Ponedeljek. Dvajseti april.
Dopoldne sem šibala na en sestanek. Z zelo simpatično gospodično iz Škatlice.
Ko si na socialnih omrežjih in bereš bloge, hitro večkrat naletiš na isto stvar, v tem primeru je bila Škatlica. Skupek izdelkov domačih ustvarjalcev, ki vsak mesec presenetijo. Nikoli ne veš kaj dobiš. No, poslala sem mail, če bi se moje podloge lahko pojavile, pa sem hitro nazaj dobila pozitiven odgovor ter datum za sestanek.
Jutranji sestanek. V Sputniku. Jaz sem prinesla podlogo za miško, ona mi je pokazala Škatlico in še prehitro sva se ujeli in klepetali o luštnih živalcah na mojih izdelkih.
Očitno bodo moje podlogice v Škatlici. No, se mi zdi.
Pred opoldnevom že doma. Na delu.
Zvečer pa nazaj, skupaj z živo družbo. Šla sem v Merkur pogleda, če imajo aronijo. Pa sem jo našla, dobila odboritev in se je peljala z menoj, kar na prvem sedežu. Zabavna vožnja. Pa še nageljčke sem spotoma našla in vzela. Res sem se zaljubila vanje. Držim pesti, da se ne posušijo takoj.
Grem in pridem, da se ravno zgrešiva. Je aronija ostala še v lončku, da ji skupaj dava prostor za novo življenje.
Pri sosedi, ko smo dekleta ob večerih sama doma, se moramo znajti in podružiti.
Sem tako navdušena nad oddajo Kocka in sem delila to navdušenje ob čaju.
Torek. Enaindvajseti april.
Neodgovorjen klic in stacionarna številka. Ponavadi je vedno tako, da ko kličem nazaj se pač nič ne javla ali pa čudno piska tako, da pri stacionarnih številkah niti ne javlam klicev. Pa tako ali tako te vedno kličejo glede anket ali pa kaj v zvezi z zavarovanjem. Nadležni poklici.
Zadnjič enkrat me je prešinilo, da bi šla gledat Tartuffa pa še čisto spontano sem dobila družbo pri tem.
Pa še ravno sem ujela gospodično popotnico v Ljubljani, da sva šli na sladoled. Oziorma je bila bolj odprava za iskanje sladoleda. Zadnje čase sledim takšnim Instagram profilom, ki objavljajo vse na novo odprte lokale in sladolednice v Ljubljani in tako sem hotela vedeti kakšen je najboljši sladoled v mestu, kot je bilo zapisano pod sliko. Vse kar sva imeli je bila slika in napis Nama na vrhu. Pa sva šli okoli Name, še do Maximarketa, če sva slučajno kaj falili in nazaj do Name. Ko sem še enkrat natančno preučila fotografijo, sem videla, da so v odsevu okna, ki so podobna tistim od Zare. Ni čudno, da nisva takoj našli, ker je najmanjša stvar pa še okoli je bilo vse zagrajeno, zaradi prenove Slovenske. Sladoled, ki si ga sam pripraviš.
Grefino. Se strinjam s komentarjem, ker je temna čokolada naravnost božanska.
Odpadla sestava.
Random sladoled z instagrama. Danes sem šla po poteh instagrama.
No, ker je bila predstava ta dan in ker sva bili že potem obe v centru, sva se odločili za en krog. En sladoled in še v GUD sva šli pogledat. Z menoj pa je odšel en svečnih, ker mi je citat segel do srca. "Expect nothing, appreciate everything.”
Sreda. Dvaindvajseti april.
Danes so prišle na plan tiste male otroške želje in se manifestirale. Samo presenečeno sem obnemela, ko me je slišal in se strinjal. Na Evrovizijo greva! Saj ne vem ali sem bolj presenečena ali vesela. Vlada tisto tiho zadovoljstvo skupaj s tem, da mi vse skupaj ni še čisto jasno.
Zadnjič sem videla, da so se sprostile karte in vedno sem si potihem želela videti Evrovizijo od blizu, v živo, ko jo že od malega spremljam. In letos se mi zdi res odlična priložnost, ker je blizu in ker res navijam za naša. Pa se mi je oziroma se mi bo izpolnila želja.
Čeprav sem že razočarano ugotovila, da imajo na voljo samo se en sedež in stojišča, sem že obupala. Potem pa še enkrat osvežim in se pojavi še nekaj sedežev. Sms, ki je po vsem tem sledil je bil: "Na Dunaj greva :)". Vmes pride še London, ampak potem pa v maju še ena evropska prestolnica. Res bom močno močno navijala za naše, za Maraayo, in to od blizu.
