četrtek, 8. december 2011

Bojda

In potem se zopet znajdeš na prazni strani. Ko po tehtnem premisleku odstraniš napis "na pavzi".
Oblubljam popolnoma nič. Nobenih obljub. Dogovorov.
Ker vse kot po tekočem traku propada. Mogoče imam talent za to. Kdo bi vedel.

Vsaj na faksu se zabavam. Nekje med poslušanjem. Delom. Iskanjem insipracije in risanjem.
Čudno je, da poleg nas ni skoraj nikogar na šoli. Da smo en fin team in razred.
Ker nam ni nikoli dolgčas. Poleg tega pa vsi vlečemo na ušesa, če kdo kaj zanimivega razlaga naokoli. Rezultat - vsesplošna debata.
Črv. Giant šilček in njegov povratek. Giant šilček dve. Včasih inspiracija nese le do peresnice. Ali risbe tvojega levega/desnega soseda. Ups.

Nisem si več tako blizu z ogledom filmov. Predolgo trajajo. Ampak sem pa pogledala tri, ki so vredni omembe. Verjetno tudi edine, ki sem jih pogledala.

The Twilight Saga: Breaking Dawn - prvi del.
Nikoli ni bil moj namen, da bi šla v kino gledati katerikoli del iz sage Somrak, ampak stvari se včasih bolj kot ne zgodijo popolnoma po naključju. Skoraj spontano, če želite.
Pričakovala nisem nič. Pozabila sem vse detajle zgodbe, kar je fino. Gledati smo šli vse prej kot zaradi filma samega. Nedeljska grizlijada.
Film me je predvsem pozitivno presenetil. Že nekaj časa je od vseh prebranih knjig in celotne zgodbe. In nisem ji posvečala takšnega zanimanja kot drugi franšizni zadevi, ki je obnorela svet - pripovedim o mladem čarovniku.
Taka kombinacija stvari je kul, ker potem film izpade boljši. Predvsem zadnji del. Sicer se malce pogrezneš v sedež pa dobro. Ampak Edward in Bella sta mi smešna. Vedno bolj. Mogoče zaradi ponazoritve z načinom igranja.

Predvsem sem se poglabljala v glasbo. Ker sem Bruna Marsa že slišala. In ker me je Flightless Bird, American Mouth, vmes popolnoma začarala. Nisem pričakovala.
Ne skačem od navdušenja. Nimam želje po ponovnem ogledu, ampak menim, da je kar vreden svojega ogleda.
Čedalje bolje jim gre. Stopnjujejo stvari.


Midnight in Paris. Oh in sploh sem navdušena nad tem filmom. Verjetno vsega skupaj sploh ne znam opisati. Ampak ideja. Paris. Čas dvajsetih. Vsi umetniki. Vse dogajanje. Način mišlenja. Vse je oh in sploh noro. In Paris.
Danes sem videla eno EasyJet letalo. Pomoje je moralo vzleteti. Oh, Paris.
Ljudem se zdi precej beden.
Meni se film zdi genialen.
Tudi nekatere stvari, ki jih izrečejo so prav neverjetne.
Sanjam. Sanjarim.
Mislim, da je dodan na mojo listo kul filmov.

In Time. Všeč mi je ideja. Celoten smisel.
Trgovanje s časom. Ko predstavlja glavno vrednoto. Poleg tega se vsi reki v povezavi s časom tako dobro prepletajo z zgodbo.
Pač nekaj je zgrešenih stvari vmes in občutno preveč akcijskih prizorov, ampak mene impresionira bistvo.
Ker možnost, da se bo nekoč prekupčevalo s časom se mi zdi popolnoma smiselno. Samo vprašanje časa je, bi lahko rekli.
Ampak ideja, da bi enakovredno ali vsaj precej Robin Hood-ovsko porazdelili "premoženje" - mislim, da ne bi dolgo funkcioniral ta sistem. Menim, da ljudje preprosto ne znamo tako sobivati. Vedno se moramo dokazovati, da smo nekaj več. In nesmrtnost je popoln nesmisel.

Bruno Mars - It Will Rain


2 komentarja:

AljA pravi ...

Oo, ful sem vesela, da si spet nazaj! :)) Vsake toliko časa sem prišla pokukat, če si še na pavzi, zdaj pa kr neki novih objav&napisa ni več ;). Super! :)
Glede filmov pa - Midnight in Paris je superkul:) - res eden najlepših filmov :)). Film, o katerem lahko govoriš/sanjaš še ure in ure ... :))

Kaja Zalokar pravi ...

hvala :)
mislm da nisi bla edina k si tkole hodila kukat. veš kok 'pritožb' sm dobila... :)
Ravnokar sem si prvošla ponovni ogled :))

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...