Spakirano imam pretežno vse. Trenirke, majice in jopice - to je tudi vse kar bom rabila.
Končno sem šla po moj izkupiček od lota. Ja zadela sem 4,65€, ampak dobitek pa je bil. To je v tem primeru najbolj pomembno.
No zaenkrat bo to moja zadnja objava, saj odhajam na dopust. Rogla in to. Podobno kot lansko leto. Spet nas bo pet. Ampak tokrat bo peti član naš kuža.
Ja delam fejk čokoladne mafine. To pa zato, ker so narejeni z belo čokolado.
Uživajte. =P
David Guetta feat. Kelly Rowland - When Love Takes Over
Lažje je pisati v tretji osebi. Po glavi šviga čisto preveč misli.
The O.C. in konec 3. sezone je bil prav ubijalski. V tistem smislu, ko skoraj jokat začneš zraven. In spet je bila pesmica Hallelujah. To ni fer, ker pusti tisto vzdušje, tisto jokajoče vzdušje ob vseh prizorih. Dosti serij zame. Obupna sem, vem, hvala.
Jasno zvezdnato nebo. Že tako dolgo nisem tega izvajala, da sem že skoraj pozabila kako lepo in kako čarobno jo nebo ob poletnih nočeh. Z vsako minuto se ti ostri vid in vsrkava vso svetlobo iz odaljenih zvezd, ki so nakoncu samo še nekakšna "pršica" v Mlečni cesti. Z vsako minuto je bistrejši pogled v vesoljno neskončnost.
Ko si samo ti in milina zvezdnega neba nad teboj. V ušesih pa doni pesem lanskega poletja. Pesem lanskih poletnih noči pod zveznatim nebom na isti način, z enako čarobnostjo. Enaka rutka me objema, ki še vedno diši z vonjem ne vem kakšnega mehčalca.
Ko se sopara konča in svojo pot preposti svežini. Rahlemu vetriču.
Ko misli skačejo skozi spomine in ko ni nič drugega pomembno - samo jaz in ta moment.
Moj nivo razpoloženja in funkcioniranja je podoben melodiji in vzdušji pesmi Poletna in Hallelujah. In niha. Že cel dan. Super pa sesuto. Pa super in zopet sesuto. Patetično je slišati začetek pesmi "Lansk poletje blo je fajn..."
Mislila sem, da sem sposobna, pa mi res ne uspeva. Ker risanje na roke je vredu, ampak ko vneseš v računalnik ni tako kot bi moralo biti.
Z Ronom smo imeli zabaven sprehod. Ta kuža je res posrečen. In postaja labradorec, ker mislim, da mu je voda postala všeč. Sam od sebe je šel notri. In potem sva skakala po vodi gor in dol. Gre pa samo do določene globine. In važno da bevska na psa. Tistega, ki ga že ni več na vidiku.
Sedaj sem pa spet tu. V prevroči sobi, ki jo je nemogoče shladiti. Obdana z listki na katerih naj bi bile ideje pa se jih ne da realizirati.
Dve neverjetni stvari sta se zgodili danes. Prvič. Helena je prišla na obisk. Neverjeno. Pač špricanje Ronija z vodo in podobno. S stvarmi na tekočem. Spomini. Najine fore. Divjakinja. Ležanje pod jablano. Prijetni so ti obiski. Drugič. Dobila sem oranžne kopalke. To dejstvo je še bolj nenavadno in neverjetno. Mami je prišla iz prestolnice in mi je prinesla kopalke, na katere je naletela v trgovini. Verjetno sem bolj kot nad tem preseneča nad dejstvom, kako lahko misli vplivajo na stvari. Kako se želje počasi uresničujejo. Še moj oranžen Fiat Punto Grande. Tist živo oranžen.
Ron zna dati tačko. Saj nakaže tako. Mogoče mi ga je pa že uspelo naučiti. Neverjetno. Nekako razume tudi ukaz "dnevna, prostor", ker se po ugotovitvi, da mogoče res nič ne dobi odpravi tja. Bogi pa je bil, ko sem se najprej s šprickotom in potem še z vrtno cevjo, na katero je namontirana pištolca, ves pošprican in bogi. Čeprav je danes šel v vodo. Neverjeten je ta naš kuža.
Ležanje zunaj pod mojim jabolkom in opazovanje hitrosti premikanja oblakov skozi majhne odprtinice med vejami prekritimi z zelenimi listki. Prebrala sem tisto knjigo o reinkernaciji. Potem pa sem v roke prijela knjigo Harry Potter in Polkrvni princ. Že kar nostalgija. To je pa bilo nekaj. In še vedno me živcira tisti stavek na začetku drugega poglavja "Prav tedaj pa se je ob robu reke z zelo rahlim pokcem iz ništrca prikazala sloka postava v oglavnici." Resnično si moram prebrati Kendov prevod, ker tale je še vedno obupen in totalno čuden. Enkrat, ko bo čas za to. Pa tudi zadnjo sedmo knjigo v slovenščini. Ampak vse ob svojem času. Ja je pa res, da je že dolgo od tega. Od vse HP manije in vsega. ok so bli še prisrčni k so bli mejhni. Rupert pa najbolj in še vedno je. Ampak kako je dobro gledati te filme, ko so skozi leta rasli.
Drugače pa smo Rončija ganjali gor in dol po vrtu. Skupaj z Evo. Vmes je nastradal palček. Ampak upajmo, da bo spet kmalu s celo lučko. Aja kuža pa je pravi mali pozer. Na pesmico pa sem naletela na Jasninem blogu.
Okoli pa skačem v oblekčasti oblekci. Iznašala sem zanimiv način zavezave.
Ja naš kuža je tak scrklanček. Vsi ga valjamo po rokah. Non stop. In igrala sva se ter laufala gor in dol po vrtu vsaj eno uro, če ne še več. Pri tem, da sem bila jaz večino časa v pripravljenosti in s fotoaparatom v rokah. Ronu pa je uspelo pozirati. S podkupnino.
Najboljši smo, ko se vsi zberemo v dnevni okoli psa in se z njim igramo.
Še boljše je pa takrat, ko po celi mizi iščem telefon, ker vem, da sem ga ravno na tisti konec odložila in se začnem sama sebi smejat, ko ugotovim, da ga že ves ta čas držim v roki. Talent.
Društevna je narejena in za mano. Sedaj me čaka samo še glavna vožnja na poti do izpita.
Včeraj pa sem bila v mestu. Sicer prvotni plan je bila tortica. Znašle smo se v Cukrarni na koktejlih. Dva za ceno enega. Tequila Sunrise in Long Island Iced Tea. V Kranju pa se je ravno dogajal festival Carniola. Po podatkih sledeče je bil to ravno zaključek z brazilsko skupino Naurea. Luškano takšni brazilski ritmi, samba, salsa in to. Ubistvu so se vsi tam nekako pozibavali v teh ritmih, vključno z nami. Potem pa smo iskale tortice po Kranju. Na koncu smo jo našle v Brionih. Nekakšno zelo čokoladno-nugat stvar. Zelo nasitno s kozarcem vode. Luškan večer. In važno, da ima Urška svoj avto in ima po njenem mnenju lepo rit (smeh).
