Zato pa je danes vse postavljeno na glavo. Obležala sem z bolečimi okončinami in vročino. Ponoči pa me je mučila mora v kateri so se pojavljale črke in njihovi izrezi. Tipografija in to. Med vročičnimi vali in med tem, ko sem se tresla od mraza. Vse se je povezovalo. Obračalo. Imelo 3D formo. Skratka po tistem občutku, da se ti to sanja celo noč in nič ne spiš - ja, potem postane vse skupaj že mora.
Počasi gre na bolje. Recimo.
Trošil se je en sončno-meglen decembrski dan. Ampak, tudi tega je treba. Včasih.
Pa saj se ni čisto za res. Zadnji zametki svetlobe so se izkoristili za potep naokoli.
S psi sva se odpravili ven na sprehod, res pa se je nad polja že počasi spuščala noč.
Pa tudi takrat ni bilo konec dneva. Z nočjo se je začel drugačen čas.
Šlo se je še v Ljubljano. Na kuhano vino. Ob lučkah in Ljubljanici. Z dekleti s katerimi smo se nazadnje potepale skupaj po Španiji.
Ne glede na to kaj daš nase - te bo v prste na nogah vedno malo mrazilo.
Končale pa smo blizu naše šole, kot vedno. Na čaju. Na toplem.
In dan je bil vse prej kot trošen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar