Po enem tednu morja je sledil še drug teden morja

Po enem tednu morja je sledil še drug teden morja. Oziroma še enkrat počitnikovanje za štiri dni.
Tokrat je bil na sporedu izlet s kolegicami iz faksa. Malo absolventski.
Na zadnjih predavanjih smo se zelo hitro in spontano odločile, da se ob koncu še enkrat skupaj odpravimo nekam. In naša destinacija je bil otok Pag.

Ko se pet punc spravi na morje, to pomeni avto poln prtljage in pričakovanja.
Do Paga ni tako daleč, blizu pa spet ne. Ampak saj je šlo. Vmes smo imele postanek tam, kjer se magistrala spusti ob morje. Novi Vinodolski.
Fino je, ko se kar tako ustaviš, ni nič preveč planiranega, ampak greš po občutku.
Sicer nas je ta občutek stal toliko, da smo videle trajekt, kako je odpeljal ravno, ko smo kupile karte zanj. Za tisto dobro minuto smo bile prepozno. Šment.
Saj je minil čas skupaj s sladoledom.

Kje bi rekli, da se potepam?

Prvi na trajekt. Prvi s trajekta. Tudi to ima svoje prednosti. Dokupovanje hrane, ki bi morala biti na hladnem, pa nismo vzele skrinje.
S ceste se zavije na neko stransko pot, ki vodi do makedama. Po tem makedamu pa slabih petnajst minut do hiše, ki ima čudovit pogled. Nekaj časa smo samo strmele. Upravičeno.

Odnesi stvari. Vklopi hladilnik. Razpakiraj. Obleci se v kopalke in zasedi plažo.
Plaža pa po stopnicah. Zasebna. Čudovita. S kristalno čistim morjem. Raj.

In tako se je nadaljevalo v naslednjih dneh. Popoln odklop. No, skoraj. Z izjemo knjig za zadnji izpit.
Ko je ena začela in povzročila malo slabe vesti ostalim, smo kmalu imele v rokah izpitno gradivo in brale na plaži. Če že moraš nekje brati, a ni lepše, da ko zapreš knjigo ozreš čudovit razgled. Popravi vse skupaj. Sploh, če se med vrsticami pomikaš po precej neberljivi knjigi.

Čakajoč na sonce.

Po tem, ko sem že preživela nekaj dni na morju, en teden prej, ga nisem videla od blizu, kopala se še nisem. Tukaj pa se je skupaj z vročinskim valom še kako prilegla hladna morska voda. In ko je tako mamljiva, je še posebej fino. Drugače me precej odbije, ko vidim polno naplavljenih klobučarjev na plaži. Tako je bilo v Valkaneli. In potem se ji niti približala nisem. Tukaj na Pagu, pa čisto druga zgodba.

Če prvi večer nismo nobenega taksista uspele prepričati, da nas pride iskat bogu za hrbtom, smo naslednji dan usodo vzele v svoje roke in se same odpeljale na potep. Do Paga, ki smo ga sicer lahko opazovala čez morje, predvsem ko so se zvečer prižgale luči, ga je bilo moč še dodatno opaziti. Iz Paga pa proti Zrčam.
V eno smer smo čakale čredi ovac, da sta se nam umaknili z makedamske poti. V drugo smer pa sem zvesto ustavljala žabam, ki so sredi noči skakale naokoli. Pet žab sem čakal, da so priskakljale iz ene na drugo stran. In to vsako posebej, vsako na drugem odseku.

Mesto Pag je bilo precej prazno. V Zrčah so bili samo Nemci. Izgledalo je bolj, kot da so bili na maturancu ali nekem organiziranem izletu. In poleg njih smo bile edine. Nič še ni dogajalo tam. Samo mali Nemci.

Zato smo imele naslednji dan na naši privatni plaži tudi privatni beach party. Pijača, glasba in dobra družba. Pa veliko fotografiranja. Res veliko.

Ko pade mrak, se zasveti.

Naslednji dan se je vse bleščalo. Razen zaprašenega avtomobila. Pospravile smo. Pustile zahvalno sporočilo in odrinile na pot. Seveda smo v čas štarta zavzele tudi vse zamude, ampak ni bilo nobene tako, da smo zopet čakale trajekt. Ampak saj hitro mine.
In ovinkaste poti so izginjale za nami pred nami pa se je kazalo nevihtno nebo. Še predno smo se zapeljale v to ozračje, smo se ustavile v mestu Sinj. Na sladoled. Ampak ga ni bilo nikjer, da smo morale prav do Mercatorja. In nazaj na pot.
Kjer so nas čakale kratke plohe. Mokra cesta. Ovinki in veliko prepevanja.

Za okrepčilo pa pica tam na letališču preden se zavije na avtocesto pri Postojni. Tako hitro še nikoli nisem dobila pice. In je izginila. Še hitreje.
V Ljubljani smo bile en dva tri in potem, ko sem oddala vsako, sem doma čutila, kako je utrujenost prišla s tem, ko se je spustil mrak. Samo še v posteljo sem padla.

Danijela Martinović - Što sam ja, što si ti

Rojstni dan na morju

V zadnjih dveh tednih sem videla toliko morja, kot ga že dolgo nisem, pa še niti sezona ni.
Pa nisem ravno morski tip, ali nekdo, ki bi se odlično počutil v morju ali na soncu. Ravno nasprotno.
V morje se grem namočit ravno toliko, da se ohladim in se potem zavlečem v senco. Kadarkoli se pojavim na soncu moram imeti na sebi plast kreme s faktorjem 50, če ne je hudič.
Ampak ja, saj je luštno na morju. Neskončnost ležanja, uživanja in poslušanja morja. Tišine, spokojnosti in čudovitega razgleda.
Pa je tudi tega enkrat dovolj.

Takole v nov dan.

Nekako sem postala čez ta letnik tak deloholik, da niti lenariti ne morem v miru. Se počutim popolnoma nekoristno in s slabo vestjo, ki se še potencira s sporočili na facebooku. Rabim nekaj početi, da se počutim koristno.
Dobro je bilo, da sem imela knjige za brat, da sem vsaj to lahko počela.

Je pa bilo luštno biti za rojstni dan na morju. Do sedaj se mi zdi, da sem bila vedno doma. Saj je bila v tem času ponavadi še šola in ni bilo priložnosti za takšen potep.

Nova sezona.

Ponedeljek je bil namenjen, da se čisto "v izi" odpraviva na morsko obalo.
Še pred tem, sva imela en postanek v Kopru. Malo po trgovinah naokoli. In na koncu sem imela novo oblekico za rojstni dan. No, kar dve.
Iz morja se je vila takšna kolona vozil, da sem samo gledala. Vse od Kopra do avtoceste na Hrvaškem. Ne bi si želela biti na njihovem mestu. Takole voziti nazaj domov. Počasi in mučno.

Med večerjo.

Otvorila se je sezona wake-anja in vejtanja. Tokrat sem imela družbo.
Fanta na vodi, dekleti pa sva bili na plaži. S poležavanjem, z branjem in balinčanjem. Vsega po malo. In tako se je pletlo še preostale dni. Luštno.
Poleg vsega pa smo tudi dobro jedli. Rižoto z morskimi sadeži v Korti.
In ker so cel teden vsi sanjali o tatarskem biftku iz Trošta, nas je tudi to čakalo preden smo jo mahnili nazaj proti domu. Biftek, orada in torta z mascarpone kremo in gozdnimi sadeži. Vsega je zmanjkalo. So z razlogom vsi hvalili. Pa tu dodamo še razgled na zahajajoče sonce in smo zmagali.

Skleda jagod, pest gozdnih pa še dve malini za povrh.

Doma smo potem malo zapekli, da smo proslavili moj rojstni dan, ko sem se potepala na morju. Luštno.
Pa še čokoladna pita z jagodami iz vrta, ki je bila za prste obliznit. Dobesedno, saj se ni še čisto do konca strdila, ko sem imela malo premalo časa. Razen tega ji ni manjkalo nič.

Točno tiste iz vrta na čokoladni piti.

Dobila pa sem zanimivo darilo za katerega komaj čakam, da ga izkoristim in potem poročam o dogodivščini. Mislim, da bo en tak zelo prisrčen piknik.
Toliko zaenkrat.

Parra for Cuva ft. Anna Naklab - Wicked Games (Original Mix)

DM tek in konec z Insanity

A je res že junij? Tako zares?
Saj sem zadnjič dala skozi zadnja predavanja, čakata me še dva izpita tekom tega mesca in potem diploma, ampak kljub temu komaj verjamem, da je šlo že pol leta mimo. Pa še številka se mi v prihodnjih dneh poveča za eno več.
Sicer bo šel pa tudi ta mesec še bolj hitro mimo kot vsi prejšnji. Verjetno zaradi tega, ker se zdi, kot da je vsakega mesca manj in ko enkrat pride december smo v naslednjem koraku že spet v juniju.
Menim, da nisem edina, kateri čas tako hitro beži.

Ker zadnji dnevi so šli mimo, ko smo bili pridni in zaključevali naročila. Tako zelo, da noben niti ni imel časa, da bi kuhal kosilo. In potem smo jedli hrenovke. In hodili po koščke čokolade, ko je zmanjkalo energije. Ob koncu dneva se je najbolj prilegel tuš in odsotnost računalnika. Presedlala sem na knjige.
Predvsem takšne, ki niso kaj dosti zanimive, ampak obvezno branje. Nekaj o likovni teoriji, nekaj o slikarskem mišljenju. Skratka, nekaj za izpit.

Pavza po 6h urah sejma.

Zgodilo se je to, da sem šla prejšnji teden v Nemčijo na strokovni izlet. Če komu kaj pove, sem šla na sejem FESPA Digital v München.
Zanimivo, da to sploh ni tako lahkotna stvar, kot bi se morda slišalo. V prvem dnevu z očetom nisva uspela pogledati celega sejma, ker sva se zadržala ne eni izmed stojnic precej dolgo in sem v naslednjem trenutku že kazala na uro, da nama zmanjkuje časa, ker naju bo avtobus čakal.
Ob koncu dneva sem bila tako vesela tiste postelje. In zanimivo smo bili nastanjeni v hotelu Motel One, ker v tej verigi že bila, ko sva šla s fantom na koncert na Dunaju.
Spoznala sem tudi kakšen napor je preklapljati med jeziki - v smislu prevajanja. Drug dan sem zato začela malo manj optimistično, ker sem imela občutek, da sploh ne bom zmogla več. Ampak nekaj sem še iz sebe spravila in v naslednjem trenutku, sva zamujala na avtobus. Ups. Ampak saj naju niso dolgo čakali, so pa na srečo še bili tam. In vožnja do doma. Pestra vožnja do doma, ko imaš na avtobusu Štajerce, ki zabavajo cel avtobus in vodiča, ki stresa šale iz rokava med strokovnim delom.

Ravnokar z domačega vrta.

Veselila sem se že cele posode domačih jagod. Tudi gozdnih med njimi. Mislim, da počasi zmagujemo boj nad polži. Sedaj so naše orožje bezgovi listi in cvetovi. In jagode so skoraj nepogrižene.
Ampak jagode so takšne, da bi se jih lahko vikalo, sijoče, dišeče in sladke. Ni jih čez domače jagode.

Prejšnjo nedeljo sem dosegala svoj cilj in zaključila z vadbo Insanity. Presenečena sama nad seboj. Iz nič na polno. Ampak šlo je iz dneva v dan in potem sta bila tudi dva mesca naokoli. Zdi se mi, kot da nekaj pa je le bilo iz tega. Lahko posežem tudi po eni številki manj.
Predvsem pa je bilo vse skupaj tudi zagon, da sem se letos zopet udeležila DM teka.

Končano, dva meseca Insanity.

In sem ga pretekla. Včeraj.
Tekli sva na 5 kilometrov in v družbi je lažje teči.
Dejansko sem šla pred tem enkrat teči, toliko da sem ugotovila, da bo šlo. No, saj je šlo. Po ravnem. V hrib smo malo hodili. Ampak saj se niti ni dalo teči, tudi če bi želel.
Ampak največje presenečenje je bilo to, da smo tekli na Rožnik. Čisto na Rožnik. Od tam pa je šlo na srečo samo še navzdol. In čeprav smo pretekli tablo z napisom 5km, je bilo še nekaj do cilja. In ko enkrat zaslišiš Čuke, veš da si tam. In samo še ciljna ravnina navzdol in veš, da si zopet presegla samo sebe.
DM tek je eno tako fino druženje. Včasih ugotoviš, da je tek čisto tako za zraven, slučajno.
Je ena velika zabava, polno energije, polno poplesavanja in prepevanja. Na štartu smo prav zvesto s Čuki prepevali in poplesavali, ko so vsako skupino pospremili na pot. Mi smo prišli na vrsto dvajset minut po uradnem štartu. Toliko žensk v modrih majčkah je bilo tam. Kul je bilo.

Ljubljana po dolgem času, z razgledom.

Oh, Ljubljana. Čudovita v sončnih dneh. Z gospodično Melisso, ki se vsako leto vrača ob tem času za dober mesec in pol ter gospodično Ireno, ki se pridno potepa po svetu, smo imele zanimivo izkušnjo na Nebotičniku. Morda ste že slišali, da naj bi imeli tam dober sladoled, in smo to dejstvo želele preveriti iz prve roke. In tu je nastala komplikacija. Ko imaš na voljo pet okusov, se zazdi, da si še bolj v dilemi kot, če bi jih imel dvajset. Skratka med njimi smo izbrale vanilijo, melono in mandelj. Prinese vanilijo, mandelj in štrudelj. Ga opomnimo, da to ravno ni naše naročilo. Torej vzame mandelj in štrudelj, jaz sem se svoje vanilije lotila. Nekako je pri tem prišlo do zmede, ker sta bila sladoleda ravno obratno razporejena in je odnesel oba. Prinese melono in pove, da nima več mandlja. Nam nič jasno in na koncu potem prinese hruško.
Na koncu se je končalo tako, da smo vse njihove okus sprobale, povzročile zmedo, a vseeno do konca zmazale sladolede, ker so bili res odlični. Izjemno izraziti okusi, ker so bili sladoledi domači.

Modre majčke na startu.

Potem je bilo veliko narejenega in pretečenih pet kilometrov in danes smo že pri koncu tedna. Saj pravim, da se stvari tako hitro obračajo naokoli.
Danes sem si dala duška in Nino Pušlar na glas in sem bila pridna zraven. Tako, da se sedaj vse sveti.

Nina Pušlar - Sva super par

Zadnjič na predavanjih, zadnji dan faksa

Tako luštno, kot sem se imela nekaj dni nazaj, mi že dolgo ni bilo.
Če so izrazi čudovito, luštno, fantastično, že čisto izrabljeni, se sploh ne sekiram. Ker drugače jih že ni za opisati.
Zame je izlet najbolj fina stvar. Res tako kulj.
Rada se grem malo potepat v najboljši družbi. Se peljem po cestah po tej čudoviti naši deželi, kjer se pokrajina menja pred očmi.
A na koncu naju je pot vodila čez mejo in to v šoping.

Ni jih še odpihnilo.

Dejansko nisem predlagala šopinga. Sem pa bila za izlet in destinacijo. Definitivno.
Krenila sva malo od Gorice naprej v Vileš.
Tja kjer imajo Ikejo in šoping center skupaj.
Po porciji mesnih kroglic in nekaj vrečah iz različnih trgovin, sva si priznala delni uspeh in se odpravila proti domu.
je pa res, da sem ugotovila, da šoping ni tako zabaven, če moram sama lutati po trgovinah. Ta možnost nekako preprosto ni zame. Rajši imam družbo iz trgovine v trgovino.

Zdi se mi, kot da se samo še pakira zadnje čase. Tako, da znam biti prav priročna in priskočit na pomoč. Z jutranjimi serijimi likanja. Med gledanjem serij.
Še malo pa bom postregla z enačbo, ki je bo definirala koliko "žeht" lahko zlikaš na eno serijo. Tu so spremenljivke kot je število srajc na "žehto" in dolžina serije.
Da se počutim koristno. Da zanimivo začnem dan.

Priden pasji pomočnik.

Pred tem se je končalo obdobje "brezdelja", ki je malo v narekovajih, saj se mi zdi, da sem bila izredno pridna in mi dela sploh ni zmanjkalo. Upam, da mi lahko kdo še prikima v potrditev na to trditev. Ker tek trojk je namenil pravo evforijo. Ampak smo zmogli vse in še več in rezultati so bili zelo dobri. Lahko prebrskate tudi album REFERENCE in si zaželite kaj novega. Čisto moj dizajn in moje delo je bila majčka za domačo ekipo Midve pa ti - tista rdeča majčka.

Hecno, cel čas sem se trudila, da stvari ne bi počela zadnji večer. In glej ga zlomka. Ura je enajst in jaz printam brošure za predstavitev v ponedeljek zjutraj.
Ampak problem je, da ne glede na to koliko sem se trudila, da bi imela že čez teden narejeno, dejansko ni nič pametnega iz mene prišlo. Vse se mi je odprlo šele samo tisti dan prej, ko sem cel dan preždela za računalnikom in klikala in predstavljala in klikala do onemoglosti.
Ironija. Oh, ta ironija.

Še zadnji teden.

Je pa bilo oddano in tipitop za ponedeljkovo predstavitev. Je res, da sem jo vmes morala še enkrat shranit, ampak od ene profesorice sem dobila pozitiven odziv, me zanima, če bo takšen tudi od tiste, ki mi potem na koncu poda oceno.
Morali smo biti ironični, sarkastični in po želji tudi kritični, ampak se je stvar precej zanimivo sešla, ko smo potem to, namesto da bi predstavili profesorici s katero smo delali, to predstavili predstavnici katedre. Ups.

Realnost je taka, da temu faksu manjka veliko, ampak smo vseeno prišli do zadnjega dneva in zadnjih predavanj. Pred nami so bile še zaključne predstavitve, ki so bile tako "na brzino" skozi, da niti ne vem, če je kdo koga poslušal. Potem pa smo bili lahko za konec še malo kritični, in smo zaključili to obdobje.

Zadnjič na predavanjih, zadnji dan faksa.

Ne, ni mi jasno, da sem danes ravnokar zaključila s faksom. Ni še prišlo za menoj.
Imam še dva izpita in diplomo.
Kaj pa potem?

Bo že, ane?

Emmelie de Forest - Rainmaker

Praznični vikendi in delavni tedni

Na vrsti je vikend, ki po dolgem času ni prazničen. Že trije praznični vikendi so za nami. No, ta zadnja praznika nista padla na nedeljo ampak na podaljšanj vikend. In potem so vsi veselo objavljali slikce iz morje.
Fouš? Čisto malo, predvsem zato, ker sem del dneva zavita v deko na kavču preležala z robčki v rokah. Alergija s prehladom, se mi zdi, da je diagnoza.

Dejansko sem se trudila, da ne bi preveč ležala, ker ko moraš, je naporno. Pa saj bi izkoristila, ko sem sama doma, ampak samo se nič ne bo pospravilo.

Vsak dan znova in znova se zdaj vračam na vrt, kjer vse že zelo optimistično raste.
Predvsem tisti moj sadni del. Borovnice so se na polno razcvetele to leto. In sedaj že kažejo optimistično letino. Malin zgleda kot, da jih je vsak dan več. Jagode pa so čisto ponorele! Ne vem kaj se je zgodilo s temi jagodami letos, ampak tako bogato cvetijo, da se mi malo smeje. Predvsem gozdne. Noro!
Sedaj moram samo še ugotoviti, kako se spraviti nad polže.

Še en pregovor iz rokovnika.

Imeli smo pestro za tisti vikend, ko je oče praznoval rojstni dan. Kdo bi rekel, da je bo mama prevzela takšno pobudo in se bo potem prikazal pri nas na pikniku. Za nekaj trenutkov sem se malo pogreznila v tla, ampak bilo je kot, da je vseeno kaj rečem, ker je vse samo zanimalo zakaj ga ni.

Praznične vikende smo izkoristili tudi za učenje in posledično igranje taroka. Pri takšni zgodovini kvartopirstva v družini, sploh ne vem kako se je zgodilo, da še nismo igrali taroka. Škis, mond, pagat in še vedno se srečujem iz igre v igro z novimi izrazi. Ko že misliš, da si slišal vse pride na vrsto čisto nova verzija igre. Pestro.
Ampak vsega je bilo v tako kratkem času čisto preveč, tako da še nisem razvila posebnega navdušenja nad igranjem. Ampak počasi, iz igre v igro. Nekoč bom že imela plus v seštevku.

Potem so seveda prišle počitnice, ki pa so minile, kot da jih ne bi bilo. Če me vprašate kaj sem počela, nimam preveč dobrega odgovora. Bila sem v centru Ljubljane po dolgem času. In me je v tistem času, ko smo čvekale na pijači opeklo po nosu in čelu. Pa še neka šala je bila na račun sončne kreme, in glej ga zlomka potem zvečer ugotovim, da imam res malo bolj pordelo čelo.

Za vikend smo bili sami doma. No, to je tako zgledalo, da sva imela z bratom boljši polovici na obisku. En dan smo vsi štirje nažigali tarok.

Potem pa zopet malo v Ljubljano. No, skoraj.
Ravno toliko, da sem naredila plan, kako ob obilici dela lahko izkoristim en večer in dopoldne in grem potem zopet nazaj biti pridna.
Izkoristila sem večer.
In naslednje dopoldne sem se z dekleti zopet dobila na pijači. V prelepi sončni Ljubljani. In smo kar klepetale in klepetale in zasedba se je nekajkrat zamenjala, ampak potem je napočil čas, da sem se odpravila proti domu, ker sem vedela, da bo dneva prehitro konec.

Ni jim videti konca.

V sredo nisem bila na Škisovi, dejansko mi še nikoli ni uspelo iti, bila sem zgolj na faksu. In to pohvaljena. Ker imam preveč narejeno in potem lahko vsakemu pokažem, kako in kaj. Zadnje čase imam rada, da so stvari narejene že pred rokom, ker potem je samo en kup nepotrebnega stresa, kot če sproti narediš malo po malo. Ta sistem mi bolj odgovarja.

Priznam, prejšnji dan se je izvil krik veselja ob sporočitvi, da je Slovenska ekipa s Tinkaro Kovač na čelu prišla v finale. Upala sem, in držala pesti, da se bo prav to dogodilo. Zveneli smo odlično. Zdelo se mi je, kot da je naš nastop malo izstopal v včerajšnjem polfinalu. Čisto malenkost se mi je to dozdevalo.
Vsaj na prvi stopnji smo pomedli z lastnimi kritikami, da spet ne bo nič iz nas. Ah, dajte - mogoče pa vsaj Evropa verjame v nas, če že ne moremo sami vase. Ni čudno, da propadamo.

Ta teden je bil zelo pester. Predvsem kar se mojega športnega udejstvovanja tiče. Ne samo, da so na sporedu vsakodnevni treningi, ne na tisti dan, ko je na vrsti trening za okrevanje, sva šli teč en krog. Teči, ja. In dejansko sva lahko s hitrosti sprehoda, presedli na hitrost tako hitrega teka, ki omogoča normalen pogovor. Malo hitreje kot tisti "ta počasen" tempo.
Najbolj presenečena sem bila sama nad seboj, ker je šlo vse skupaj precej lahkotno. Kot, da ne bi šla teči. To sem imela samo vmesno pavzo in se potem vrnila za računalnik.

Na koncu tedna je bilo vse postorjeno. Sprintano. Sešito in oddano.
Da sem lahko mirne vesti naredila en kratek skok na obisk in sva si vzela čas in skupaj nadoknadila vse kar nama je ostalo delov serij za pogledat.
Ker sem bila toliko pridna v firmi, je šele danes napočil čas, da sem se spravila v knjižnico in komaj prinesla količino knjig do avtomobila. Še naprej delavno, ampak za faks delavno.
Potem pa bom stiskala pesti. Za Slovenijo. Za Tinkaro in za Round and Round. Pa za Nizozemsko. Definitivno skladba za vožnjo z avtomobilom.

The Common Linnets - Calm After The Storm (The Netherlands)

Po velikonočnem ponedeljku

Po obilnem nedeljskem zajtrku z ogromno posode, je sledil še ponedeljkov. Včasih je dobro, da ta velikonočni vikend pride samo enkrat na leto.
Seveda pa na velikonočni ponedeljek sledi tisto pirhanje pred trgovino. Sekanje pirhov.
Jaz nisem sodelovala, sem navijala.
So bili pri nas doma skoraj precej uspešni. Pri sekanju pirhov s palico smo imeli v naši družini finalista. Ampak odboji palic na koncu niso bili naklonjeni. V prvi rundi pravzaprav nobenemu.

Pirhanje pred trgovino.

Na tem faksu smo tako, malo po svoje, ali kako bi se človek izrazil. Teoretično smo imeli izpit, praktično smo imeli zadnje korekture. In praktično smo imeli tudi zadnjič. Še malo pa bo konec vsega skupaj.
Bolj ko se tej točki bližam, bolj zmedena sem. Saj vem za vse kaj moram narediti, samo ne vem kako naj si časovno razporedim stvari. Mogoče se za malenkost preveč obremenjujem s tem.

Ampak se pa morda tudi preveč trudim biti preveč pridna, ker imam stvari že takoj narejene. Ko bi morala še kot sicer pokazati začetne faze in predstaviti ideje in podobno, sem prišla že s končnim izdelkom, ki je nastal skozi igranje. Pa je bilo tako uspešno igranje, da sem takoj dobila novo nalogo. Saj niti ne vem več, če se splača biti priden. Potem dobiš še en kup dodatnega dela. Ampak po drugi strani mi pa vsaj dolgčas ni.