Sicer pa je šel dan tako brzinsko mimo, da se mi zdi, da sem pol dneva samo shranjevala datoteke in je bil v naslednjem trenutku večer.
Sicer pa sem odkrila jogurt čisto zame. Iz kozjega mleka z malinami. In tu sem dodala še vroče maline, da je bila odlična sladica.
Četrtek. Triindvajseti april.
Po delu sem se ustavila še v Šiški, da sem oddala prvi paket podlog za miške. Drug mesec jih lahko srečate v Škatlici. Samo povem.
Po dolgem, dolgem času sem šla na trolo. Mislim, da sem šla prvič na trolo s te smeri, s tega konca. Zdi se mi, da je šlo vse narobe, čeprav nisem zamudila trole ali nekaj, ampak do sem se je pa svet sesuval pred menoj. No, vsaj pomarančen sok sem imela polit čez vse, ker ga je preprosto razneslo, ko sem ga prijela v roko, pa očitno nisem bila prva, saj je bilo že prej polito, le da nisem opazila. Pa sem imela. Seveda se nisem imela časa preobleči, sem malo obrisala in šla v noč. Ne preveč dobre volje.
Dekleta smo se kar sama najavila na obisk. In ko sem prišla, sem si še sama postregla. Ker moje prve besede so bile, rabim pijačo in sta me samo debelo gledali in nakazali na kozarce. Pa je bilo boljše. Zelenjava juha, palačinke in klepet pa je svet takoj lepši.
Petek. Štiriindvajseti april.
Včeraj smo bile pozno, da me je moj spotoma pobral na poti domov. Smo bile žureke in šle na en koktajl v Parlamenta. Dokler nas ni ura zdelala, da smo bile že vse zmatrane.
Kako hitro gre dan mimo, ko se zbudiš šele zgodaj popoldne. Joj.
Pa sva bila skupaj v istem ritmu, malo ležerna, s sirovo pico med gledanje Sherlocka. Se prav prileže tak dan, takšna družba. Tako popoldne. Ker potem ostanem sama.
Pa to izkoristim za obisk pri sosedi, ki sicer rabi malo pomoči pri spletni strani. Da sva s skupnimi močmi ugotavljale kako bi se situacija reševala.
Sobota. Petindvajseti april.
Dobila sva povabilo na praznovanje zaposlitve in diplome pa sva šla en krog po Cityparku, da ne bi prišli praznih rok. Ena steklenica in ena knjiga za lastnika in kužka oziroma malo lisičko. Pa še za mojega očeta sva spotoma nabrala darilo. Nekaj, kar si je že dolgo želel, nekaj tehničnega. Ker ga vsakič znova in znova slišiš, kako malo potarna, da je nima.
Kar nekaj časa sva preživela v knjigarni, da sva našla pravo knjigo, ker tiste, ki sva jo želela pač niso imeli. In potem improviziraš, iščeš dalje. Jaz sem si ogledovala še vodič po Londonu, pa je potem romal kar z menoj, ko me je moj videl. Dejansko gremo v London, čez natanko en teden. Ne morem verjeti, da se je čas tako hitro obrnil in smo že pred majem. Noro. In bil je pravi žur. Jaz nekako nisem bila razpoložena, nisem imela ravno prave družbe. Moj je ves čas odhajal na svež zrak, ostali pa so se veselili in prepevali na komade, ki sem jih prvič slišala. Saj potihem samo upaš, da bova kmalu šla, jaz sem imela svoje žuranje že prejšnji dan in mislim, da je bilo dovolj za ta teden oziroma ta mesec. Nisem žurer.
Nedelja. Šestindvajseti april.
Ta teden se je že drugič jutro zavleklo kar lepo v dan. Sicer nisem kaj prida žurer, pa še navadila sem se, da so dnevi dolgi. Ne tako skrajšani, da vstajam okoli opoldneva ali še kasneje.
Šla sva domov domov, ker je moj oče praznoval rojstni dan. Da sva ga presenetila. Čeprav si je želel, mislim da še zdaleč ni pričakovla. Ko je odvil zavito škatlo in zagledal kaj naj bi se skrivalo notri, so se mu kar oči zasvetile. Tablični računalnik. Da si ga ne bo sposojal, da bo v miru lahko pogledal kakšno serijo in bil vedno na tekočem. Zanimivo je kako so te tablice sicer nepotrebne, ampak so presneto uporabne, ko jo enkrat imaš. Jaz sicer nisem vedela, zakaj točno naj jo imam, ampak sedaj je ves čas nekje v bližini.
Domači turnir v balinčkanju. Ko se oglasita še mama in ata, je to obvezno. Jaz sem se rajši zabavala s fotoaparatom, psom in mojim.
Dopoldne sem šibala na en sestanek. Z zelo simpatično gospodično iz Škatlice.
Ko si na socialnih omrežjih in bereš bloge, hitro večkrat naletiš na isto stvar, v tem primeru je bila Škatlica. Skupek izdelkov domačih ustvarjalcev, ki vsak mesec presenetijo. Nikoli ne veš kaj dobiš. No, poslala sem mail, če bi se moje podloge lahko pojavile, pa sem hitro nazaj dobila pozitiven odgovor ter datum za sestanek.
Jutranji sestanek. V Sputniku. Jaz sem prinesla podlogo za miško, ona mi je pokazala Škatlico in še prehitro sva se ujeli in klepetali o luštnih živalcah na mojih izdelkih.
Očitno bodo moje podlogice v Škatlici. No, se mi zdi.
Pred opoldnevom že doma. Na delu.
Zvečer pa nazaj, skupaj z živo družbo. Šla sem v Merkur pogleda, če imajo aronijo. Pa sem jo našla, dobila odboritev in se je peljala z menoj, kar na prvem sedežu. Zabavna vožnja. Pa še nageljčke sem spotoma našla in vzela. Res sem se zaljubila vanje. Držim pesti, da se ne posušijo takoj.
Grem in pridem, da se ravno zgrešiva. Je aronija ostala še v lončku, da ji skupaj dava prostor za novo življenje.
Pri sosedi, ko smo dekleta ob večerih sama doma, se moramo znajti in podružiti.
Sem tako navdušena nad oddajo Kocka in sem delila to navdušenje ob čaju.
 |
Torek. Enaindvajseti april.
Neodgovorjen klic in stacionarna številka. Ponavadi je vedno tako, da ko kličem nazaj se pač nič ne javla ali pa čudno piska tako, da pri stacionarnih številkah niti ne javlam klicev. Pa tako ali tako te vedno kličejo glede anket ali pa kaj v zvezi z zavarovanjem. Nadležni poklici.
Zadnjič enkrat me je prešinilo, da bi šla gledat Tartuffa pa še čisto spontano sem dobila družbo pri tem.
Pa še ravno sem ujela gospodično popotnico v Ljubljani, da sva šli na sladoled. Oziorma je bila bolj odprava za iskanje sladoleda. Zadnje čase sledim takšnim Instagram profilom, ki objavljajo vse na novo odprte lokale in sladolednice v Ljubljani in tako sem hotela vedeti kakšen je najboljši sladoled v mestu, kot je bilo zapisano pod sliko. Vse kar sva imeli je bila slika in napis Nama na vrhu. Pa sva šli okoli Name, še do Maximarketa, če sva slučajno kaj falili in nazaj do Name. Ko sem še enkrat natančno preučila fotografijo, sem videla, da so v odsevu okna, ki so podobna tistim od Zare. Ni čudno, da nisva takoj našli, ker je najmanjša stvar pa še okoli je bilo vse zagrajeno, zaradi prenove Slovenske. Sladoled, ki si ga sam pripraviš.
Grefino. Se strinjam s komentarjem, ker je temna čokolada naravnost božanska.
 |
Odpadla sestava.
Random sladoled z instagrama. Danes sem šla po poteh instagrama.
No, ker je bila predstava ta dan in ker sva bili že potem obe v centru, sva se odločili za en krog. En sladoled in še v GUD sva šli pogledat. Z menoj pa je odšel en svečnih, ker mi je citat segel do srca. "Expect nothing, appreciate everything.”
 |
Sreda. Dvaindvajseti april.
Danes so prišle na plan tiste male otroške želje in se manifestirale. Samo presenečeno sem obnemela, ko me je slišal in se strinjal. Na Evrovizijo greva! Saj ne vem ali sem bolj presenečena ali vesela. Vlada tisto tiho zadovoljstvo skupaj s tem, da mi vse skupaj ni še čisto jasno.
Zadnjič sem videla, da so se sprostile karte in vedno sem si potihem želela videti Evrovizijo od blizu, v živo, ko jo že od malega spremljam. In letos se mi zdi res odlična priložnost, ker je blizu in ker res navijam za naša. Pa se mi je oziroma se mi bo izpolnila želja.
Čeprav sem že razočarano ugotovila, da imajo na voljo samo se en sedež in stojišča, sem že obupala. Potem pa še enkrat osvežim in se pojavi še nekaj sedežev. Sms, ki je po vsem tem sledil je bil: "Na Dunaj greva :)". Vmes pride še London, ampak potem pa v maju še ena evropska prestolnica. Res bom močno močno navijala za naše, za Maraayo, in to od blizu.
Sicer pa je šel dan tako brzinsko mimo, da se mi zdi, da sem pol dneva samo shranjevala datoteke in je bil v naslednjem trenutku večer.
Sicer pa sem odkrila jogurt čisto zame. Iz kozjega mleka z malinami. In tu sem dodala še vroče maline, da je bila odlična sladica.
 |
Četrtek. Triindvajseti april.
Po delu sem se ustavila še v Šiški, da sem oddala prvi paket podlog za miške. Drug mesec jih lahko srečate v Škatlici. Samo povem.
Po dolgem, dolgem času sem šla na trolo. Mislim, da sem šla prvič na trolo s te smeri, s tega konca. Zdi se mi, da je šlo vse narobe, čeprav nisem zamudila trole ali nekaj, ampak do sem se je pa svet sesuval pred menoj. No, vsaj pomarančen sok sem imela polit čez vse, ker ga je preprosto razneslo, ko sem ga prijela v roko, pa očitno nisem bila prva, saj je bilo že prej polito, le da nisem opazila. Pa sem imela. Seveda se nisem imela časa preobleči, sem malo obrisala in šla v noč. Ne preveč dobre volje.
Dekleta smo se kar sama najavila na obisk. In ko sem prišla, sem si še sama postregla. Ker moje prve besede so bile, rabim pijačo in sta me samo debelo gledali in nakazali na kozarce. Pa je bilo boljše. Zelenjava juha, palačinke in klepet pa je svet takoj lepši.
 |
Petek. Štiriindvajseti april.
Včeraj smo bile pozno, da me je moj spotoma pobral na poti domov. Smo bile žureke in šle na en koktajl v Parlamenta. Dokler nas ni ura zdelala, da smo bile že vse zmatrane.
Kako hitro gre dan mimo, ko se zbudiš šele zgodaj popoldne. Joj.
Pa sva bila skupaj v istem ritmu, malo ležerna, s sirovo pico med gledanje Sherlocka. Se prav prileže tak dan, takšna družba. Tako popoldne. Ker potem ostanem sama.
Pa to izkoristim za obisk pri sosedi, ki sicer rabi malo pomoči pri spletni strani. Da sva s skupnimi močmi ugotavljale kako bi se situacija reševala.
Sobota. Petindvajseti april.
Dobila sva povabilo na praznovanje zaposlitve in diplome pa sva šla en krog po Cityparku, da ne bi prišli praznih rok. Ena steklenica in ena knjiga za lastnika in kužka oziroma malo lisičko. Pa še za mojega očeta sva spotoma nabrala darilo. Nekaj, kar si je že dolgo želel, nekaj tehničnega. Ker ga vsakič znova in znova slišiš, kako malo potarna, da je nima.
Kar nekaj časa sva preživela v knjigarni, da sva našla pravo knjigo, ker tiste, ki sva jo želela pač niso imeli. In potem improviziraš, iščeš dalje. Jaz sem si ogledovala še vodič po Londonu, pa je potem romal kar z menoj, ko me je moj videl. Dejansko gremo v London, čez natanko en teden. Ne morem verjeti, da se je čas tako hitro obrnil in smo že pred majem. Noro. In bil je pravi žur. Jaz nekako nisem bila razpoložena, nisem imela ravno prave družbe. Moj je ves čas odhajal na svež zrak, ostali pa so se veselili in prepevali na komade, ki sem jih prvič slišala. Saj potihem samo upaš, da bova kmalu šla, jaz sem imela svoje žuranje že prejšnji dan in mislim, da je bilo dovolj za ta teden oziroma ta mesec. Nisem žurer.
Nedelja. Šestindvajseti april.
Ta teden se je že drugič jutro zavleklo kar lepo v dan. Sicer nisem kaj prida žurer, pa še navadila sem se, da so dnevi dolgi. Ne tako skrajšani, da vstajam okoli opoldneva ali še kasneje.
Šla sva domov domov, ker je moj oče praznoval rojstni dan. Da sva ga presenetila. Čeprav si je želel, mislim da še zdaleč ni pričakovla. Ko je odvil zavito škatlo in zagledal kaj naj bi se skrivalo notri, so se mu kar oči zasvetile. Tablični računalnik. Da si ga ne bo sposojal, da bo v miru lahko pogledal kakšno serijo in bil vedno na tekočem. Zanimivo je kako so te tablice sicer nepotrebne, ampak so presneto uporabne, ko jo enkrat imaš. Jaz sicer nisem vedela, zakaj točno naj jo imam, ampak sedaj je ves čas nekje v bližini.
Domači turnir v balinčkanju. Ko se oglasita še mama in ata, je to obvezno. Jaz sem se rajši zabavala s fotoaparatom, psom in mojim.
 |
Ni komentarjev:
Objavite komentar