Hiška

Sobota.
Nekaj dni nazaj sem se strinjala za en spontan izlet ob koncu novembra. In to v hribe. Kar sem se verjetno mesec nazaj popolnoma otepala. Sicer tudi po tej izkušnji ne ostajam ravno navdušenec nad hribolazenjem, ampak saj je bilo kar pestro. Še en izmed tistih izletov, ki se spremeni v zanimivo zgodbo. Čeprav med samim odvijanjem ponavadi ni tako.
Dobila sem cel spisek potrebščin za seboj. In moje prvo vprašanje se je seveda navezovalo - za koliko dni res gremo, ker smo "trogale" kar nekaj prtljage s seboj. Čeprav se potem izkaže, da bi imel lahko še kakšno majico več, ampak saj se tudi tako znajdeš.

Jaz kot neizkušeni hribolazec sem končala s šolskim nahrbtnikom in v mestnih "gojzarjih". Predvsem zato jih imenujem mestni, ker imajo pri strani zadrgo. Konec koncev sem pa v hrib še vedno prilezla.
Dih jemajoči pogledi na dolino, ko si nad meglo in vidiš, da se kot reka razprostira v daljavo. Res čudoviti prizori. Gospodična umetnica pravi, da so kot iz Tumblerja. In se je kar za strinjat. Kot bi vkorakale v svet Tumblrja, sodobno povedano.
Ampak smo prispele. Ne vem točno kako, ker vem da so mi noge odpadle, obe majici sta bile po celotni površini hrbta mokri in moje spraševanje - koliko še, se je razlegalo od začetka poti do vrha.
Vendar, ko sem pred seboj videla tisto brunarico je izgledala kot hišica iz kakšne pravljice. Kot da pridemo na obisk s Sneguljčici, ko palčkov ni doma.
Tako sem bila očarana nad prizorom, da sem kar pozabila slikati vse skupaj. Redkost, dandanes.

Čaj v termovki je bil še vroč, ko je bila notranjost hiške hladna. Dejansko je bilo znotraj še bolj hladno kot naokoli.
Srečna, da sem celo poletje trenirala in sploh zadnji mesec, ko so bile na vrsti uteži, da sem z malo manj sopihanja lahko nesla na pol polni kangli vode nazaj.
Brez elektrike in tekoče vode. Samo tisto, kar smo si prinesele s kanglami od potočka, izvira ter ogrevanje na drva. Čisto drugo življenje.
In od tu naprej se je začelo prehranjevanje. Pa so prišli najprej sendviči. Že prej sta se pri meni ustavile na zajtrku, ki je vseboval šmorn. Po poti smo jedle bonbone za energijo, ampak 505 smo imele za potem. Pa malo kasneje juha. Pa vmes prigrizki. Pa zvečer še špageti.
Sama hrana, ko se spusti noč in si tam ti z družbo in naglavnimi svetilkami.

Ko smo lovile še sončne žarke, smo se zabavale v družbi fotoaparata. Fotošuting nas in tistega kar se je dogajalo naokoli. Čudovit pogled se je odpiral na tisto morje iz oblakov in vrhove bližnjih hribov kot otočkov.
Ampak je hitro nastopila noč in smo naokoli svetile z naglavnimi svetilkami. Kot polhki smo bile vse tri na postelji, vsaka v svoji smeri in brale. Potem pa klepetale dolgo v noč in se kartale. Dolgčas nam le ni bilo. In čas je kar bežal, čeprav se je zdelo, da je že precej več kot je v resnici bilo.

Ena tabornica za eno leto. Druga, ki redno hodi sem gor. Pri tretji pa imajo kamin doma.
Tako, da nam je v nekaj poskusih in s skupnimi močmi uspelo zakuriti ogenj. Dosežek dneva in oddaja v živo pred nami. Mislim, da smo kar lep čas gledale v peč kako gori. Pristna televizija in zabava.

Med oblaki z nekaj sončka.

Nedelja.
Kurile smo tako optimistično, da smo ob strahu, da nas bo zeblo iz hiške naredile savno. Pravo pravcato savno, saj nas je vse tri naenkrat zbudila neznosna vročina. Jaz sem spala direktno pod stropom, na zgornjem pogradu in sem se zbudila v prepričanju, da je zagorelo.
Na srečo samo v kaminu.
Ni nam preostalo drugega, kot prezračiti prostor, da smo prišle vsaj na normalne temperature. Ogenj smo pustile, da je počasi ugasnil. Da se je malo shladilo in zjutraj je bila naša gospodična umetnica tako pridna, da sva se midve zbudili v toplo jutro.
Zunaj pa je bilo prav prijetno hladno.
Stranišče je bilo v obliki srca.

Hranjenje mi ni šlo najboljše od rok, saj sem bila od prejšnjega dne še malo prenažrta. Je bil zjutraj dober samo rogljiček, več ni šlo vame.
Pa še nisem bila najbolje razpoložena. Tisti dnevi, tiste težave.
Po zapisu v hišni dnevnik smo našle igro z vprašanji in je čas zbrzel mimo, ko smo me odgovarjale na listke, ki smo jih prebrale.

Z mojim sva se za petnajst minut zgrešila, ko je bil tudi on v Bufu, na poti ko so se vračali domov.
Za vikend sva bila vsak po svoje, saj nisem kakšen velik navdušenec nad smučanjem. Sicer je res, da niso nič smučali, ker je letos pretoplo in premalo snega. Vsaj v bližini.

Rustikalno.

Vsaka svojo smer. Pri nas doma pa turnir iz kvartopirjenja.
Zmaga. Poraz. Drugo mesto.
Prej gostilna, potem smučanje z Alešičem in Talenti. Komentar in koesenca. Pa smo bili vsi na novem kavču.

Kings of Leon - 17