledljivi, pa še podobne težave imajo kot jih imaš ti ko gledaš. Mislim podobne komentatorje.
In sva kar gledala in gledala. Malo sedenja pred televizijo za nedeljsko popoldne. Očitno sem čisto "prešvoh", da bi se takim stvarem lahko upirala.
Zvečer sva šla spet malo na obisk. Očitno tisti čaj, ki stoji na polici ni usojen, pa še onadva imata sedaj bolj kulj televizijo.
Midve sva gledali talente, ko sta onadva debatirala v zvezi z delom. Nič naju ni tako zelo impresioniralo. Še najbolj je bila zanimiva prva točka. Zadnja s tamalo pa je bila kot bi gledal tisto Mašo, ki je sedaj pela v mjuziklu Cvetje v jeseni pred tem pa nastopala na talentih z mjuzikli. Pomanjšana verzija tega je, ker je bila po gibih in izraznosti direktno za na gledališki oder. In zdi se kot, da je veliko starejša in ujeta v telesu otroka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar