Iz rok mi je ušel kozarec in se razletel na tisoče majhnih koščkov. Zdelo se je kot trenutek nepozornosti. Kot trenutek nemoči in vse je bilo zdrobljeno.
Verjetno ni tako dramatično slišati, če povem, da sem ob enem brisala še drugi kozarec in je prvi preprosto spolzel skozi prste. Poskušala sem ujeti, ampak sam trenutek prepozno.
Zaposlujem se s povsem vsakdanjimi opravili. Sem povsod in me nikjer ni. Čas neusmiljeno teče.
Komar me je pregnal iz postelje. Danes sredi noči. Po dveh neuspešnih poskusih soočanja sem bila jaz pametnejša v dvoboju in sem se umaknila v zavetje vzglavnikov in odej na sedežno.
Za danes me je še malo strah.
Pa tako majhen mrčes je.
Kot, da moja omara že ni dosti napolnjena. Lastim si še dva para kavbojk in topla puloverja. V izrez in to. Še ugotavljam kako najbolje opisati, pa mi čisto nič ne pade na pamet. Nobena primerjava.
In nisem edina z dvema paroma kavbojk. Danes je bil dan za nakup kavbojk. Tako. Verjetno že obstaja svetovni dan za take stvari, pa vseeno. Poleg tega so imeli pa povsod popuste.
Človeka čist potiho in zahrbtno zvabijo v svojo past nakupa in mu počasi izsušijo denarnico. Ampak dobro. Nimam nič proti popustom, če imam neko stvar že tako ali pa tako namen kupit.
Prejšnji teden so imeli edino mojo številko za malenkost svetlejši odtenek kot ostale pa sem se rekla ne. Kot zanalašč pa so danes bile tam v pravi številki in temnejšem odtenku kot zadnjič. Kot bi samo mene čakale. Zakaj pa ne. To se ne zgodi vsakič. Hecne so te reči. Kot tisto z obleko za 10€ v predzadnjem obisku Celovca.
Ogledan imam živo zelen Sonyjev fotoaparat. Ko sem se že ravno dotaknila trošenja.
Mali Macbook je tako prikupen. Oh...
Grem na boj z malim letečim zajedavcem. Želim si le mirno noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar