Ritem mladosti dva tisoč enajst

Čutim samo še bolečino, ki se širi skozi noge. Vse ostalo je bilo super.

Danes, včeraj po trenutnem času. Je prišel zopet čas, ko se je pred Kolosejem dogajalo. Ritem mladosti in te zadeve.
Po preletenem razporedu nisem našla nič takšnega, kar bi me interesiralo. Kljub vsemu je bilo prav zakon.

Zbereš tri dekleta. Jih spraviš v avto in pošlješ v Ljubljano.
Ob najnovejših tračih in posodobitvah o novostih iz življenja, se kaj hitro znajdeš na samem mestu dogodka.
Vožnja je bila tako ekspresno mimo, da smo se še preden smo se zares zavedale, znašle pred novo nalogo - najdi parkirišče.
Vedno se najde prostor za dva avtomobila. Po naključju še nasproti en drugemu. Ja?

Letos se je vse skupaj gibalo od Atlantisa z vključenim parkiriščem vse do polovice Koloseja. Dva odra.
Kingston. Maja Keuc. Prljavo kazalište. R.I.O. Siddharta.

Bila sem ujeta v val prepevanja. V ritem gibanja.
Parkirišče se je spremenilo v eno veliko plesišče pod zvezdami. No, migališče. Ker je bilo gibanje bolj omejno na premik levo in desno z nogami trdno na tleh. Vsaj povečini.
Ko je R.I.O. stopil na oder se je množica združila v eno in vsi smo začeli plesati. Čeprav tudi z najmanjšim možnim občutkom giba.

Znašla sem se v poskočni monožici. Sredi eforije. Sredi skakanja. Prepevanja.
Srce je bilo v ritmu pesmi.
Jaz pa sem kot pribita ostala na mestu. Občutek je bil enkraten. Ko je vse okoli mene skakalo se je zdelo, da je skoraj nemogoče. Da se ne dogaja za res. Da sem se ujela v prizor iz filma.
Siddharta name ne naredi vtisa. Samo obstanem nepremična. In tiho prepevam ob znanih komadih. Čeprav se mi je ob vsem tem smejalo na vsa usta.
Surrealistično.

Levi bobnič mi je nagajal. In če jutri ostanem brez glasu se ne bom čudila.
Fino je bilo. Fino.

Včasih se je ognjemet hodilo gledat na kranjsko noč. Sedaj se ga hodi šele septembra.
Ko se iztreli iz stavbe, kjer hodimo gledati filme. In vse skupaj pospremi en val navdušenja.
Stisnila sem roko in zaželela "srečnga in zdravga". Smeh.
Kot vprašanje kaj je v Redbull vodki. Lol.

Prizorišče se počasi prazni. Pomikamo se proti avtomobilu. Ljudje odhajajo, ostajajo samo tisti, ki niso čisto pri sebi in jih je alkohol pokopal.
Z avtom se spustimo po klancu na avtocesto in pustimo Ljubljano za seboj.

R.I.O. - Shine On