Preden odcveti ta mogočna jablana.

Slišala sem pesem od skupine Soprano$. In danes mi je uspelo razvozlati uganko, zakaj mi je vse skupaj zvenelo kot Bepop. Alenka iz Bepop prepeva v njej.

Če sem danes videla vse serije, ki so jih vrteli na Siol Tv, je to dokaj žalosten podatek. V moj zagovor je pa res, da je televizija gorela za podlago in sem ta čas nekaj delala. Ali tam nekje.
Veronica Mars. Grey's Anatomy. Sex and the City. Friends. Vmes pa še The Big Bang Theory na kanalu A.
Sicer je pa bila Grey's Anatomy ravno začetek, prvi del, prve sezone. Od vseh naštetih samo še te serije nisem gledala.

Se je začelo.

Obožujem, da se počasi že pojavlja moje najljubše sadje. Ubistvu so kar gozdni sadeži. Ampak čakam, da bodo na vrsti tisti pravi, najboljši, z domačega vrta.
Poleg tega pa so piščančje rolade s skuto in pršutom res okusen obrok. Včasih je dobro, da ti internet pove kaj novega. Pridno zbiram recepte za v mojo kuharsko beležnico.

Soprano$ - Pod zvezdami

Namakanje pirhov v teranu

Gre vse tako hitro naokoli, da je zopet tu velika noč in najbolj obilen zajtrk na sploh?
Počasi že komaj dohajam, da bodo v naslednjem izdihu tu že prvomajski prazniki.

Čeprav je velika noč dejansko drugi največji krščanski praznik, mi je še vedno nenavadno in po eni strani smešno, ko nekdo vošči vesele praznike. Ker mi ne predstavlja to nekakšnega "praznika". Saj niti ne vem, kaj mi ga.
Vse skupaj je zajtrk v nedeljo, proces barvanja pirhov, ponavadi še en zajtrk v ponedeljek in "pirhanje pred trgovino". Voščila so mi veliko bolj "samoumevna" za božično-novoletne praznike kot te pomladanske.
Aja žegnanje odpade iz praktičnih razlogov - skoraj se je zgodilo, da sem domov prinesla malo manj hrane, kot pa je šla od doma. Prvič in verjetno tudi zadnjič.

Letos sem se bolj posvetila barvanju pirhov. Po raziskovanju naravnih barvil, se mi je najbolj dopadel teranov učinek. In izkazal se je za zelo zanimivo obarvanje jajc. Sedaj se svetijo, kot bi bila posuta z bleščicami.
Postopek je bil takšen, da jih lepo skuhaš v teranu in potem ohladiš in pustiš čez noč ali vsaj nekaj ur.
Postanejo popolnoma temno vijolična, indigo in se svetijo. Malo mat efekta je, ampak ostanejo bleščeča tudi, če jih premažeš s kakšno mastjo in se lepo svetijo, ampak so morda še za odtenek temnejša.
Dejansko izgledajo kot slive.

Teranovi pirhi.

Po celem tednu sem bila prav vesela njegove družbe, da se mi je smejalo.
Čeprav smo pogledali risanko Zlatolaska do konca in nadaljevali z nedeljsko oddajo Avdića. Potem pa se zgodi, da je tudi večer mimo in potice zmanjka na krožniku.

Pridno sem zaključila prvi mesec Insanity vadbe. Sedaj me čaka teden za okrevanje in potem na polno z novim mesecem. Še vedno se vsi čudimo, ja vključno z menoj, da se je kaj takšnega nenavadnega pravzaprav zgodilo.
Ampak sem pridna in vztrajam. Dan za dnem, znova in znova.

Optimistično v vikend.

Na faks hodim še vedno klasično od ponedeljka do srede. Kjer se ne dogaja kaj preveč pretresljivega.
Dogaja se le to, da sem preveč pridna in včasih morda preveč pripravljena, ko je morda pri ostalih še vse v povojih. Ampak rajši malo prej, kot da mi diha za ovratnik zadnji dan in zadnje ure. Ne morem več tako.

Sem se pa po dolgem času spravila nekam na čaj. K eni zelo pridni gospodični, ki se je znašla v poslovnih vodah in sedaj ji z veseljem priskočim malo na pomoč. S kakšnimi grafičnimi elementi ali včasih kakšnimi rožami na zaslonu ali podlogi za miško. Čeprav, ta še pride na vrsto.
Toliko, da dobim še malenkost te družabne energije, ko je šel po svoje.

V soboto smo bili pridni in pospravili, pomili in posesali vse od tal do vrha. Vključno z avtomobili. Jaz sem se lotila predvsem tistega dela z avtomobili. Mojega malčka, ki se je že malo umazan vozil naokoli, sem očedila. Potem, ker "mi je šlo tako dobro", je bil to razlog da sem oprala še "ta velkega". Kar se izkaže, da je tako zelo praktično imeti mali avto.

Da smo bili v soboto tako pridni pa je bil razlog, da nam ni bilo potrebno opraviti sicer sobotnega dopoldanskega nakupovanja, ker je bilo to postorjeno že v petek zvečer. In očitno, ko ljudje slišijo praznik in zaprto, to pomeni, da ima vsak drugi do vrha in še malo čez napolnjen voziček. Kot, da se trgovine zapirajo za vsaj 3 dni.

Četrtek pa je en tak dan, za katerega nekako upam, da bo šel najhitreje mimo. Pa še treningi z raztezanjem me vsakič znova čisto počasi ubijajo. Tako, da malo spuščam te četrtke in jih izkoristim za kakšen film.

Oz the Great and Powerful. Zgodba o tem kako je čarovnik iz Oza pravzaprav postal čarovnik iz Oza. Še pred Dorotejo in vsem. Čeprav me še vedno zanima ta zgodba z "zlobno čarovnico", tisto zeleno. Ker sedaj se mi zdi, kot da imam nekaj različnih verzij. Mislim tistega originalnega sem gledala enkrat, ko sem bila še majhna in niti nisem več prepričana o vsej zgodbi.

Shania Twain - Man! I Feel Like A Woman

Teden s festivalom čokolade

Ponedeljek.

Kako mamljivo se zdi, da bi kar preslišala budilko, bi se še malo stiskala pod toplo odejo v udobni postelji. Ampak ti potem začne lastni notranji glas najedati, ko te nekako nažene, da vstaneš, se oblečeš in si narediš zajtrk. Potem pa še pet minut. Tistih pet minut, ko se prismukam nazaj in se malo pocrkljam, ker vem da je tako grozno težko iti od doma.

Kolokvij je pač razlog, da moraš biti na faksu. No, saj ne da drugače nisem.

Ko predstavljamo po vrstnem redu horoskopa in potem se naenkrat sliši: "A smo obdelali device?", mi pa v smeh. Te so takšne, ki ti popestrijo ponedeljek. Tisto kozo, ki je zadnjič pozirala tudi na instagramu sem nesla. Enkrat je leva pregnala, drugič pa se je upirala dvojčkoma.

Zanimivo je vsakič, ko pridem domov. Kot, da me vsakič celo večnost ni.

Počasi se kopičijo.

Ampak takoj dobim kakšno nalogo. Čeprav je na koncu kriv tiskalnik, da nič ni narejeno, ker printa sence. Magenta sence. Pa so rekli, da bo bolje, naj malo počije.

Ker v ponedeljkih so v Lidlu akcije, in je primeren trenutek, če se to izkoristi, medtem ko tiskalnik počiva. Jaz sem bila že nazaj iz faksa spotoma, da sem pobrala zadnji športni modrček v moji velikost in črni barvi, sedaj ko na polno telovadim in skačem. Pa je že treba imeti nekaj opore.

Saj me vsak še vedno čudno gleda, ko vidi da skačem. Kar samo po sebi ne bi bilo toliko čudno, če ne bi bila tak blazen antišportnik v družini.

Vem, stvari se enkrat obrnejo.

Torek.

Ta tipografija. Ko se mi vedno znova in znova zdi, da večkrat ko pridem, manj jasno je vse skupaj. Nekaj delamo, nekaj predstavljamo, razlagamo in nalagamo, ampak v resnici imaš občutek, kot da nič ne odneseš.

Pa grem lepo nazaj k svojemu ritmu. Trening. Hrana. Sprehod. Delo. Kakšna serija. Duolingo in španščina in spanje. Zdi se mi, kot da samo še to počnem. In zdi se mi, kot da se že celo večnost nisem družila z ljudmi. Kavice in kosila. Ne znam si več vzeti časa in zdi se mi, da vključuje polno komplikacij v fazi dogovarjanja, da že v štartu potem opustim idejo.

Sreda.

Dvojna predavanja. Drugi del je sicer kratek, precej kratek. Ker še vedno nisem uspela ugotoviti, za kaj točno se gre. Pa se trudim. Nekaj o inštalaciji. Nekaj o videu. Jaz pa popolnoma brez ideje.

Drugače pa sem našla svoj ritem.

Nageljčke sem si posadila in jih postavila na okensko polico. Tako za dušo in v veselje.

Četrtek in petek.

Tista dneva, ko sicer nimam faksa, ampak kljub vsemu dela nikoli ne zmanjka.

Dneva sta šla samo mimo mene. Resno…

Sobota.

Ikea je vedno dober razlog za izlet. Obožujem izlete.

Tokrat sva šli z mami spet v Celovec, ampak v malo drugačni zasedbi. Up! se je peljal tja čez drn in strm. Res sem ga gnala in ugotovila, da mu je boljše, če je mestni malček.

Najprej sva izkoristili sonce, ki je sijalo in velikonočni sejem, ki je bil postavljen na trgu v Celovcu. Koliko zajčkov in jajčkov! Ali je to res tak praznik? 

Pa tudi po trgovinah jih ni manjkalo.

Marjetice so očitno letos izredno popularne, ker jih vidiš skoraj, da v vsaki drugi trgovini. In tudi sama imam sedaj eno tako obleko. Spomnim se, da sem imela nekaj podobnega že, ko sem bila majhna. In tisto oblekico sem prav z veseljem nosila. Še za slikanje za osebno.
V avstriji obstajajo različne vrste parkirni prostori. Družinski, ženski, za avtomobile s prikolici, za invalide in nenazadnje za avtomobile z dolžino treh metrov. No, jaz sem našla svoj prostor na takšnem.

Ikea in mesne kroglice. Spet sva vzeli družinski paket in jih nekaj spakirali za domov. Ni šlo.

Iz Ikeje pa sva odšle z malenkostmi. Tisto, kar sem rabila - cedilca za čaj. In z rožicami. Da je bila mami srečna.

In najinega dneva ni bilo konec, ker sva se zapeljali še do Radovljice. Na festival čokolade.

Prijetno s koristnim. Ker sva spoznali staro mestno jedro, ki do sedaj očitno ni obstajalo. Je pa zanimivo, ko prideš in ne veš ne kod in kam, in preprosto slediš ljudem, ki hodijo z vrečkami.

Koliko čokolade! Noro! Jaz pa sem v roki držala dva tista degustacijska kupončka in si ogledovala, kje jih želim izkoristiti. Niso me premamile vse praline ali koščki čokolade, pa tudi palačinke in čokoladni kebabi ne. Bila sem bolj za lahkotnejšo obliko čokolade. Kašno v kateri je jagoda oblita. In takšno, da je iz bele čokolade narejen mousse v kombinaciji z malinami. Božansko in odlična odločitev oziroma dobro izkoriščeni kupončki.

Sem pa tudi jaz odšla z vrečko proti avtomobilu. Z malinovimi draguljčki. Čokoladnimi piškoti polnjeni z malinovo marmelado v najbolj simpatičnem pakiranju s pikicami. Od Rustike. In bili so odlični.

Malinovi draguljčki.

Dan sem zaključila v ljubljanskih koncih. Ko sva razpravljala, kako bo šlo ta vikend, ker se med tednom nič nisem oglasila. Sem zato vzela pot pod noge oziroma volan v roke in se odpeljala. Čudovitemu zaključku dneva naproti.

Nedelja.

Je bila taka nogometna. Če sva že imela dan za počitek, je bil vseeno športen dan. Gledali smo ligo prvakov. Najprej sva skoraj zadremala, ampak so naja vsi goli, ki so padali, držali po koncu. Potem pa sva dobila še družbo in smo skupaj gledali naprej. No, jaz sem se prestavila v bolj sedeč položaj, ker drugače lahko v trenutku zaspiš.

Pa je bilo konec, ampak midva se nisva dala. Prižgala sva Fifo in ponovila tekmo. Sem se kar dobro borila. In na koncu je eno zmagal on, eno pa jaz. Še malo pa bom obvladala.

Se7en. To sva si ogledala zvečer. Pa niti ne vem s kakšnim pridevnikom naj pospremim ta film. Morgan in Pitt sta vodila raziskavo. Saj je bil zanimivo zastavljen, ampak na določenih delih je bil predolg in glasba poleg je bila za odtenek ali dva malenkost pretirana.

Ko bi si zapomnila kaj, ker so povedali nekaj zanimivih stvari vmes. Pa je žal šlo vse iz glave.

Ponedeljek.
Nov teden. Novo zbujanje. Crklanje. Faks. Novi treningi. Sprehod.

Nina Pušlar - Nekje vmes

Skozi sito zabave

Moj kuža je praznoval 5 let v petek.
In kljub temu, da sem se potepala malo naokoli, sem priletela domov z mufinom in piškotki iz pasje pekarnice. Z veliko svečko v obliki petke.
Tisti mafin iz govedine je zmazal v trenutki in se še pol ure za tem oblizoval in vohal, če je kje kaj ostalo. Verjetno je bil ta dan najbolj srečen, ker mu je vsak nekaj potisnil pod gobček. Nič mu ni bilo jasno. Ampak smo bili srečni vsi.

5 praznujemo!

Saj ne da sem ironično tudi jaz zadnje čase v gibanju, ampak zdi se mi da vsi zopet vsiljujejo "zdrav" način življenja. 
Pa kreme za učvrstitev, pa proteine, pa izdelke za hujšanje, programe za hujšanje, dodatke za hujšanje, programe za oblikovanje telesa. Vse z pripisi, da je samo še dva meseca pred "poletjem", da je sedaj odličen čas za formo.
Ironično mi gre vse to že pošteno na živce, ker je povsod, nič drugega kot vsiljeno. Kako naj potem človek gleda v svet, ko samo odpre splet in mu vse skače ven iz ekrana. Ali pa na televizij, pa na radiu, pa na plakatih. Pa povsod kamor se obrneš.
Saj ne, da sva tudi midva začela z enim programom. Presneto.
Ampak res se počutim bombardirano.

How I Met Your Mother se je zaključila po dolgih devetih sezonah. Tiste prve so bile izredno zabavne in zanimive, sedaj pa smo samo še čakali, da nas "odrešijo muk" in zaključijo. In so v svojem slogu.
Že vse te epizode z "mamo" so bile rahlo bolj zanimive, predvsem tista, ko je bila njena zgodba na hitro. Sedaj v zadnjih dveh delih pa so za trenutek prišli v tisto s čimer so začeli.
Z razpletom, ki je bil nepričakovano pričakovan. Mislim, saj niti razmišljali nismo o tem, ker smo celo serijo čakali na mamo, tako da sem vsaj jaz spregledala to. Mislim, saj se mi je čudno zdelo, zakaj bi bila zgodba naslovljena "Kako sem spoznal vajino mamo", če je bilo o njej govora zgolj zadnjo sezono in nekaj omemb prej, vse skupaj se pa začne s tem kako je spoznal Robin.

Monsters University. Risanke za velike otroke. Čeprav sem te Pošasti iz omare gledala že dolgo tega, se niti ne spomnim več o čem je pravzaprav tekla zgodba. Ampak to je bilo precej neodvisno od tega naslednjega dela, ki je bil v resnici prejšnji del, saj se je zgodba prestavila malenkostno v preteklost. Oziroma v čas študentskih let najstrašnejših pošasti. Smo se kar zabavali ob gledanju.
Po tistem, ko smo se pol ure odločali, katera risanka bo prišla na vrsto. In sem imela za družbo enega enajstletnika, ki je še mene prekosil v po gledanih risankah, pa jih nisem videla malo. Še vedno jih nekaj zaostajam.

Vreme na sporedu: toča.

Veronica Mars.
Že davno je tega, ko se je končala serija in smo bili vsi v upanju, da bo še kakšno nadaljevanje. Potem je enkrat nekaj prišlo ven, nastavek za novo sezono, ki se nikoli ni zares začela, ampak počasi gre vse mimo.
Ta serija je bila res kulj. Predvsem v tistem času, ko sem jo gledala. Pa čeprav sploh nisem nek pristaš detektivskih serij z umori in podobnim. Ampak pač Veronika Mars, ki je doma iz Neptuna.
In prišel je ven film, ki je bil podprt s strani oboževalcev kar na Kickstarterju.
Po devetih letih se zgodba sicer zavrti malo drugače za trenutek, ampak se potem vrne nazaj v stare tirnice. Ker pač včasih preprosto ne moremo iz svoje kože, ne glede na to koliko se trudimo ali koliko časa mine. Pa še ljubezenski razplet sledi.

Kako pa življenje poleg filmov, risank in serij?
Gre. Tako stalno v gibanju. Sem tam, kjer me vidite in nič drugače.

Drugače pa ja. Treningi, faks, delo za faks, kuhanje, sprehajanje in nekaj v tem smislu.
Enkrat sem šla pogledat kako je kaj v centru, pa čeprav samo za dobrih dvajset minut.
Drugič pa sem šla do Cityparka, kar mi sicer ni bilo na poti, ampak sem si naredila ovinek do tja, v upanju, da nekaj najdem, pa sem dobila samo štumfke.

Po dolgem času.

Je pa zanimivo, da sem se v centru počutila, kot da vse skupaj ni več domače. Kot, da sem se popolnoma oddaljila od te Ljubljane. Tako tuja je bila. Tako drugačna.

Dandy Warhols - We Used To Be Friends

Razstava v Celici

Kaj? Je že april?
Čeprav je prvi, nimam namena stresati šal.

Vsak dan znova ugotavljam, kako hitro lahko postavim pisanje na stranski tir, ker nekako ni "ključnega življenjskega" pomena, kar padlo je s seznama prioritet. In ko se enkrat dan končuje in z njim vse obveznosti, raje izberem malo več spanca kot še dodatne pol ure pred računalnikom.
Nikoli ni samo nekaj minut, vedno se zavleče.

Sedaj, ko je teden že naokoli od napisane objave o Egiptu, se mi zdi, kot da so bile vse skupaj samo sanje. Tako kmalu iti nazaj v ritem, čisto nič ne podaljša občutka, da si bil ravnokar v drugi deželi. Hecno.
Dobro, da slike obstajajo, drugače bi že sama vase začela dvomiti in sposobnosti spomina. Ker je bilo tako fino, da se že skoraj zdi čisto nerealno.

Pa sem bila tam. Iz mesa in kosti. Doživljala okolico in dogodivščine. In bila na drugi celini. Skupaj sva bila.

Nekaj modrine.

Se je pa teden začel pestro. Tako, da sem bila popolnoma predana. Oba sva bila presenečena kako optimistično sem začela in držim obljubo. Ne samo obljube, ampak tudi moralno podporo. Nama skupaj. Vsakemu posebej in skupaj.
Če ste morda slišali za Insanity, je to tisto kar počnem. Presenetljivo.
Doma so bili vsak dan znova in znova vsi po vrsti šokirani. Prepričani so, da se mi je čisto zmešalo. Brat me je zaskrbljeno spraševal, če sem bolna.
Ne. Uredu sem. Samo poskušam se nečesa držati. Predvsem pa gre v dvoje lažje in je spodbuda vzajemna. Pa še fit bova do poletja.

Teden je šel mimo - malo na faksu, malo doma.
Vmes je šel avto na servis in nazaj. Potem sem šla za vikend na obisk in začela nov teden.

Bilo je tako, da smo malo menjali urnik.
V ponedeljek sem se vsa sveža in polna energije vrnila nazaj na faks. Kar se je tudi poznalo, ker se mi je vse skupaj "odprlo" in sem pridno delala. Saj ne, da bi mi preostalo kaj drugega.

V torek je šlo v tem ritmu naprej. Poskušalo iti v tem ritmu naprej. Tipografija, kjer je profesor slikar, ni ravno to to. Predvsem pa te prelomi revij… nisem še osvojila sistema.
Sem pa domov prišla z rožico za mamico. Ki je bila navdušena in vesela. Mogoče je materinski dan večkrat potreben.

Na tleh.

Sreda je odpadla, ker se je urnik spremenil. Pa nisem imela nobenega namena za pol ure na faks. Ker ta faks je vsak dan večji obup. Resno. Če razmišljate o Fakulteti za dizajn, vam toplo priporočam, da še enkrat pretehtate vaše možnosti. Naše izkušnje pravijo, da moraš imeti presneto veliko volje, da prebaviš vse težave in probleme, ki jih postavljajo.

Četrtek je bil pester. Avto je šel zjutraj na servis.
Popoldne, ko sem ga šla iskat pa smo imeli pestro. Zelo pestro.
Mami me je peljala po avto, oče je šel zraven, ker je šel spotoma po opravkih. Vmes smo pobrali brata, ki je imel konec šole in mu nič ni bilo jasno, ko je bil avto poln. Potem smo šli po avto. Midva z bratom domov. Mati nazaj po očeta.
Sredi križišča pred zdravstvenim domom naju oče ustavi, ko skoči pred naju. Vzame bratu telefon in naju prepriča, da morava počakati mati, da bosta menjala avto. Skratka čakava ob cesti. Kličeva enega in drugega. Mati je šla tankat, medtem ko je bil očetov telefon v avtomobilu in nič ni vedela za kakšne menjave. Skratka poslala naju je domov z namenom, da gre potem nazaj.
Stvar se je končala tako, da so oddali brata na vožnjo, pobrali očeta in šli domov. In se je vse skupaj izšlo. No, jaz sem šla potem še po brata in se je vse skupaj izšlo.
Saj pravim, da je pestro.

Petek je bil malo manj, ampak je bilo vseeno potrebno iti na faks.
Kar je malce nenavadno, saj smo imeli petke proste. Do nepričakovanih sprememb.
Seveda je bila udeležba ob tem bore neobetavna. Kompozicija je bila slaba in edina sem bila z avtomobilom. Kar se je končalo tako, da sem dobila štirinajst plakatov dimenzije, se pravi meter krat sedemdeset, v mali avto in sem jih morala v nedeljo pripeljati v Celico zaradi razstave.

V soboto sva imela skupen trening. Plakati so čakali v avtomobilu.
Bila je kar delavna sobota, saj sva imela do kosila pospravljen atrij in zlikana oblačila. Kar je pomenilo kosilo zunaj. In prav prijetno je bilo. Me veseli, da se je otvorila sezono prijetno toplih spomladanskih dni, ko lahko kosiš zunaj.

Ustvarjalno na terasi.

Vikend se je nadaljeval zelo optimistično pridno. Pa vendar z dnevom za počitek.
Jaz sem se že ob zajtrku vkampirala zunaj in sem cel dan preživela za računalnikom na svežem zraku. V družbi koze, leva in dvojčkov.
Ob koncu dneva je prišla za menoj izčrpanost od tega. Pa vendar sem vmes uspela popraviti tudi televizijo. Ker sva bila vsak po svojih opravkih.
Zame je to pomenilo, da sem morala biti ob šestih v Celici, da sem pripeljala plakate.
Prvič sem se po Metelkovi vozila z avtomobilom. Nenavadna izkušnja.

Udeležba za redne - samo Kaja prisotna. Auč.
Še sreča, da so morali izredni prinesti plakate direktno na lice mesta, drugače bi res morala sama postavljati. Pa saj nam ni bilo hudega. Smo se potem še vicu nasmejali ob kavi in čaju ter klepetu. Toliko, da smo se malo nasmejali, da smo opravljali faks in da smo ugotavljali, kakšna prihodnost nas čaka.
Potem pa sem bila zopet nazaj. In sem že malo utrujeno končala ta vikend.

Nov teden. Nov ponedeljek.
Tisti ilustraciji, ki sta me mučili celo nedeljo, sta bili uspešni. In mogoče malo nisem znala skriti navdušenja nad tem. Od srca pa se mi je odvalil ogromen kamen. Ker se je skrival en del, ki je pričakoval, da bom morala kar še enkrat od začetka. Koza, lev in dvojčka, so uspeli.
Dobro smo jedli, malo v upanju, da še enkrat zazvoni telefon.
Potem pa proti domu. Hecno je, ker sem sedaj nekaj dni doma, nekaj dni ne. Cel čas pa sem v gibanju in na poti.
Kar me je pripeljalo tudi do tega, da sem šla na otvoritev. Odložila sem delo in si rekla, da si zaslužim malo pavze in da grem v Ljubljano.
Dobila sem rožo od profesorice za mojo prizadevnost in pivo, pardon radler, od sošolk, ker sem pripeljala njihove plakate, da so lahko proslavljale zmago. Ni kaj, takšne stvari te razveselijo. In sem šla vesela nazaj domov s šopkom na sovoznikovem sedežu.

Danes?
Čista zmeda. Ta faks je poden. Skratka mene ni bilo, ker smo imeli zmedo v urniku. Sedaj niti ne vem več kaj je bilo res in kaj ne. Čudno.
Nisem za prvoaprilske šale.

Craig Armstrong - Glasgow Love Theme