Očitno sem ostala pri Valentinovem, ker že nekaj dni sedaj nisem pisala. Preprosto nisem uspela.
Ta žametna vrtnica pa še vedno cveti.
Malo sem naokoli. Malo manj doma in potem nekako ne pride do trenutka, ko sem usedem za računalnik in si odprem prazno stran za stresanje misli z glave.
Ker vikend je bil zelo športno obarvan.
Jaz sem se prikazala s pikčasto košaro na vratih iz katere je ven gledala roža. Imela sem pudinge in vino in še dekco za povrh. Tako piknik je vse skupaj izpadlo.
Pa sva stiskala pesti in se veselila, ko je Pero mišica osvojil še eno kolajno.
Tisti pudingi so prav dobro teknili še naslednje jutro za zajtrk. In malo je bilo delavno. Malo se je gledalo Mentalista. Čisto notri padla v to zadnjo sezono, ampak pred tem ga nisem gledala. Mogoče sem ujela kakšen trenutek po televiziji, nisem ga pa gledala.
Smejala sva se in poslušala zgodbo o Štefani in Bertolinu. Kako fino je včasih.
V ponedeljek se je začel nov semester.
Prav čudno je bilo vstati in se spravit na faks. Tako blazno blazno čudno.
Ampak me zanima kaj bomo počeli ta semester, ko je naš glaven predmet ilustracija.
Zakaj komuniciramo?
Iskali bomo ilustracije in na njih odgovarjali. Skratka projekt je zanimiv. Koncept je zanimiv, ampak bo veliko dela.
Spotoma sem nabavila za kosilo. Potrebno je bilo preizkusit novo posodo za lazanjo. To ni kar tako in naenkrat sva imela kosilo in še večerjo. Večerjo za med skoke.
Po tihem smo vsi malo več pričakovali, ker so bili naši orli tako dobri, ampak so se vsi nasprotniki še toliko bolj potrudili. Končali smo brez kolajne, ampak s timskim duhom in dejstvom, da včasih nekaj pomeni skakati za ekipo, čeprav je pri treningih nastala poškodba kolena. Naši športniki so izjemni.
Tudi včeraj nisem bila doma. Mislim, bila sem. Za kosilo in sprehod z Ronom.
Prišla sem iz Trzina in sem šla nazaj po isti poti, le na semaforju v Mengšu levo. Proti Domžalam.
Dekleti sta prišli domov. In smo se nasmejali pripovedim in prigodam.
Kaj pa danes?
Toast za zajtrk. V izi začetek, ko smo vse tri jedle zajtrk v postelji, pile čaj in poslušale glasbo. Tako sproščeno jutro in občutek, da se sploh nista nikjer potepali.
Knjižnico sem obiskala. Od začetnega nezadovoljstva, se sedaj z največjim veseljem vračam vanjo. Pa sem si medtem, ko sem čakala na knjigo iz skladišča, nabrala še tri zraven.
A je čudno, če vsakič odidem s kupom slikanic?
Ta žametna vrtnica pa še vedno cveti.
Malo sem naokoli. Malo manj doma in potem nekako ne pride do trenutka, ko sem usedem za računalnik in si odprem prazno stran za stresanje misli z glave.
Ker vikend je bil zelo športno obarvan.
Jaz sem se prikazala s pikčasto košaro na vratih iz katere je ven gledala roža. Imela sem pudinge in vino in še dekco za povrh. Tako piknik je vse skupaj izpadlo.
Pa sva stiskala pesti in se veselila, ko je Pero mišica osvojil še eno kolajno.
Tisti pudingi so prav dobro teknili še naslednje jutro za zajtrk. In malo je bilo delavno. Malo se je gledalo Mentalista. Čisto notri padla v to zadnjo sezono, ampak pred tem ga nisem gledala. Mogoče sem ujela kakšen trenutek po televiziji, nisem ga pa gledala.
Smejala sva se in poslušala zgodbo o Štefani in Bertolinu. Kako fino je včasih.
V ponedeljek se je začel nov semester.
Prav čudno je bilo vstati in se spravit na faks. Tako blazno blazno čudno.
Ampak me zanima kaj bomo počeli ta semester, ko je naš glaven predmet ilustracija.
Zakaj komuniciramo?
Iskali bomo ilustracije in na njih odgovarjali. Skratka projekt je zanimiv. Koncept je zanimiv, ampak bo veliko dela.
Spotoma sem nabavila za kosilo. Potrebno je bilo preizkusit novo posodo za lazanjo. To ni kar tako in naenkrat sva imela kosilo in še večerjo. Večerjo za med skoke.
Po tihem smo vsi malo več pričakovali, ker so bili naši orli tako dobri, ampak so se vsi nasprotniki še toliko bolj potrudili. Končali smo brez kolajne, ampak s timskim duhom in dejstvom, da včasih nekaj pomeni skakati za ekipo, čeprav je pri treningih nastala poškodba kolena. Naši športniki so izjemni.
Tudi včeraj nisem bila doma. Mislim, bila sem. Za kosilo in sprehod z Ronom.
Prišla sem iz Trzina in sem šla nazaj po isti poti, le na semaforju v Mengšu levo. Proti Domžalam.
Dekleti sta prišli domov. In smo se nasmejali pripovedim in prigodam.
Kaj pa danes?
Toast za zajtrk. V izi začetek, ko smo vse tri jedle zajtrk v postelji, pile čaj in poslušale glasbo. Tako sproščeno jutro in občutek, da se sploh nista nikjer potepali.
Knjižnico sem obiskala. Od začetnega nezadovoljstva, se sedaj z največjim veseljem vračam vanjo. Pa sem si medtem, ko sem čakala na knjigo iz skladišča, nabrala še tri zraven.
A je čudno, če vsakič odidem s kupom slikanic?
Ni komentarjev:
Objavite komentar