Čez mesto. Mimo letališča. Vasi. Sredi polj zopet nazaj do mesta.
Tudi vračam se ob enakih urah. Ko so ceste popolnoma prazne. Ko se tu in tam pojavi kakšna luč, ki mi močno zasveti v glavo in nato hitro izgine.
Ob koncu Mengša se gradi krožišče. Ki me je prav fasciniralo, saj se vozim v nasprotni smeri.
Ko sem včeraj zapeljala na levo sem bila kot majhen otrok vsa navdušena. Sicer pojma nimam od kje je to prišlo, ampak zdelo se mi je tako blazno fino se voziti v nasprotni smeri po pol odrtega krožnega križišča.
Ko pa potuješ iz druge smeri in se vračam nazaj domov pa je čisto druga zgodba. Tam pa čakaš pri rdeči luči. V popolni temi. In potem se pokaže par luči, ki hitro izgine v zaobljenem delu. In ko se zopet vrne nazaj v moje vidno polje vozi direktno proti meni. Počasi se približuje. Vidim samo še par luči. Še malo.
In nato zavije na svoj pas, ko je konec zoženja.
Ja, včasih se s takimi malenkostmi prav zabavam.
Vožnja s kolesi od točke A do točke B je včasih dolgotrajna.
Sploh, ko je med točkama A in B minimalna razdalja dveh ovinkov.
Bilo je "presenečenje" za Ireno. Ampak je propadlo po celi črti. Presenečenje, ostalo je šlo super.
Imeli smo narejen super koledar/beležko/planer. Z nadvse zanimivimi dodatki, ki so prejemnico nadvse navduševali. Le kako ne bi.
Super izpeljan načrt. Navdušena sem nad obema, ki sta vložili veliko truda.
Jaz sem dostavila neko skutino pecivo, za katero še ne vemo, kaj se je iz njega izcimilo. In ko sem že pri sladicah. Suflejčki so bili zakon. Ampak se je vse skupaj za njih precej tragično izteklo. Žal.
Če bi mene spustili v kuhinjo, bi bila gmotna škoda še večja. Prehitro mi stvari nepričakovano uidejo z rok. Včasih še sama ne vem kako lahko. Zato jaz ne bi imela kompletov. Samo posamezne stvari, ki bi se ob svoji različnosti nekako ujemale.
Pridružila sem se klubu poškodovane leve noge. Priletela sem na lev bok/stegno, ko me je vrglo na tla. Kriv: pes. Ki me je ponesreči med igro spotaknil.
Ni mi hujšega. Samo manjša odrgnina, ki je ob velikih količinah bepanthena sedaj že izginila.
Še sem živa. Še funkcioniram.
Zvečer je tak čas, ko se človeku hopsa in skače in vrti in poskakuje.
Kdo bi vedel zakaj.
To večkrat počnem, ko se s Ronom sprehodim do konca našega dela ulice in nazaj. Sploh če sije luna in zvezde migetajo. Takrat je najboljši čas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar