Ščep

Danes sem bila zares pridna. Tako, čisto zares.

Jutranji sprehod sem odtekla. S psom, ki je pridno sledil ob dejstvu, da mu je jezik pošteno visel z gobca.

Zvečer sem zaključila z igranjem nekaj intenzivne odbojke. Ob najbolj zanimivem oblaku za seboj.

Vmes pa sem imela najbolj zabavno-zanimiv izpit. Kdo bi si mislil.

Skratka bil je precej zanimiv dan. Pa nikoli ne kaže na takšne stvari. Obožujem nepričakovano čudovito.


Ko se zbudiš v tišino jutra. Pravzaprav ti po glavi hodi samo čivkanje, ki iz minute v minuto postaja glasnejše.
Za teboj se prikrade črna kepa dlake, ki hoče na vsak način pridobiti tvoje zanimanje.
Čez nekaj trenutkov pa te že vleče ven na svež zrak. In jutranji je vedno najboljši.
Kaj, ko je potrebno malce zgodaj vstati za to.

Pa sva tekla.

Učenje mi malo najeda, ampak sama sebe zabavam z glasno izgovorjavo, ki po peti ponovitvi postane samo nadležno zabavna.
Pustim to na strani.

Skratka izpit je potekal bolje, kot bi človek pričakoval. S petimi puncami notri. Smo rešili s skupnimi močmi. Precej.
To me spomni na dni, ko smo reševali teste iz umetnostne zgodovine. To je bila tudi štorija zase.

Po tem, kar se meni zdi cela večnost, sem se prikazala v Tivoliju.
Čisto veselje.
Čeprav je lažje sodelovati z ljudmi, ki imajo veselje do govorjenja kot tistimi s katerimi moraš držati pokonci prisiljen pogovor. Ob tem, ko na vsako minuto spoznaš novega človeka.
Po vseh nadležnih pikih komarjev smo se rajši podali na igrišče in igrali odbojko. Dokler se ni povsem znočilo in je bila žoga le še obris, ki ga je bilo vse težje in težje razbrati ter določiti.

Želim si prebrati knjigo Portie de Rossi. Unbearable Lightness. Ker sem naletela na vse njene emocionalne intervjuje.

Vlado Kreslin - Dan neskončnih sanj

Odtenki malinaste

Nianse, ki jih pustijo maline so ravno pravšnje za poletni čas.

Ob štirih zjutraj. Komu to pade na pamet. Ob štirih zjutraj. Smeh.
Še zdaj mi ni jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo.


Mislim, da se kljub vsemu učenju ne bo sešlo. Pa drugič.
Faks sem že tako dosti preklela. Poskušala ga bom... ne več.

Today is tomorrow's yesterday. To je bila prva stvar, ki mi je padla na pamet. Danes zjutraj. Ko je bilo ob bolj normalni uri.
Danes je jutrišnji včeraj.

Poleg tega pa še nekaj zanimivih dejstev.
Ironično se zdi, ko vidiš gasilko kaditi v gasilskem kombiju.
Kljub temu, da se neprestano mažeš s sončno kremo, te na koncu dneva opeče.
Ob dejstvu, da se močno izogibaš klime, te med izpitom skoraj odpihne iz predavalnice. Sem se pritožila.
Naredila sem dobro delo in osrečila ljudi.
Obožujem znižanje v H&M-u. Kjer si priskrbim dve krili in dolgo obleko. Za dve petini prvotne vrednosti.


Saj gre. Saj bo šlo.

Milow & Marit Larsen - Out of My Hands

Hemicelulozno

Kdo hoče poslušati o tem...
Da sem zgubila še navdušenje do pisanja.
Da sovražim učenje.
Da še bolj sovražim suhoparne podatke.
Da v študiju ni nobenega bistva, samo list paprija, ki prinese neko priznanje pri delodajalcih.
Da so ljudje zlobni, ker ne povejo kakšen obup je ta faks.
Da bo jesen katastrofalna. V vseh pomenih besede.
Da me bo pobralo.
Da me že pobira.
Da sem preklela vse po vrsti.
Da so mi vsi zbežali na Irsko.
Da ne razumem pomena prijatelj.
Da mi ni do pospravljanja.
Da ni smisla. Sploh.
Da se človek z vsakim prebranim stvakom počuti le še bolj butasto.


Kaj mi je bilo tega treba.
Če bo kdo ta faks dal za kakršnokoli rezervo, mu bom povedala, da je NOR.

Da nadaljnje prijave sprejemajo šele julija prihodnje leto.
Da se moram pripraviti še na stvari drug teden.
Da pojma nimam kaj naj sicer sama s seboj počnem.
Da nimam veselja.
Da sem izgubila upanje.
Da sem izgubila veselje.


Če to zveni obupno, potem si niti nočete predstavljati, kako zvenijo druga področja mojega življenja. Še desetkrat huje.
To iz mene nastane po intenzivnem učenju.


To ni moje leto. To sploh ni ničemur podobno.
In pojma nimam kako naj se poberem.
Pojma nimam, kako naj se spravim k sebi.
Saj pravim, vsi so šli na Irsko.
Ali pa so preprosto nedosegljivi. In na polno zasedeni z vsemi obveznostmi.
Kdo pa ima dandanes še čas.

O, kriza.
Me lahko kdo reši?


Tukaj je samo še pasja radost. Ob vodi.
Pa še te oči prosevajo žalost.

Sedaj grem pa delat na tem, da bo jutri boljše.
Da je tukaj samo točka, kjer gredo potem stvari navzgor.

Adele - Don't You Remember

Marmorni kolač

Počutim se izčrpano.
Ob toliko stvareh, ki jih moram storiti. Ki se morajo storiti. In ki bi se jih morala udelelžiti.

Na sms-e žal odgovarjam samo še z nikalnicami. Še do drugega tedna se ne bom videla ven.
Poleg tega pa sem prejela še pošto, ki me opominja kaj moram vse še narediti.

Če najde kdo kaj pozitivnega zame, prosim povejte mi. Jaz nimam niti časa verjeti vase.

Avtomobilčič je ponovno prišel k sebi. Pod jablano počiva ves pretresen po "brutalni" menjavi diska pri zavorah.
In s težkim srcem zavračam vse po vrsti. Tako nanese.
Če bo pa kdaj boljše, pa ne vem.

Tyler Ward - Somewhere With You

Pita testo

Dopade se mi pesem Jana Plestenjaka. Ona sanja o Ljubljani.
Čisto nezavedno se je pretihotapila v moje misli in sedaj noče ven. Poslušam jo že par dni zapored.

Kam me pelje to življenje, zdaj preklinja brez besed, ker že sita je čakanja dolgih dni in let.

En teden brez staršev. Mislim, da bo minilo kot, da se nikoli ne bi zgodilo.
Ne bom obrnila hiše na glavo.
Ne, da bi vedela.
Občutek imam, kot da nima popolnoma nobenega učinka. Še.

Naj ne gre - to ji povej, ker diham za njo, brez nje bo življenje moje v temo šlo. Naj ne gre - to ji povej, ker dal ji bom vse - vero v sebe, sanje, upanje.

Čeprav je moje prevozno sredstvo trenutno v okvari, kar mi povzroča malce nelagodja danes.
Pa ravno danes!
Moj čas je čuden. Ali pa sem našla napačne prijatelje. Ker nikakor ne najdemo skupne poti. Skupnega časa. Vedno teče vzporedno in nikjer se ne seka, da bi se lahko dobili.
Skratka, zato ne bo prav nobenega učinka, če sem bolj sama doma ali ne.

Mama ni ji dala upanja in oče jo pozabil je objet. Noče biti v duši stara in si v sanjah slika lepši svet.

In ne me obsojat, če sem se nehala trudit. Vsak se naveliča čakanja nekoč.
Ne bom več tista, ki bo pol ure čakala na odgovor. Ne bom več tista, ki bo poiskala vse možnosti, da bo nekam prišla. Dosti imam.
Prilagajanje drugim se zdi brezupno. Rabim še kakšen kompromis, drugače me boste pokopali.

Kam jo pelje siva cesta, njeno skrito upanje. Rada bi z vasi do mesta, da kdo vrata ji odpre.

Obrnilo se mi je. Ko bi morala vzeti klopa ven. Zavrtelo se mi je.

Ona sanja o Ljubljani in ne ve da tudi tam ljudje so sami. Od žalosti je slepa in ne ve kako zelo je v sebi lepa.
Ona sanja o Ljubljani, ker bi rada šla naprej in ne ve da je nekje nekdo, ki tiho sanja o njej.
(Jan Plestenjak - Ona sanja o Ljubljani)

Začela sem dvomit, da bom letos videla morje.

Jan Plestenjak - Ona sanja o Ljubljani

Rafting na Soči

"Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan." To je izrekel Milan Kučan 20 let nazaj. Sama ne bi tega vedela, ker sem bila stara komaj tri tedne, ampak je pa zelo priljubljen citat.


Raftanje na smragdni reki. Turkizni Soči.
Skratka prav tak je bil načrt. Ki je vseboval 10 ljudi. Dva avtomobila. Eno dan skupnega druženja.
Ideja, ki smo jo kar hitro realizirali.


Sama sem krenila proti Ljubljani, kjer sem v svoj avtomobilčič naložila štiri ljudi in krenili smo na bovško. Z zasledovalnim avtomobilom.
Skratka, ljudje so vedno presunjeni, kako se pogled na gore odpira pred njimi. Kako je vsak del poti neverjetno zanimiv in pogled je švigal iz ene na drugo stran.
Pa še opozorilo smo prejeli, od naših za nami, ker so se ustrašili, da gremo prehitro. Baje imajo v Ameriki omejitev 100 na avtocestah.


Če so preživeli vožnjo po avtocesti, če jih nismo zgubili na odcepu za Kranjsko Goro, so presenečenje doživeli, ko se je pred nami znašla tabla "Italija".
Upss. To sem jim pozabila omenit.
To pa se zgodi, ko nimaš zemljevida in se zanašaš samo na tisti avto pred teboj. Sama sem to pot že enkrat prevozila, ampak nisem bila čisto sigurna, če se še spomnim.

Še zadnji nenaden ovinek in že smo stali pred športnim centrom, vsi preživeli.
Med nami je vladalo navdušenje in malo stiskanja v želodcu, ampak smo prebrodli to.
Skupaj, po malici in prigrizkih. Fotošutingu. In vseh šalah.
Ker med slovenskim delom ni vladalo smeha, pač pa samo čudni pogledi.

Dobili smo vse potrebno in z veliko smeha in težav nase navlekli od neoprena do čelade.
Skratka vsi opremljeni od glave do pet smo se postavili pred fotografski objektiv in se nasmehnili.


Razdeljeni na dva rafta smo se z njim v rokah počasi spustili po potoku do velike reke.
Seveda smo posrkali vsa navodila vase.
Občutek hladne reke se je spustil čez neopren in se počasi pognal po celem telesu. Ko sem se usedla na stranico čolna in prijela veslo v roke pa je malo adrenalina preraslo strah. Takrat se je začela dogodivščina.


Soča je tako čudovite barve. Zeleno-modre. In narava, ki jo obdaja jo naredi veličastno.
Saj sem že bila na Soči, saj sem jo že videla, ampak je nekaj kar ti vedno vzame dih. Je nekaj ob čimer lahko občuduješ okolico v neskončnost.
Spustili smo se po prvih brzicah. Vsi z navdušenjem. In ko nam je naš krmar/vodič prvič povedal, da je sedaj konec - so se prav vsem povesili obrazi. Na srečo je bila samo šala.
Bili smo super ekipa. Blazno usklajeni in poslušni.

Poslali so nas ven s čolna na skalo in nam dali možnost, da se razživimo za par minut - s skoki v vodo.
Mene ni mikalo. Takšne stvari me nikoli ne, ker niti skakanja ne maram in v kombinaciji z mrzlo vodo. Brrr.
Ampak je bilo pa zabavno gledati. Kako so si dali duška in vsi premraženi spelazali nazaj. Ob tem zadnjem se mi je zdelo pametno, da nisem poskušala.


Torej. Še zadnji del poti je bil pred nami. Kar je pomenilo, da bo več brzic, ki bodo večje. Da bo več adrenalina in več kričanja.
Kar se je vse potrdilo.
Lahko rečem, da je bilo noro.
Že občutek, da bomo nasedli na vsaki skali, ampak smo se v zadnjem trenutku obrnili. Po večjih brzicah, nismo ostali suhi smo pa dobili velik val navdušenja vase.
Saj pravim - noro.


Sedemkilometerski spust je bil super. Konec je bilo prehitro. In nikakor mi ni žal, da sem šla.
Čeprav najhujša stvar pride na koncu. Raft smo morali lastnoročno odnesti po klancu navzgor. Jeej. Grozno. Da so nas po vsej uživanciji za trenutek čisto zatrli.

Ampak smo preživeli. In vse skupaj smo nadgradili še z igro odbojke. Kar se je izkazalo za zvočno zanimivo igro. Še huje kot tenis po televiziji.
Zmagali smo. Dvakrat.


Vožnja nazaj z malimi postanki.
Prva želja je bila, da se ustavimi pri slapu Boka. In smo tudi se. Pa še v japankah smo plezali nekam gor. Jaz sem bila vsaj v supergah.
Druga pa jezero Rabeljsko jezero. Lago di Predil. Na italijanski strani. Po štirih serpentinah smo se nagradili s tem. Kjer je bila voda ledena in pokrajina magična.

Ljubljana se je pred nami pokazala hitro. In dan smo zaključili. Z nekaj čudnimi zvoki zavor.


V resnici pa je bil danes dan državnosti. In to ne kakršenkoli - pač pa 20 let naše države.
Če je to super ne vem, ker smo trenutno bolj nekje v k.
Ampak vem, da je bilo dovoljeno sanjati.

Taylor Swift - Mean

Oddaljen zvok

Guilty pleasure. Ko so prvič omenili se mi še sanjalo ni, kaj bi lahko označila pod to. Sedaj vem.

Ne znam pravilno ubesediti. Nekaj med krivdo in užitkom/veseljem. Kar nas naredi malo srečne, ampak ne upamo zares na glas priznati. Pa naj se gre za glasbo, filme ali kakšno modno stvar.

In če slišim oddaljen zvok, ki prihaja iz daljave. Je to zvok Čukov, ki so se znašli na naši veselici. Imele smo velik plan, ki je padel v lužo. Tisto, 'taveliko'.
Skratka, jaz jih slišim, ko se sprehajam gor in dol po ulici. In če me kakšen sosed vidi, kako se vrtim, nisem bila jaz.
In kako se v ritmu zibam. Ne, nisem bila jaz.
Kaj si pa morem, če sem pa vaška deklina, ki si da roke v boke in se pozibava v ritmu. Joj...

Drugače pa. Danes...
Vem, da sem bila v nakupovalnem centru, kjer je izpadlo, kot da bova z bratom en teden odrezana od sveta.
Vem, blazno neproduktivna sem.
Bo jutri boljše. Jo mahnem na zahod. Občudovat smaragdno reko.
Ko bo Slovenija praznovala. Ravno toliko kot sem jaz 3 tedne nazaj.

Čuki - Rock and roll za zmeraj

Škatla robčkov

Danes ni moj dan.
To bi lahko večkrat trdila, ampak danes glede na možnosti za pozitiven uspeh, res ni.
Lahko bi se zabavala in družila z Američani v Tivoliju.
Lahko bi gledala Pomladno prebujenje, zastonj v središču Ljubljane.
Ampak ne, jaz sem še vedno doma in za vse krivim vreme. Navzven.
Drugače se bom pa požrla in razžrla.


Lahko si predstavljam pridige, sploh jih ne rabim slišati.
V vsakem primeru se počutim krivo. Obupno. In bedno.
Če bi šla, bi se pa počutila samo krivo.


Poleg tega pa imam grozen tajming. Ne najdem ljudi na pravem mestu ob pravem času. Vedno vsakega najdem, ko nima časa. In potem se jaz sesujem od vseh zavrnitev. Ki sploh niso storjene namenoma.
Pa dodam še to, da nimam sreče in smo na konju. Ne, niti na oslu ne bi mogli biti.
Oh. Vse je še šlo. In obesila si bom listek z "you must believe in yourself".
Ker pač preprosto ne. Velikokrat ne verjamem vase.


Nabrala pa sem si šopek cvetlic in jih postavila na mizo. Tako, za boljšo voljo.
Sedaj se grem pa posladkat z The Notebookam, ker ga nisem videla že celo večnost.

Adam Agin - Please Don't Leave Quite Yet

Pet moških pika kom

Nisem bila na reviji naše fakultete, torej NTF-ja, vendar sem se tudi sama danes poigrala s svetlobo. Tisto, ki jo je bilo moč videti iz mesarskega mostu. Tisto, ki jo je oddajala ljubljanska tržnica in tisto, ki je prosevala pred vhodom, ki vodi v viteško dvorano v Križankah.


Kar se pa tiče napovedane predstave. Nisem ne videla in ne slišala. Tako, da še vedno ne vem zakaj natanko se je šlo.
Prišla sem z dobrim namenom, ampak nisem bila edina. Vsi naokoli so potem čebljali o tem kako ne slišijo, in bilo je skoraj nemogoče kaj slišati. Vse kar je bilo mogoče slišati je bila samo druga stran Prešernovega trga, ki se je od srca smejala. Mi pa smo se samo spogledali med seboj in nam nič ni bilo jasno.
In tako smo se vdale v usodo in se namesto 2-urnega stanja v množici odločile za pijačo in klepet v enem izmed ljubljanskih lokalov.


Kar se je nekako izkazalo za nemogočo nalogo.
Kljub temu, da je bilo od Čopove do Trubarjeve vključno z okolico Tromostovja vse nabito, se je tako izkazalo tudi pri lokalih. Postala je misija nemogoče. Najti lokal z eno prazno mizo.
Nič na nabrežju. Kjer se je vila promenada. Nič v stari Ljubljani, kjer so vsi fini kofetkali in malo prigriznili. Nič za faksi. Kjer je bilo še kaj odrpto. Nič. Nič.
Šele pri LeLe Petit se nam je nasmehnila sreča. In vedno končamo pred Križankami. Kdo bi si mislil.
Pa še dobro glasbeno podlago smo imele. Zucchero.
Vse to se je slišalo še daleč naokoli. Najboljše mesto je bilo tam pri arhitekturi.

Večer se je nadaljeval precej sproščeno. Ob klepetu. Treh deklet.
In zazdelo se je, kot da vmes ni preteklo nič časa.

Tudi predstave je bilo enkrat konec. In sprehodila sem se po Ljubljani do odra, kjer so me čakali.
Počutila sem se kot bi bila na morju. Kjer je ob večerih polno ljudi. Ozračje se malo ohlaja. Naokoli je nekaj pridušene glasbe. Občutek morja je prijadral po Ljubljanici navzgor in se pustil oviti okoli nas.

Včasih se je zanimivo zavedati samo glasov okoli nas.
Ker te v nekem trenutku to lahko precej začne zabavati. Ker se ne zavedamo. So del, niso bistvo.
Precej nenavadno pa jih je izločiti in se jih zavedati, ko prihajajo iz daljave ali sosednje mize. Pa naj bo žvenketanje kozarcev, šumenje vode ali premikanje stolov. Šepet ljudi. Melodična glasba. In hoja ljudi. Vse je drugače, ko prisluhneš.


Tam se je za ta večer vse končalo in sledila je samo še vožnja domov.

Zucchero - Chocabeck

Svežina poletja

Danes je bil dan za porabit maline. Ker v hladilniku nestrpno čakajo na razburljivo doživetje. Boge maline, ko jih opisujem takole.
Skratka, na koncu je padel smoothie oziroma kakorkoli se te tej stvari sploh reče.
Vse je bilo tako sveže, da je bilo kot naročeno za tale poletni dan.


Svežina poletja smoothie.

• 1 večjo skodelico svežih malin
• 1 lonček ledu
• 1-2 pomaranči
• 1 limeto
• nekaj sladkorja

Vse skupaj zmečemo v mešalnik/blender in smoothie je pripravljen za osvežitev poletnih dni.
Lahko dodamo nekaj pomarančnega likerja. Mmmm.

Super malinina barva je ven prišla. To se bo še znašlo na meniju.

In sedaj je ravno pravi čas, da obiščem še Ljubljano. Naokoli se govori, da se bo danes smejala.
5 moških.com bodo poskušali to narediti. Čeprav še vedno nisem prepričana ali se gre predstava o moških, ki razglabljajo o ženskah ali o njih samih ali o vsem po moško. Hmmm.
Ah, bom že videla.

Pinay - You've Got It All Over Him

Majski hrošč

Danes je uradno poletje. Ja, danes se lahko uradno sprehajamo naokoli v krilih, kratkih hlačah in poletnih oblekčastih oblekicah.
Danes je popoln dan za to.


Nočem se zares zbuditi ob zvoku, ki strese celotno sobo.
Pa čisto nenamerno poležim še pol ure.
Problem nastane šele, ko se zavem. Ko se moram zavedati. Vse do tedaj je samo prijetno.
Ravno do trenutka, ko se mora vse končati. A ni do takrat vse dobro?

Pa je nastal zajtrk. Plan za danes je bil pripravljen. Vozni red preverjen in ključi avtomobila so ležali na mizi.

Pojavila sem se pred vrati velike vijolične stavbe. Vstopati, ko so vsi nekje v pripravljanju na izpit ali teženju na referatu ni tako fino.
Čeprav za danes nič posebnega nisem imela za pripravit. Samo to, da sem se osebno prikazala in dobila oceno napisano v indeks, ker sem se odločila ne odgovarjati. Kako fino je nabrati dovolj procentov, in se popolnoma nič ne učiti.
Sem pa čisto ne vede spustila en rok. Po grozni krivdi in pomešanih datumih. Še vedno mislim, da naj bi bil v petek.

Povabila sem se na kavo. Kar tako. Končno se mi je nasmehnila sreča in je imel nekdo 5 minut časa tudi zame.
Torej povabila sem se kar na kavo k Melissi in na novo spoznani Američanki Casey. Danes je bil poleg poletnega še tak dan, da sem si zapolnila še imena. Kako super sem. Ha.
In to je kasneje vključevalo tudi mimogrede srečane, Jenny, Mariso, Abigail in Ally. Toliko za danes.
Skratka bil je dolg klepet. O vsem drugačnem. O istih stvareh. O različnih okusih. Odraščanju. Pripetljajih iz dežele na sončni strani Alp.
Dokler ni prišlo do lova na spominke. Včasih se je fino delati turiste.


Psi prinesejo takšno veselje. Sploh kadar jih več ujameš pri igri. Ko se borita za palico. In jo okoli nosita kot največji ponos. Dokler ne pride boja za boljši konec.
Ko sta črn in bel skupaj. Kot za sliko, ki sem jo nekoč videla na enem koledarju.
Psi so prikupni. In najboljši prijatelji. Čisto zares.

Jutri je 5 moških.com. V četrtek pa Pomladno prebujenje. Na Prešernovem trgu. Zvečer.
Ko sem za drugo danes izvedela, zahvale gredo Pehtranu - hvala!, sem začela naokoli poskakovati od veselja. Ne bom na glas povedala v katero grem gledati. Nisem niti dobila žrtve, ki bi mi delala družbo, bom že.
Gledat grem pa pika. Ja, tako. To je moj današnji sklep.

Bryan Adams - Straight From The Heart

Vsebnost vlage in lepila

Budilka zjutraj je nekaj na kaj sem že skoraj pozabila. Dokler me ni zjutraj zares zbudila. Po enem dremežu in enem prepričevanju, da imam na voljo še dve minute. Ja, tako potekajo jutra, ne samo pri meni.

Kolokvij. Človek bi si rekel, kaj mi je bilo tega treba. Čakati. Sedeti na klopi, ko vsi posegajo po zapiskih, sprašujejo še zadnja vprašanja.
Ampak danes mi je uspelo. Danes sem se v drugem poskusu izmotala. S pozitivno.
Še jutri se moram na izpitu. Pa bo še nekaj. Potem pa se zakopljem v drugo goro zapiskov, saj že vse skrbi, ko me že dolgo niso videli na faksu.
Kaj takšnega.

Kako nekaj klikov naredi vidno spremembo.
Mogoče bom pa zares začela urejati fotografije, samo se jih nabere toliko, da človeka malo mine.


Sicer kdaj je bilo bolje? V srednjem veku? V času vojn? Sedaj?
Povsod je polno spletk. Polno zahrbtnosti. Bojev za oblast. Razkazovanje moči.
Kdaj?

Netopirju ali dvema zunaj precej dogaja. Mečeta malo črno senco, vsake toliko.

Gal Gjurin - Čas bo na moji strani

Slovenija ima talent drugič

Danes sem doživela že vse. Od obupa do spoznanja. Od potrtosti do neizmernega veselja. Od zvestobe do dvoma. Različna stanja duha za en sam dan.
Ravnokar pa se mi v mislih poigrava precej nenavadna misel. Grem prespat.

When I get sad, I stop being sad and be awesome instead. True story.
Barney Stinson (How I Met Your Mother: S02E01)
Ko sem žalosten, končam s tem in sem namesto tega enostavno fantastično. Resnica.

Slovenija ima talent. Veliki finale že drugič.
Čez režiserja nimam čist nič dobrega z povedati. Obup!
Pa njegova postrani kamera.
Nekako mi ni predstavljal 'waaw' trenutka, samo nekaj za v nedeljo zvečer. Tako, precej nedokončnega.


Držala sem pesti za The Artifex.
Masko dol. Kapo dol. Res.
Kul je vsa misterioznost.


Pa še malo za Jaka in Julijo. Ker sta bila fina. Čeprav je bil Julijin mogoče kanček preveč neprimeren za takšno pozno uro in razpoloženje. Dobesedno smo vsi dobili purjo kolt.
Ampak sem vesela, da je zmagala. Po vsem kar je že doživela, je prav malce obrniti življenje naokoli.
Tako, to je to. Za to leto.

Brendi - Zelene oči

Tri leta

Tri leta.
Ne glede na to kolikokrat ponovim, bo še vedno zvenelo nerealno.
Ko noč zaspi. Bog si ga vedi, kje je padla ideja za tak naslov.


Vse mi gre narobe. Blazno narobe.
Lahko bi to pol ure prej spisala in bi bilo vse super in prav. Ne, eno uro nazaj.
Sedaj sem pa samo 'mess'. Slovenski prevod zmešnjava, nered ne paše tukaj. V angleščini je stavek "I'm a mess" boljši. Zajame vse.
Če je tako razbito, da sem se sesedla. V sobo pa se je čisto potihem prikradel moj kuža in glavo položil na moje noge ter samo bil tam. Kako neprecenljivo je doživeti kaj takšnega.

Čeprav si tudi želim, da bi lahko v roke prijela telefon in zmotila koga v ritmu življenja. Pa je telefon nekje daleč. In bojim se časa. Ki ga nima nihče.
Kako obupano človek zveni, ko reče, da sam s seboj igra remi.


Domač malinovec izgleda obetavno. Kokosovo pecivo je bilo super. Češnjeva pita pa je polom. Vse kaže na to.

Skratka. Vesela novica. Danes je dan, ko blogam že tri polna leta. Ja, 3 leta.
Sliši se grozno veliko. Saj še sama ne morem verjeti. Ni več tako, kot bi ravno včeraj začela. Je pa še vedno živo.
Mislim, nikoli si nisem mislila, da bi pri takšni stvari vztrajala tako dolgo. In še bom.

Pisanje bloga je grenko-sladko. Je moja osebna zbirka vsega. Je življenjsko. Je vsakdanje. Je zbirka informacij. Je malo o filmih. Malo o kuhanju. Z nekaj fotografijami. Začinjeno s ščepcem vsega. Vsega mojega.
Je ironično, ker je zasebno, ampak javno. Je hecno, ker pišem zase prebere pa vsak. Je nenavadno, ker si nikoli ne predstavljam, kakšne posledice bodo napisane besede pustile, saj bere marsikdo. Je neobičajno, ko mi kdo reče, da to bere. Četudi vem.
Skratka je vse in ni v resnici čisto nič.
In nekoč bom hranila te zapiske v natisnjeni obliki.


Skratka, hura za tri leta.
Mogoče je to še vedno moja strast, ki jo ne bom priznala na glas. Pisanje.
Mogoče sem lahko ponosna, da rečem - da blogam.
Skratka - jaz pišem blog! Toliko, da veste.
Tako sebi kot mojim soblogerjem želim še veliko uspešnih objav. In gremo s polno paro naprej v svet dogodivščin.

Nina Pušlar Slečeno srce

Velik boben

Ste slišali?
Okoli se na glas šušlja o novem projektu avtorice zbirke Harry Potter - J.K. Rowling.
Pottermore.
Gre se za spletno stran. Noben ne ve - o čem. Baje ne bo nova knjiga.
Se je pa to razširilo po spletu, hitro in skrivnostno. Širi se po twitterju. Ima Youtube kanal. Skratka, vse je pripravljeno, ampak oprejemljivega. In to ravno pred veliko premiero zadnjega, res zadnjega filma. Še manj kot mesec je ostalo. O tem bom takrat. Enkrat sem to že dala skozi, bom še enkrat. Ah...
Če to vse skupaj traja že 10 let, še več, je to polovica mojega življenja. Še več.
Potem se je težko posloviti od takšnih stvari in jih pustiti, da gredo mimo. Ker ne bodo. Ker so veliko več kot knjige in filmi. Je želja po čarovniji. Je upanje po magičnih trenutkih. Je želja verjeti v nadnaravno, nedojemljivo. Neresnično. Je vse to. Zgodba o prijateljstvu. O boju med dobrim in zlim.
Je nekaj, kar da otroku vero v branje. In vse skupaj je bilo en super del med odraščanjem. Naš, moj mali svet čarovnije.

Nekoč bom pekla makrone.
Nekoč bom. Pito sem sedaj že. In obožujem jih.

Dobila sem pikčasto steklenico za malinovec. Jutri se bom lotila tega projekta. Če bo kaj malin ostalo.
In jutri je še nekaj. Lahko namignem na število 3.
Resno? Že tri leta?

Lastim si volančkaste balerinke.
Kuham si kosilo.
In prepričana sem bila, da smo danes petnajstega.


In še najlepši soundtrack, skladba izmed vseh filmov. Bila je v četrtem delu. Naslovljena je 'Harry in Winter', ampak najde se pa tudi pod naslovom 'Harry Potter Love Theme Song'.

Patrick Doyle - Harry In Winter

Kresničke

Luna je sonce, ki sije ponoči.
To se lahko samo v mojih mislih sestavi.

Danes sem se zbudila malce pretreseno.
Se zgodi. Dogaja. Kakorkoli.
V trgovini sem se počasi premikala za hordo upokojencev, ki so izkoriščali četrtkov 10% popust.
Vedno pozabim kdaj je četrtek in da je takšen naval v trgovini. Skratka vse skupaj je obupno nezaželjeno, ko se ti blazno mudi.
Ker sem rabila kvas. Da smo lahko na hitro sčarali tončke. To so najbolj kulj pikoti/pecivo, ki so še bolj slastni v kombinaciji z smetano.

Vroče. Vroče. Grozno prevroče je bilo zunaj. Na soncu je žgalo.
Sicer je bilo v senci bolj znosno pa vseeno. Ko se je potrebno podati čez betonsko pot do prve gozdnate sence, je to mala muka. Šele takrat je malo bolje. Ampak mislim, da je še huje kot meni psu. Ker je črn in se verjetno še bolj segreje. Šla sva tja daleč, na lov za vodo.
On je užival, jaz pa sem malo namočila noge. Mala pepita ga je najala in fanta nasproti sta se na veliko izležavala. To, takšni so dnevi, ko vročina udari in pokaže zobe. Bojim se, da bo le še huje.


Zadnji trenutek sem se odločila za izlet/srečanje. To je pomenilo, da sem odrinila v Ljubljano. Natančneje v park Tivoli. Ampak ne na Lady piknik. Pa še klobuček sem pustila doma.
Spoznala sem 40 Američanov, ki so prišli v Slovenijo za en mesec. No, spoznala sem jih pač nekaj in si nisem zapomnila skoraj nobenega imena. Za to bo še prišel čas. Upam na kakšne listke z imeni.
Če bi jih kdo spoznal jih v naslednjih 4 tednih najdete v Tivoliju pozno popoldne, vse do večera.
Izgledalo je tako netipično slovensko. Mislim, da smo mi veliko bolj zadržani.
Skratka - zanimivo je videti odzive na našo državo. Kaj so pričakovali. Nad čim so presenečeni.
Mogoče se ravno ne zavedamo, ampak imamo res močno razvito kulturo kofetkanja po lokalih. Za njih kava pomeni "take away" in ne nekega socialnega načina druženja.

Ko se je stemnilo so kresničke zavzele park in mi smo jim pustili njihov prostor. Šli smo vsak po svoje.
Luna je bila čudovita. Zopet. Vendar ne tako kot včeraj.

The Civil Wars - Forget Me Not

Luna je mrknla

Glede na to, da sem se odločila se malce posvetiti ustvarjanju. Je to že v samem štartu klavrno propadlo.
Očitno je, da ni tako enostavno izginiti pred svetom. Moraš najprej pridno opravit vsa gospodinjska opravila. Šele na to se lahko čisto potihem in po prstih izmuzneš. S tono tovora za seboj.
Ja, tako to gre.


Pa sem se namestila zunaj. Na klop v senco. Z vsem tovorom in iz kovčka izvlekla vse, kar bi lahko potrebovala in kar sem.
Ampak sem se pustila motit. Z vsemi sosedami. Z vsemi komentarji. Vpogledi.
Včasih začnem sikati, ko kdo stopi v moj čas in prostor ustvarjalnih minut, ampak danes sem zaobjela vse, ki so prišli. Tudi 10-letne in 3-letne sosede.
Ki sta posledično packali in risali čez vse. Jaz pa sem malo pomagala. Pri packanju.
Metuljčkih. Rožicah. Sončnih zahodih. Oblačkih.
In je moje nastajalo bolj, bolj počasi.
Magarac. Smešna beseda.
Jutri bom precenila kako je šlo. Danes ni dan za to.


Luna je mrknila. Tako za res. Največjih problem jo je bilo najti, saj je v času, ki so ga napovedovali za najbolj zanimivega - komaj vzhajala. Ampak bila je neopisljiva. Res. Bilo je tako nadnaravno. Ko se je pojavila v zadnji fazi pred ponovnim prikazom. In lunine mene so bile na voljo v kratkem časovnem obdobju.


Pridno pobiram sadne pridelke na vrtu. Pridno iz tega delam milkšejke.
In našla sem to, da imajo v Ikei bezgov sirup. Ha.
To pomeni, da smo pri nas doma toliko kulj kot je Ikea. Oh. Sedaj sem si pa naredila lušte.
Podelitev Tonyjev me pa v najbolj pozitivnem smislu preseneča.

Beyoncé - Ego

Kung fu panda

Poskusila sem se prepustiti. Poskušala sem zapreti oči in si pomrmravati kakšno pesem. Pa ni šlo. Vedno se je nekaj motečega pojavilo. Jutri se bom zares nekam zaprla.

"To draw, you must close your eyes and sing."
Pablo Picasso
"Predmete slikam takšne, kot jih mislim, ne takšnih, kot jih vidim."
Pablo Picasso

Drugo počnem tudi jaz. Prvega pa ne morem ubesediti.


Zadnje čase samo še nekaj pečem. Danes je prišla na vrsto češnjeva pita. Ki bo nared za pokušino jutri. Skratka obstaja velika možnost, da bo s kuhinje pridišalo po sladkem.

Danes je bil obupen dan. Tako, na splošno. Že cestno-prometne informacije so nam osveženo podajale vse zastoje in nesreče na cesti. Novice so bile precej vsakodnevne obarvane - kar pomeni neka nesreča, neko streljanje - pri nas in neko podjetje, ki je šlo v stečaj. Ne vem, kdaj so nam sporočili že kaj veselega. Ne pomnim več.

Kung Fu Panda 2 je zakon. Po je zakon. Velik je in besen. Mehak in kričav. Nekoliko zadržan in ljubeč.
Čeprav hočem videti še sinhronizirano verzijo.
Notranji mir. Inner peace.


Kujem načrte in sledim luni. Dokler ne izgine iz mojega vidnega kota.

Sunrise Avenue - Hollywood Hills

Zguba

Darila in voščila še vedno prihajajo. Danes me je presenetil še en paket. Modra kuverta. Z Irske poslana na pot v malo deželico tam na sončni strani Alp.


Ob pogledu na voščilnico sem se že takoj nasmejala ampak tisto kar me je pa čakalo notri je pa super.
Hvala!
Skrite sanje. Iskrice v očeh. Veter v laseh. Paris. Nasmeh na obrazu. Zabeležene spomine. Pikčasto življenje. Ukradene trenutke. Oblekčaste oblekce. Dobro družbo. In irsko srečo.
In kako kul je to skupaj dano. Joj. Lara. Ne morem verjeti.


Skleda domačih dobrot. Rdečega sadja z vrta. Češenj. Jagod. Malin.
V soboto bo že 3 leta. Sploh nisem vedela. Ne, nisem se zavedala.


Globoko sem razdvojena. Razklana. Razpeta.
Med dejanskimi izpiti. In mapo, ki bi morala biti že končana. Potem pa se vmes vrine še kaj in je konec z menoj.
Ne morem. Ne maram kemije.

Tanja Ribič - Za vsako rano