Bedra

Temno modra.
Ne vem zakaj je to edina besedna zveza, ki odmeva v mojih mislih po današnjem dnevu.
Mogoče, ker je bilo takšna danes moja barvna lestvica in sem se zvesto tega trenutnega navdiha tudi držala.

Zajtrk je čakal.

Kot rečeno je bil današnji dan kot nalašč za potep čez mejo. Tja gor. Proti severu.
Sicer pa koga zanimajo strani neba, ko ga pa mahnemo v Celovec.
Dekleta in žene z enim jasno začrtanim ciljem - po nakupih.

Nekako se je potrebno orientirati v takšnih trgovskih centrih in me smo izbrale kroženje po vsakem nadstropju. iz ene smeri proti naokoli nazaj. Da slučajno ne bi bila kakšna trgovina izpuščena. Tako smo obredle vse, kar se je dalo. Videle vse, kar je bilo videti. In poskusile vse, kar se nam je padlo v oči.
Meni je bila pri srcu temno modra niansa. In večina stvar, ki sem jih imela v sebi je bilo prav te barve.
Nisem pa ničesar kupila. Prav ničesar.

Letošnja kolekcija je polna jesenskih barv. Barve so prav turobne in oblačila spominjajo na nekaj iz obdobja 70ih ali pa so 80ta. Čeprav nisem prepričana, če pravo stvar mislim. Vse me tako spominja na tisti film The Lovely Bones. Vse barve iz tistega filma so se ujele v oblačila, ki visijo na stojalih. Po vseh trgovinah. Ne glede na znamko.
In vsa ta jesenska kolekcija nas je pustila zgolj hladne.

Krof pavza.
En navaden z marmelado in posut po zgornji strani z belino sladkorja. Za mami.
En z vanilijevo kremo notri in malim okraskom iz vanilije na vrhu. Za Laro.
En čokoladen posut s pisanimi mrvicami brez kreme z luknjo v sredini. Zame.

V Ikei sem kot mali otrok nad vsem navdušena. In se mečem na kavče, odpiram omarice si ogledujem knjižne poličke. Za menoj pa prav resno razpljavata o vsem za kar smo sploh prišli sem. Katero stvar. Kam postavit. V kakšni barvi.
Jaz pa z otroškimi očmi vsrkavam vse okoli sebe.
Še miza na kateri smo si privoščile kosilo je bila zabavna. Mesne kroglice, kakopak.

Ko prideš na blagajno te včasih številke na zaslončku presenetijo. Pozitivno.
Torej izkupiček dneva je bil tak. Nekaj vrečk z oblačili. Ena deska. Štiri noge. Knjižna omarica. In nekaj tekstilnih in plastičnih dodatkov za vse okoli.

Bil je nadvse zabaven dan. Fino.
Ponovimo še kdaj. Ko bo treba po kakšno mizo. Smeh.
Vključno s prepevanjem v avtu. Adijoooo.

Imam nov plan. Manjšo pridobitev v obliki kompaktnega fotoaparata. Za v torbico. Za vsakodnevno dogajanje.

Vse beži mimo kot slika okolice pri vožnji z avtomobilom. Takšen je na trenutke občutek zreti v svet.

Hazard - Marie, ne piši pesmi več