Velenje

mood: zabavno


Ja cela popotnica sem ratala. No prvotno sem hotela napisati potepinka, ampak to mi je šele po tem padlo v glavo. Ponovno.


Po včerajšnem Bovcu, sem se danes spravila čisto v drugo smer. Smer Velenje.


Zbudila sem sama doma. Razen brat se je od nekje pojavil in sporočil kje so vsi. Potem pa sem se odločila, da ne glede na to koliko časa bom tam bom šla. H Klari na obisk, ker sem obljubila, ker sva bili zmenjeni.


Popokam sebe in vse v avto in se odpravim na pot. Brez kakršnekoli garmni navigacije in podobnih pripomočkov za orientacijo. Samo z nekaj napotki.
Avtocesta. Avtocesta. Še vedno avtocesta. In vsi predori.
Najbolj me je presenetilo, ko se je potem, kar naenkrat pred menoj znašla tabla Velenje.
V glavi pa tisto "hm, kaj pa sedaj!?", ampak dejansko, sem bila blizu. Zelo blizu cilija.
Nasproti njenega bloka, na parkirišču pred veliko rdečo zgradbo. Rdeča dvorana.
Prestavila sem se iz enega parkirišča na drugega in čakala na Klaro. Ta se je po nekaj dolgih minutah prikazala. Tokrat je bila situacija ravno obratna in je ona pritekla meni v objem in sem jo jaz čakala.


Presenetila sem jo z malim darilcem. V moji sobi ne visi več njen portret, ampak je končal na njeni steni. Ker vem, da profesor ne bi bil navdušen, ker ni bilo nič prav in je bolje, če še enkrat naredim. Ker imam občutek, da pač ne verjame v mojo odločitev za ALU.
Am, no uglavnem, sedaj sem bila pri njej doma. Luškano stanovanje.
Potem pa se napotiva na grad. Ob tem se spomnim na nekatere objave na nekem blogu.
Vse tiste stopnice do vrha. Moje pritoževanje in spraševanje, če je še veliko. Ampak nama uspe, ko obe zadihani prideva na vrh. Dobim osebno vodenje in moja vodička mi razkaže in pove kje je kaj. Lep razgled. Lep dan. Čudovit grad.


Malce se pomeniva, a se kmalu spraviva "na delo". Moji čevlji, ki so svetovni. Fotošuting na sto in en način. Navodila, kako se kam postaviti. In jaz sem najboljša, ko fotkam in kažem zraven in se zadaj za fotoaparatom sama zviram. Bohve, kaj so si mislili ljudje, ki so hodili mimo.
Pristaneva na notranjem dvorišču. Nad nama čudovito modro nebo, naju pa je obdajal grad. Vsi oboki in fotografije, ki so bile na razstavi.
Fotka tu in fotka tam.
Ležanje na klopci. Rožica v laseh. Igranje s svetlobo. High fashion fotkica, ki sem jo šele doma odkrila. Veter v laseh. Ruta, ki se je spremenila v šal. Lesen prehod.
Menjava.


Čas pa je mineval. Prekleto hitro. In počasi, res počasi sva šle z gradu. S postanki. S fotografiranjem. S poziranjem. Vsem zabavnim.
In nekako sva se privlekli do njenega bloka. Spoznala sem mamo. Klara pravi, da je bil to vrhunec. Smeh.


Potem pa sem se napotila domov in srečno prispela. Sedaj pa lepo samo še spat. Po tem vikendu.


Ronči je star pol leta. Dan živali. Oziroma svetovni dan varstva živali. Ali nekaj takega.

Bepop - Bodi zvezda