Ponedeljek. Sedemindvajseti april.
Praznični dan. Nek dan upora proti okupatorju ali nekaj takega. Saj noben ne ve zakaj se gre, razen tistih dedkov na proslavah. Me zanima kdo se bo tega spominjal čez nekaj let, ko teh, ki so to doživeli, ne bo več. Ker je dejansko sam sebi namen. Meni osebno in verjetno še komu, to ne pomeni čisto nič, in potem ukinejo drugi januar. Eh.
Oh, moji čudoviti nageljčki. Res so taki srčkani, kaj naj rečem. Sploh, če se zgodi, da prvi zacveti. Čisto navdušena sem.
Po kosilu naju je kar malo zmanjkalo na kavču. Da imaš potem takšen občutek, da se niti k sebi ne moreš spravit. Zato sem rabila malo družbe, malo coworkinga.
Bila sem toliko nadležna, da so ji Facebook obvestila piskala na vsakih pet minut. Res sva vsaj nekaj naredili. Obedve. Jaz sem se lotila luštnih živalic.
Še za London sva dorekli zadnje stvari, si natisnile vse bone, popuste in rezervacije. Da imamo vse pripravljeno. Dekleta pač rada mislimo vnaprej.
Torek. Osemindvajseti april.
Še dva dni dela, potem pa na počitnice.
Doma na delu. Preživela sem ob čuvanju tiskalnika in iskanju najboljših sedežev nasploh.
Res sem se poglobila, med tistimi štirimi minutami, ki sem jih imela, da sem zopet odstavila list s tiskalnika.
Nismo še rezervirali sedežev za Mammo Mio, tako da sem ugotovila, da je boljše, če gremo en dan pozneje kot načrtovano, ker imamo precej cenejše vstopnice. Pa še te so se zdele drage, ampak po drugi strani pa kolikokrat greš v London in imaš priložnost videti muzikal na West Endu. Je res mali luksuz.
Potem sem preučevala še raznorazne sedeže, pa so imeli tisti na balkonu tako slabe izkušnje, da sem iskala drugo rešitev. Parter je imel še najboljše ocene in sem jim na koncu s prebranega priporočala parter. Mislim, da so zaupali mojim raziskovalnim sposobnostim, tako da smo rezervirali sedeže.
Sreda. Devetindvajseti april.
Četrtek. Trideseti april.
Oddaja podlog za majsko Škatlico. Na voljo že jutri. Upam, da vam bodo polepšale pisarno in vzpodbudile kreativo.
Kupovala sem surovine, sestavine tako zmedeno, da sem se mogla še enkrat vrnit v trgovino. Se dogaja.
Petek. Prvi maj.
Cel dan pospravlanja in pripravljanja. Vedno se je fino vrniti v pospravljeno stanovanje, potrebno je vse zlikati, za več izbire pa še za kosilo smo imeli lepo.
Povabila sva sosede na kosilo, ker sta enkrat probala moje tortilije in od takrat so bile že večkrat omenjene, pa sem se odločila, da bi bilo super, če spet pridejo na jedilnik.
Pa smo jih pojedli ob klepetu. Malo tako in malo o Londonu. Še Kate bi morala enkrat te dni roditi, morda ravno ujamemo.
Jaz sem pakirala že zvečer, če me zjutraj še kaj prešine, da sem pozabila.
Sobota. Drugi maj.
Že ob koncu januarja smo izkoristili priložnost in si rezervirali poceni let do Londona. In potem smo vsak mesec malo dopolnjevali dokler ni bil tu kar naenkrat mesec maj in čas za naš odhod.
Prejšnji večer sva bila oba enakih misli, saj sva v določenem trenutku oba izrekla: "Jutri gremo v London, si moraš mislit."
Ta dan nobenega občutka, da bomo že popoldne na drugem koncu Evrope. Zjutraj so se že pojavile novice, da je šla Kate rodit in to je pomenilo, da bomo prileteli ravno za novega kraljevega dojenčka. Iiii. Jaz sem upala, da bo mala princeska.
Skratka dopoldne se sploh ni zdelo kot, da kam gremo. Jaz sem imela sicer že vse napakirano. Samo na vsake toliko sem se spomnila kakšno malenkost dodati. Soseda sta kartala in preganjala dolgčas. Vse napakirano. Vsak s svojim kovčkom, dvakrat sva preverila, če je vse tu in z nekaj stvarmi za v ta velik kovček.
Taktika je bila, da se napakiramo, odpeljemo do mene, pustimo avto in potem nas mati dostavi do letališča. No, vse skupaj je tudi tako potekalo.
Imeli smo selfi stick in nekaj časa odveč. Potem pa si lahko predstavljate kaj nastane.
To je bilo do sedaj najpočasnejše vkrcanje na letalo. Proti tistemu, ko smo se dva meseca prej tako hitro napokali na avion, da smo še predčasno štartali.
Skratka polet do Londona je bil ok. Malo je zatreslo, ampak ni bilo panike. Je bila bolj panika tista gneča na meji na letališču. Pa še mali šok, ko je po nas prišel vlak, da nas je iz enega terminala dostavil do drugega. Naveličanost stanja v vrsti, na vrhuncu.
Z letala na vlak do Londona in iz vlaka še na podzemno in potem peš do hotela.
Čeprav smo sledili vsem zemljevidom in tehnologiji, da smo ga skoraj zgrešili, ko nam je bil direktno pred nosom. Morda smo pričakovali malo večjo razdaljo. Skratka hotel se je dobesedno znašel pred našimi očmi.
Večerne luči ob Temzi. Prav dobro lokacijo smo imeli. Sicer je bila cela dogodivščina pri iskanju restavracije. Mislim, da smo šli dvakrat mimo, preden smo ugotovili, da je pravzaprav v hotelu oziroma, da bi šli mimo tudi, če bi nadaljevali po poti ob reki.
Skratka splačalo se je. Res se je.
Odlična večerja v Sea Containers. Fanta sta jedla hladno grahovo juho za predjed. Midva sva imela res dobro belo vino. Nekaj španskega, ampak predolgo ime, da bi si ga zapolnil. Potem pa glavna jed. Oh, ta okusen losos. Res odličen, vrhunski losos. Pa nekaj hrustljavega ter brokoli in špargliji in pire. Ampak okusi, ki smo jih jedli v malo bolj zatemnjenem prostoru so bili res dobri. Pa še tisti pire, ki sva ga imela poleg, za prste obliznit. Škoda, ker je bilo pretemno za fotografijo, fleš pa je vse pokvaril. Skratka nič ni ostalo. Vsi štirje pa smo bili čisto srečni. Midva še dodatno po še odlični sladici. Nekaj s češnjami in pistacijami. Kombinacija pite in sladoleda. Zmanjkalo je v trenutku, kot tudi vsega ostalega. Prav luštno. Potem pa smo videli samo še posteljo.
In Kate je res rodila malo princesko. Luštno.
Nedelja. Tretji maj.
Za nedeljo smo se odločili, da gremo kar na avtobus, da gremo malo gor, malo dol.
Vremenske napovedi niso bile najbolj optimistične, ampak to nas ni ustavilo. Za ta dan smo si zbrali da se peljemo s hop on, hop off dvonadstropnim avtobusom. Naš start je bil tam čez most, kjer je Tate in Shakespearovo gledališče, čeprav nič od tega nismo imeli v načrtu, ampak nikoli ne veš.
Načrtovana pot je bila na Oxford street, najdaljšo nakupovalno ulico. Šli smo tako nekako kot sva šle takrat z mami, ampak sem imela občutek kot da vidim vse prvič. Bil je London z drugačnega zornega kota. Čeprav sva se takrat tudi vozile s tem avotobusom, se pot sploh ni zdela znana.
Najin cilj je bil Primark in vse kar pride vmes. Že takoj smo se razdelili, da sta šla fanta po svoje in midve skupaj po svoje. In treba se je stvari lotit, tako da sva takoj zavili v Topshop. Imela sem določen znesek, ki ga lahko zapravim, tako da nisem želela vsega zapravit v prvi trgovini. Sem sicer probala ene luštne kopalke, ampak ni bilo to čisto to. Mi je bil Forever21 veliko bolj usojen. Že, da si prvo nadstropje pogledal je bilo kar malo preveč in potem sta bili še dve takšni nadstropji. Oh, joj.
Nisem odšla praznih rok. Majčka, oblekca, jopica, nekaj se je našlo zame. V te trgovine, ki so pri nas sploh nisva šli, samo tisto kar nimamo. Ona je želela še v Victoria Secret, po denarnico. Očitno nimajo samo spodnjega perila tam, ampak sva odšli praznih rok. Če nimaš kakšnega posebnega namena, je samo zelo velika trgovina. Za štiri nadstropja spodnjega perila. Kje se lahko kaj odločiš?
Preveč sem se veselila. Prepoln Primark. Na blagajni je bila takšna gneča, da sva šli samo ven. Škoda.
Vožnja s taksijem do Hard Rock Cafeja. Dejansko smo šli z tistim klasičnim londonskim taksijem, kjer si sediš nasporti. Človek si predstavlja, da je v kakšnem filmu. Čeprav sem bila popolnoma izčrpana od nakupovanja, res popolnoma brez energije. Pa me je okrepčalo kosilo v Hard Rock Cafeju. No, najprej smo čakali, da smo dobili mizo, ampak smo na vhodu naleteli na Slovenca, ki je sprejemal goste in nas je med čakanjem napotil čez cesto, naj si ogledamo razstavo, ki jo imajo v kleti trgovine, kot nekakšen trezor. Nisem tak fan, da bi me navdušilo, ampak je zanimivo videti origanlne predmete na katere so nekoč igrali slavni glasbeniki. Po nekaj minutah nam je zvonil pager, ki smo ga dobili in nas je čakala miza. Seveda, da smo se malo zaklepetali s tem, ki je delal in nam potem predstavil še drugega od treh Slovencev, ki so delali tu. En koktajl in ocvrti škampi s krompirjem. Vse sem zmazala. Ostali so se tudi lotili ogromnih pocij in burgerjev, steakov in podobnega.
Sonce in čiliranje v Green pakru. Čeprav smo bili večino časa prepričani, da smo v Hyde parku, ampak smo se ušteli. Šele, ko sem v daljavi videla kar je izgledalo kot ograja od palače, se mi je zdelo, da nismo tam, kjer mislimo, da smo. Sprehod do Buckinghamske. Ni bilo še princeskinega imena, je pa vseeno bila gruča turistov in kombiji televizijskih hiš. Vsi v pričakovanju.
Za fanta smo morali najti wc, ampak smo našli vse ostalo in vse, ki so nas usmerjali v različne smeri. Na koncu smo se znašli na postaji Victoria in krožili okoli. Želeli smo ujeti še kakšen hop on hop off avtobus, ampak smo izgubili orientacijo. Videli smo večino gledališč West Enda. Krožnje okoli Vicotrije in iskanje postaje avtobusa. Tukaj je nastala drama.
Toliko smo zapravili z vsem, da smo zamudili vožnje avtobusov. Na srečo, smo našli enega, ampak je šel v tisto smer, katero smo si že ogledali, pa še malo naprej. Tako, da smo šli še malo naprej in sva celo pot poslušali, da bomo šli na taksi, čeprav smo bili precej blizu. No, na koncu smo šli peš čez most in hotel na krajši počitek, preden smo se podali nazaj ven, na iskanje puba. Končali pa smo ob pubu, ki smo ga srečavali ob reki, jaz na ciderju gozdnih sadežev. Sladko.
Praznični dan. Nek dan upora proti okupatorju ali nekaj takega. Saj noben ne ve zakaj se gre, razen tistih dedkov na proslavah. Me zanima kdo se bo tega spominjal čez nekaj let, ko teh, ki so to doživeli, ne bo več. Ker je dejansko sam sebi namen. Meni osebno in verjetno še komu, to ne pomeni čisto nič, in potem ukinejo drugi januar. Eh.
Oh, moji čudoviti nageljčki. Res so taki srčkani, kaj naj rečem. Sploh, če se zgodi, da prvi zacveti. Čisto navdušena sem.
Po kosilu naju je kar malo zmanjkalo na kavču. Da imaš potem takšen občutek, da se niti k sebi ne moreš spravit. Zato sem rabila malo družbe, malo coworkinga.
Bila sem toliko nadležna, da so ji Facebook obvestila piskala na vsakih pet minut. Res sva vsaj nekaj naredili. Obedve. Jaz sem se lotila luštnih živalic.
Še za London sva dorekli zadnje stvari, si natisnile vse bone, popuste in rezervacije. Da imamo vse pripravljeno. Dekleta pač rada mislimo vnaprej.
 |
Torek. Osemindvajseti april.
Še dva dni dela, potem pa na počitnice.
Doma na delu. Preživela sem ob čuvanju tiskalnika in iskanju najboljših sedežev nasploh.
Res sem se poglobila, med tistimi štirimi minutami, ki sem jih imela, da sem zopet odstavila list s tiskalnika.
Nismo še rezervirali sedežev za Mammo Mio, tako da sem ugotovila, da je boljše, če gremo en dan pozneje kot načrtovano, ker imamo precej cenejše vstopnice. Pa še te so se zdele drage, ampak po drugi strani pa kolikokrat greš v London in imaš priložnost videti muzikal na West Endu. Je res mali luksuz.
Potem sem preučevala še raznorazne sedeže, pa so imeli tisti na balkonu tako slabe izkušnje, da sem iskala drugo rešitev. Parter je imel še najboljše ocene in sem jim na koncu s prebranega priporočala parter. Mislim, da so zaupali mojim raziskovalnim sposobnostim, tako da smo rezervirali sedeže.
 |
Sreda. Devetindvajseti april.
Zadnjič je bilo nekaj govora o novi podlogici. Ljubljanski zmajček.
Sem se kar lotila. Samo potem me je prešinilo, da je bilo mogoče vse skupaj prehitro. So bile pa še preostale podloge natisnjene, odtisnjene in spakirane. To so bile današnje prioritete.
Oh, moje čudovite jagode. Gozdne jagode so se nam razrasle čez pol vrta in vse že lepo cvetijo. Se že veselim, da bodo končno dozorele, da lahko okusim tiste male najslajše jagodke, daleč najboljše naokoli.
 |
Četrtek. Trideseti april.
Oddaja podlog za majsko Škatlico. Na voljo že jutri. Upam, da vam bodo polepšale pisarno in vzpodbudile kreativo.
"Podloga za miško KONOČZASPI je fleksibilna, lahka in prikupna. Domačnost, a obenem svežino pričarajo ilustracije z živalmi, slovenski pregovori in barve. Dajo dodatno motivacijo in zagon, ko svoj pogled odvrnemo z računalniškega zaslona.Zadnjič sta soseda omenjala tortilje, tako da smo se zmenili, da se dobimo en dan pred odhodom na kosilu, da se malo še doma razvajamo, preden se bomo po vsej verjetnosti tudi v Londonu.
Cel čas smo obkroženi z raznimi citati v angleščini, ampak kaj, ko so naši pregovori naravnost čudoviti. Poleg tega pa tudi živali niso eksotične."
Kupovala sem surovine, sestavine tako zmedeno, da sem se mogla še enkrat vrnit v trgovino. Se dogaja.
 |
Petek. Prvi maj.
Cel dan pospravlanja in pripravljanja. Vedno se je fino vrniti v pospravljeno stanovanje, potrebno je vse zlikati, za več izbire pa še za kosilo smo imeli lepo.
Povabila sva sosede na kosilo, ker sta enkrat probala moje tortilije in od takrat so bile že večkrat omenjene, pa sem se odločila, da bi bilo super, če spet pridejo na jedilnik.
Pa smo jih pojedli ob klepetu. Malo tako in malo o Londonu. Še Kate bi morala enkrat te dni roditi, morda ravno ujamemo.
Jaz sem pakirala že zvečer, če me zjutraj še kaj prešine, da sem pozabila.
Sobota. Drugi maj.
Že ob koncu januarja smo izkoristili priložnost in si rezervirali poceni let do Londona. In potem smo vsak mesec malo dopolnjevali dokler ni bil tu kar naenkrat mesec maj in čas za naš odhod.
Prejšnji večer sva bila oba enakih misli, saj sva v določenem trenutku oba izrekla: "Jutri gremo v London, si moraš mislit."
Ta dan nobenega občutka, da bomo že popoldne na drugem koncu Evrope. Zjutraj so se že pojavile novice, da je šla Kate rodit in to je pomenilo, da bomo prileteli ravno za novega kraljevega dojenčka. Iiii. Jaz sem upala, da bo mala princeska.
Skratka dopoldne se sploh ni zdelo kot, da kam gremo. Jaz sem imela sicer že vse napakirano. Samo na vsake toliko sem se spomnila kakšno malenkost dodati. Soseda sta kartala in preganjala dolgčas. Vse napakirano. Vsak s svojim kovčkom, dvakrat sva preverila, če je vse tu in z nekaj stvarmi za v ta velik kovček.
Taktika je bila, da se napakiramo, odpeljemo do mene, pustimo avto in potem nas mati dostavi do letališča. No, vse skupaj je tudi tako potekalo.
Imeli smo selfi stick in nekaj časa odveč. Potem pa si lahko predstavljate kaj nastane.
To je bilo do sedaj najpočasnejše vkrcanje na letalo. Proti tistemu, ko smo se dva meseca prej tako hitro napokali na avion, da smo še predčasno štartali.
 |
Skratka polet do Londona je bil ok. Malo je zatreslo, ampak ni bilo panike. Je bila bolj panika tista gneča na meji na letališču. Pa še mali šok, ko je po nas prišel vlak, da nas je iz enega terminala dostavil do drugega. Naveličanost stanja v vrsti, na vrhuncu.
Z letala na vlak do Londona in iz vlaka še na podzemno in potem peš do hotela.
Čeprav smo sledili vsem zemljevidom in tehnologiji, da smo ga skoraj zgrešili, ko nam je bil direktno pred nosom. Morda smo pričakovali malo večjo razdaljo. Skratka hotel se je dobesedno znašel pred našimi očmi.
Večerne luči ob Temzi. Prav dobro lokacijo smo imeli. Sicer je bila cela dogodivščina pri iskanju restavracije. Mislim, da smo šli dvakrat mimo, preden smo ugotovili, da je pravzaprav v hotelu oziroma, da bi šli mimo tudi, če bi nadaljevali po poti ob reki.
Skratka splačalo se je. Res se je.
Odlična večerja v Sea Containers. Fanta sta jedla hladno grahovo juho za predjed. Midva sva imela res dobro belo vino. Nekaj španskega, ampak predolgo ime, da bi si ga zapolnil. Potem pa glavna jed. Oh, ta okusen losos. Res odličen, vrhunski losos. Pa nekaj hrustljavega ter brokoli in špargliji in pire. Ampak okusi, ki smo jih jedli v malo bolj zatemnjenem prostoru so bili res dobri. Pa še tisti pire, ki sva ga imela poleg, za prste obliznit. Škoda, ker je bilo pretemno za fotografijo, fleš pa je vse pokvaril. Skratka nič ni ostalo. Vsi štirje pa smo bili čisto srečni. Midva še dodatno po še odlični sladici. Nekaj s češnjami in pistacijami. Kombinacija pite in sladoleda. Zmanjkalo je v trenutku, kot tudi vsega ostalega. Prav luštno. Potem pa smo videli samo še posteljo.
In Kate je res rodila malo princesko. Luštno.
 |
Nedelja. Tretji maj.
Za nedeljo smo se odločili, da gremo kar na avtobus, da gremo malo gor, malo dol.
Vremenske napovedi niso bile najbolj optimistične, ampak to nas ni ustavilo. Za ta dan smo si zbrali da se peljemo s hop on, hop off dvonadstropnim avtobusom. Naš start je bil tam čez most, kjer je Tate in Shakespearovo gledališče, čeprav nič od tega nismo imeli v načrtu, ampak nikoli ne veš.
Načrtovana pot je bila na Oxford street, najdaljšo nakupovalno ulico. Šli smo tako nekako kot sva šle takrat z mami, ampak sem imela občutek kot da vidim vse prvič. Bil je London z drugačnega zornega kota. Čeprav sva se takrat tudi vozile s tem avotobusom, se pot sploh ni zdela znana.
Najin cilj je bil Primark in vse kar pride vmes. Že takoj smo se razdelili, da sta šla fanta po svoje in midve skupaj po svoje. In treba se je stvari lotit, tako da sva takoj zavili v Topshop. Imela sem določen znesek, ki ga lahko zapravim, tako da nisem želela vsega zapravit v prvi trgovini. Sem sicer probala ene luštne kopalke, ampak ni bilo to čisto to. Mi je bil Forever21 veliko bolj usojen. Že, da si prvo nadstropje pogledal je bilo kar malo preveč in potem sta bili še dve takšni nadstropji. Oh, joj.
Nisem odšla praznih rok. Majčka, oblekca, jopica, nekaj se je našlo zame. V te trgovine, ki so pri nas sploh nisva šli, samo tisto kar nimamo. Ona je želela še v Victoria Secret, po denarnico. Očitno nimajo samo spodnjega perila tam, ampak sva odšli praznih rok. Če nimaš kakšnega posebnega namena, je samo zelo velika trgovina. Za štiri nadstropja spodnjega perila. Kje se lahko kaj odločiš?
Preveč sem se veselila. Prepoln Primark. Na blagajni je bila takšna gneča, da sva šli samo ven. Škoda.
Vožnja s taksijem do Hard Rock Cafeja. Dejansko smo šli z tistim klasičnim londonskim taksijem, kjer si sediš nasporti. Človek si predstavlja, da je v kakšnem filmu. Čeprav sem bila popolnoma izčrpana od nakupovanja, res popolnoma brez energije. Pa me je okrepčalo kosilo v Hard Rock Cafeju. No, najprej smo čakali, da smo dobili mizo, ampak smo na vhodu naleteli na Slovenca, ki je sprejemal goste in nas je med čakanjem napotil čez cesto, naj si ogledamo razstavo, ki jo imajo v kleti trgovine, kot nekakšen trezor. Nisem tak fan, da bi me navdušilo, ampak je zanimivo videti origanlne predmete na katere so nekoč igrali slavni glasbeniki. Po nekaj minutah nam je zvonil pager, ki smo ga dobili in nas je čakala miza. Seveda, da smo se malo zaklepetali s tem, ki je delal in nam potem predstavil še drugega od treh Slovencev, ki so delali tu. En koktajl in ocvrti škampi s krompirjem. Vse sem zmazala. Ostali so se tudi lotili ogromnih pocij in burgerjev, steakov in podobnega.
 |
Za fanta smo morali najti wc, ampak smo našli vse ostalo in vse, ki so nas usmerjali v različne smeri. Na koncu smo se znašli na postaji Victoria in krožili okoli. Želeli smo ujeti še kakšen hop on hop off avtobus, ampak smo izgubili orientacijo. Videli smo večino gledališč West Enda. Krožnje okoli Vicotrije in iskanje postaje avtobusa. Tukaj je nastala drama.
 |
Toliko smo zapravili z vsem, da smo zamudili vožnje avtobusov. Na srečo, smo našli enega, ampak je šel v tisto smer, katero smo si že ogledali, pa še malo naprej. Tako, da smo šli še malo naprej in sva celo pot poslušali, da bomo šli na taksi, čeprav smo bili precej blizu. No, na koncu smo šli peš čez most in hotel na krajši počitek, preden smo se podali nazaj ven, na iskanje puba. Končali pa smo ob pubu, ki smo ga srečavali ob reki, jaz na ciderju gozdnih sadežev. Sladko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar