Ne vem, če sem popolnoma izoblikovala mnenje o tem filmu. Všeč mi je. Ne bom pa trdila, da je noro dober. Bolj medlo je vse skupaj.
Kot sem imela tudi nekaj težav pri gledanju. Lahko bi se izgovarjala na to. Lahko bi.
Pustil je le droben vtis. Komaj opazen. Komaj občuten.
Blazno mi je všeč rdeče ogrinjalo. Všeč mi je tudi v kakšen čas je postavljeno. Čeprav je zgodba, ki jo pričakuješ mimogrede vpeljana. Kot piš vetra.
Še enkrat bom gledala. Nemoteno.
Že vem, kaj je izneverilo vse. Ta miselnost srednjega veka. Ta bolana vera v boga. Ko se je vedno našel nekdo, ki je izrabljal naivno upanje ljudi in si jih podrejal. Da so slepo verjeli.
Saj ne bom rekla, da smo v teh časih prešli to. Ker nismo.
Zlagala sem začimbe. Zadnje čase se tako izogibam vsemu, da doma lepo vse pospravljam in mečem proč.
Če imam toliko stvari, da me je groza. Ne vem kje začeti. Ne vem kako začeti.
Ne najdem trenutka.
Rabim Beležnico.
Moj Ron je na trenutke tako prikupen. Ne še posebno bolj prikupen, kot je na splošno.
Ko pride s smrčkom do tebe in te dregne.
Spekla sem pito! Mojo prvo pito. Jabolčno.
Po receptu, ki sem ga našla v zvezku moje matere.
Izgledala je prav čudovito. Dišala je omamno. Samo kanček sladkorja je manjkal. Tak ščepec, da bi posladkal življenje.
Sedaj se počutim ponosno. Srečno. In pomirjeno.
1 komentar:
sej bi jo lahko povrhu potresla s sladkorjem v prahu, bi bla isto mjmsi..:P
Objavite komentar