Ajvarjovanje

Posledice včerajšnjega se da občutiti v ostri bolečini na predelu desnega stegna. Tam nekje pri kolku. Izvor ostaja neznan.

Ah, te zabavni večeri.

Današnji blog se piše s posebnim posvetilom.

Dragi Žiga...

Zakaj za vraga so na moji roki hiša, drevo in kuža pazi.

Čeprav kreacija krokodila je... no, pač nimam besed za opis tistega.

Celotna štorija se začne tam, ko se zbereš, da pripraviš tretji osebi presenečenje za rojstni dan s tedensko zamudo.

Šampon proti grizenju. Tableti za boljši spomin. Koruza za boljšo prebavo. Viki krema za slatek uvod v 30ta. In ajvar.

Poleg tega smo se tokrat precej bolj modernizirali, saj smo se namesto z dvema kolesoma odpravili z dvema avtomobiloma. In križišče s kapelico naenkrat postane krožišče.

Vsi prisotni in zbrani precej nadobudno odpojemo kitice rojstnodnevne viže. Vse skupaj je z zabeleženim posnetkom naslednji dan še toliko bolj zabavno.

Verjetno sem pekla najbolj ogabno in nenavadno stvar do sedaj - mafine z ajvarjam in skuto. In ja to dejansko obstaja. Recept je v knjigi Vse o peki. Vsaj tako pravi vir.
In da so idealno darilo. Kar je zgolj naključje ali nekaj.

Operacizirati. Če nisem še videla videospota Paradise. Ja, sama sebi se tudi čudim.

Skratka, če povzamem. Včeraj je bilo prav super. Z vožnjo malo naokoli in slikanjem pred 40 znakom. Z ležernim druženjem, ki se mu je pridružil tudi Morgan. S picami, ki so bile čisto preveč. Z glasbenimi željami in zabavnimi pripovedovanji vicev, ki so bili zabeleženi z videoposnetki.

Ob tej priložnosti se kot podporni član zahvaljujem društvu Ajvar. Hvala.

Čuki - Sonce

Džirafa

Once Upon a Time je kul.
Sedaj sem še to dodala moji preveč obsežni listi trenutnih serij. Ne znam nehati in ne gledati.
Mogoče bi človek začel verjeti, da imam rahle probleme. Ali pa manjšo obsedenost.
Čeprav pravljice...
Zadnji čas se precej poglabljam v "ever after" in "eternity", torej "za vedno", "večno"...
Nekako se mi zdi grozno, v tem smislu, da je predolgo. Neskočno. Nepredstavljivo.
Nesmrtnost in večnost sta pretirani. Ker - zakaj bi si to sploh želel?
Kdo bi si želel večno živeti?

Naredila sem venček. In ga obsedila na vrata.
Navdih in navodila sem našla nekje med posti na blogu evasardina.

Fraza "boli me" dobi preveč dobeseden pomen. Sej, če bi znala delati z naglasnimi znamenji bi poskušala naglasiti, ampak to mi ni nikoli šlo kaj preveč dobro od rok.

T'pau - China in your hand

Kam gre zajček

Kam gre beli zajček?
Kdo bi razumel. Res.
Joj, kako prikupna miška. Danes občudujem svojo novo sliko. Zombi zmrnjeno miško nad žarečim sirčkom. To je tisti občutek, ko samega sebe presenetiš in ti nikakor ne gre v glavo kdaj si bil sposoben to storiti.
Čeprav danes zjutraj sem že imela tak izpad. Nad najbolj prikupno sovico. Ever. Joj, kok je luškana.

Za stanje krivim nenaspanost.
Tisto včeraj sem delala do pol treh zjutraj. Ali pa še malo čez. Tako, da blodnje vzemam kot sprejemljive.
Sem pa naredila. In malce sem ponosna sama nase. Ker je izpadlo dobro. Za en plusek skupaj z devetico.

Kam gre beli zajček?
Ni pointa.

Važno, da se zjutraj primaješ do faksa. Se odpakiraš. Narediš še zadnje popravke. In potem pride profesorica reče, da bo pobrala mape in cd-je ter naj se čez 2 uri zglasimo na tem mestu in se vrnemo ponje. Žurka... Sarkazem, da ne bo prišlo do pomote.
In potem greš pač s sošolkami na eno kavico. Ob rahlo oviranem klepetu, zaradi malce preglasne glasbe. Ampak to je komaj kaj opombe vredno, ko debata teče o naglasih in pristnem izvoru zvena slovenskega jezika. Tukaj se vedno zatakne.

Nehati moram poslušati božične pesmi in pustiti še malce tega vzdušja za bližje božičnem času.

Potem sem se med vožnjo na troli pozanimala o tekočem dogajanju in nadaljnjih načrtih za nek konec tedna. Da ponovimo nekaj podobnega kot prejšnič, ko mi je končno uspelo priti do KMŠja.
Talent, ni kaj.

In ko sem stopila na trdna tla sem hitela proti mestu srečanja, saj sem bila že dogovorjena. Tako ali pa tako sem morala čakati na prvi vlak.
Kakav še z Ashley. In vse debate v angleščini sredi malega lokalčka.

Kino sem spustila. Ja, še vedno mi to skače po glavi. Ampak, ko vem, da nisem bila sposobna priti do Ljubljane. Vsaj danes ne. Koncentracijo bi premagala utrujenost in verjetno bi povzročila več škode kot koristi na poti. Ampak res sem imela plan, da bi se šlo v kino danes. Joj... pa drugič.

Poudarek na besedi "joj" in izražanju popolnoma nasprotujočih se stanj z njo. To bo to.
Mislim, da moram sedaj res malce prespati vse.
Jutri sem frej.

Michel Teló - Fugidinha

Let it sneg

Prost ponedeljek.
No, v resnici je bil precej dolg in precej delaven. Pa še vedno nisem z vsem končala.

Jutri me čaka oddaja vseh del pri enem predmetu in že cel vikend urejam in dorisujem stvari.
Skeniranje. Lepljenje. Izrezovanje. Barvanje. Urejanje. Sto stvari.
Naredila sem patent mape in potem dejansko izvedbo, ki izgleda precej božično obarvana.
V rdeče belih tonih z malimi rožicami in belim trakom.
Za vsa zbrana dela. Vizualni jezik. In to bo to.

Še ena izmed čajank. Tokrat zopet pri Američanih.
Nekako že tradicionalna Christmas tea party.
Črne najlonke - prava izbira.
Greench. The green one. Šli smo se nekaj podobnega Activity zadevščini. In oblačili smo snežake. In jaz sem bila seveda "the snowman".
Pač čisto naključne besede so se predstavljale kot opisani pojmi. S pantomimo. In z eno samo besedo.
Pač zadnje je kljub težavnosti precej enostavno, saj smo imeli ene in iste besede. Torej si v tretjem krogu že vedel kako in kaj.
Končni rezultat je bila zgolj ena sama pika razlike.

Pobarvani in okrašeni piškoti. Potreseni z raznoraznimi barvnimi drobnarijami. Veliko sladkih priboljškov. In malce čaja.
Ko izbiraš samo med "love" in "hate" - je izbira včasih prav komplicirana. Kljub preprosti možnosti. Ali pa preveč preprostima možnostima.
Prišle do sklepa, da fantje večinoma premorejo štiri stanja. Lačen. Zdolgočasen. Utrujen. Potreben.

Najboljši so trenutki, ko zbežiš z dežja pod kap, no, v avto. Da se odpelješ do drugega avtomobila, ki je v resnici za ovinkom. In celotno pot posnameš. Ja, traja celih 30 sekund. Z naključno spremljevalnim besedilom "cause I'm halfway gone and I'm on way...", ki se je nenavadno skladal z dejanskim.
Pri mastercard bi rekli neprecenljivo. Res.

Opažam pa, da se vedno v Ljubljano ali nazaj vedno vozim v ekstremnih razmerah na cesti. Ali pa vsaj vsakič drugič.
Dežuje. Lije. Megla. Noč.

Fotoaparat na film sem usposobila. Sedaj zbiram trenutke.

Lifehouse - Halfway Gone

Giant šilček: povratek

A ni božiček malce srhljiv?

Danes sem naletela na nekaj zanimih dejstev. Gledala, bolj poslušala, sem Charlieja. Charlieissocoollike.
Nekaj o spominih. Izbrisu in tem. Pač ugotovili so,  da vsakič, ko se spominjaš nekega dogodka, ga v resnici poustvariš. Spomini v naši glavi nekako niso takšni kot so v originalu "zapisani", pač pa jih z vsakim ponovnim obujanjem rekonstruiramo od začetka.
Torej vsakič, ko pomislimo na nek dogodek ga sestavimo znova. Kar pomeni, da ker pač nič ne deluje popolno, vsak spomin z vnovični obujanjem malce spremenimo. Tisti, ki so najpogosteje v naši obravnavi so najdlje od resničnega in najbolj zanesljivi so dejansko tisti, ki se jih v resnici ne spomnimo.

Resnično me impresionira to vse skupaj.

Postavitev je nekako normalizirana. Grozna sem. Vem.

Padla sem nekam v božično vzdušje. Čisto malo. Danes je bil čas za Michaela Bubléa in njegov božični album. Ker zadnjič sem poslušala od Bieberja. Ampak po treh pesmih me je minilo potrplenje.
Ob vsem vsem pacanju je fino takšno vzdušje. Čeprav ga ni nikjer čutiti. Razen v središču mest, ko se noč spusti in luči prižgejo. Nikjer drugje pa še ni ne duha ne sluha. Ne pritožujem se. Ker po trgovinah je že od sredine oktobra.
Pokvarijo vse.

Train - If It's Love

Razporeditev

Stavka, da so ženske za v kuhnijo sem se danes držala še bolj kot pijanec plota. Iz samega principa.
Torej sem celo dopoldne preživela v peki mafinov, piškotov, pospravljanju, razporejanju in takih zadevah.
Kljub 21. stoletju in enakopravnosti - nekateri še vedno živijo v zmotnem prepričanju, da je ženska samo za v kuhinjo dobra...

Narisala sem polaroidno kamero na belo majčko.
Blazno kul je izpadlo in darilo je navdušilo, kar me razveseljuje.
Ampak v vsem navalu in zavijanju sem seveda pozabila slikat. Mislim imam neke posnetke, ampak bo.

The "earth" without "art" is just "eh."

Dostava mene in darila, ki vključuje sproščen klepet ob čaju. Kosilo. Veliko sladkarije. Ogled risanke Pokemon, ki je brutalno prekinjen. In reševanje sudokuja ob spremljevalni debati o tem kaj obleči.
En marsovček. Zanalašč.

Krizo identitete imam.
Stvari v moji sobi so postavljene čisto drugače kot danes zjutraj. Ves moj nepospravljen red je izginil in pojma nimam kje je kakšna stvar. Postelja je obrnjena drugače. Ves sistem je drugačen.
In to v tem, da sem šla na obisk za par uric.
Joj.

Frou Frou - Let Go

Vijolično-oranžno jutro

Vihravo se sliši prefinjeno.
Zelen zvarek. Sedaj vem kako ustvariš apple cider.

Dih jemajoče podobe jutranjega vzhajajočega sonca. Osamelec Šmarna gora z Grmado v ozadju.
Oblačno nebo v ravni liniji dvignjeni komaj kaj nad njima. Prelivajoči se rožnato-lila-vijolični toni proti temno-modro-sivi barvi oblakov. Prehodi kot poteze akvarela z velikim čopicem. In popolnoma oranžna, toplo-oranžna svetloba, ki razblinja vse v vijoličnih odtenkih.
Žarki sonca.
Prelepo.

Sem hotela posneti fotografijo tega prizora pa nekako ni šlo. Preveč občutljiv fotoaparat, ki se ne razume najbolje s svetlobo.

Lobanja. Prekleta študija lobanje.
Če nič ne naredim takoj, ko se prilepi list, še ne pomeni, da nič nisem sposobna narediti. S tem mi je bilo razloženo, da si lahko izberem kakšen lažji pogled na motiv. Ampak ne.
Taka stvar me bo naredila samo trmasto, iz principa bom vztrajala in z malo besa se bom lotila zadevščine.  Na koncu pride ven precej zadovoljiv rezultat. Ta-dam. Ja, lahko narišem lobanjo iz profila. Še kaj!?

Današnja ugotovitev. Med telefoniranjem lahko rišem tudi z desno roko. Zavedno v trenutku, ko odložim telefon ne gre več.
Mislim, da je pred menoj precej ustvarjalen vikend. Kaj takšnega...

Čisto mimogrede - serija 2 Broke Girls je zakon.

Dekletu tam nekje brez najst želim vse najboljše.

Bruno Mars - The Lazy Song

Bojda

In potem se zopet znajdeš na prazni strani. Ko po tehtnem premisleku odstraniš napis "na pavzi".
Oblubljam popolnoma nič. Nobenih obljub. Dogovorov.
Ker vse kot po tekočem traku propada. Mogoče imam talent za to. Kdo bi vedel.

Vsaj na faksu se zabavam. Nekje med poslušanjem. Delom. Iskanjem insipracije in risanjem.
Čudno je, da poleg nas ni skoraj nikogar na šoli. Da smo en fin team in razred.
Ker nam ni nikoli dolgčas. Poleg tega pa vsi vlečemo na ušesa, če kdo kaj zanimivega razlaga naokoli. Rezultat - vsesplošna debata.
Črv. Giant šilček in njegov povratek. Giant šilček dve. Včasih inspiracija nese le do peresnice. Ali risbe tvojega levega/desnega soseda. Ups.

Nisem si več tako blizu z ogledom filmov. Predolgo trajajo. Ampak sem pa pogledala tri, ki so vredni omembe. Verjetno tudi edine, ki sem jih pogledala.

The Twilight Saga: Breaking Dawn - prvi del.
Nikoli ni bil moj namen, da bi šla v kino gledati katerikoli del iz sage Somrak, ampak stvari se včasih bolj kot ne zgodijo popolnoma po naključju. Skoraj spontano, če želite.
Pričakovala nisem nič. Pozabila sem vse detajle zgodbe, kar je fino. Gledati smo šli vse prej kot zaradi filma samega. Nedeljska grizlijada.
Film me je predvsem pozitivno presenetil. Že nekaj časa je od vseh prebranih knjig in celotne zgodbe. In nisem ji posvečala takšnega zanimanja kot drugi franšizni zadevi, ki je obnorela svet - pripovedim o mladem čarovniku.
Taka kombinacija stvari je kul, ker potem film izpade boljši. Predvsem zadnji del. Sicer se malce pogrezneš v sedež pa dobro. Ampak Edward in Bella sta mi smešna. Vedno bolj. Mogoče zaradi ponazoritve z načinom igranja.

Predvsem sem se poglabljala v glasbo. Ker sem Bruna Marsa že slišala. In ker me je Flightless Bird, American Mouth, vmes popolnoma začarala. Nisem pričakovala.

Ne skačem od navdušenja. Nimam želje po ponovnem ogledu, ampak menim, da je kar vreden svojega ogleda.

Čedalje bolje jim gre. Stopnjujejo stvari.

Midnight in Paris. Oh in sploh sem navdušena nad tem filmom. Verjetno vsega skupaj sploh ne znam opisati. Ampak ideja. Paris. Čas dvajsetih. Vsi umetniki. Vse dogajanje. Način mišlenja. Vse je oh in sploh noro. In Paris.
Danes sem videla eno EasyJet letalo. Pomoje je moralo vzleteti. Oh, Paris.
Ljudem se zdi precej beden.
Meni se film zdi genialen.
Tudi nekatere stvari, ki jih izrečejo so prav neverjetne.
Sanjam. Sanjarim.
Mislim, da je dodan na mojo listo kul filmov.

In Time. Všeč mi je ideja. Celoten smisel.
Trgovanje s časom. Ko predstavlja glavno vrednoto. Poleg tega se vsi reki v povezavi s časom tako dobro prepletajo z zgodbo.
Pač nekaj je zgrešenih stvari vmes in občutno preveč akcijskih prizorov, ampak mene impresionira bistvo.
Ker možnost, da se bo nekoč prekupčevalo s časom se mi zdi popolnoma smiselno. Samo vprašanje časa je, bi lahko rekli.
Ampak ideja, da bi enakovredno ali vsaj precej Robin Hood-ovsko porazdelili "premoženje" - mislim, da ne bi dolgo funkcioniral ta sistem. Menim, da ljudje preprosto ne znamo tako sobivati. Vedno se moramo dokazovati, da smo nekaj več. In nesmrtnost je popoln nesmisel.

Bruno Mars - It Will Rain

Prvi dobri mož

Miklavž je bil! To se verjetno ni slišalo samo pri nas doma danes zjutraj.
Polna miza sladkarij. Orehov. Mandarin. Malih anglečkov in malenkosti za vsakogar.
Prvi decemberski dobri mož nas je obiskal. Letos mi je vsa ta eforija čisto ušla iz glave. Že včeraj me je mama presenetila in v soboto tudi, ampak govorimo o drugi osebi.
Zdi se mi kot, da letos nisem pričakovala popolnoma nič. Ali pa sem se pustila presenetiti. Nekaj je na tem, definitivno.
Obožujem pa pogovore, ki nastanejo okoli tega kdo je podtaknil darila. Ker se vsako leto nalašč sučemo, kot mačke okoli vrele kaše, čeprav nam je v resnici vse popolnoma in kristalno jasno. Ampak zakaj zamuditi ta prekleto zabavni del.
In reči hvala Miklavžu!

Nisem se še sprehodila po z lučkami okrašenem centru Ljubljane. Nisem še visela na stojnicah.
Najbližje centru sem zjutraj na bavarcu. Bolj se mu nisem pribrižala že nekaj časa. Čudno se postavijo stvari, ko si enkrat za Bežigradom.

Ujeta sem v rutino. Prepletena z željami in ugotovitvijo, da so vsakršna pričakovanja previsoka.
Ljudje so super zasedeni in gledam petnajst serij na teden. Dve gor ali dol.

Jason Mraz - 0% Interest

Med pavzo

Nekako ne zdržim več. Brez pisanja.
Ujeta med vse misli. Med vse moje namišljene stvari in sestavke, ki se dogajajo na polno v moji glavi. Očitno samo in izključno tam. To je samo zato, ker mi je v glavo stopil citat:
"Of course it is happening inside your head, Harry, but why on earth should that mean that is not real?"
Pa je to resnično resnično?
Prekleta reč.

Skratka odkar sem blogovno, ravnokar izumljena blazno zabavna beseda, na pavzi se je zgodilo toliko veliko stvari.

Prvič. Poslušam Justina. Bieberja, ne Timberleka. To samo zaradi Mistletoe, ker je preveč poslušljiva in ti besedilo prehitro ostane v glavi.
Drugič. Po novem sem v sožitju z levom in odgriznjenim jabolkom. In super mi gre. Bolj lev je.
Tretjič. Veseli december nam je stopil v glavo in smo najbolj glasni in verjetno edini osebki na šoli. Če povem, da smo ravno danes prejeli zelo gozdarske študentske, potem želim, da se ljudje ne čudijo. Skrila jo bom.
Četrtič. Flaška mi je poslala eno luštno flaško. Za sodelovanje na natečaju. Za nadalnji razvoj dogodkov pa še vsi skupaj držimo pesti. Prav!?
Petič. No, mislim, da se tu moj seznam konča. Predvidevam, ker mi čisto nič več ne pade na pamet.
V tem trenutku.

Menim, da bi morala to moje kreativno pisanje sicer usmerjati v drugačne vode, ampak imam precejšno blokado. Pomankanje navdiha. Kakršnekoli izgovore se že uporablja.
Imam čas, ko sem blazno nepredvidljiva. Tako, da ne vem kaj me prime čez 5 minut. Res ne.
Ker danes sem že packala po enem platnu. Potem sem morala sredi "noči" na sprehod. In Michel Teló je blazno kul. Ker zadnje dni poslušam samo še Fugidinha, ki me blazno nasmeje. Pa sploh ne vem zakaj, ker pojma nimam o čem poje. Verjetno, ker se lomim ob prepevanju poleg.

Zgolj informativno - menim, da imam še vedno pavzo.
Čeprav vsak dan slišim kakšen komentar, da ne vedo kaj se dogaja okoli mene. In z mano.

Videla sem 19.19, 20.20 in 21.21 na uri.
December je tu. Kaj takšnega. In še zadnji list na mojem koledarju. Champagne Ruinart.

Kako močno si moraš želeti, da se potlej uresniči...

The Wanted - Glad You Came