Želim si pa obere še drugo pot.
Vse je potihnilo. Vrata so se zaprla. Zadnji 'lahko noč' pa odmeva v glavi.
Sedaj se zdi, kot da sem še edina budna. Edina, ki jo noč še ni uspela potegniti v svojo mrežo spanca. Zunaj se slišijo zvoki. Oddaljeni zvoki avtoceste. Nekaj mimovozečih se avtomobilov. Svetloba prihaja iz treh virov. Zaslon računalnika v mojem naročju. Pridušena svetloba svetilke za menoj. In sijanje ulične svetilke zunaj, katere bleda belina poskuša prodreti skozi zastrte žaluzije odprtih balkonskih vrat.
Slišim zvok, ki ga povzroča udarjanje mojih prstov po tipkovnici. Slišim šumenje ventilatorja, ki hladi razgreto notranjost.
Vse pa ostane samo bleda senca, ko izginem v svoj svet, kjer pišem.
Danes je bil dan za kavico in klepet ob njej. Nekje ob Ljubljanici s pogledom na širni svet.
Saj je bilo vse fino slišati, če ne bi tega skoraj zamudila.
Koliko stvari gre lahko narobe? Lahko vse. Lahko nekaj. Lahko pa samo ena.
Kljub temu, da sem prestavila dva dremeža in prišla k sebi malo čez 8, mi je uspelo potoniti v spanec za urico. In to, ko mi tega preprosto ne bi bilo treba. Ampak, ja lahko izberem slabši čas za takšne stvari.
Skratka, ko sem bila pri sebi in oblečena, naštimana, je vsega skupaj preteklo dobrih 10 minut. Verjetno bi bil rezultat, če bi vstala prej podobno enak. Ampak pustimo podrobnosti.
Vsa zbujena na poti v Ljubljano.
Še bolj sem bila, ko sem na bencinski stopila iz avta v pikčastih žabah in mini krilu z visokim pasom. Bolj kot ne sem se ob tem dejstvu sama sebi smejala, pa verjetno nihče niti uvidel ni. Bila sem samo jaz in moja predstava. Včasih me je groza ob tem.
Prisopihal sem čez Kongresni trg. Mimo Mercatorja. Po zelenem mostu. Direktno z mizo naših deklet, ki sta me pridno pričakovali.
Tu se začnejo "babje čenče" o vsem in ničemer.
Kmalu iz treh deklet, ki sedimo za mizo preidemo do števila pet. Kolikor se veča naše število, tako hitro mineva čas. In še preden se zavedamo pozdravimo v slovo in odhitimo vsaka svojih dogodivščini naproti. Zanimivi so ti dnevi.
Podedovala sem občutek za smer in orientacijo. In najpomembnejše najti nekaj, ko se voziš po mestu čisto na "blef".
Naročena sem imela dva opravka. Podane samo naslove in kaj moram kje dvigniti. In od tu naprej se poskušam znajti sama. Ker je še tehnologija v obliki telefona zatajila. Po včerajšnjem navduševanju se je baterija kaj hitro spraznila. Zato sem posledica čutila danes.
Ampak vse dobro. Našla sem vse. Dobila vse in že prehitevala po avtocesti.
Če je moj dežnik lahko balon, potem je moj avto lahko raketa. In pridno spoštujem prometne predpise. Da ne bo prišlo do kakšne zmede.
Domači del popoldneva se je razvlekel nekje med dokončanim delom na računalniku. Sprehodom s prisrčno kepo dlake, našim kužem. Vrtnarjenjem z novimi škarjami.
Nasilno smo se lotili vseh nezaželenih vej in plevela okoli mojih jagod.
In še predno sem se zavedla sem sedela in gledala Larino izbiro. Haha, začela sem gledati nadaljevanko. Če mene vprašaš, ne bom dolgo zdržala.
Jutri me pa srečate v deželi z Ö za začetnico. V njihovi švedsko pohištveni velikanki. Na mesnih kroglicah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar