Našla sem vse ostalo. Eno 33e. Pa 33a ter 33, ampak črke C poleg mi nikakor ni uspelo izslediti.
Dokler nisem tam na Letališki obhodila vseh stvab. In ravno, ko sem se hotela besno odpraviti proti avtomobilu in priznati, da to sploh ne obstaja, se je nad menoj znašel velik napis "Atletska zveza Slovenije".
Včasih se vprašam, zakaj že prej ne obupam.
Zmenjena za pijačo v Ljubljani. V samem centru.
In izkoristila sem priložnost. Da sem se kot prvič počutila kot Alica iz čudežne dežele v beli prikupni oblekici s črnim trakom iz Zare, ki je na izposoji.
In drugič, da sem se zapeljala v podzemlje Kongresnega trga. V "ta novo" parkirno hišo. Garažno hišo. Kakorkoli.
Nič nenavadnega. Parkirišče kot parkirišče. Čeprav mi je orientacija malce ponagajala, samo sem kaj hitro našla izhod ven.
Odpeketala sem veselemu klepetu naproti. Okrepljena z malimi rogljički.
Po vseh teh dolgih mesecih, ko nam nikakor ne znese in uspe, da se zberemo, se nabere veliko materiala za pogovor. Tem ne zmanjka.
In ni nas bilo za ustavit. Vsaj nekaj uric ne.
V roki sem nosila dve debelejši knjigi. Ko sem iztopila iz avtomobila in počasi stopala proti stekleni stavbi v kateri se sedaj bohoti knjižnica.
Včasih se tehnologija poigra s človeško vrsto in nas dobesedno razporedi v dolgo vrsto. Tista stvar, ki požira knjige, ko jih vrneš se je uprla in nehala delovati. Za to je minilo nekaj časa preden sem prilezla do drugega požiralca in mu izročila svoja izvoda.
Skrivni dnevnik in Rastoče težave Jadrana Krta.
Jadran Krt pije kapučino.
To je bilo tako lahkotno branje. In spomini na osnovnošolske dni. Ko sem prvič prebrala obe knjigi združeni v prvem naslovu. O najstniku starem 13 in tri četrt. Ki je potem zrasel v 30-letnega mladeniča. Do vmesnih knjig in izgubljenih dnevnikov pa še nisem prišla. Nekoč drugič.
Sistem preverjanja zaloge deluje tudi tako, da se najprej začneš izživljati nad tipko za dvigalo. Upam, da nihče ni gledal.
Potem čakaš, da se ti končno in čisto počasi odprejo vrata. Vstopiš. Pritisneš tipko za nadstropje. Pritisneš tipko za zapiranje vrat. In čakaš. Nikoli se mi ni zdelo fino se peljati z dvigali. Občutek, ko dobiš želodec gor do grla in ko ti vse organe stlači čisto navzdol ni ravno prijeten. Ne vem kako ljudje preživijo prosti pad. Jaz preprosto nimam želodca za takšne reči. Podedovano, ni kaj.
Vtipkam naslov "Sužnje" in dobim izpisek vseh izposojenih izvodov. Kako naravnost fantastično. Še katerokoli knjigo sem si želela prebrati je še vedno izposojena. Že nekaj mesecov.
Kaj ti pomaga super nadstandardna knjižnica, če potem za povečano število obiskovalcev še vedno razpolagajo z 5 izvodi knjige. Vse knjižne police pa so napol prazne. Ko so v knjižnico zahajali redki mi je bila bolj pri srcu.
In sem s spustom navzdol. Pristankom. Odmaširala nazaj proti avtomobilu.
Žena popotnika v času. To mi je še ostalo doma. In po prvih prebranih poglavjih sem navdušena. Še vedno mi ne gre v glavo kako naj bi potovanje skozi čas funkcioniralo, ampak mogoče nekoč pridem stvari do dna z logično razlago. Do takrat se mi zdi pa blazno zanimiva knjiga. Ni kaj.
Selenina pesem mi ne gre iz glave. Prepeva se mi. Prehitro si jo zapomniš.
Kočija je švignila mimo okna. Ura pa je skoraj deset. Zvečer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar