Mildred Pierce

Zaključku mini serije o Mildred Pierce z istim naslovom lahko rečem samo waaw. Pri HBO-ju resnično vedo kaj delajo. In način kako je bilo posneto vse skupaj je nadvse interesanten. Uporabljajo veliko odsevnih površin in pogledov "od zunaj". Poleg tega je igralska zasedba vrhunska. Pred Kate Winslet človek lahko da samo kapo dol. In skloni glavo v znak spoštovanja. Poleg tega pa Guy Pearce in Evan Rachel Wood. Igrati kaj tako sociopatskega kot je Veda, ti mora malo zmešati vse v glavi. Ko že od samega karakterja Vede pričakuješ, da je vsa sladka in dobra, ravno v tistem trenutki te preseneti in ti zarije nož v hrbet. Kaj v hrbet, direktno skozi prsni koš.
Kakšen razplet zgodbe! Kakšna dramatičnost. Verjetno sem to serijo gledala z napol odprtimi usti. Ob vsem tem težko rečem, da sem ostala brez besed, ampak res je občutek tak.
Ker kakšna trenja se pojavljajo. Kakšni odnosi! Poleg tega pa sam odnos med Mildred in Vedo, ki se razvija skozi leta in nastaja vse bolj pretresljiv in intenziven. Ob vseh točkah upanja in vseh padcih, ki mejijo že na sovraštvo. Neverjetno, res. Odnos Mildred do Vede je ravno nasprotno obraten kot Vede do Mildred. Ujet med sovraštvo in ljubezen.
Med srednji razred in nek navidezen uspešen prehod v visoko družbo nadobudne Vede.
Zanimivo je tudi, kako avtentično se ohrani samo odraščanje te karakterno zahtevne osebe, saj ima mala Veda enake kretnje in izraz kot potem malo starejša.
Meni se zdi neverjetno delo. Igranje. Scena. Kostumografija. Sami posnetki. Zgodba. Vse po vrsti. Vsi drobci, ki sestavljajo in vsi koščki, ki se popolnoma prilegajo en drugemu.
Mene je danes čisto prevzelo in rabim še nekaj trenutkov, da se vrnem nazaj v realnost. Da zadiham.

Preden sem sledila Mildred Pierce v njenem življenju sem se znašla med steverdesami Pan Am.
Pan Am je nova serija o letalski družbi s poudarkom na glamuroznosti steverdes iz 60ih let. Mene je prvi del čisto prevzel.
 
Nekje vmes sem se pa še znašla med vsemi skrivnostmi in umori Razočaranih gospodinj. Ni kaj, nova sezona serij se začenja s polno paro ta teden.

Dnevi minevajo kot ure. In ure minevajo kot minute. Minut so mimo v sekundi. In sekunde... Se ustavijo, ko se znajdeš pred odštevanjem za zeleno luč.
Še malo pa se bodo "počitnice" obrnile naokoli in se bo novo študijsko leto znašlo pred menoj. Nočem pomisliti, da bo to že v roku enega tedna.
Ampak vem, da bo obrnilo stvari na boljše. Čeprav nad situacijo spoznavanja novih ljudi nisem najbolj navdušena, se presenetljivo dobro znajdem v tej vlogi. Ker vem, da bo kmalu prišlo to na vrsto. Novi obrazi. Novi ljudje. Verjetno kakšen poznan že med njimi. Ampak po drugi strani bodo pa ljudje, ki jih nisem videla že mesec ali dva zopet tam, na dosegu klica. Ali sms-a.
Mogoče pa to študijsko leto prinese kaj razburljivega. Ker vem, da konec oktobra bo še zanimiv. Veliki načrt za fino dogodivščino. Ampak, ko bo prišel čas za to. Do takrat si bom domišljala, da je še daleč.

Judy Garland: - I'm Always Chasing Rainbows