Nassana

Nassana. To je bila zjutraj, ko sem se zbudila najbolj pomembna stvar, ki jo je bilo potrebno še zapisati. Po pravici - pojma nimam kaj naj bi pomenila. Imam samo tisti občutek v glavi, da je bila blazno pomembna. Takšen je pa svet v sanjah, ko čas drugače teče. Še stvari potekajo drugače.
Ampak važno, da mi to v beležki sedaj piše. Če mi lahko kdo razjasni to skrivnost, ki je nastala v napol spanju, se priporočam.

Ne razumem.
Ne razumem kaj se dogaja z mojim spominom.
Vse je bledo. Kot slika brez barve. Kot slika brez tona. Vse je kot se ne bi nikoli zgodilo, ampak bi se počasi napletalo samo v moji glavi. Ne spomnim se banalnih stvari. Ne dobim slike opisanih dogodkov.
Še današnji dan je le zbledel spomin.
Ne vem kaj je.

Saj so kakšne stvari popolnoma kristalno jasne. In se z asociacijami počasi vračajo nazaj. Samo ne vse.

Vse kar je danes ujeto vame so kratki prebliski.
Stadion. Modra barva facebooka. Mali Jan. Padla palica pod težo oblačil. Sedenje za mizo z iztisnjenim pomarančnim sokom. In pozdrav v slovo, ko smo hodile ob prazni cesti.
To.

Ne znam pa razločiti vsega. Ne znam opisati teh dogodkov.
Trenutno vidim pred seboj sliko, kako se mi je sesulo vse, kar sem pred dnevom zlikala in izobesila na obešalnike v omari. Vidim sliko padajočih oblačil.

Potem pa je še tu dogajanje, ki ga je kazala premikajoča se slika televizije.
Mildred Pierce. Četrti del. Kot najbolj svež občutek. Kot najbolj sveže videno. Če sem obsedela z odprtimi usti, potem to ni bilo nič nenavadnega.
Kako sem spoznal vajino mamo. Smeh mi odmeva.
In hrvaščina nadaljevanke.

Tu se današnji dan izteče. Še predno se slike naložijo na računalnik.

Adele - Set Fire to the Rain