Nassana

Nassana. To je bila zjutraj, ko sem se zbudila najbolj pomembna stvar, ki jo je bilo potrebno še zapisati. Po pravici - pojma nimam kaj naj bi pomenila. Imam samo tisti občutek v glavi, da je bila blazno pomembna. Takšen je pa svet v sanjah, ko čas drugače teče. Še stvari potekajo drugače.
Ampak važno, da mi to v beležki sedaj piše. Če mi lahko kdo razjasni to skrivnost, ki je nastala v napol spanju, se priporočam.

Ne razumem.
Ne razumem kaj se dogaja z mojim spominom.
Vse je bledo. Kot slika brez barve. Kot slika brez tona. Vse je kot se ne bi nikoli zgodilo, ampak bi se počasi napletalo samo v moji glavi. Ne spomnim se banalnih stvari. Ne dobim slike opisanih dogodkov.
Še današnji dan je le zbledel spomin.
Ne vem kaj je.

Saj so kakšne stvari popolnoma kristalno jasne. In se z asociacijami počasi vračajo nazaj. Samo ne vse.

Vse kar je danes ujeto vame so kratki prebliski.
Stadion. Modra barva facebooka. Mali Jan. Padla palica pod težo oblačil. Sedenje za mizo z iztisnjenim pomarančnim sokom. In pozdrav v slovo, ko smo hodile ob prazni cesti.
To.

Ne znam pa razločiti vsega. Ne znam opisati teh dogodkov.
Trenutno vidim pred seboj sliko, kako se mi je sesulo vse, kar sem pred dnevom zlikala in izobesila na obešalnike v omari. Vidim sliko padajočih oblačil.

Potem pa je še tu dogajanje, ki ga je kazala premikajoča se slika televizije.
Mildred Pierce. Četrti del. Kot najbolj svež občutek. Kot najbolj sveže videno. Če sem obsedela z odprtimi usti, potem to ni bilo nič nenavadnega.
Kako sem spoznal vajino mamo. Smeh mi odmeva.
In hrvaščina nadaljevanke.

Tu se današnji dan izteče. Še predno se slike naložijo na računalnik.

Adele - Set Fire to the Rain

Tri mahe na en muh

Nagrade Emmys. Tiste za televizijce. Hočem reči, da je smešno, da podeljujejo nagrade za komedije, ko se ameriški humor razlikuje od našega, evropskega. To zares dojamete šele, ko z Američani gledate komedijo.Recimo ne razumem Pisarne kot komedije. Kot ne razumem zakaj je Jersey Shore tako priljubljena, čeprav to je popolnoma druga kategorija in tema..

Ravno pred trenutkom, ko je serija Mad Man prejela nagrado Emmy za najboljšo serijo v kategoriji drame, sem gledala tale prikupno sestavljen kolaž na Peprmintu. Naključje?
In med filmom ali serijo - bi izbrala serijo. Ker traja dalj časa. Ker ti karakterji prirasejo k srcu. Ker nastane mali ritual vsak teden. In ker trajajo ravno prav. Obožujem 20-minutne serije.
Nekako imam rada majhne rituale. Pa naj gre za serije. Za določen vrstni red pregledovanja stvari na svetovnem spletu. Za zlaganje iz trgovine prinesenih stvari na kuhinjske police. Za bilo katere stvari. Tisto, kar je poznano je domače in tisto kar je domače, ti daje občutek varnosti.

Sem najboljši iskalec parov nogavic.
To je blazno zabavno delo, ko jih na kavč pred seboj zložim goro. In potem neutrudno iščem iste odtenke. Iste vzorce. Prav zabavno početje.

Zunaj lije kot iz škafa. Ali pa vsaj je. Dopoldne je bilo na cestah polno vode in pri vožnji sem se zabavala, ko je navse okoli špricala voda luž. Upsila. Saj sem pazila na tiste tri pešce, ki sem jih srečala.
Izkušnje s takimi stvarmi so nadvse neprijetne.
Zvok siren je odmeval po celi vasi. Še dolgo po tem, ki je izginil. Odmeval je v ušesih. V moji glavi. V mislih.
Videla sem tri gasilska vozila drveča proti verjetnemu kraju nesreče.
Modre lučke v daljavi. Počasi. Počasi so se oddaljevale stran.

Kar se pa tiče sirove/skutine torte. Cheesecake. Je užitna.

V moji beležki so zapisani datumi, kdaj izide kakšna serija. Če povem, da jih mam osem rednih in štiri nove, me človek lahko gleda kot da sem iz lune padla. In vsakemu, kateremu razjasnim kaj vse gledam in kateri dan, obstaja precejšna možnost, da vame zre z odprtimi usti.
Všeč mi je, da pri ogledu večine serij, ki jih gledam lahko poleg počnem še kaj drugega.
Pomenijo mi odklop. Nekakšno oddaljitev od resničnosti vsakdana. Pred menoj se odpre nov svet.

Rada sem ujeta v svet, ki ni moja resničnost. Rada sem ujeta v čarobnost besed in domišljiske predstave. V drugačne čase in kraje v filmih. Obkrožena z ljudmi za katere se mi zdi da jih poznam, iz nadaljevank.

Po vsem tem si grem pa za res ogledati nov Mad Man del.

Bruno Mars - Talkin To The Moon

Čiskejk

Odkrila sem skupino Celtic Women in jo zadnje dni poslušam neprestano. No. Vsaj kakšno pesem tu in tam.

Ubistvu si ogledujem njihove dvd-je z nastopi. Prav kul imajo vse skoreografirano. Caledonia. Spanish Lady. Orinoco Flow. Beyond the Sea. Níl Sé'n Lá. Zadnja pretežno zaradi oblek.

Filma.
Hop.
It's Kind of a Funny Story.
Da imam kaj za gledati, ko likam. Na pol.
Noben pa me ni noro navdušil. Bila sta samo ok. Čeprav je Hop zgolj prikaz komercializacije "velikih praznikov". In zgodba se skupaj z dogajanjem čisto porazgubi. Dobila sem občutek, kot da je na silo narejeno.

Cheesecake. Rečeno storjeno.
Čeprav se mora še dodobra ohladit. Torej jutri sledi poizkušanje. Nekako si niti predstavljati ne znam, če bo užitno.

Tuhtam cene. Brskam za ponudbami. Preveč se ukvarjam.

Včasih kaplje dežja slišiš še dolgo po tem, ko dež že neha padati z neba. Lahko je samo iluzija. Lahko padajo na razmočeno zemljo z bližnjega drevesa.

Enya - Orinoco Flow

Zaloga črnih najlonk

Tipi top omara.
Danes je padel tak plan - da pospravim omaro. Ter da odstranim kose, ki jih ne nosim več. Iz takšnih in drugačnih razlogov.
In iz tega sem imela cel projekt. Tako sem padla notri, da mi še na misel ni padlo, da bi kaj poslikala. Ker sem imela razstavo svojih oblačil čez celotno dnevno sobo.
Skratka vse kar sem imela v omari sem znosila iz sobe v dnevno. To je bil prvi korak.
Ločila sem kose, ki jih ne nosim od ostalega. Drugi korak.
Vse, kar je bilo pretirano pomečkano in nezloženo sem dala na en kup. Tisto na obešalnikih je tam ostalo. Zaenkrat. No, smo pri tretjem koraku.
Prižgala sem likalnik. Dotočila vodo in voila, kar naenkrat je bilo vse polikano in ničveč zmečkano. Naslednji korak.
Pokupčkala sem cunje. Majice s kratkimi rokavi. Majice z dolgimi rokavi. Hlače.
Velika večina pa je šla na obešalnike. Tu sem se zabavala, ko sem kombinirala več plasti. Jopice. Jakne. Plašči. Srajice. Bluze. Oblekice. Krila. Kratke hlače. In pulover s srčkom.
Obenem sem gledala 'How Do I Look?' in 'Clean House'. Jaz sem počela oboje naenkrat.

Ko mi je uspelo vse zložiti, postaviti na svoje mesto, sem popredalčkala še hlačne nogavice in žabe ter nogavice.
Odkrila sem, da lahko na prste dveh rok preštejem svoje zaloge črnih najlonk. Skoraj lahko dodam še prste na nogi poleg.
Če pa nosim dva ali pa tri pare sredi zime. Kako funkcioniram s tem na sebi, še sama ne vem.

Tisti neznani pikasti sadeži na vrtu, ki so mešanica breskev in jabolk, so danes dobili ime. Kutina.
Japonska kutina je grmovnica. Sadež naj bi se imenoval kidonsko jabolko.
Dobri so za marmelado in žele. In baje tudi za prehlade. Če se jih bo zdaj enkrat obiralo bodo nared šele decembra.
Vsak dan kaj novega.

Prebrala sem Žena popotnika v času. Danes sem še v podoživljanju in zakon knjiga je. Film me je navdušil. Knjiga še bolj.
Sedaj me čaka moj lasten izvod, da se ga enkrat v kratkem ponovno lotim.
Ne vem zakaj, ampak obožujem branje knjig večkrat. Ali gledanje dobrih filmov večkrat. Ko bom znala razložiti zakaj, bom poskusila pojasnit.

Ameriški top model je s sedemnajsto sezono postal All Star ameriški top model. Vse iz prejšnjih sezon so se vrnile. Vse je še večje. Še bolj pretirano. Ha.

Katy Perry feat. Kanye West - E.T.

Bedra

Temno modra.
Ne vem zakaj je to edina besedna zveza, ki odmeva v mojih mislih po današnjem dnevu.
Mogoče, ker je bilo takšna danes moja barvna lestvica in sem se zvesto tega trenutnega navdiha tudi držala.

Zajtrk je čakal.

Kot rečeno je bil današnji dan kot nalašč za potep čez mejo. Tja gor. Proti severu.
Sicer pa koga zanimajo strani neba, ko ga pa mahnemo v Celovec.
Dekleta in žene z enim jasno začrtanim ciljem - po nakupih.

Nekako se je potrebno orientirati v takšnih trgovskih centrih in me smo izbrale kroženje po vsakem nadstropju. iz ene smeri proti naokoli nazaj. Da slučajno ne bi bila kakšna trgovina izpuščena. Tako smo obredle vse, kar se je dalo. Videle vse, kar je bilo videti. In poskusile vse, kar se nam je padlo v oči.
Meni je bila pri srcu temno modra niansa. In večina stvar, ki sem jih imela v sebi je bilo prav te barve.
Nisem pa ničesar kupila. Prav ničesar.

Letošnja kolekcija je polna jesenskih barv. Barve so prav turobne in oblačila spominjajo na nekaj iz obdobja 70ih ali pa so 80ta. Čeprav nisem prepričana, če pravo stvar mislim. Vse me tako spominja na tisti film The Lovely Bones. Vse barve iz tistega filma so se ujele v oblačila, ki visijo na stojalih. Po vseh trgovinah. Ne glede na znamko.
In vsa ta jesenska kolekcija nas je pustila zgolj hladne.

Krof pavza.
En navaden z marmelado in posut po zgornji strani z belino sladkorja. Za mami.
En z vanilijevo kremo notri in malim okraskom iz vanilije na vrhu. Za Laro.
En čokoladen posut s pisanimi mrvicami brez kreme z luknjo v sredini. Zame.

V Ikei sem kot mali otrok nad vsem navdušena. In se mečem na kavče, odpiram omarice si ogledujem knjižne poličke. Za menoj pa prav resno razpljavata o vsem za kar smo sploh prišli sem. Katero stvar. Kam postavit. V kakšni barvi.
Jaz pa z otroškimi očmi vsrkavam vse okoli sebe.
Še miza na kateri smo si privoščile kosilo je bila zabavna. Mesne kroglice, kakopak.

Ko prideš na blagajno te včasih številke na zaslončku presenetijo. Pozitivno.
Torej izkupiček dneva je bil tak. Nekaj vrečk z oblačili. Ena deska. Štiri noge. Knjižna omarica. In nekaj tekstilnih in plastičnih dodatkov za vse okoli.

Bil je nadvse zabaven dan. Fino.
Ponovimo še kdaj. Ko bo treba po kakšno mizo. Smeh.
Vključno s prepevanjem v avtu. Adijoooo.

Imam nov plan. Manjšo pridobitev v obliki kompaktnega fotoaparata. Za v torbico. Za vsakodnevno dogajanje.

Vse beži mimo kot slika okolice pri vožnji z avtomobilom. Takšen je na trenutke občutek zreti v svet.

Hazard - Marie, ne piši pesmi več

Mačka, ne maček

Moram se razlikuj od hočem.
Želim si pa obere še drugo pot.

Vse je potihnilo. Vrata so se zaprla. Zadnji 'lahko noč' pa odmeva v glavi.
Sedaj se zdi, kot da sem še edina budna. Edina, ki jo noč še ni uspela potegniti v svojo mrežo spanca. Zunaj se slišijo zvoki. Oddaljeni zvoki avtoceste. Nekaj mimovozečih se avtomobilov. Svetloba prihaja iz treh virov. Zaslon računalnika v mojem naročju. Pridušena svetloba svetilke za menoj. In sijanje ulične svetilke zunaj, katere bleda belina poskuša prodreti skozi zastrte žaluzije odprtih balkonskih vrat.
Slišim zvok, ki ga povzroča udarjanje mojih prstov po tipkovnici. Slišim šumenje ventilatorja, ki hladi razgreto notranjost.
Vse pa ostane samo bleda senca, ko izginem v svoj svet, kjer pišem.

Danes je bil dan za kavico in klepet ob njej. Nekje ob Ljubljanici s pogledom na širni svet.
Saj je bilo vse fino slišati, če ne bi tega skoraj zamudila.
Koliko stvari gre lahko narobe? Lahko vse. Lahko nekaj. Lahko pa samo ena.
Kljub temu, da sem prestavila dva dremeža in prišla k sebi malo čez 8, mi je uspelo potoniti v spanec za urico. In to, ko mi tega preprosto ne bi bilo treba. Ampak, ja lahko izberem slabši čas za takšne stvari.
Skratka, ko sem bila pri sebi in oblečena, naštimana, je vsega skupaj preteklo dobrih 10 minut. Verjetno bi bil rezultat, če bi vstala prej podobno enak. Ampak pustimo podrobnosti.
Vsa zbujena na poti v Ljubljano.
Še bolj sem bila, ko sem na bencinski stopila iz avta v pikčastih žabah in mini krilu z visokim pasom. Bolj kot ne sem se ob tem dejstvu sama sebi smejala, pa verjetno nihče niti uvidel ni. Bila sem samo jaz in moja predstava. Včasih me je groza ob tem.

Prisopihal sem čez Kongresni trg. Mimo Mercatorja. Po zelenem mostu. Direktno z mizo naših deklet, ki sta me pridno pričakovali.
Tu se začnejo "babje čenče" o vsem in ničemer.
Kmalu iz treh deklet, ki sedimo za mizo preidemo do števila pet. Kolikor se veča naše število, tako hitro mineva čas. In še preden se zavedamo pozdravimo v slovo in odhitimo vsaka svojih dogodivščini naproti. Zanimivi so ti dnevi.

Podedovala sem občutek za smer in orientacijo. In najpomembnejše najti nekaj, ko se voziš po mestu čisto na "blef".
Naročena sem imela dva opravka. Podane samo naslove in kaj moram kje dvigniti. In od tu naprej se poskušam znajti sama. Ker je še tehnologija v obliki telefona zatajila. Po včerajšnjem navduševanju se je baterija kaj hitro spraznila. Zato sem posledica čutila danes.
Ampak vse dobro. Našla sem vse. Dobila vse in že prehitevala po avtocesti.
Če je moj dežnik lahko balon, potem je moj avto lahko raketa. In pridno spoštujem prometne predpise. Da ne bo prišlo do kakšne zmede.

Domači del popoldneva se je razvlekel nekje med dokončanim delom na računalniku. Sprehodom s prisrčno kepo dlake, našim kužem. Vrtnarjenjem z novimi škarjami.
Nasilno smo se lotili vseh nezaželenih vej in plevela okoli mojih jagod.
In še predno sem se zavedla sem sedela in gledala Larino izbiro. Haha, začela sem gledati nadaljevanko. Če mene vprašaš, ne bom dolgo zdržala.

Jutri me pa srečate v deželi z Ö za začetnico. V njihovi švedsko pohištveni velikanki. Na mesnih kroglicah.

Coldplay - Paradise

Iksperia

Nakupovalni listek v rokah. In recept za NY Cheesecake. Nakupovalni voziček pred menoj. Akcija!
Sedaj manjka samo še čas, da se lotim. Tistega, česar sestavine sedaj polnijo naš hladilnik.

Zdi se mi, da si zadnje čase vsak drugi dan lastim drug telefon. Vsaj občutek je takšen. Danes je to Xperia. Mini. In še nekaj dodatnih oznak.
Ampak tako prikupna mala zadevica, ki jo komaj spustim iz rok.
Najnovejša ugotovitev - moj imenik je posodobljen in sinhroniziran s facebookom. Pa še qwerty tipkovnico ima.

Serije. Takšne in drugačne.
Vrača se 90210. Presenetljivo je ostal zvest samemu sebi, mislim karakterjem v njem.
Mildred Pierce se je končno sporazumela z mojim snemalnim sistemom in bila danes že videna. Sedaj se moram uskladiti za naslednji del.
Poleg tega pa sem gledala še dva dela nove nadaljevanke. Hrvaške. Larina izbira.
Vse se vrača v popolnem zagonu. Še več naslednji teden. In še en za tem.

Maroon 5 feat. Christina Aguilera - Moves Like Jagger

Bom ba

Trudim se. Držati pokonci.
Ne razumem zakaj me dobro počutje zapušča. Zakaj zdravje visi nekje vmes.

Privoščila sem si. Enako knjigo, ki jo berem.
Dobesedno sem šla pogledat, če jo res imajo. No, ubistvu je bilo to bolj nekje na poti med mojo "ugrabitvijo". Ko se je moja nadvse popustljiva ugrabiteljica odločila, da imava še nekaj časa in lahko pokukava v knjigarno na otoku.
In sedaj si lastim Ženo popotnika v času. Za šest evrov in en cent manj.

No, ja. Danes je potekala moja "ugrabitev" ali akcija - pomagaj poiskati FM oddajnik.
Bilo je malo cviljenja in veliko smeha. Sicer pa sem bila prostovoljno svobodna in svojeglava.
Celotna akcija pa je uspela, ker sva jih našli v parih trgovinah in enega tudi kupili. Pa še po prvih testih je lepo deloval.
Misija zaključena. In jaz "ubogi" ugrabljenec, sem se lahko vrnila domov.

Že dva dni se navdušujem nad stoletnico londonske mode. Stila. Pojavil se je prav prisrčen video.

Poleg tega se začenja sezona novih epizod serij in novih serij nasploh. Začenši z današnjim dnem.
Vse, no večinoma vse se vrača nazaj. V naslednjih dveh tednih.
Danes je bila popolnoma nova serija The Secret Circle. S tematiko - nadnaravno, magija.
Vse pa se oglašuje z dejstvom - "od ustvarjalcev...". Vključno s filmi.

In ko sem že pri filmih. Ne vem kaj me je prijelo, ampak začela sem gledati reklame za filme. In sem jih pogledala kar nekaj. Čeprav že dolgo nisem gledala kakšnega filma, tako v celoti. Imam jih še kar nekaj na listi, ampak preprosto ne najdem koncentracije za njih.

Edward Sharpe & The Magnetic Zeros - Home

Peršil

Dnevi so turobni. Enolični.
Vse kar je razburljivega je vreme. Sončno. Oblačno. Z dežjem. Vse naenkrat.

Zgubila sem se v sivini dni. Še malo pa bomo na polovici meseca. V naslednjem trenutku pa bomo že odštevali zadnje sekunde novega leta.
Čas polzi skozi moje prste. Popolnoma nezavedajoča se tega.

S čisto preprostimi stvarmi je problem.
Enobarvne temno modre hlače. Mislila sem, da se bom na pol preklala ob tem. Ni in ni hotelo biti narejeno.
Pomankanje barve. Narobe obrnjeno. Konec papirja. Nasilna prekinitev.
Ampak važno je, da je nasprotujoč vsem nenazadnje uspelo. S takšnimi tehničnimi težavami imam potem opravka. Da preprosto ni hitro opravljeno.

Gnarls Barkley - Smiley Faces

Enajsti september

Pride dan v septembru, ko se vsako leto pojavijo samo ene vrste posnetki. Napad na WTC.
Spomnim se, da so smo o tem slišali v šoli. In ko sem prišla domov ni bilo televizijskega programa, ki to ne bi vrtel. Ki ne bi poročal o tem. Ki ne bi kazal teh posnetkov. Ni ga bilo.

Nikjer pa ni resnice. Je samo tista, namenjena javnosti. Tista zrežirana. Neresnična.
Ne verjamem ji. Dejstva ji nasprotujejo.

Zdi se, kot da se je zgodilo nekaj let nazaj. Ne pa celotno desetletje.

Trdim, da ima Amerika premočno filmsko industrijo. Da so dobri režiserji in da znajo to prikazati kot da so oni žrtve. Ampak mislim, da so pripravljeni iti preko trupel za dosego ciljev. Za sod nafte. Za denar.
Denar in bogastvo izvabita najslabše iz ljudi. Postanejo lačne zveri.
Ker kaj je bilo potrebno tebi nič meni nič začeti vojne na bližnjem vzhodu? Zakaj so vsi, ki "služijo domovini" takšni junaki.

Če nas bombandirajo. Nevede manipulirajo z nami. Z njihovimi izdelki. Z njihovimi franšizami. Z glasbeno in filmsko industrijo.
Koliko filmov smo že videli o tajnih agentih. O predsednikih, ki širši množici razlagajo lažno resnico. Koliko?

Danes sem zgolj tečna. Sama sebi.

Sem si pa ogledala nadvse impresivno miniserijo na HBO.
Mildred Pierce s Kate Winslet v glavni vlogi.
Po dveh delih sem totalno navdušena.

Carter Burwell - Mildred Pierce