Ta vikend je bil čisto kulturno-športno obarvan.
Včeraj zjutraj sem doživela kar nekaj hitrih sprememb vremena in to samo na relaciji od Ljubljane do Kranja. Snežilo sicer ni, ker je bil sneg na cesti, ampak bil je pa tak tri vremenski taft. Dež. Nič. Naliv. Nič. Dež. Sonce.
Ja, sonce! Po ne vem kolikšnem času sem sedaj zopet lahko čutila sončne žarke. Potem se je vse skrilo za oblake in je bilo konec veselja.
Hitela sem domov, ker me je zanimalo kaj se je v Kranju dogajalo na tak prešeren dan. Na ta slovenski kulturni praznik, pravzaprav.
Ljudi je bilo polno. Z materjo sva imeli za začetek in ogrevanje nekaj vaje za noge in zadnjico, ker tistih stopnic od rovov pa do stolpa, kar ni zmanjkalo. Kondicije nič.
Ampak sva se pa takoj znašli v samem središču. In nato še v samem dogajanju. Proti Pungartu in nato do knjižnice in nazaj k avtomobilu.
Slišali sva Rozo kako je doživeto recitiral svojo verzijo Urške. Stali sva kar nekaj časa v vrsti za sveže pečene flancate. Nekako se je potrebno na tistem štantu ustavit. Sedaj že tradicionalno.
Nisem našla pravega lajnarja, sem jih pa naštela kar nekaj.
Zase sem našla eno drobižnico. V knjižnico sem skočila le toliko, da sem vrnila knjige in na vsakem koraku se je našel kakšen znan obraz.
V oči mi je padal plakat Mladinske knjige ob prazniku, ki je naznanjal deset odstotkov popusta na knjige. Oziroma tista ilustracija na plakatu.
Ne morem iz svoje vizualne kože. Ne bi šlo.
Tu sva sklenile kulturni dan in šle v nekaj tipično sobotnega - nakupovanje "fasnge". In še kaj drugega se je našlo.
Potem je šlo popoldne mimo ob kosilu, druženju in igranju. Večer pa je prinesel veselico.
Šli smo na zimsko veselico v Goriče. Na Čuke.
Pravzaprav je prav smešno iti na veselico sredi zime. Ampak se je splačalo. Definitivno. Čuki znajo narediti tisto pravo veselico. Prav dobro smo se poveselili in proslavili en rojstni dan.
Danes pa je bilo vse v znamenju športa. Cel dan je gorel televizor in smo spremljali dogajanje v Sočiju.
No, za ogrevanje smo sicer imeli en film.
Last Vegas. Kul film s samimi legendami.
Cel dan se je pričakovalo smučarske skoke. Vsem je verjetno kar malo dih zastal, ko so skakali naši. Stiskali smo pesti in upali. Vse skupaj je pospremil bučen aplavz in glasno veselje, ko je Peter Prevc doskočil za olimpijsko medaljo. Srebrni smo danes.
Včeraj zjutraj sem doživela kar nekaj hitrih sprememb vremena in to samo na relaciji od Ljubljane do Kranja. Snežilo sicer ni, ker je bil sneg na cesti, ampak bil je pa tak tri vremenski taft. Dež. Nič. Naliv. Nič. Dež. Sonce.
Ja, sonce! Po ne vem kolikšnem času sem sedaj zopet lahko čutila sončne žarke. Potem se je vse skrilo za oblake in je bilo konec veselja.
Hitela sem domov, ker me je zanimalo kaj se je v Kranju dogajalo na tak prešeren dan. Na ta slovenski kulturni praznik, pravzaprav.
Ljudi je bilo polno. Z materjo sva imeli za začetek in ogrevanje nekaj vaje za noge in zadnjico, ker tistih stopnic od rovov pa do stolpa, kar ni zmanjkalo. Kondicije nič.
Ampak sva se pa takoj znašli v samem središču. In nato še v samem dogajanju. Proti Pungartu in nato do knjižnice in nazaj k avtomobilu.
Slišali sva Rozo kako je doživeto recitiral svojo verzijo Urške. Stali sva kar nekaj časa v vrsti za sveže pečene flancate. Nekako se je potrebno na tistem štantu ustavit. Sedaj že tradicionalno.
Nisem našla pravega lajnarja, sem jih pa naštela kar nekaj.
Zase sem našla eno drobižnico. V knjižnico sem skočila le toliko, da sem vrnila knjige in na vsakem koraku se je našel kakšen znan obraz.
V oči mi je padal plakat Mladinske knjige ob prazniku, ki je naznanjal deset odstotkov popusta na knjige. Oziroma tista ilustracija na plakatu.
Ne morem iz svoje vizualne kože. Ne bi šlo.
Tu sva sklenile kulturni dan in šle v nekaj tipično sobotnega - nakupovanje "fasnge". In še kaj drugega se je našlo.
Potem je šlo popoldne mimo ob kosilu, druženju in igranju. Večer pa je prinesel veselico.
Šli smo na zimsko veselico v Goriče. Na Čuke.
Pravzaprav je prav smešno iti na veselico sredi zime. Ampak se je splačalo. Definitivno. Čuki znajo narediti tisto pravo veselico. Prav dobro smo se poveselili in proslavili en rojstni dan.
Danes pa je bilo vse v znamenju športa. Cel dan je gorel televizor in smo spremljali dogajanje v Sočiju.
No, za ogrevanje smo sicer imeli en film.
Last Vegas. Kul film s samimi legendami.
Cel dan se je pričakovalo smučarske skoke. Vsem je verjetno kar malo dih zastal, ko so skakali naši. Stiskali smo pesti in upali. Vse skupaj je pospremil bučen aplavz in glasno veselje, ko je Peter Prevc doskočil za olimpijsko medaljo. Srebrni smo danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar