Počitnice so in moja povprečna ura odhoda v posteljo je ravno sedaj enkrat - okoli 2h.
In ker je ura toliko mene ponavadi takrat mučijo razna "filozofska" vprašanja.
Zakaj se sploh trudimo, delamo razne stvari in upamo, če pa je rezultat vedno isti - vse gre v pisane marjetice.
Ker dejansko, če se naprimer veselimo nekega dogodka in smo v pričakovanju, in ker veliko pričakujemo so možnosti za izpolnitel tega vedno manjše. Zato, ko se ta stvar zgodi smo že razočarani in stvari gredo v pisane marjetice.
Če pa "vemo", da nam bo sledil nek dogodek, ne posvečamo pretirane pozornosti in nimamo velikih pričakovanj, zato ko se zgodi dobimo od njega najboljše in uživamo tiste dragocene trenutke. Ampak, ker je vsega lepega enkrat konec se tudi to konča in rezultat je isti, vse gre v pisane marjetice.
Tako da če bi risali "graf" bi pri obeh enako zgledal - trikotnik, le da bi pri prvem bil vrh v pričakovanju pri drugem pa v dogodku.
(teorija - H.B in K.Z.)
Ampak nisem pa še ugotovila, kaj pa je tisto kar nas naudihuje, nas dela močne in v nas zbuja željo po "trenutkih užitka in sreče"?
Pa čeprav vemo, da bo šlo vse v pisane marjetice.
Mogoče upanje na tisto popolnost - srečo do konca svojih dni?
Potem pa je tu še ena teorija:
Ko gledamo film (ali beremo pravljice) imajo vsi srečne konce (in živeli so srečno do konca svojih dni), ampak če pogledamo z drugega zornega kota, nas zavajajo.
Ker vedno končajo v trenutku, ko je vse popolno. Ali se poročijo, ali končno pristanejo skupaj in podobno. To samo prikažejo tist trenutek sreče, vrhunec (prejšni odstavek) ampak ne vemo pa kaj se zgodi 10s po tem. Ali pa kakšno je življenje po 2 letih.
Prikazan je popolen trenutek. Ampak popolnost sploh obstaja?
Ampak to je obenem tudi tisto upanje, ki navdihuje ljudi, da upajo na boljše življenje, na lepše "popolne" trenutke.
Ampak noben pa se tega ne zave in ne pogleda skozi te oči, ker te vse skupaj zavede in ti zamegli um s dejstvom, da si ti tudi želiš te popolnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar