Pletene do-in-nadkolenke so moj najljubši kos zimske garderobe.
Počasi izpolnjujem seznam najljubših. Ilustracija za ilustracijo.
Akvareli so mi res prirasli k srcu. In špricanje naokoli.
Harry Potter maraton. Dvorana skrivnosti. No, končala sem s tretjim filmom. Jetnik iz Azkabana.
Ampak, ko pri tem vsi toliko kritizirajo tiste "odvečne" elemente, ko prikazuje neke prehode. Sama sem prišla do sklepa, da mi je to blazno všeč pri tem filmu. Pri prvih dveh poskušajo zajeti vso dogajanje in si ujet med posameznimi scenami, ko te nič ne vpelje in ti jo predstavi. Samo zgodi in dogaja se. Natrpano ena za drugo.
Tu pa z malimi elementi predstavi neke malenkosti, ki govorjo zgodbo.
Ampak je pa občutno viden preobrat Dumbeldorja. Drug igralec. Njegov celoten karakter dobi popolnoma drugačno bolj močno in mogočno podobo. Ki že sili malo v preveč negativno smer. Čisto malo.
Melanholija.
Ne znam se opredeliti. Ne znam povezati in povzeti mnenja o tem filmu v celoto.
Definitivno me je posrkal, ker sem ob koncu in zadnjih trenutkih skoraj padla v zaslon. Ampak po drugi strani pa ga je bilo na trenutke mučno gledati. Mogoče je bilo vse tako blazno narobe, da je bilo že prav.
Prvo, kar mi je padlo na pamet, ko se je zgodba začela odvijati je - to ne mine, samo še huje je.
Kako prefinjeno se začne s posnetki upočasnjenih podob. Da ti popolnoma nič ni jasno. Ampak, bolj ko pelje stvar h koncu, vedno bolj občutiš vse kar se dogaja. Emocionalen odziv je zelo prisoten. Skozi vse dogajanje. Ne gre toliko na analaziranju stvari kot temu, da srkaš vse skozi zgodbo.
"Psihoanalitik mi je nekoč povedal, da se melanholiki navadno bolj trezno odzovejo na katastrofalno situacijo kot običajni ljudje."
(Lars von Trier, režiser filma Melanholija)
Ironično planet imenovan Melanholija posrka vse. To se mi je zdelo, kar malo genialno.
Film je poln nekih preobratov. In ne samo v zgodbi, zanimivo je to, da se v nas dogajajo ves čas gledanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar