Nič kaj prijeten ni bil tale petek.
Začel se je popolnoma klavrno.
A veš tisti občutek, ko tretjega januarja, na petek prideš na faks ob 9h zjutraj. A veš tisti občutek, ko si tako zgodaj v začetku leta in koncu tedna na faksu in profesorice preprosto ni. A veš tisti občutek, ko se moraš še pri vsem tem pripeljati v Trzin!
No, jaz poznam ta občutek in je vse prej kot prijeten. Res da nas je bilo pet, ampak prišle pa smo. Na korekture, ampak pred profesoričino hišo se je očitno valila gosta megla. V referatu nobenega. Prav tako ni bilo nobenega na katerega se človek lahko obrne.
In kaj naj naredimo? Ja, gremo domov.
Seveda bi bilo to čisto veselje, če bi bili v osnovni ali srednji šoli. Ampak, ko se moraš pripeljati z avtomobilom iz drugega konca Slovenije, to pomeni samo nepotreben strošek. In nezadovoljstvo. Veliko nezadovoljstvo.
Očitno niti to, da prideš na faks, danes čisto nič več ni vredno. Kurc pa faksi.
In tako gre potem razpoloženje celotnega dne navzdol. Nobene volje. Nobene želje. Vse mi je padlo dol in sedaj samo še čakam, da bo morda vsaj jutri kaj boljše.
Sicer pa dobrodošli v najbolj depresiven mesec!
A veste kaj je žalostno?
Da vsi otroci v knjižnici okupirajo vse možne računalnike in igrajo igrice.
V stavbi, kjer se skriva zakladnica znanja. Kjer je toliko zgodb in domišljije. Kjer je toliko dogodivščin opisanih na papirju.
Ja, tam otroci igrajo igrice na računalniku in se ne menijo za ta čudovit svet.
Samo jaz se potikam med knjižnimi policami in iz knjižnice prinesem celo naročje knjig.
Začel se je popolnoma klavrno.
A veš tisti občutek, ko tretjega januarja, na petek prideš na faks ob 9h zjutraj. A veš tisti občutek, ko si tako zgodaj v začetku leta in koncu tedna na faksu in profesorice preprosto ni. A veš tisti občutek, ko se moraš še pri vsem tem pripeljati v Trzin!
No, jaz poznam ta občutek in je vse prej kot prijeten. Res da nas je bilo pet, ampak prišle pa smo. Na korekture, ampak pred profesoričino hišo se je očitno valila gosta megla. V referatu nobenega. Prav tako ni bilo nobenega na katerega se človek lahko obrne.
In kaj naj naredimo? Ja, gremo domov.
Seveda bi bilo to čisto veselje, če bi bili v osnovni ali srednji šoli. Ampak, ko se moraš pripeljati z avtomobilom iz drugega konca Slovenije, to pomeni samo nepotreben strošek. In nezadovoljstvo. Veliko nezadovoljstvo.
Očitno niti to, da prideš na faks, danes čisto nič več ni vredno. Kurc pa faksi.
 |
| Dramatično. |
In tako gre potem razpoloženje celotnega dne navzdol. Nobene volje. Nobene želje. Vse mi je padlo dol in sedaj samo še čakam, da bo morda vsaj jutri kaj boljše.
Sicer pa dobrodošli v najbolj depresiven mesec!
A veste kaj je žalostno?
Da vsi otroci v knjižnici okupirajo vse možne računalnike in igrajo igrice.
V stavbi, kjer se skriva zakladnica znanja. Kjer je toliko zgodb in domišljije. Kjer je toliko dogodivščin opisanih na papirju.
Ja, tam otroci igrajo igrice na računalniku in se ne menijo za ta čudovit svet.
Samo jaz se potikam med knjižnimi policami in iz knjižnice prinesem celo naročje knjig.
Ni komentarjev:
Objavite komentar